KKK-je sem pa jaz?

Pred dnevi so se v ameriškem mestu Charlottesville zbrali predstavniki različnih skrajno desnih političnih organizacij na shodu Unite the Right. Povod naj bi bila odločitev Mestnega sveta, da se podre spomenik Robertu E. Leeju, nekdanjemu generalu vojske konfederacije, kasneje pa bolj ali manj ikoni rasizma. Sam general je bil proti postavitvi spomenika, tako da ga za časa svojega življenja ni dobil. V Charlottesvillu so mu ga postavili mnogo kasneje, leta 1924, v času, ko so uvajali nove segregacijske zakone in je bila v vzponu »druga generacija kukluksklana« (Second KKK). 

Udeleženci zborovanja avgusta letos so prav po vzoru KKK nosili bakle in vzklikali rasistična in protisemitska gesla. Proti tovrstnemu zborovanju so se postavili protestniki na protirasističnem zborovanju, ki si ga je mladi »beli supremacist« izbral za tarčo, z vso hitrostjo z avtom zapeljal v množico, mnogo oseb ranil, eno pa ubil.

V naslednjih dneh predsednik ZDA Donald Trump ni zmogel brez pridržkov obsoditi tega brutalnega dejanja (čeprav mu drugače nagle sodbe o Mehičanih, temnopoltih, neljubih novinarjih preko twitterja zelo hitro stečejo). Zato niti ne preseneča, da so različni svetovni časopisi na svojih naslovnicah Trumpa upodobili s kapuco, značilno za KKK (Npr. Der Spiegel, The New Yorker, The Economist).

Ikonografija torej, ki jo nekateri starejši ljudje še pomnijo iz lastnih izkušenj, večina pa nas je upala, da so to podobe, ki jih bomo videli le takrat, ko bomo začudenim otrokom, ki nas bodo ob gledanju teh podob v učbenikih nejeverno pogledovali, žalostno prikimavali, da so se te svari res dogajale in to niti ne v tako oddaljeni zgodovini.

Menda se prav iz zgodovine lahko tudi kaj naučimo. Torej. Na sredini prejšnjega stoletja je bil Philip Guston visoko cenjen abstraktni ekspresionist. Razvil je »mehkejšo« različico gestualnega slikarstva, mnogokrat s poudarkom na »atmosferičnih učinkih barve«, zaradi česar so ga včasih označili tudi za »abstraktnega impresionista«. Leta 1962 se mu je newyorški Guggenheim poklonil z retrospektivno razstavo. Slikarju je bilo 54 let in kmalu zatem se je znašel v slikarski in osebni krizi. 

Sam je to strnil v svoji danes najbolj znani izjavi: »Torej, ko so prišla šestdeseta, sem se počutil razdeljenega, shizofrenega, vojna, ki se je dogajala Ameriki [tj. vietnamska], brutalnost sveta. Kakšne vrste človek pa sem, če sedim doma, berem časopise, frustrirano bentim nad vsem – potem grem pa domov in prilagajam rdečo barvo modri.« Leta 1970 je imel novo razstavo: za razliko od vzvišeno neoprijemljivih abstraktnih površin »rdečih barv, prilagojenih modrim«, je platna napolnjevala banalna ikonografija (čevlji, žarnice, cigaretni ogorki, skodelice) in podobe nenavadnih, preprostih, stripovsko poenostavljenih protagonistov v belih kapucah pri raznih opravilih, kako se vozijo v avtomobilu, kako postopajo …)

Danes najslavnejša slika s te razstave – Atelje (The Studio, 1969) – je videti, kot bi kukluksklanovec naslikal avtoportret s slikarskim stojalom. 

Razstava je bila katastrofalno sprejeta. Zaradi vrnitve k figuraliki, načina slikanja in izbire motivov so bili ljudje zgroženi, najvplivnejši kritik tistega časa, Clement Greenberg, je slike označil za kič, dotedanji Gustonov dober prijatelj, skladatelj Morton Feldman, od tedaj z njim ni spregovoril besede. Edini, ki ga je nedvoumno podprl, je bil Willem de Kooning. Zapisane so različne ubeseditve, a vse grejo v smeri de Kooningovih besed: »That’s what it’s all about, freedom!« in »Svoboda, umetnikova prva dolžnost.«

Leta 1971 sta Philip Guston in pisatelj Philip Roth, ki sta takrat oba prebivala v Woodstocku in ju je družila ljubezen do predmestnih posebnosti (table z napisi, garaže, prodajalne hamburgerjev, obcestna poslopja …), ugotovila, da ju druži še nekaj: Richard Nixon. Kot je povedal Roth: »Bil je najino veselje. Ne samo kriminalna vojna v jugovzhodni Aziji, ki jo je bojeval, ampak tudi njegov podel značaj, ki je vzbujal poreden vzgib po satiriziranju.«

Druge Rothove besede bi bile s spremembo imena predsednika prav lahko zapisane danes: »Čudež Nixona (in sodobne Amerike) je, da lahko človek, tako očitno prevarantski, če ne celo na robu duševne motenosti, sploh dobi zaupanje in podporo ljudi …« Roth je takrat ravno pisal knjigo Naša tolpa (Our Gang, 1971), satiro v obliki dramskega besedila, o predsedniku Tricku E. Dixonu, ki želi dati glasovalne pravice že zarodkom in na koncu konča v peklu, potem ko se ponesreči operacija za odstranitev žlez znojnic. Nekaj poglavij je dal prebrati Gustonu, ki se je nanje odzval s skupino risb. 

Kot je povedal Guston: »Ko sem se vrnil iz Evrope, poleti 1971, sem bil precej vznemirjen zaradi vseh stvari v državi, politično, sploh glede administracije, in začel sem delati karikirane like. Ena stvar je vodila k drugi in v nekaj mesecih sem naredil na stotine risb, ki so se zdele kot nekakšna zgodba.« Nastal je opus del, kjer so glavni liki Nixon in njegov kabinet. Nixonova podoba nedvoumno spominja na par kosmatih jajc z nosom v obliki penisa, ki se ostržkovsko veča z vsako predsednikovo lažjo, Henry Kissinger zavzema podobo očal z debelimi okvirji, tretji član kabineta je upodobljen s kapuco in palicami za golf … Vsem risbam je skupna ostra, neusmiljena, groteskna satira, vendar so risbe, kot je zapisal kritik Peter Schjeldahl, izjemno smešne, a istočasno sočutne. »Če je Nixon pisatelja Rotha poblazneli norec, je Nixon slikarja Gustona skoraj tragična figura, ujeta v lastno komično anatomijo.« To dobro ponazarja edina Gustonova oljna slika na to temo, nastala šele leta 1975, po postopku za razrešitev Richarda Nixona: jokajoča sključena figura z obrazom »mošnjastega« videza in velikansko oteklo in razpadajočo nogo (groteskno pretirano bolezensko vnetje vén, za katerim je Nixon zares trpel), ki seveda dobro ponazarja njegovo politično in osebno »razpadanje«. 

Zgodovinsko bi Gustonove risbe lahko uvrstili v linijo Daumierjevih satiričnih podob, verjetno preciznejša vzporednica pa je serija sličic na grafičnih listih, ki jih je leta 1937 narisal Pablo Picasso in so (na eni tudi s penisom in kosmatimi jajci) prikazale generala in kasnejšega španskega diktatorja Francisca Franca. Slikarjev odnos do upodobljenca je duhovito ubesedil dr. Tomaž Brejc v knjigi o Guernici, sentiment pa bi povsem ustrezal tudi odnosu Gustona ali Rotha do Nixona: »Konkreten izziv za Picassa je bil v resnici samo Franco, Picasso je njegovo prisotnost na svetu res smatral za osebno žalitev.«

 

Kljub satirični naravi Gustonovih risb te niso nikoli izhajale kot reprodukcije v časopisu, še več, za časa njegovega življenja, jih skoraj ni kazal. Ožji izbor je izšel kasneje v knjigi Ubogi Richard (Poor Richard), leta 1980, v celoti pa so bile publiki predstavljene šele leta 2016.

Torej, na eni strani Guston zelo neposredno komentira, analizira in smeši politično delovanje najvišjega političnega predstavnika ljudstva – to počne skozi satirične risbe. A na drugi strani v »visokem« slikarstvu zavzema povsem drugo pozicijo: v center postavi sebe … kot slehernika. 

Za sliko Atelje, kjer je slikar upodobljen s »klanovsko« kapuco, je umetnik Jake Chapman rekel: »Že samo dejstvo, da se predstavlja na ta način, kaže, da zavrača izpraznjeno, idealistično vlogo umetnika.« Umetnika torej, ki (bi si domišljal, da) že s samo umetnino ustvarja velike družbene in politične spremembe. 

(Ob tem se sam spomnim na »slikarja« Georga Busha mlajšega, ki je ameriške mlade fante neutrudno pošiljal v različne vojne po svetu, po upokojitvi pa slika, med drugim, »velik humanitarni projekt«, v katerem portretira bivše vojake – Portreti poguma (Portraits of Courage) – in izkupiček od prodaje slik in knjig namenja za veteranske organizacije, ki se ukvarjajo z vključevanjem veteranov nazaj v družbo, s posttravmatskimi sindromi ipd.)

Še več, ne samo, da pozicija slikarja na Gustonovi sliki ni »idealizirana«, ampak Guston nobenega izmed karakterjev s KKK kapucami na svojih slikah ne postavlja v neko jasno zgodbo, jasno dogajanje in tudi ločnica dobrega in zlega ni jasno razvidna. Celo slikar na sliki Atelje nosi »klanovsko« kapuco. Da je to vsaj nenavadno, priča dejstvo, da je sam Guston imel judovsko poreklo (izvirno se je pisal Goldstein), v ZDA so se preselili iz Ukrajine v času, ko je bilo preganjanje Judov s strani kukluksklana še zelo živo. Mimogrede, preselili so se leta 1923, leto pred postavitvijo zgoraj omenjenega »revizionističnega« spomenika generalu Leeju. 

Bolj kot neposredno navezavo na aktualne dogodke Guston torej slika človeško »tragikomedijo«, ki se bolj kot na aktualne časopisne novice veže na temačno humoren in smisla izpraznjen svet, ki je zelo blizu svetu Samuela Becketta. In skozi slike gledalcu nastavlja ogledalo. Vsako dobro umetniško delo sicer gledalcu »vrača pogled«, a tu je mogoče to še bolj izrazito. Kaže mu, da bi v drugačnih okoliščinah mogoče vsak ravnal drugače? Spomnimo se le odlomka iz Čakajoč Godota, ko se Estragon in Vladimir, sicer uboga, lačna, izgubljena in, kot si sama pravita, »brez pravic«, v trenutku obrneta k nasilju (ki je tudi tu tragično in smešno obenem). V drugem dejanju, ko se spet srečata z nenavadno dvojico Pozza in spečega Luckyja, Estragona nagovarjajo, naj ga zbudi (v prevodu Aleša Bergerja):

Nasilje torej, ki se mogoče skriva v vsakem, a le ni našlo pravega povoda za to, da izbruhne? Kar Gustonove slike torej loči od različnih časopisnih satiričnih podob je tudi to, da gledalca ne pusti zunaj, kjer se lahko lagodno in vzvišeno smeje, ampak nenadoma postane del dogajanja in se sprašuje: kdaj bi jaz tako reagiral? Če bi bil lačen, ubog in če aktualiziram (in malo provociram), če bi podirali spomenike, ki jih sam cenim? Zelo poveden primer so tudi reakcije (anonimnih) komentatorjev ob posnetkih grozljivega nasilja, ki se vsake toliko pojavi na družabnih omrežjih: do potankosti opisujejo vrste mučenja, ki bi jih sami »pravičniško« počeli s storilci.

Čeprav je to skorajda nezaslišano oženje kompleksnosti enega meni najljubših slikarjev, pa vseeno menim, da lahko Gustonova dva principa – torej tega »časopisno satiričnega« iz serije Ubogi Richard in slikarskega, vezanega na njegov pozni opus – vzamemo kot prispodobo aktivnega opazovanja družbe.

Na eni strani je torej povsem na mestu, če ne celo nujno, smešiti, predvsem pa opozarjati na anomalije (pa naj gre za Nixonove nedopustne vojne ali za Trumpovo nezmožnost obsodbe neonacizma). Dandanes nekatere stvari očitno niso več samoumevne, zato je toliko bolj pomembno imenovati stvari s pravimi imeni: nacizmu reči nacizem, hujskanju hujskanje, neodgovornemu predsedniku, ki molči v času, ko bi moral kaj nedvoumno obsoditi, neodgovorni predsednik, ki molči v času, ko bi moral kaj nedvoumno obsoditi (očitno je pojav kar razširjen) … 

A na drugi strani je vsaj tako nujno vseskozi razmišljati tudi o lastni poziciji. Opazovati sebe, kje sem, kaj delam, kako sem sam vpleten. Sam se nimam za rasista, zelo verjetno se prav nihče, ki zdaj tole bere, nima za rasista (no, po drugi strani se tudi »beli supremacisti« nimajo za rasiste, le da so »zaskrbljeni za belo raso«, kar je seveda podobno smiselno, kot da bi pedofil razlagal, da ni pedofil, samo spolno rad izkorišča otroke.) Zato mislim, da v lastni omari ne bom našel kapuce kukluksklana, a kljub vsemu stvari niso povsem preproste. 

Za bolj ali manj vsem jasen, a kljub temu dober primer soočanja z lastno pozicijo, si bom pomagal z Louisom C. K.-jem, stand-up komikom, ki črpa prav iz življenja »slehernika. V enem svojih nastopov omenja lasten pogled na svet, ki ga poenostavljeno strne v »seveda … ampak mogoče«. 

Naredi nekaj duhovitih primerov, konča pa s suženjstvom (za katerega si »seveda« vsi v publiki, upam vsaj, mislimo, da je to nekaj neopisljivo slabega), a potem nadaljuje s svojim »ampak mogoče«.

Takole nadaljuje (sam sem le prevajal, zato prosim pardon my French): »Vse neverjetne človeške dosežke v zgodovini so naredili sužnji. In vprašate, ›kako so naredili piramide‹? Samo metali so človeško trpljenje in smrt vanje, dokler niso bile dokončane. Kako smo preorali našo veličastno deželo z železnico? Le Kitajce smo metali v jame in jih razstreljevali in nas je brigalo, kaj se zgodi z njimi. Sploh ni ovir za to, kaj lahko narediš, če se ti jebe za ljudi. Lahko narediš vse! Od tu izhaja človeška veličina. Od tu, da smo ljudje res ušivi, da radi zajebemo druge. Celo danes, kako lahko imamo to neverjetno mikrotehnologijo [dvigne pametni telefon]? Zato, ker v tovarni, kjer jih delajo, skačejo s strehe, ker je tam delati nočna mora. V bistvu imate izbiro, lahko imate sveče in konje in ste malo prijaznejši med seboj ali pa dopustite, da nekdo daleč nepopisno trpi, da lahko vi pustite sovražen komentar na jutjubu, medtem ko serjete.«

No, ni nujno na jutjubu, komentar lahko pustite tudi na tej spletni strani.