Secirati, odpreti truplo in vreči organe pred bralca.

Kaj se pravzaprav zgodi, če prekineš molk?

Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

Leonora Flis je v bistvu Lea, vsaj za prijatelje in za življenje, ki nima zveze s pisano besedo. Lahko si privošči, da je foodie, saj obenem rada kuha, povrhu vsega pa se po kuloarjih govori, da sodi med najbolj sladkosnede avtorje na slovenski literarni sceni. Ko ne je, piše literarne in filmske kritike, na univerzi v Novi Gorici poučuje literarno teorijo in metodologijo medkulturnih študij, izbrana poglavja iz svetovne književnosti ter adaptacijske študije (predelava literature v film) in pleše flamenco. »Zelo težek ples je, ritmično zahteven in nedomač našemu okolju, aPreberi

Elizabeth Stone je profesorica na Univerzi Fordham v New Yorku. Predava na Oddelku za angleški jezik in književnost in na Oddelku za medijske študije. Je tudi mentorica študentom, ki sodelujejo pri pisanju za univerzitetno glasilo The Observer, ki je prejelo že več odmevnih nagrad. Elizabeth Stone je avtorica del Black Sheep and Kissing Cousins: How Our Family Stories Shape Us (Time Books, 1988, izdaja z novo spremno besedo je izšla l. 1991), The Hunter College Campus Schools for the Gifted (Teachers College Press, 1991) in knjige APreberi

Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji utegnilo priti prav, da bi za nas dobro poskrbela: teflonsko ponev, velik in majhen lonec, krožnik za vsakogar ter ribežen za krompir. Potni list sem si zaklenil pri sebi, da nas mama ne bi zapustila. Ko je imela čez en teden svoj let nazaj, smo jo prepričali, da zaradi goste megle letala ne vzletajo. Ne danes nePreberi

– Kaj boste tam!? 

– To je nevarno mesto. 

– Upam, da imaš pištolo. 

Naši ameriški kolegi se zgražajo in ponujajo sarkastične pripombe, ko rečemo, da gremo v Detroit. Toda v tem je čar tega mesta. Detroit ne priteguje resnobnih ljudi, ki plačujejo davke in ne marajo nepotrebnih tveganj. Detroit je za mlade in drzne v iskanju vikendpustolovščine. Takšna je tudi naša skupina – pet podiplomskih študentov, ugodno zazibanih v sistem univerzitetnih štipendij, ki nam omogoča relativno brezbrižno življenje in izogibanje resno(bno)sti. Koliko Detroita lahko vidimo v treh dneh?Preberi

Skoraj vsako razpoloženje največkrat podkrepim z glasbo. Včasih se ji pridružijo besede. Po navadi pride sama od sebe. Nekje od zadaj, iz skorje možganov se dvigne in mi sede v ušesa in usta. Prinaša sporočilo. Tisto, ki ga takrat potrebujem. Včasih je to znana melodija, ki ji dodajam nove besede, drugič so to prepoznavne besede v novi glasbeni obleki, včasih pa gre za, zdi se mi, izviren nabor tonov in besed. Glasba me spremlja od prvih trenutkov spominjanja in tudi zgodnejša srečanja so se morala dogajati, saj sem odraščala v družini profesionalnih glasbenikov. Preberi

Minilo je že štirinajst le, odkar sem kot Fulbrightova štipendistka odpotovala v mestece Columbia v zvezni državi Missouri, a skoraj ne mine teden, da me vsaj enkrat ne bi prešinilo, kaj se je tedaj dogajalo na današnji dan.

Teh osem mesecev me je pomembno zaznamovalo. Nikoli prej in nikoli kasneje se nisem počutila tako živo, nikoli prej in nikoli kasneje nisem tako polno – v dobrem in v slabem – živela vsak dan, da bi si lahko tedanje vtise, občutja in dogodke kadarkoli priklicala pred oči.Preberi

Dva meseca sem bil v New Yorku, ko so od mene prvič zahtevali, da pokažem novinarsko izkaznico. Dva policista sta stala pred modro pregrado, na kateri je pisalo Police line.

»Pokažite mi novinarsko prepustnico,« je vljudno rekel eden od njiju. Ni rekel novinarska izkaznica, ampak prepustnica. Press pass.    Preberi