1

Mestece Money¹ v Misisipiju je natanko takšno, kot nakazuje njegovo ime. Tega je dobilo v skladu s trdoživo južnjaško tradicijo ironije – ki jo spremlja tradicija nevednosti –, zato je seveda tudi nekoliko žalostno, znamenje neukosti, ki se zaveda same sebe in jo je zato najbolje vzeti nase, saj je jasno, da je bolj ali manj nepremagljiva.

Čisto zraven Moneyja je bilo naselje, ki bi se mu morda pogojno lahko reklo predmestje, morda celo soseska – naselje, niti ne tako zelo majhno, pritličnih hiš s preprostimi tlorisi in vinilnimi fasadami, ki se mu je neuradno reklo Drobiž. Na enem od umirajočih vrtov ene od teh hiš se je ob oguljenih robovih praznega montažnega bazena, okrašenega z zbledelimi podobami morskih deklic, odvijalo družinsko srečanje. Srečanje ni bilo povezano z nikakršnim praznovanjem ali posebnim dogodkom, temveč je bilo čisto vsakdanje.

Vrt je pripadal hiši Wheata Bryanta in njegove žene Charlene. Wheat je bil trenutno na trgu dela – ampak pravzaprav je bil vselej trenutno na trgu dela. Charlene je rada pripomnila, da biti na trgu po navadi pomeni, da na njem nekaj prodajaš, se pravi v tem primeru delo, in da Wheat česa podobnega že dolgo ni poskusil, saj je imel dotlej v vsem svojem življenju eno samo službo. Charlene je bila zaposlena pri Borzi traktorjev Money lastnik J. Edgar Price (uradno ime podjetja, brez vejic) kot receptorka tako prodajnega salona kot servisa, a je pri J. Edgarju Priceu v zadnjem času lastništvo zamenjalo le malo traktorjev, pa tudi popravil ni bilo kaj dosti. Tako v Moneyju kot v njegovi okolici so bili to težki časi. Charlene je ves čas nosila rumeno majico brez rokavov, ki se je barvno ujemala z njenimi pobarvanimi in natupiranimi lasmi, to pa izključno zato, ker je Wheata to jezilo. Wheat je verižno praznil pločevinke piva Falstaff in verižno kadil cigarete Virginia Slims ter trdil, da je zaradi tega feminist, svojim otrokom pa razlagal, da je pijača nujna za to, da njegov pivski trebuh ne usahne kot prazen balon, cigarete pa zato, ker preprečujejo zaprtje.

Kadar je šla iz hiše, se je Wheatova mama – Babi Carolyn oziroma Babi C – naokrog prevažala z enim tistih električnih vozičkov s širokimi gumami iz diskontne špecerije Sam’s Club; pri čemer ni šlo zgolj za to, da bi bil voziček tistim iz diskonta podoben, temveč je bil dejansko za nedoločen čas izposojen iz Sam’s Cluba doli v Greenwoodu. Bil je rdeče barve in na njem je z belo barvo pisalo am’s Clu. Njegov marljivi elektromotor je nenehno oddajal glasno brnenje, zaradi katerega je bil kakršenkoli pogovor z njegovo ostarelo lastnico precejšen izziv.

Babi C je vselej delovala nekoliko žalostno. In kako tudi ne bi? Njen sin je bil namreč Wheat Bryant. Charlene je žensko sovražila skoraj tako intenzivno kot Wheata, a ni tega nikoli pokazala; Babi C je bila stara, in na jugu se je starejše spoštovalo. Njeni štirje vnuki in vnukinje, stari tri do deset let, niso bili drug drugemu čisto nič podobni, toda vseeno je bilo popolnoma jasno, da spadajo točno sem in k točno tej družini. Očeta so klicali po imenu, mamo pa Vroča mami, po vzdevku, ki ga je uporabljala, ko se je v nočnih urah, ko je preostanek družine že spal, včasih pa tudi med kuhanjem po radiu pogovarjala s tovornjakarji.

Ženino radijsko govoričenje je Wheata jezilo, delno tudi zato, ker ga je opominjalo na njegovo eno in edino službo dotlej: na čas, ko je vozil kamion s polpriklopnikom, s katerim je za špecerijsko verigo Pujsi­gujsi dostavljal sadje in zelenjavo. Na službo, ki jo je izgubil, ko je nekoč zaspal za volanom in zapeljal z mostu čez reko Tallahatchie. Ne sicer povsem, temveč samo s kabino – ki je potem dolge ure, preden so ga rešili, visela nad Malim Tallahatchiejem. Reševanje je potekalo tako, da je zlezel v žlico bagra, ki so ga za ta namen pripeljali iz Leflora. Vsemu temu navkljub bi službo morda še vseeno obdržal, če tovornjak ne bi obvisel, če bi preprosto in hitro zgolj antiklimaktično zletel z mostu in treščil v blatno reko pod njim. A je naneslo, da je zgodba, medtem ko je čakal na rešitev, postala pravi hit – o njem so vsakih dvanajst minut poročali na CNN-u in Foxu, videi so se bliskovito razširili po YouTubu. Zadnji žebelj v Wheatovi krsti je bil posnetek, na katerem se je videlo, kako se iz kabine v reko spodaj kakor dež usuje kakih štirideset praznih pločevink piva Falstaff. Pa tudi to morda še ne bi bila kaplja čez rob, če ne bi Wheat, medtem ko je plezal čez zobe bagrove žlice, v svoji tolsti dlani krčevito stiskal še ene.

Na družinskem srečanju je bil prisoten tudi najmlajši sin brata Babi C, Junior junior. Njegovemu očetu, J. W. Milamu, je bilo ime Junior, in tako je bil njegov sin Junior junior – nikoli J. junior, nikoli Junior J., nikoli J. J., ampak vedno Junior junior. Stari, ki so ga po sinovem rojstvu klicali Samo Junior, je kakšnih deset let pred tem družinskim srečanjem umrl »od raka«, kot je pravila Babi C. Odšel je manj kot mesec za Royem, njenim možem in Wheatovim očetom, in zdelo se ji je nedoločno pomenljivo, da sta umrla zaradi iste bolezni.

»Babi C, a vam ni nič vroče pod tem smešnim klobukom?« je starki zavpila Charlene, da bi preglasila brnenje njenega vozička.

»Kuga?«

»Niti slamnik ni, hočem reč. Izgleda, kot da bi bil iz cerade ali nečesa takega. In nobenih lukenj nima, nič ne diha.«

»Kaj?«

»Nič te ne more slišat, Vroča mami,« je rekla njena desetletna hči. »Nič ne more slišat. Gluha je ko noč.«

»Hudiča, Lulabelle, saj vem. Ne boš pa mogla reč, da ji nisem rekla za klobuk, ko jo bo naenkrat štoknila vročinska kap.« Spet je spustila pogled k Babi C. »Pa ta mašina, s katero se vozaka naokrog, ta se tudi segreva. Zaradi tega vam je še bolj vroče!« je zaklicala starki. »Kako je lahko še vedno živa? To je tisto, kar mi res ni jasno.«

»Pusti mi mamo na miru,« je dejal Wheat in se napol posmejal. Oziroma se je morda napol posmejal, ker kdo bi vedel? Njegova usta so bila vselej oblikovana v kriv na- smešek. Mnogi so menili, da ga je, ko je pred meseci jedel rebrca, morda zadela lažja možganska kap.

»Spet ima ta svoj neumen prevroč klobuk,« je rekla Charlene. »Zbolela bo od tega.«

»Pa kaj? Izgleda, da ji je v redu. Zakaj bi bila pa to sploh tvoja stvar?« je rekel Wheat.

Junior junior je privil zamašek na steklenico, ki jo je imel v papirnati vrečki, in rekel: »Jebemti, pa zakaj nimate vode v tem bazenčku, a?«

»Kurac od bazena je to, pušča,« je dejal Wheat. »Razpoko ima v steni, tam, kjer je vanjo treščila Mavis Dill s svojo debelo ritjo. Pa sploh ni hotela it noter plavat, samo mimo je šla pa padla na njega.«

»Pa kako ji je to ratalo, da je padla?«

»Debela je pač, Junior junior,« je rekla Charlene. »Vsa teža se ti nagne na eno stran, pa jo prevaga, ne gre drugače. Gravitacija. Tudi Wheat bi ti lahko povedal kaj o tem. A ne, Wheat? Ti kar precej veš o gravitaciji.«

»Ah, jebi se,« je rekel Wheat.

»Ne dovolim, da se takole govori okrog mojih vnučkov,« je dejala Babi C.

»Kako za boga milega je pa zdaj to slišala?« je rekla Charlene. »Ne sliši me, ko se derem, tole pa ja, a?«

»Čisto dosti slišim,« je rekla starka. »A ne, da čisto dosti slišim, Lulabelle?«

»Pa ja,« je rekla deklica, ki je medtem babici zlezla v naročje. »Skoraj vse slišiš, a ne, Babi C? Tik na tem si, da te bo pobralo, ampak slišiš pa čisto dobro. A imam prav, Babi C?«

»Točno tako, ljubica.«

»In – kaj boste zdaj z bazenom?« je vprašal Junior junior.

»Zakaj pa sprašuješ?« je vprašal Wheat. »A ga hočeš kupit? Takoj zdajle ti ga prodam. Koliko daš?«

»Par pujsov bi dal lahko v njega. Samo dno bi moral izrezat, pa bi dal lahko noter pujse.«

»No, kar odpelji ga,« je rekel Wheat.

»Lahko bi pa pujse pripeljal sem. To bi bilo bolj enostavno, a se ti ne zdi?«

Wheat je odkimal. »Ampak potem bi nam tvoji prašiči tu pred nosom smrdeli. Nočem vohat tvojih prašičev.«

»Samo ko ga imate že tako lepo postavljenega, prav elegantno. Dosti dela bo s tem, da se ga kam premakne.«

Junior junior si je prižgal tanko zeleno cigaro. »Enega od prašičev si lahko vzameš zase, kaj praviš na to?«

»Ne rabim nobenega kurčevega prasca,« je rekel Wheat.

»Brez grdih besed!« je zavpila Babi C.

»Kadar mi zapaše slanina, grem po njo v trgovino,« je

rekel Wheat.

»In jo kupiš z mojim kešem,« je dejala Charlene. »Kar pripelji svoje pujse, Junior junior, ampak hočem dva, in to velika, pa ti ju boš klal.«

»Zmenjeno.«

Wheat ni rekel nič. Sprehodil se je na drugo stran vrta in tam štiriletni hčerki pomagal zlesti v njen rožnati plastični avto.

Babi C je strmela v daljavo. Charlene si jo je nekaj časa pozorno ogledovala. »Babi C, a ste v redu?«

Starka ni odgovorila.

»Babi C?«

»Kaj pa je narobe z njo?« je vprašal Junior junior in se sklonil bliže. »A jo je kap, ali kaj?«

Potem pa sta se zdrznila, kajti Babi C je rekla: »Ne, ti rdečevrata repa, nobena kap me ni. Prisežem, da se človek tu niti za sekundo ne more zamislit nad svojim življenjem, ne da bi ga kak kreten začel obtoževat, da ga je kap. A je mogoče tebe kap? Ti si tisti, ki ima simptome.«

»Pa kaj je zdaj, kaj si se tako spravila name?« je rekel Junior junior. »Charlene se je prva zabuljila.«

»Pusti ga,« je rekla Charlene. »O čem sta razmišljala, Babi C?«

Babi C se je spet zastrmela v prazno. »O nečem, kar si želim, da ne bi storila. O tisti laži, ki sem jo takrat pred leti povedala o tistem malem črnuhu.«

»O bože,« je rekla Charlene. »A smo spet pri tem.«

»Krivico sem mu naredila, zamorčku. In kot piše v knjigi vseh knjig – vse se vrača, vse se plača.«

»V kateri knjigi vseh knjig?« je vprašala Charlene. »V Orožju in municiji?«

»V Svetem pismu, ateistka, a nič ne veš?«

Vsi so utihnili, starka pa je nadaljevala: »Nisem rekla, da mi je karkoli rekel, ampak Bob in J. W. sta vztrajala, da mi je, pa sem se delala, kot da mi je res, zdaj si pa želim, Kristus mi je priča, da se ne bi. Ampak J. W. je res sovražil zamorce.«

»No, to je zdaj v preteklosti in je zgodovina, Babi C. Tako da kar mirno. Kar je bilo, je bilo, in tega se ne da spremenit. Fanta se pač ne da vrnit nazaj.«

 

2

Ko je policist Delroy Digby prejel klic, naj se odpelje v Drobiž, se je s svojo dvanajst let staro službeno crown victorio ravno peljal čez most čez reko Tallahatchie. Zapeljal je pred hišo Juniorja juniorja Milama in tam zagledal njegovo ženo Daisy, kako koraka gor in dol, joče in divje gestikulira. Delroy je v srednji šoli kratek čas hodil z Daisy, a se je zadeva končala, ko ga je nekoč ugriznila v jezik. Potem je šel v vojsko in postal uradnik pri intendantski službi. Ko se je vrnil domov v Misisipi, je bila Daisy že poročena z Juniorjem juniorjem in noseča s četrtim otrokom – ki ji je zdaj, ko je hodila sem ter tja, visel na boku, ostali trije pa so kot zombiji sedeli na najnižji stopnici verande.

»Kaj se dogaja, Daisy?« je vprašal Delroy.

Daisy je nehala kriliti z rokami in se zastrmela vanj. Njen obraz je bil skremžen od joka, njene oči rdeče in vdrte.

»Kaj je? Kaj se je zgodilo, Daisy?« je rekel.

»V sobi čisto zadaj,« je dejala. »Junior junior je. Bože mili, mislim, da je mrtev,« je zašepetala, da je ne bi slišali tudi otroci. »Ziher je mrtev. Glih smo prišli nazaj z bolšjega trga na parkplacu pred našim diskontom. Otroci niso nič videli.

Bože mili, grozno je.«

»V redu, Daisy. Počakaj tu.«

»Pa še nekaj drugega je tam zadaj,« je rekla.

Delroy je položil dlan na pištolo. »Kaj?«

»Še nekdo. Ta tudi mrtev. Ziher mrtev. O ja, mrtev. Sigurno mrtev. Boš videl.«

Delroy je bil zbegan in na tej točki že precej prestrašen. Ko je bil še v vojski, ni nikoli počel nič več od tega, da je prešteval role toaletnega papirja. Stopil je nazaj do policijskega avta in zgrabil radio. »Hattie, Delroy tu. Pri hiši Juniorja juniorja Milama sem in bi rekel, da bom rabil okrepitve.«

»Brady je še kar blizu tam. Ga bom poslala k tebi.«

»Hvala, Hattie, zlata si. Povej mu, da bom v hiši, v sobi zadaj.« Delroy je odložil radio in se vrnil k Daisy. »Se bom malo razgledal. Pošlji mi noter Bradyja, ko pride.«

»V sobo se pride iz kuhinje,« je rekla. »Delroy,« mu je na roko nežno položila dlan. »Veš, ko smo bili v srednji, si mi bil zmeraj všeč. Nisem te zanalašč ugriznila v jezik in straš- no mi je žal za to. Phyllis Tucker, saj veš, tista ta lahka, mi je rekla, da je to fantom všeč – samo zato sem to naredila. Ni ti bilo všeč, vem. Najbrž sem premočno ugriznila.«

»V redu je, Daisy.« Že je odkorakal stran, nato pa se obrnil nazaj k njej. »Daisy – saj ga nisi ti ubila, a ne?«

»Delroy, jaz sem klicala policijo.«

Delroy je še naprej strmel vanjo.

»Ne, nisem ga ubila. Nobenega od njiju nisem.«

Ko je vstopil v hišo, Delroy sicer ni izvlekel pištole, je pa njegova dlan vseskozi počivala na njej. Počasi je stopil skozi predsobo. Bilo je temno, hišna okna so bila neverjetno majhna. Na polički nad kaminom je stala vrsta majhnih pokalov s tekmovanj v bovlingu. V samem kaminu so bili drug v drugega zloženi živobarvni plastični krožniki, kozarci in sklede. Nikjer se ni nič zganilo in bilo je tako tiho, da se je še bolj prestrašil in zdaj vendarle izvlekel orožje. Kaj, če je morilec še vedno tu? Bi bilo bolje, če bi šel nazaj ven in počakal na Bradyja? Ampak če bi to storil, bi si Daisy morda mislila, da je reva. In Brady bi se mu gotovo režal in ga imel za šlevo. Zatorej je stopal dalje. Na hitro je pokukal v vsako od spalnic, se za dolgo časa ustavil v kuhinji, zatem pa se končno podal proti sobi čisto zadaj. Njegovi čevlji so glasno cvilili po zgubanem linoleju.

Ko je stopil v sobo, je na mestu obstal. Okamnel je. V življenju še ni videl tako mrtvega človeka, kot sta bila tadva. Pa je bil v vojni, jebemti. Tisti, za katerega je domneval, da je Junior junior, je bil ves krvav po glavi in imel je razbito lobanjo. Skozi luknjo v njej je videl njegove možgane. Okoli njegovega vratu je bila večkrat ovita bodeča žica. Eno od očes je bilo bodisi iztaknjeno bodisi izrezano in je zdaj ležalo ob njegovem stegnu in od tam strmelo vanj. Vsepovsod kri. Ena od mrličevih rok je bila pod nenaravnim kotom zvita na njegov hrbet, njegove hlače so bile odpete in slečene do kolen. Njegove dimlje je prekrivala gosta kri, in Delroyu se je zdelo, da mu manjka ud. Kakih deset čevljev od Juniorja juniorja je bilo truplo drobnega črnca. Njegov obraz je bil videti grozovito pretepen, njegova glava je bila otekla, na vratu je imel brazgotine, ki so se zdele zašite. Ni bilo videti, da bi iz katere od ran krvavel, je bil pa vseeno brez dvoma mrtev. Oblečen je bil v temno modro obleko. Delroy je še enkrat pogledal Juniorja juniorja. Njegove gole noge so se mu zazdele čudno žive.

Ko se je za njim pojavil Brady, se je Delroy zdrznil.

»Sveti Bog v nebesih!« je rekel Brady. »Bemtiboga! A je to Junior junior?«

»Mislim, da je, ja,« je rekel Delroy.

»Kakšna ideja, kdo je črnuh?«

»Ne.«

»Kakšna svinjarija,« je dejal Brady. »Jezus Kristus, Bože mili. Pa glej to. Brez jajc je!«

»Vidim, ja.«

»Mislim, da jih ima črnuh v roki,« je rekel Brady.

»Pa res, prav imaš.« Delroy se je približal, da bi bolje videl.

»Ničesar se ne dotikaj. Bemtiboga, samo ne dotikaj se. Resno zadevo imava tule. Jezus.«

 

¹ Angl. »denar«. (Op. prev.)

 

Prevedel Jernej Županič
Copyright © 2021 by Percival Everett
Slovenian translation rights arranged with Melanie Jackson Agency, LLC through Katai & Bolza Literary Agents