* * *

»Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in jo že vajeno ignorira. Odkar je brez službe, je mnogo bolj zamišljen, s pogledom bega v prazno, a tudi bolj informiran, to je treba priznati. Cestne zapore in drugo radijsko dogajanje je postalo njegov mali imaginarni svet, kamor zbeži pred obilico prostega časa in vse bolj tudi pred njo. No, prav, pa pusti, se zadere ona, že vajena monologov. Vajena majhne kuhinje, zdelanega linoleja, vajena odtujenega moža in troizmenskega dela. Odklop in besno lupljenje krompirja se zdita kot dokaj primeren način spopadanja, no, z vsem.

… ladja s 700 begunci se je prevrnila v Sredozemskem morju …

»Ubogi ljudje,« se oglasi on, rahlo presenečen nad zvenom svojega glasu. Ja, najbrž res premalo govori.

»Kateri? Uboga sem jaz s temi bedaki od sosedov. Zadnjič mi je Mara rekla, ne boš verjel …«

»Pa poslušaj, no, begunci v Sredozemlju, ladja se je potopila …«

»Ah, vsaj vidijo Sredozemlje, kaj pa jaz, že tri leta te prosim za vikend v Crikvenici, pa ni nič iz tega.«

»Pa ljudje umirajo, a ne slišiš?«

»Kaj tebe to briga, jaz tudi umiram vsak dan, osem ur, 40 stopinj. Lahko tebi, ki ne delaš. Pozabi na njih, a nimava midva že dovolj težav? Ti pa si sanjač, in kaj boš rešil, jih boš ti nahranil, hahaha. Ampak pomisli, kako bi se prilegel vikend na morju, mmm, se spomniš, kako je bilo, hmm, pred 25 leti fajn, se spomniš?«

Seveda se spomni, ah, preteklost je taka lepa pokrajina, osvetljena z neko toplo svetlobo, kjer se prijazni ljudje, kamor presenetljivo spada tudi on, utapljajo v sreči. Po dolgem času se nasmehne, pozabi tudi na radio in na begunce in na slike majhnih utopljenih otročičkov, ki so ga še malo prej preganjali po že tako žalosti polni glavi. Preplavijo ga podobe morje, sonca, njenih dišečih las in, no ja, milo rečeno, manj njenih obloženih bokov.

»Lahko bi šla, na morje, ja, za prvi maj, ko bova že nekaj prihranila. Lahko pa ti za začetek pripravim morsko večerjo, kaj praviš?«

Presenečena nad pogovorom, ki ne vključuje sinovih ocen in položnic, lahko le prikima. »Daj, greva skupaj v Hofer, imajo 3 plus ena gratis sardine, pa tudi vina so kar ugodna. To bo romantično.« In sta šla, po dolgem času skupaj.

Radio pa igra naprej. Poboji v Gazi, zastoji v Škofljici in Sparove nizke cene. Na zahodu torej nič novega.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.