LUD Literatura

Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (1. del)

Analiza trenutnega stanja dramatike v slovenskem literarno-gledališkem kulturnem prostoru

Anja Radaljac

Uvodno pojasnilo: pričujoče besedilo (objavljeno bo v dveh delih) je nastalo kot odziv, ki se je zdel najustreznejši ob komentarju, ki sta ga k moji kritiki za Grumovo nagrado nominiranih dram, objavljenih v posebnih številki revije Sodobnost, naslovljeni Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo, spisali Maja Šorli ter Urška Brodar. Ker ocenjujem, da je položaj dramatike v slovenskem kulturnem prostoru resnično zaskrbljujoč, sem se namerila odzvati z nekoliko obširnejšim pregledom objavljanj in uprizarjanj slovenske, zlasti sodobne dramatike, bi pa na tem mestu rada tudi opozorila, da je bil izvorni tekst kritika konkretnih dramskih naslovov z grobo umestitvijo teh naslovov v kontekst, ne pa problemski članek, zato tudi ni ponujal poglobljene analize stanja položaja slovenske dramatike v našem kulturnem prostoru, kakršno se bo trudil podati pričujoči komentar, in to bi moralo biti razumljivo tako iz rubrike, v kateri je bila kritika objavljena, kot tudi iz podnaslova, v katerem je bilo natanko navedeno, katera besedila so predmet kritike. Hkrati naj zapišem še, da je literarna (pa tudi gledališka) kritika vselej tudi mnenjsko besedilo in da so razhajanja v ocenah konkretnih del med različnimi kritiki, recenzenti ter drugimi strokovnimi bralci nekaj običajnega ter da tako razhajanje ne more biti zadosten razlog za poniževalen odnos do kolega iz stroke. 

Pred kratkim sem (končno spet) dobila priložnost, da pišem o literarni zvrsti, ki sem jo v petletni kritiški karieri dobila priložnost pokrivati – če se ne motim – trikrat. Prvič se je to zgodilo, ko sem prebirala Flisarjevo Antigono zdaj!, drugič, ko sem recenzirala izbrana dramska dela Emila Filipčiča in še enkrat v letošnji jeseni, ko sem v roke (od urednika, ki, če naj bom iskrena, ni bil prav entuziastičen ob predaji) dobila posebno številko revije Sodobnost, v kateri so bile objavljene letošnje za Grumovo nagrado nominirane drame. Zapisala sem, da sem »dobila priložnost«, in tako tudi mislim. Ne izogibam se recenziranju slovenske dramatike, nasprotno: z veseljem bi pokrila več naslovov, ampak ti, milo rečeno, niso prav pogosti.

Govora je seveda o (relevantnih) književnih izdajah, in glede na to, da sem zgolj v zadnjih treh letih (za toliko imam prešteto) spisala približno 70 kritik (pišem skorajda za vse slovenske medije, ki literarno kritiko objavljajo), pri čemer sem pokrivala pretežno izvirne naslove ter načrtno bolj ali manj zavračala pesniške zbirke (ker ocenjujem, da o poeziji ne znam prepričljivo pisati), si drznem trditi, da solidno poznam tako programe prav vseh vidnih slovenskih založb kot tudi politiko medijev, ko nanese na vprašanje, kaj se bo pokrilo in kaj ne. Zatrdim lahko, da se pokriva praktično vse, kar izide pri kateri od številnih »vplivnejših« založb in tudi marsikaj, kar izide pri manjših založbah »z obrobja«. 

Poudarim naj, da nikakor ne trdim, da pokrije literarna kritika vse pozornosti vredne naslove, ne trdim, da se obravnava prav vse, kar bi bilo treba obravnavati ali da nimajo nekatere založbe absolutno večje kritiške pozornosti – to preprosto ni res. Trdim le, da se pokriva precej široko ponudbo knjig, vsekakor pa vse, kar izdajajo kakorkoli vidne slovenske založbe. Za razliko od gledališke je literarna kritika zaenkrat še široko dostopna in vsak vidnejši naslov prejme več kritik, nekateri tudi krepko več kot npr. pet. Kljub navedenemu in kljub temu, da sem bila vselej odprta do recenziranja slovenske dramatike, naslovov, ki bi jih lahko pokrivala, skorajda ni bilo, zlasti v primerjavi s poezijo in/ali prozo. 

»Naneslo« je (v zadnjih treh letih) na Filipčiča ter posebno izdajo revije Sodobnost, pri čemer je prvi vštet med najpomembnejše slovenske dramatike, ki ustvarja že nekaj debelih desetletij (in so bile nekatere drame vendarle šele zdaj prvikrat objavljene), drugo pa niti ni književna, temveč zgolj revialna objava dramskih del. Flisarjeva Antigona zdaj!, izdana že pred časom, prav tako naslov uveljavljenega avtorja, pa je bila med drugim tudi dober namig, da slovenski dramatiki ne gre najbolje; če je to besedilo lahko izšlo (pri Sodobnosti) – kako strahotno slaba morajo biti torej dela, ki si objave »ne zaslužijo«? 

V svojem komentarju sta Šorli in Brodar zagovarjali mnenje, da dramatika v Sloveniji redno izhaja in da bi sama, če bi se le kdaj sprehodila do bližnje knjižnice, tam naletela na prava pravcata presenečenja. Takole sta zapisali avtorici komentarja: » […] Tam (v knjižnici, op. a.) bi jo lahko usmerili na zbrane drame, ki jih izdaja npr. Cankarjeva založba (res je, da za zdaj samo moške avtorje in da še čakamo na zbrane drame Grumovih nagrajenk Drage Potočnjak, Žanine Mirčevske in Simone Semenič), na izdaje Grumovih nagrajenk (celo s prevodom v angleški jezik), ki jih je izdajalo Prešernovo gledališče Kranj, na skladovnice gledaliških listov, v katerih od devetdesetih let prejšnjega stoletja izhajajo tuja in slovenska sodobna in malo manj sodobna besedila, in še bi lahko naštevali. Slovenska dramatika izhaja tudi v revialnem tisku, predvsem v Dialogih, Mentorju, Sodobnosti. Sodobno dramatiko so večkrat natisnili tudi KUD Integrali, pregled polic v splošnih knjižnicah pa bi ponudil še kakšno presenečenje. Slovenska dramatika ni v krizi …« 

Najprej naj poudarim, da nisem nikjer zapisala, da slovenska dramatika ne izhaja. Zapisala sem, da skorajda ne izhaja in za tem mnenjem še vedno stojim. Preden preidem na statistične podatke, naj opozorim, da revijalnih (in sorodnih izdaj, h katerim pogojno prištejmo še gledališke liste) in književnih izdaj nikakor ne gre enačiti. 

Prvič: za revijalnimi izdajami, gledališkimi listi in književnimi izdajami stojijo različne institucije, kar pomeni, da je objava podprta iz različnih virov oz. različnih kulturnih ustanov, kar ni zanemarljivo. Podatek, ali je neko besedilo izdala revija, založba ali gledališče (in če slednje, v kakšni obliki?), pove tudi, kateri kulturni sektor (ali katero »polje«, gledano tudi širše, mimo financiranja) je podprl neko besedilo, kateri udeleženci so se pojavili v njegovem komunikacijskem krogu (ali je, denimo, imelo besedilo usposobljenega urednika?), kakšna bo distribucija (ta je bistveno drugačna pri revijalnih objavah, gledaliških listih in književnih izdajah, zlasti pri vidnejših besedilih) in tako dalje. Posledično je iz tega razvidno, kakšen pomen ima neko besedilo za neki kulturni sektor. Izdajanje leposlovnih besedil je v osnovi, primarno, naloga založništva in založb, ne drugih institucij, četudi je založniška dejavnost številnim institucijam pridružena. V kolikor ena izmed zvrsti skorajda ne izhaja pri založbah, je to vsekakor alarmantno. To se z dramatiko na vsak način dogaja. (Več o uredniški politiki gledališč in založb ter kaj to pomeni za dramatike, dramatičarke in dramatiko, v nadaljevanju.) 

Drugič: ko govorimo o revijalnih izdajah, je nujno treba imeti v mislih, da ima revija Sodobnost stalni rubriki za sodobno slovensko prozo ter poezijo, nima pa rubrike za dramatiko (enako je pri reviji Literatura, ki drame ali dramske prizore objavlja še redkeje), Dialogi in Mentor pa objavljata »mešano« sodobno literaturo, čeprav tudi tu prednjačita poezija in proza, dramatika se – kot v primeru, ki sem ga že omenila – objavlja predvsem v »posebnih izdajah« in ob »izbranih priložnostih«. Poezija in proza se, prav tako, redno objavljata tudi v drugih revijah ter publikacijah, v številnih zbornikih. Dober primer sta npr. reviji Liter jezika ter Poetikon.

Tretjič: objava v gledališkem listu ima za posledice reči, ki so že navedene v prvi točki: umanjka funkcija urednika (oz. jo prevzame oseba, ki primarno ne opravlja te funkcije), distribucija je drugačna od distribucije književnih objav, gledališki listi ne prihajajo enakovredno do bralcev etc. Hkrati je tako besedilo nekako že zaobšlo največje ovire, ki se mu pojavljajo na poti do »trga« (književnega ali gledališkega) in je spet pomembno, kako se je to zgodilo. Seveda v tem kontekstu nikakor ni najmanj pomembno, da tovrstno objavo prejmejo (v absolutni večini) besedila, ki jih je gledališče tudi uprizorilo in da objava besedila ni bila primarni cilj. Drama torej na tem mestu niti nima funkcije samostojnega umetniškega dela, ker je tudi preko objave vezana na gledališko postavitev. 

Četrtič: Preden preidem na književne objave, bi se dotaknila še spletnih strani, na katerih se objavlja literatura, kot (relativno) novega načina objavljanja. Poezija in proza imata tudi tu veliko prednost. Objavlja se ju na številnih portalih, omenimo le elektronski medij www.ludliteratura.si, portal Pesem.si, spletno stran Locutio, Koridor, Poiesis in tako dalje. Navedeni portali so toliko pomenljivejši tudi zato, ker imajo različna ozadja; elektronski medij www.ludliteratura.si je specializirana, registrirana pol-strokovna revija, ki objavlja temu primerno zahtevne članke, Pesem.si, pa je, na drugi strani, portal, kjer lahko svojo poezijo objavlja kdorkoli; je torej portal (pretežno) ljubiteljskih pesnikov. Želim povedati, da obstajajo za poezijo ter prozo tako institucionalizirani portali kot tudi ljubiteljski in da je nabor pester. Pri tem ni nebistveno niti, da so se pojavili tudi portali, namenjeni zgolj poeziji, ki – v primerjavi s prozo – nima toliko bralcev, je pa zaradi tega pesniška kultura v Sloveniji izjemno močna, imamo več festivalov za poezijo, nagrad, portalov, delavnic etc. Za dramatiko, na drugi strani, skrbijo le pri Si.Gledal (ki je edini tovrsten vidnejši portal), kjer objavljajo slovenske drame, je pa seveda en portal proti številnim drugim (ki dramatiko nonšalantno zaobidejo) spet precej slabo razmerje. Hkrati je Si.Gledal gledališki in ne literarni portal, zaradi česar je dramatika tudi preko portala vezana na teater, literatura pa ji tudi na tem mestu ne odmerja nikakršnega prostora.  

Petič: Književnih objav dramatike skorajda ni. Ker ta trditev (očitno) potrebuje dodatno razlago, prilagam že prej najavljene statistične podatke (vir: Statistični urad RS). Gre za statistiko objavljanj izvirne domače produkcije leposlovnih knjig in brošur po literarnih zvrsteh v Sloveniji med leti 2010 in 2014 (Izdajanje prevodne literature je glede na razmerja načeloma primerljivo.) 

 

  • 2010: 143 romanov, 192 pesniških zbirk, 38 pesniških zbirk za otroke in mladino, 78 zbirk kratke proze, 91 naslovov kratke proze za otroke in mladino, 101 drugih publikacij in 14 dram.
  • 2011: 153 romanov, 192 pesniških zbirk, 32 pesniških zbirk za otroke in mladino, 73 zbirk kratke proze, 96 naslovov kratke proze za otroke in mladino, 113 drugih publikacij in 22 dram.
  • 2012: 165 romanov, 192 pesniških zbirk, 16 pesniških zbirk za otroke in mladino, 80 zbirk kratke proze, 127 naslovov kratke proze za otroke in mladino, 115 drugih publikacij in 17 dram.
  • 2013: 154 romanov, 155 pesniških zbirk, 25 pesniških zbirk za otroke in mladino, 55 zbirk kratke proze, 84 naslovov kratke proze za otroke in mladino, 100 drugih publikacij in 10 dram.
  • 2014: 173 romanov, 161 pesniških zbirk, 41 pesniških zbirk za otroke in mladino, 58 zbirk kratke proze, 253 naslovov kratke proze za otroke in mladino, 100 drugih publikacij in 10 dram.

 

Iz zgornjega petletnega statističnega pregleda izhajanja slovenskega leposlovja je razvidno, da število izdanih dram v povprečju zajema manj kot 5 % izdanih del (v letu 2014 je delež celo zgolj 1,2 %), kar se ob upoštevanju, da poznamo zgolj tri (!) literarne vrste, nikakor ne zdi zadovoljiv rezultat oz. gre za rezultat, ki kaže na to, da dramatika v primerjavi z drugimi literarnimi vrstami v slovenskem založništvu nikakor ni primerljivo (ali primerno) obravnavana, (pa ne glede na to, da navadno v eni izdaji izide več dram; podobno je tudi s poezijo, kratko prozo, novelami.) Pri tem je pomembno tudi, da se krivulja objavljanja zadnjih pet let nikakor ne dviguje (v zadnjih dveh letih se je celo precej rapidno spustila), hkrati pa je iz teh podatkov jasno razvidno, da ni kritično nizko le število objavljenih dram mlajših dramatičark in dramatikov (kot zapišeta Šorli in Brodar), temveč enaka kriza velja tudi za starejše avtorice, pa tudi avtorje. V preteklih letih so drame pri relevantnih založbah tako objavili zgolj: Möderndorfer, Zupančič, Flisar in Filipčič, pri čemer je slednji na resno objavo čakal desetletja dolgo. Zgolj za orientacijo: prozo (v vseh pojavnih oblikah) in poezijo v Sloveniji objavlja ogromno število ljudi (po št. izdanih književnih naslovov na prebivalca smo med vodilnimi državami na svetu, pred kratkim smo bili še drugi, morda ta podatek še drži). Slovenski literarni trg trpi za hiperprodukcijo in objavljajo se reči, za katere ni nobenega opravičila, da so prejele državno podporo JAK. Kljub temu se drame skorajda (!) ne objavljajo, kar dokazuje tudi jasna statistika statističnega urada RS. 

Zdi se, da je, ko nanese na dramatiko, založništvo povsem podleglo imperativu berljivosti. Drame (tudi drame uveljavljenih, sicer branih prozaistov) se preprosto ne berejo in se zdaj, dejansko, niti ne objavljajo. Nekdo bi za tovrstno stanje moral prevzeti odgovornost in situacija, kar zadeva položaj dramatike na slovenskem založniškem trgu, bi se morala nujno spremeniti.

Dramatika je imela v preteklosti pomembno vlogo v slovenski (in svetovni) književnosti, skozi dramatiko se je, podobno kot tudi skozi prozo (in poezijo), izražala družbena kritika, ki je padla na plodna tla in bila prepoznana za relevantno. Omenimo morda le nesporne vrhunce: Hlapce, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Dogodek v mestu Gogi, Smoletovo Antigono, Veliki Briljantni valček. (Itd.) Danes je dramatika v literarni sferi odrinjena na skrajni rob, prepuščena gledališču, kjer pa se ji – zopet – ne godi kaj dosti bolje.

(naprej na 2. del)

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (2. del)

    Anja Radaljac

    Šorli in Brodar navajata sledeče podatke glede uprizarjanja slovenskih dram: »Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da … →

  • Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo

    Anja Radaljac

    Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, … →

  • »Daleč je resnica in drugje.« 

    Anja Radaljac

    Slovenskih dram se ne izdaja in ne uprizarja. Skoraj nikoli. O slovenskih dramah se redko piše. Posledično se slovenskih dram tudi bere ne. (Skoraj) sploh … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.