13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Če je virus dejansko tako nevaren, kot nas prepričujejo mediji, je španska vlada naredila vse, ampak res čisto vse, da bi se okužilo čim več ljudi.

Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

Humor, smrt in avtoritarni (verski) voditelji se večkrat znajdejo kot medsebojno vzročno-posledično povezani elementi v časopisnih člankih, romanih ali televizijskih oddajah. Umor, ki ga je menda naročil Kim Jong Un, pregon Salmana Rushdieja in odrešilni humor Larryja Davida.

Zame, vrli davkoplačevalci, demokracija ne deluje in verjetno nikdar ni. Ni variante, padem skozi mrežo, vam pravim! Čim se začnem z besedami vljudno mediti, moja rit podere vse v vaši štacuni s porcelanom. Bolj ko slišim, kaj da je dobro za narod, prej se mi zazdi sumljivo.

Doma imamo tri vrste kokošk. Ene so črne z modrikastim perjem, nekakšne supernesnice, ki pa so zaradi neskončnih človeških posegov (selekcije) zelo šibke in so nam zvečine vse poginile. Druge, rjave, so močnejše, manj so zmanipulirane, bolj trdožive, lepe. No, tretja sorta naših kokoši pa je miniaturna, pritlikava pasma, ki se ji reče mandljev cvet. Gre za avtohtono katalonsko pasmo. Te so samosvoje in celo znajo leteti. Preti jim izumrtje.

Z Diano sva si to poletje razbijali glavo prav s tem vprašanjem. Kdaj greš zdoma in zakaj? In nekako sva se strinjali, da je odhod, pa če so gospodarske razmere še tako obupne (če človeka torej od doma ne prežene vojna!), smiselen le, če greš, da bi svojim otrokom zagotovil boljše življenje.