Primer Charlesa Dexterja Warda (odlomek)

Kot smo videli, je Charles Ward svoje neposredno krvno sorodstvo z Josephom Curwenom odkril leta 1918. Da ga je ne mudoma začelo zelo zanimati prav vse v povezavi z davno skrivnostjo, ni seveda prav nič čudno – kajti vsaka nedoločna govorica, ki jo je slišal v zvezi s Curwenom, je zanj, po čigar žilah je tekla prednikova kri, zdaj postala nekaj živega. In na svetu bi le stežka našli pronicljivega in iz najdljivega rodoslovca, ki bi mogel v takšnih okoliščinah storiti kaj drugega kot to, da se nemudoma loti vestnega in sistematičnega zbiranja podatkov o Curwenu.

Svojih prvih iskanj ni niti najmanj skrival – zato nastopa mladeničeve blaznosti niti dr. Lyman ni pripravljen datirati v čas pred koncem leta 1919. O Curwenu se je Charles tedaj prostodušno pogovarjal z družinskimi člani – čeravno njegova mama ni bila preveč zadovoljna, ko je izvedela, kakšnega prednika ima –, kot tudi z uslužbenci raznoraznih muzejev in knjižnic, ki jih je obiskoval. Ko je pisal drugim družinam in jih prosil za kakšno arhivsko gradivo, za katerega je menil, da bi utegnilo biti v njihovi lasti, ni svojih namenov prav nič skrival in tudi sam je do poročil, ki jih je odkril v starih dnevnikih in pismih, pristopal z zdravo mero skepse. Dostikrat se je na glas spraševal, kaj neki se je pred stoletjem in pol zares zgodilo na tisti pawtuxetski kmetiji, katere lokacijo se je brez uspeha trudil odkriti, in kdo oziroma kaj je v resnici bil Joseph Curwen.

Ko je odkril Smithov dnevnik in njegov arhiv ter v sled njem naletel na pismo Jedediaha Orna, se je odločil, da odide v Salem in tam razišče Curwenovo zgodnje življenje ter njegove zveze iz tistega časa; načrt je uresničil med velikonočnimi prazniki leta 1919. Na Esseškem inštitutu, ki ga je dobro poznal že s svojih predhodnih kratkih obiskov veličastnega starega mesta z rušečimi se puritanskimi strehami in nagnetenimi mansardami, so ga lepo sprejeli, in tam je potem našel precej podatkov o Curwenu. Tako je izvedel, da se je njegov prednik rodil osemnajstega februarja (st. v.) 1662–3 v vasi blizu Salema – kraj se dandanes imenuje Danvers in je od mesta oddaljen sedem milj – in da je pri petnajstih letih zbežal od doma in šel za mornarja ter se znova prikazal šele čez devet let, tedaj pa z naglasom, oblačili in manirami domorodnega Angleža, ter se naselil v Salemu, torej v samem mestu. S svojo družino je imel v tem obdobju le malo opravka, večino časa se je ukvarjal z nenavadnimi knjigami, ki jih je bil prinesel iz Evrope, in čudnimi kemikalijami, ki so mu jih dovažale ladje iz Anglije, Francije in Holandske. Nekateri njegovi izleti na podeželje so med meščani sprožali nemalo radovednosti, šepetaje pa so jih včasih povezovali z nejasnimi govoricami o nočnih kresovih vrh nekaterih gričev.

Curwenova edina bližnja prijatelja sta bila neki Edward Hutchinson iz njegove rojstne vasi in neki Simon Orne iz Salema. Z njima so ga v okolici mestnega parka dostikrat videli v pogovoru, pa tudi obiskovali so se razmeroma pogosto. Hutchinson je živel na obrobju, čisto zraven gozda, in hiša zaradi zvokov, ki jih je bilo ponoči slišati iz nje, med občutljivimi dušami ni bila na dobrem glasu. Govorilo se je, da Hutchinson v njej gosti čudne obiskovalce, in njena okna je osvetljevala luč, ki je bila včasih takšne, včasih spet drugačne barve. Veliko je vedel o davno pokojnih osebah in davno pozabljenih dogodkih – pravzaprav ne veliko, ampak preveč: več, kot je moglo biti spodobno. Izginil je približno v času, ko se je začenjal čarovniški preplah, in nikoli ni več nihče slišal ničesar o njem. Nekako takrat je iz Salema odšel tudi Joseph Curwen, le da se je kmalu razvedelo, da se je naselil v Providenceu. Simon Orne je ostal v Salemu do leta 1720, takrat pa je začelo nemalo pozornosti vzbujati dejstvo, da se mu ne glede na starost leta kar niso in niso poznala. Zatem je izginil, trideset let pozneje pa se je v mesto vrnil mož, ki je bil videti natanko kot on, in trdil, da je njegov sin, ter želel prevzeti njegovo lastnino. Njegovim zahtevam so v mestu ugodili, saj so jo podpirali dokumenti, napisani z roko, ki je bila prepoznavno Simonova, in Jedediah Orne je v Salemu zatem živel vse do leta 1771, ko so pisma meščanov Providencea prečastitemu Thomasu Barnardu in nekaterim drugim meščanom dosegla njegovo tiho odstranitev – neznano kam.

Nekaj dokumentov, ki so jih spisali ti čudaški možje oziroma ki so jih v zvezi z njimi napisali drugi, je bilo dostopnih na Esseškem inštitutu, na sodišču in v Zemljiškem registru; med njimi so bili tako neškodljive vsakdanjosti, na primer zemljiškoknjižni zapisi in kupoprodajne pogodbe, kot tudi nekoliko bolj tajinstveni in provokativni zapiski. Posredno, a jasno prepoznavno so bili omenjeni na štirih ali petih mestih v zapisnikih s čarovniških procesov: tako je denimo 10. julija 1692 pred kazenskim sodiščem in sodnikom Hathornom neka Hepzibah Lawson pod prisego izjavila, da »so pogostokrat se v gozdu izza hiše gospoda Hutchinsona pečali Črni mož in štirideset čarovnic«, neka Amity How pa je na obravnavi, ki jo je 8. avgusta vodil sodnik Gedney, povedala, da je »gospod G. B. (preč. George Burroughs) tiste noči s Hudičevim znamenjem označil Bridget S., Jonathana A., Simona O., Deliverancea W., Josepha C., Susan P., Mehi table C. in Deborah B.«. Tu je bil še katalog sumljivih knjig iz Hutchinsonove knjižnice, ki so jo odkrili po njegovem izginotju, pa nedokončan rokopis, spisan z njegovo pisavo, a v šifri, ki je nihče ni znal razvozlati. Ward je dal narediti fotostatsko kopijo tega rokopisa, in se začel s šifro ukvarjati takoj, ko jo je prejel. Nekje po avgustu naslednjega leta je njegovo ukvarjanje s šifro postalo intenzivnejše, celo mrzlično, in na podlagi njegovega govora in vedenja je mogoče sklepati, da je ključ zanjo odkril že pred oktobrom oziroma novembrom – čeravno ni nikoli povedal, ali mu je resnično uspelo ali ne.

Najbolj zanimivo pa je bilo gradivo v zvezi z Ornom. Ward je s primerjanjem rokopisov hitro dokazal, kar je imel sicer za resnično že na podlagi vsebine Ornovega pisma Curwenu – da sta namreč Simon Orne in njegov domnevni sin v resnici ena in ista oseba. Kot je korespondentu dejal Orne, bi bilo nevarno, če bi predolgo živel v Salemu, zato se je za trideset let odselil drugam in se po svojo lastnino vrnil šele kot predstavnik nove generacije. Orne je večino svoje korespondence očitno skrbno uničil, toda meščani, ki so se leta 1771 dvignili proti njemu, so vendarle našli nekaj pisem in drugih čudaških dokumentov. Šlo je za nerazumljive izreke in diagrame – nekateri so bili napravljeni z njegovo pisavo, spet drugi ne –, ki jih je Ward zdajci skrbno prepisal in prerisal oziroma jih dal fotografirati, in izjemno skrivnostno pismo, napisano z roko, ki jo je iskalec na podlagi zapisov v Zemljiškem registru prepoznal kot Curwenovo.

Pismo je bilo datirano le z datumom, brez letnice, a vse eno je bilo očitno, da ne gre za pismo, v odgovor na katerega bi Orne napisal tistega, ki so ga prestregli v Providenceu; na podlagi vsebine ga je Ward datiral v precej zgodnje obdobje, prepričan je bil, da ni moglo biti napisano mnogo pozneje od leta 1750. Bržkone ne bo napak, če besedilo navedemo v celoti, pač kot primer, kako je tedaj pisal Curwen, človek s temačno in grozljivo preteklostjo. Pismo je naslovljeno na »Simona«, a je ta beseda prečrtana (pri čemer Ward ni mogel vedeti, ali je črto potegnila Curwenova ali Ornova roka).

Nenavadno, toda prav iz tega pisma je Wardu naposled uspelo dognati točno lokacijo Curwenove hiše v Providenceu – nobeden od dokumentov, na katere je bil naletel dotlej, ni bil glede tega dovolj natančen. Odkritje je bilo še toliko bolj osuplivo, ker je nakazovalo, da je nova Curwenova hiša, ki jo je ta leta 1761 postavil na lokaciji stare, pravzaprav propadajoča stara stavba, ki je še vedno stala na Olney Courtu in ki jo je Ward prav dobro poznal s svojih starinoslovskih pohajkovanj po Stamper’s Hillu. Hiša je de jansko stala le nekaj ulic od njegovega doma više na pobočju hriba, zdaj pa je bila dom črnske družine, katere člani so sloveli kot odlični občasni kurjači, perice in gospodinje. Da je v daljnem Salemu nenadoma odkril, kako pomembno mesto zaseda znana mu stavba v njegovi lastni družinski zgodovini, se je zdelo Wardu navdušujoče, in sklenil je, da bo hišo raziskal, takoj ko se vrne. Ob bolj skrivnostnih delih pisma, v katerih je razbiral predvsem sila zapleteno simboliko, je bil, iskreno rečeno, zbegan; ga je pa spreletel srh radovednosti, ko je opazil, da gre pri navedenem svetopisemskem odlomku – Job 14,14 – za tistega znanega: »Ako človek umre, bo li oživel? Vse dni svoje tlake bi čakal, dokler ne pride moja zamena.«

Prevedel Jernej Županič.