Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.

Ikonografijo, povezano z desničarskimi skrajneži in ki je na shodih žal prisotna še danes, je v preteklosti na svojevrsten način subvertirala tudi likovna umetnost. In včasih naletela na neodobravanje. A prav pri opozarjanju na nepravilnosti in kršitve človekove svobode je treba biti neposreden in samokritičen, v čemer je še posebej uspešna prav satira.

Nacionalistična glasba, politično prirejanje zgodovine, medijsko prilagajanje dejstev – svoboda govora nikoli ne more biti popolna svoboda brez omejitev, ki bi dopuščala tudi lažno oglaševanje. Proti netolerantnosti se je treba vedno znova boriti, četudi z že slišanimi argumenti in stališči, ki ne izrabljajo dvoma za doseganje partikularnih (ekonomskih, političnih) ciljev.

Kaj je narobe z Alamutom? Vse. Že predpostavke zgodbe njegovega uspeha so povsem zgrešene. Zakaj je (ponavljajoča se) uvrstitev Bartolovega Alamuta med maturitetno branje škandal in še nekaj besed o orientalizmu, »slabi« filozofiji in »slabi« literaturi.

Med drugo svetovno vojno je Ernest Scribbler napisal tako smešen vic, da je zaradi smeha umrl. Ko je papir, na katerega je vic zapisal, prebrala njegova mama, je umrla še ona. Kasneje je umrl še policaj, ki je poskušal vic odstraniti iz hiše. Ko je za vic izvedela britanska vojska, ga je kmalu začela uporabljati kot učinkovito orožje proti nacistom. Nemci so kasneje napisali kontravic. Zadeva je šla tako daleč, da so po koncu vojne bojevanje z vici prepovedali z ženevsko konvencijo. SevedaPreberi

Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih in Putinu seveda. Celo Trump je zgolj dodal moči žarometu na nekdanje »Sovjete«, nagnal strah v kosti. Bo že držalo, izkušnja sovjetske vojaške zasedbe po drugi vojni je narode vzhodnega bloka naredila domala alergično občutljive na Ruse. Naše zanimanje zanje pa je bolj romantične narave, usmerjeno v rusko dušo, kulturo, umetnost. O Rusiji za vse dobro in slaboPreberi

Leta 2011 je umetnik Richard Prince v newyorškem Centralnem parku po tleh razgrnil belo rjuho in nanjo razporedil izvode svoje nove knjige. Glavni protagonist in tudi prvoosebni pripovedovalec je najstnik Holden Caulfield, ki ga ravnokar vržejo iz elitne šole. Roman opisuje dva dneva potovanja domov, ki je opisano kot tok misli, protagonist pa se jih spominja za nazaj, ko okreva v medicinski ustanovi. Preberi

Začetek marca je bil za Rusijo posejan s pomembnimi datumi. Drugega marca je Mihail Gorbačov praznoval 85 let, kar je enajst let več, kot jih je imela Sovjetska zveza, ki jo je skušal reformirati konec osemdesetih. Peti marec je dan obletnice smrti Josifa Visarionoviča Džugašvili, to je Stalina. Popularnost generalissimusa v ruski družba vztrajno raste nekje od leta 2005 naprej, prisoten je v političnem in družbenem diskurzu, postavljajo se mu novi spomeniki. Osmi marec pa je – sicer mednarodni – dan žena,Preberi

Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno. Zamrznil se bom, vam povem. Boste že videli, nič se ne bo zgodilo. To bo še tvistov ta teden, nismo še končali. Pa to ne morš verjet, nje. Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

V času gospodarske depresije smo. V času pesimizma. V času volitev. Predsednik vlade nam (v tem mandatu) ne sadi rožic, ampak robidovje, in tako bo vse do takrat, dokler ne bomo dojeli. Smo pač taki, da imamo raje slepilo od krute realnosti. Za kruto realnost so bili nekoč zadolženi pisatelji in intelektualci. Zdaj je njihovo vlogo prevzel prvi minister. Prvi minister je precej bolj izpostavljen kot pisatelji in intelektualci. Prepričan sem, da bo kmalu začelPreberi