Detroit, mesto brez ljudi 

Iva Kosmos

– Kaj boste tam!? 

– To je nevarno mesto. 

– Upam, da imaš pištolo. 

Naši ameriški kolegi se zgražajo in ponujajo sarkastične pripombe, ko rečemo, da gremo v Detroit. Toda v tem je čar tega mesta. Detroit ne priteguje resnobnih ljudi, ki plačujejo davke in ne marajo nepotrebnih tveganj. Detroit je za mlade in drzne v iskanju vikendpustolovščine. Takšna je tudi naša skupina – pet podiplomskih študentov, ugodno zazibanih v sistem univerzitetnih štipendij, ki nam omogoča relativno brezbrižno življenje in izogibanje resno(bno)sti. Koliko Detroita lahko vidimo v treh dneh? Kaj je »pravi Detroit«? Kaj se nahaja za mestnimi ruševinami, ki že leta predstavljajo medijsko podobo tega zloglasnega kraja? To so vprašanja, ki jih vzamemo s seboj na pot. 

Od Madisona v državi Wisconsin, kjer se nahaja naša univerza, do Detroita v državi Michigan je dobrih sedem ur, ki jih bomo preživeli udobno nameščeni v širokem najetem avtomobilu. Fantje spredaj in dekleta zadaj, primerno običajem in velikosti udeležencev. Za volanom je Matthew, Kanadčan, samozvani liberalec in podiplomski študent zgodovine. Zraven njega Richard, Anglež – z nepočesanimi kodrastimi lasmi in razvlečeno trenirko je videti kot fant z ulice, zaradi česar težko uganete, da je s 26 doktoriral, z 29 pa je eden bolj spoštovanih znanstvenikov na področju raziskovanja rastlin. Emily, simpatična Američanka, še vedno išče samo sebe, tako kot študij, ki bi ji najbolje ustrezal. Veera uči finščino na Fulbrightovi štipendiji in strastno promovira skandinavski model izobraževanja. In jaz, na sredini zadnjega sedišča, tudi na Fulbrightovi štipendiji, a predstavljam nekoga iz izmuzljivo določene Vzhodne Evrope. 

Pritiskajo nas vsakodnevne obveznosti na fakulteti, zato šele v avtu beremo članke in se pripravljamo na pot. Kaj vemo o Detroitu? The Motor City, industrijsko velemesto, središče avtomobilske industrije, sedež Forda, General Motors in Chryslerja. Mesto, ki je nekoč ustvarjalo milijone, nato pa bankrotiralo z največjim dolgom v zgodovini Združenih držav. Mesto, ki je z dveh milijonov prebivalcev padlo na dobrega pol milijona. Mesto ruševin, tisočih zapuščenih domov, tovarn, v katerih je tiho kot v grobu. Vse, kar vemo, lahko strnemo v en stavek: mesto, ki je visoko letelo – in zelo nizko padlo.

Leta 2008 so se trije avtomobilski velikani znašli na robu finančnega prepada. Država je pritekla na pomoč, korporacije so si opomogle, a so nato preselile proizvodnjo v tujino. Avtomobilska industrija je preživela, mesto propadlo: ostalo brez služb, prebivalcev in virov dohodka v mestni blagajni. V najhujših časih je Detroit dobesedno ostal v mraku: brez javnega prometa in razsvetljave, z županom, ki je (neuspešno) predlagal, naj se prebivalci združijo na enem koncu mesta, da bi drugega zravnali z zemljo. Čeprav je leto 2008 zadalo končni udarec, številni opozarjajo, da je to šele vrhunec dolgoletnega propadanja. Detroit je že leta prednjačil na lestvicah korupcije in kriminala, prebivalstvo je upadalo vse od nasilnih izgredov v šestdesetih letih, tretjih po velikosti v ameriški zgodovini. Razlog izgredov je še en detroitski problem: rasna neenakost. Detroit je mesto, ki je omogočilo nastanek in vzpon afroameriškega srednjega razreda, predvsem zaradi dobro plačanih služb v industriji. Po drugi strani pa je isto mesto zaznamoval t.i. »white flight«, množično izseljevanje belcev v predmestja – fenomen ki je povezan z »avtomobilsko kulturo«, a tudi z željo po ohranitvi rasne homogenosti v izoliranih četrtih. Ker pa se mesta financirajo iz davkov prebivalcev, je odhod tradicionalno premožnejših belcev pomenil tudi razkroj mestne infrastrukture in šolstva, za katera v Združenih državah skrbi tudi lokalna uprava.

»Razpad, to je Detroit!«, ponujam idejo za nov turistični slogan. V preteklih letih se je razpasel trend množičnega fotografiranja ruševin, nekdaj razkošnih poslovnih in upravnih stavb, ki danes gostijo podgane, netopirje in človeške odpadke. Fotografije detroitskih strašil so se najprej pojavile na internetu, zatem na sijajnem papirju tednikov in »lifestyle« revij. Fenomen fotografiranja, ogledovanja in obiskovanja ruševin je dobil tudi uradno ime: »ruin porn« –ruševinski porno. Odličen izraz, če mene vprašate. Tako kot nas v porniču ne zanimajo osebne zgodbe pornojunakov, nas na fotografijah detroitskih ruševin ne zanimajo tragedije tistih, ki so ostali na pogorišču industrijskega propada. Detroitske fotografije sledijo estetiki spektakla, izražajo občutek za strašno in grozljivo, toda redko kdaj postavljajo vprašanje razlogov in posledic razpadanja. Najpogostejši očitek fotografijam je ravno ta, da na njih skoraj nikoli ni ljudi, prav nobenega izmed tistega pol milijona prebivalcev, ki mu krasne ruševine predstavljajo ozadje bednega vsakdana.

 

***

 

 

V Detroit prispemo zvečer, raztrgani od pričakovanj. Po eni strani pričakujemo razpad sistema, po drugi vemo, da smo že vnaprej programirani, da ga iščemo. In kdor išče, ta najde. Zapeljemo se v center mesta mimo sijajnega hotela z dragimi avtomobili. Ustavimo se zraven kafiča, v katerem naj bi pobrali ključe najetega stanovanja. Zunaj stoji kup dobro oblečenih mladih ljudi, pije in se pogovarja kot kjerkoli drugje v petek zvečer. »Pa to je super, povsem normalno!«, zaključujemo soglasno. Peljemo se proti Corktownu, četrti, ki je včasih veljala za najbolj »in« del mesta. Na praznem pločniku stoji zanemarjen moški in si nateguje curaka v hlačah. »Toda to se lahko zgodi kjerkoli, ali ne?!« Najeto stanovanje se nahaja v stari tovarniški stavbi in je opremljeno po najsodobnejših zapovedih industrijskega šika: starinski stoli in kuhinja s sodobnimi tehnološkimi pripomočki ter grob zid iz rdeče opeke z namerno razkritimi kovinskimi cevmi. V garsonjeri, ki smo je najeli, živi nekdo z okusom in denarjem. Nekdo, ki ima v Detroitu dobro življenje.

Motor City smo, kako primerno, dotlej videli le iz avta, saj smo se tudi v stanovanjsko stavbo zapeljali skozi garažo. Točno se spominjam prvega trenutka, ko se je naša noga dotaknila detroitskih tal. Stekli smo na ulico, nori od lakote, in se poskakujoč odpravili proti lokalnem pubu, ko nas je ustavil povsem fizični občutek, da je nekaj narobe. Nekaj pod nogami, nekaj, kar škripa, se drobi in razpada. Ustavila sem se, pogledala na pločnik. Vsepovsod razbito steklo in grob pesek. Globoko razsekane betonske površine, luknje v asfaltu. Ob robovih pločnika gora smeti, plastenk, embalaže. Prometni znaki kot postreljeni ležijo po tleh. Milijoni plastičnih vrečk plapolajo z dreves. Seveda, saj smo vedeli – to je narobe mesto. 

 

***

 

 

Z vrha naše stavbe je razgled na široko reko Detroit in drugo stran obale. Tam je Kanada. Dežela, ki predstavlja vse tisto, kar Detroit ni: varnost, urejenost, predvidljivost. Ali mladi Detroitčani sanjajo o vizah v obljubljeni deželi visokih plač in dolgočasnega vsakdana?

 

***

 

 

Nihče ne priporoča sprehoda po Detroitu, toda naša skupina vsebuje dva tolažilno velika moška, do centra pa imamo le dvajset minut hoje, zato sprejmemo tveganje. Kratka pot je polna atrakcij. Podivjan gozdiček je skoraj požrl dotrajano stavbo ob cesti. Osamljen plastičen kozarec na stojišču za slušalko znotraj sežgane telefonske govorilnice. Bolnišnica, zaščitena z bodečo žico z britvicami, ki je sicer značilna za zapore ali vojaška območja. Ubogi človek leži sredi ceste v smeteh, najbrž je drogiran, zelo počasi obrača brezzoba usta proti nam in se neslišno smeje. Vse to smo fotografirali.

Mestni center sije, čist in urejen. Ceste so tri- ali štiripasovnice, s semaforjem za vsakim vogalom, kot da bo vsak trenutek nastal prometni naval. Toda na križišču stojita dva avtomobila, en kolesar in trije pešci. Naenkrat opazim, da smo se v slabi uri prilagodili novim pravilom obnašanja: nihče med nami ne gleda na semafor, temveč se z rokami v žepih sproščeno sprehajamo preko široke avenije. Če pride naproti kakšen avto, vljudno počaka, kot bi bili divje živali na odročni cesti, mi pa v zahvalo pomahamo z roko. »Najbrž vsi delajo, zato niso na ulici,« nenavadno situacijo pojasnjuje Emily. Edina težava s to pojasnitvijo je, da je danes sobota dopoldne.

Poslovne stavbe v mestnem središču so videti kot katedrale, ogromne, visoke in impozantne. Pogled proti nebu se zoži v majhen pravokotnik modrine. Center je zgrajen v prvi polovici 20. stoletja, ko je bilo mesto v vzponu. Figure na kamnitih reliefih upodabljajo mogočne delavce, delujoče tovarne in, kar je posebej zanimivo, ameriške domorodce. Ničesar od tega ni videti na detroitskih ulicah. Znamenito Penobscot building varuje izjemno obilna recepcionistka, razlita nad mizo, strmi v neznano in popolnoma ignorira nekaj turistov, ki tiho fotografirajo razkošne reliefe na masivnih lesenih vratih elegantnega dvigala. Tabla z imeni najemnikov boleče razkriva dejstvo, da je večina od 45 nadstropij prazna. 

 

***

 

 

Stavba, v kateri je do leta 2007 domoval sedež okrožja Wayne County, v katerem se nahaja Detroit, spominja na kašno srednjeevropsko gledališče. Po veličini med zagrebškim HNK in ljubljansko Dramo. Na vsakem vogalu bronaste kočije, jahači in razkošne gospe, ki v zanosu dvigajo roke proti nebu. Pred stavbo pa lesena tabla na palici, vkopani v zemljo. Na njej piše: »Zgodovinska stavba Naprodaj / za najem «.

Richard steče do Matthewa: »Uau, a si videl? A si ti to videl?! Okrožna stavba – naprodaj!!«

»Oh. Koliko pa?«, mirno vpraša Kanadčan.

 

***

 

 

Fenomen turističnega obiskovanja destinacij, na katerih se je zgodila kakšna nesreča, vojna ali razdejanje, ima prav tako svoje strokovno ime: »temni turizem«. Ena izmed najbolj znanih domačih »temnih lokacij« je bil vsekakor povojni Sarajevo, magnet za turiste, ki so si prizadevali za fotografijo kakšnega mitraljiranega nebotičnika. Od kod užitek v opazovanju razdejanja? Teorija temnega turizma ponuja dve pojasnitvi. Prva je ta, da nam takšno okolje omogoča, da premislimo smrt in razpadanje, ki sta izgnani iz sodobne družbe, obsedene z zdravjem in mladostjo. Druga pa ta, da destinacije temnega turizma prevprašujejo naše zaupanje v vrednote modernosti, kot so racionalnost, napredek, znanost, tehnologija. V tej smeri začnem iskati povezave z Detroitom. Zakaj nas priteguje sprehod po njegovih razvalinah? Morda zato, ker zgodba o Detroitu spodkoplje tezo, da industrijsko-tehnološki razvoj vodi do družbene blaginje? Mesto, ki je utelešalo ameriške sanje – trdo delo, tehnološki napredek, optimizem, uspeh, denar in tako naprej –, danes očitno predstavlja nočno moro ameriške družbe. 

 

***

 

 

Seveda smo se odpeljali v zapuščene četrti, kaj ste pa mislili? Nerodno je, ker tistih nekaj ljudi, ki še vedno sedijo na svojih verandah, ve, zakaj si tu. Ogleduješ si njihovo bedo, in nisi prvi. V bedi ni transcendence in plemenitosti – banalna je. Najprej se zgražaš, ker te ulice z razrušenimi hišami spominjajo na preteklo vojno, a ko se prizori začnejo ponavljati, se hitro navadiš. Tudi prebivalci so se navadili: otroci se igrajo na otočku zelene trave, obkroženi s smetmi in razdejanjem. V avtu igra sladkobna radijska glasba in Emily, ki ima lep glas, zapoje ob najnovejšem romantičnem hitu: »You only need the light when it’s burning low. Only miss the sun when it starts to snow«. Peljemo se mimo sežgane hiše, na kateri piše »Ne sežgi me«. Zapuščene hiše naj bi masovno sežigali preostali prebivalci, da bi iz njih spodili odvisnike, ki se tam zbirajo. »Only know you’ve been high when you’re feeling low. Only hate the road when you’re missin’ home«, poje Emily. Iz razrušenih hiš odpada oskrunjena drobovina, prevrnjeni stoli, postelje, posode, čevlji in otroške igrače. Tudi cerkve so demolirane, z razbitimi vrati in okni – ne vem, zakaj sem pričakovala, da jim bo prizanešeno. Emily pravi, da je vse to zelo uncanny. In poje: »Only know you love her when you let her go …  And you let her gooo!«  

 

***

 

 

Po bogataški četrti nenehno patruljira vozilo zasebne varnostne službe. Na vsaki strani ceste je pas angleške travica, obrobljen s prodnatimi kamenčki. Velike, nekoliko kičaste družinske hiše s stebrički. Kljub temu da so varovane in brezskrbno vzdrževane, so zaradi zloglasne lokacije izgubile vrednost. Matthew si je na internetu ogledal nekaj najbolj ugodnih hiš in pred eno ustavi avto. Skupaj z Richardom in Emily se zapodijo na vrt, kukajo skozi okna, skačejo od navdušenja. Trinadstropno razkošje za nekaj deset tisoč dolarjev! Veera ostane v avtu in nepremično zre skozi okno. Čeprav me vleče radovednost, se ji pridružim. 

Nato se odpravimo v Fordov muzej, ki dokumentira zlate čase avtomobilske kulture in uspešno ignorira nočno moro, ki se nahaja za njegovimi vrati. V muzeju so razstavljeni modeli različnih vozil ter makete, ki prikazujejo, kako so vozila spremenila »ameriški način življenja«, denimo s tem, da so se ljudje preselili v predmestja in so nastali kini in restavracije, v katere se lahko zapelješ z avtomobilom. Vse je neoporečno čisto in vsi obiskovalci so beli, kar je videti nekoliko surrealno. Matthew je navdušen in pravi, da zelo spoštuje Henrya Forda, saj je spremenil svet. Z Veero se odločiva, da ne bova plačali za razstavo in trmasto obsediva na klopci, medtem ko sopotniki nadaljujejo z ogledom.

 

***

 

 

Zadnja postaja je velika zapuščena mestna železnica, mati vseh detroitskih ruševin. Lahko jo uporabljate kot orientacijsko točko, saj dominira v prostoru, kamorkoli se obrnete. Zgrajena je, kot bi sedela na prestolu, obkrožena s širokim kamnitim pločnikom ter prostorno zeleno površino. Videli smo jo tudi z avtoceste, izgledala je kot ogromen švicarski sir, z desetinami majhnih oken z razbitimi šipami. 

Sredi ustavnega traku pred železniško postajo je parkiran rdeč poltovornjak, pred njim pa kuštrava mladca brenkata kitare ob milih tonih zgodnjih Beatlesov. Besede o minljivosti, mladosti in ljubezni. Na zadnjem delu prikolice sedi tetoviran parček v črnem usnju. Ne bi ju rada srečala v temni ulici, a tukaj zreta v nebo in sta videti melanholično. Kdo so? Richard ima preverjen način za spoznavanje ljudi. Trenira capoeiro, zato se vrže na tla in začne hoditi po rokah. Takoj pritegne pozornost in mladci ga že sprašujejo kako in kaj počne. Eden izmed njiju nam zasanjano zaupa, da je očaran s čopkom svetlih kocin, ki kuka iz Matthewove majice. Glasbenika sta grangerja, eden filipinskega izvira, drugi bel, toda vsi skupaj prihajajo iz mehiškega naselja, enega redkih delov mesta, ki je še vedno relativno urejen, obljuden in funkcionalen. Fantje skušajo odigrati nekaj svojega, a se ne morejo spomniti besedila, zato zardijo in nam za tolažbo postrežejo z emocionalno izvedbo balade Time of your Life Green Day. Kot bi izpadli iz sentimentalnega romana, nedolžni in prijazni, zaljubljeni v glasbo in prepričani, da je svet dober in lep. 

Edino, kar mi ni jasno, je, zakaj igrajo pred železniško postajo? Mislila sem, da ruševine pritegujejo turiste in ne lokalnIh prebivalcev. Kuštravec me začudeno gleda: »Ker je prekrasna. To je eden izmed redkih krajev v mestu, ki je popolnoma nedotaknjen. Tukaj je, in takšna je, odkar pomnim«. Ostanem začudena: tisto, kar je za mene simbol razpada in zanemarjenosti, je zanj simbol nedotaknjenosti. Seveda, računam kasneje, kuštravec je star dvajset let, postaja pa je bila zaprta leta 1988, kar pomeni, da je stanje zapuščenosti zanj naravno. Poleg tega je postaja obdana z bodečo žico in zato dobesedno nedotaknjena, propada zaradi naravnih zakonitosti, in ne človeškega vandalizma. 

 

***

 

 

Tri dni smo gledali iste prizore, a to še ne pomeni, da smo videli enako. Pred odhodom, ko smo se še zadnjič usedli v kafič k zajtrku in kavi, nas je Richard v šali vprašal, ali naj uskladimo zgodbe. Začel je prvi. Poudaril je mlade ljudi, ki smo jih srečali, med drugim glasbenike pred železniško postajo: bili so topli in odprti, a tudi ponosni in polni ljubezni do svojega mesta. Svojo zgodbo je zato poimenoval »zgodba o upanju«, o tem, da bo bolje. Matthew je za vsakim vogalom videl nove poslovne priložnosti: zapomnil si je pub, ki so ga znova odpirali v naši soseski, in to videl kot znak mestnega okrevanja. Navdušil se je nad idejo urbane agronomije, vzgajanja zelenjave na praznih mestnih površinah. Začel je resno razmišljati, da bi še sam postal »urbani pionir« in se lotil kupovanja in obnavljanja cenenih zapuščenih hiš. Veera je suho rekla, da je šokirana. Ni prvič, da vidi bedo, saj je bila med favelami v Braziliji, je dejala, a ne more verjeti, da je takšno razdejanje možno v eni najbogatejših držav na svetu. Njena zgodba je bila »zgodba o neuspehu kapitalizma«. Nato je Matthew dejal, da ne vidi zveze s kapitalizmom: ali bi tudi za osebni bankrot ravno tako obtožila kapitalistični sistem? Detroit je po njegovem propadel zaradi rasnih razlik in masovnega izseljevanja belcev, ki so prispevali večino davkov v lokalno blagajno – belce je treba privabiti nazaj, pa bo bolje. Potem je Emily, tisto prijetno pojoče dekle, ki se je doslej vzdržalo izražanja mnenj, presenečeno odložilo pribor, pozabilo na pečena jajca, in ostro odvrnilo, da so ravno rasne in razredne razlike v interesu velikih korporacij. Jaz sem se pridružila Veeri in Emily in zarenčala na Matthewa. Naenkrat smo vsi imeli zategnjene čeljusti, povzdignjene glasove in rdeče obraze in pogovor je bil na tem, da preraste v osebni obračun, nakar je Richard vljudno, tiho in odločno dejal, pravzaprav ukazal, naj utihnemo, češ da pritegujemo pozornost prebivalcev, ki sedijo okoli nas in na svoji koži prenašajo realne posledice situacije, o kateri tako neuko in obenem samozavestno debatiramo. Osramočeno smo povesili glave, medtem ko je s spretnostjo angleške kraljice preusmeril pogovor h krasnemu vremenu in naši sreči, da smo se izognili nevarnosti potencialnih deževnih ploh.

 

***

 

 

Potrebovala sem nekaj časa, da sem lahko artikulirala svoj odpor do entuziastične mladine, ki je, tako kot moj kolega Matthew, z različnimi projekti prihajala v Detroit in se igrala obnavljanja. Živciral me je njen slepi optimizem in trditve, da gre z vsako podjetniško iniciativo na boljše. Za koga? Lokalno prebivalstvo velikokrat sploh ni vključeno v te projekte. Toda s samim podjetništvom ni nič narobe: tisto, kar me je pravzaprav motilo, je logika, da se bo vse uredilo spontano, prek individualne iniciative. Pogrešala sem zavest o sistemu, ki naj bi poskrbel za enakopraven dostop do javnih storitev in bi temeljil na principih kolektivne solidarnosti, kar bi pomenilo tudi to, da se včasih vlaga več tam, kjer je manj. Najbrž se marsikateri Američan (pa tudi Evropejec) ne bi strinjal z mano in bi mi očital, da spodbujam odvisnost od socialnih podpor in zatiram samoiniciativnost. Jaz bi najbrž bevsknila nazaj, da v družbi s hudimi družbenimi razlikami ne moreš pridigati zgodb o podjetništvu in enakih možnosti. In bi vsak ostal na svojem bregu.

 

***

 

 

Teoretiki pravijo, da so ruševine ultimativni »izmuzljivi označevalci«, prazni prostori, na katere lahko projiciramo lastne želje in vrednote. Tisto, kar vidimo v neki ruševini, več pove o nas samih kot o objektu našega opazovanja. Nekaj že mora biti na tem, saj si naše zgodbe o Detroitu sicer ne bi bile tako različne. Tam, kjer so eni videli revščino in bedo, so drugi videli upanje ali prostor za nove poslovne priložnosti, kreativne ideje in potencialno zgodbo o uspehu. Zdelo se je, da smo si v svojih prepričanjih tako zelo različni, a smo si bili v odnosu do mesta tudi enaki – prišli smo za bežne tri dni, zvadili svoja oblikovana politična prepričanja in se odpeljali domov. Za nami so ostali kuštravci, ki pred zapuščeno železniško postajo prepevajo nežne pesmi in pol milijona njihovih someščanov, skritih za podobami ruševin, ki so obkrožile svet.

 

Tekst je nastal kot del projekta Presejane stvarnosti,
ki ga je podprlo Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani.

O avtorju. Iva Kosmos je kritičarka, kolumnistka in novinarka.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • KKK-je sem pa jaz?

    Arjan Pregl

    Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

  • Pisatelji se oblikujejo v procesu čiščenja, ne izlivanja

    Andrej Hočevar

    Elizabeth Stone je profesorica na Univerzi Fordham v New Yorku. Predava na Oddelku za angleški jezik in književnost in na Oddelku za medijske študije. Je tudi mentorica študentom, ki sodelujejo pri pisanju za univerzitetno glasilo … →

  • V živo

    Leonora Flis

    Skoraj vsako razpoloženje največkrat podkrepim z glasbo. Včasih se ji pridružijo besede. Po navadi pride sama od sebe. Nekje od zadaj, iz skorje možganov se dvigne in mi … →

Izdelava: Pika vejica