Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo

Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, je bil najprepričljivejši. Z drugima žirantoma sem se ob tej priložnosti zapletla v precej vročekrven pogovor, za katerega niti takrat niti danes ne morem verjeti, da smo ga sploh imeli. Pogovarjali smo se namreč o tem, ali je dramsko besedilo sploh literarno delo. Jap. Tako je. Kolega iz žirije Andraž Golc je trdil, da dramsko besedilo ni samostojno literarno delo, temveč je tako rekoč v službi teatra. Ko sem vprašala, ali ocenjuje, da Hamlet (ne vem, ali je bil ravno Hamlet, bolj ali manj Shakespearov opus, minus poezija pač) ni literarno delo, ni bil prepričan, kaj naj odgovori. 

Ampak dejstvo je – in tu vidim osebno velik problem – da ima podoben odnos velik del slovenske literarne in gledališke scene. Dramatika je pankrt, ki ga noče pod svoje okrilje nihče: niti literatura niti gledališče. Drame skorajda ne izhajajo. In se skorajda ne postavljajo. No, z izjemo Dogodka v mestu Gogi ter Cankarja, ki je »obvezen« – tako kot Ibsen. Ali Shakespeare. 

Priznam, da sem bila letos presrečna, ko so v MGL najavili uprizoritev drame, ki je prejela Grumovo nagrado. (Simona Semenić: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije.) Ni to vsaj malo zaskrbljujoče? Da moraš biti vesel, da bo vsaj eno gledališče v državi postavilo dramsko delo, ki je prejelo (edino in najvišjo) prestižno nagrado za dramsko delo? In a ni absurdno, da drama kljub temu ne bo objavljena (nič ne vem o tem, da bi bila, če bo – krasno)? 

Ko sem si predstavo ogledala, sem bila precej razočarana. Na neki način. Gledališko delo je bilo izvrstno opravljeno. Diego de Brea je postavil zares estetsko, uravnovešeno in močno predstavo. Ampak (!) tekst … ni bil nič posebnega. Tematsko lušten, slogovno dovršen, idejno impotenten. Za tri zvezdice od petih. Recimo. (Predstava je naposled dobila štiri.) Prav v tem primeru se je odlično videl razkorak med dramskim besedilom kot literarnim delom ter predstavo. Predstava je nekako obstajala mimo teksta, hkrati pa je tekst podprla tam, kjer je »škripal«. Ampak to ne pomeni, da tekst sam na sebi, brez uprizoritve, ni deloval. Je, ampak bil je pač sam na sebi – tako kot je »sam na sebi« npr. roman, preden ga predelajo v film. 

Zdi se skrajno nezadostno ocenjevati »literarnost« literarnega besedila glede na njegovo (golo) formo, ampak prav to se v primeru dramatike dejansko dogaja. Izgovor založnikov, da dram ne izdajajo, je preprosto ta, da se drame ne berejo. Oprostite? Je res legitimno zavreči literarno vrsto samo zato, ker ima nižji bralski domet? Kaj pa poezija? Kaj pa zahtevnejša proza? Ah ja … tam poteka banalizacija diskurza, tam skrbimo za berljivost … pri dramah tega že forma ne omogoča. Kam vodi takšen pristop? 

Na primeru dramatike očitno v položaj, ko dramatiki svojih del na noben način ne morejo več spraviti do publike (Vinko Möderndorfer izvzet). Niti do bralske niti do gledališke. (Če izpustimo portal Si.Gledal, kjer po novem objavljajo dramske tekste.) In brez urednikov, brez založnikov, brez gledališčnikov … postajajo dramski teksti nekako sami sebi namen. Ali pa je namen Grumova nagrada? Tako – napišeš eno dramo na leto in jo pošlješ na Gruma. Če si moški v srednjih letih, imaš nagrado v žepu. (Tudi denar? Nisem prepričana, kako točno je s tem: je to še vedno (tudi) denarna nagrada ali ne.) Pri tem naj ne bo odveč poudariti, da so drame, ki se pošiljajo na Gruma, neobjavljena besedila, ne pa – tako kot je to v navadi pri vseh drugih eminentnih literarnih nagradah v Sloveniji – objavljena besedila, dostopna širšemu krogu bralcev. Bralci nimajo nikakršnega vpogleda v dela, ki so prispela na natečaj, zato je delo žirije avtomatsko manj transparentno kot delo sorodnih knjižnih žirij. 

Teksti, s katerimi se nihče ne ukvarja, pa postajajo vse slabši. Resnično: drame, ki so bile letos nominirane in objavljene v reviji Sodobnost (reviji za to skrb vsekakor vse spoštovanje, v tej smeri se res prav nihče drug ne trudi), so po mojem mnenju z izjemo Tarzana Roka Vilčnika amaterske in (skorajda) neobjavljive. (Ta skorajda velja le temu, da danes bolj ali manj velja pravilo »anything goes« – tudi pri poeziji in prozi.) 

Tarzan – za razliko od preostalih treh dram – pomeni literarno delo, ki si prizadeva za tematsko, pa tudi idejno razvejanost, pri čemer Vilčnik simpatično vpelje tudi nekaj medbesedilnosti (tekst je, kajpak, predelava Knjige o džungli) in besedilo bolj ali manj spelje na neki metaforični, alegorični ravni. V delu nastopajo hijena Mike, Jane in Tarzan, Vilčnik pa se skozi njihove like dotika vprašanja človečnosti in človeškosti: kaj je tisto, kar loči človeka od živali? Mike je hijena, ki posluša opero, klasično glasbo in bere filozofijo ter izbrane literarne naslove, hkrati pa ima pretanjeno poslovno žilico. Je po človeško moralno izprijen. Tarzan, na drugi strani, je komajda pogovorljiv, druži se z živalmi in zagovarja »džungelsko etiko«. Jane hrepeni po mentalni, čustveni in duhovni izpolnitvi, Tarzan ji tega ne more ponuditi, Mike pa ji – morda – lahko. Ali pa bi ji tudi on le rad zlezel za hlačke? Je manj človeški, ker je bolj »pokvarjen« ali tudi to pride s »človeškostjo«? Mar ni ravno »pokvarjenost«, »moralna izprijenost«, če hočete, v resnici zelo človeška lastnost? Vilčnik vnese tudi odnos do okolja, naravnih virov, ekoloških sistemov, ogroženosti nekaterih živalskih vrst, izkoriščanja delovne sile pri izkopavanju dragocenih rudnin in podobno. Drama je široka, pomensko polna, hkrati pa nenehno preseneča. Ponuja tudi dovolj prostora za gledališko uprizoritev, kar je vsekakor plus, ampak ne (!) nuja. 

Na drugi strani imamo v Sodobnosti objavljene še tri druge drame. Besedila Möderndorferja, Zupančiča in Grisogono so občutno manj razdelana od Tarzana. Möderndorfer tokrat postreže z dramo, naslovljeno Tri ženske (pri čemer se mu zdi potrebno, da še poudari, da je tekst spisan v odnosu do Treh sester), v kateri se Suzana, Barbara in Silva sestajajo v supermarketu. Barbara in Silva sta tipični pasivni potrošnici, Suzana, na drugi strani, pa hodi po tankem ledu: se bo zvrnila v h kolegicama v praznino potrošniških življenj ali pa bo naredila pogumen korak v drugo smer in uresničila svoje sanje? Barbarin mož je gej, Silvin svobodnjak, ki živi mimo svoje žene. Obe sta nesrečni v zakonu, ampak ničesar ne ukreneta zoper svoje stanje. Suzana ima krasnega moža, ki pa ga, ko trikrat doživi spontani splav, kar zavrže in ki se ji začne gabit (to ni nikjer utemeljeno). Odvrne se od njega k natakarju, s katerim enkrat samkrat občuje, zanosi, je prepričana, da tokrat ne bo splavila, se loči od moža in gre živet k mami. S tem naredi »pogumno potezo«, čeprav je ta poteza v resnici nezrela, nepremišljena in egoistična – nič manj kot poteze Silve in Barbare. Möderndorfer v dramo vključuje tudi cenen kvazifeminizem, v katerem se morajo ženske boriti proti moškim, in ne feministke ter feministi proti družbeno represivnim vzorcem. Tako je – ironično – sodeč tem, kar sporoča drama, feministično dejanje spolno občevanje s človekom, ki mu nazadnje ne priznamo nosečnosti in zapustitev prizadetega partnerja, ki si je tudi sam zelo želel otroka. In kaj je taka poteza, če ne pritrjevanje potrošniški propagandi, da lahko imamo karkoli nam srce poželi, pa ne glede na ceno ali morebitne žrtve? Še ena kritika, ki ni kritika.

Matjaž Zupančič in Vedrana Grisogono se v svojih delih dotikata korupcij in sprevrženosti političnih elit. Zupančič se loti političnega vrha in v dramo Pesmi živih mrtvecev postavi v prostore sodne medicine, blizu sobe za obdukcije, kjer se ad hoc komisija odloča o tem, kako naj pojasnijo primer, ki se je zgodil pred kratkim: moški, ki naj bi bil mrtev, je stopil iz mrtvašnice, političnemu velikašu odgriznil del ušesa, nato pa končal na vozičku in čakal na obdukcijo. Bil naj bi astmatik in kronični srčni bolnik, ki naj bi doživel napad zaradi prevelike količine vdihnjenega solzivca. No, kasneje navidezno mrtvi »oživi« in pove, kako so se stvari odvijale – z njegove perspektive. Izkaže se, da gre za revnega fanta, ki kljub štipendiji za nadarjene in izjemnemu uspehu na faksu ne dobi službe, delati mora na črno, da preživlja hudo bolno mamo, ki bi potrebovala strokovno oskrbo, pa še punca se mu je preselila v tujino in se mu niti na telefon noče oglasiti. Od vsega hudega ga zadene infarkt, pa ravno med protesti. Komisije ne gane, kako fant ponavlja, da ga boli v prsih in čeprav je med njimi zdravnik, mu noče pomagati. Tako vidimo, kako zelo trpijo tisti iz nižjih slojev, ki jih seveda ne zadene samo ena neprijetnost (npr. le revščina ali pa le hudo srčno popuščanje, ali pa le na smrt bolna mati etc.) ampak cela plejada njih. Tako da je »za ziher«. Ali kakor si pač to predstavljajo naši sodobni slovenski avtorji, ne le dramatiki, da ne bo pomote. Torej: imamo skrajno sprijene politike in druge »strokovnjake«, ki niso pripravljeni pomagati umirajočemu človeku, da bi se vendar lahko še naprej držali »protokola«, na drugi strani pa imamo angelsko, požrtvovalno bitje, ki niti ni šlo na proteste in se niti ni uprlo – pa mu to nič ne pomaga. Vseeno ga bo od hudega (in od hudih) pobralo. Gre seveda za črno-belo karakterizacijo, liki so skrajno enoplastni in dejstvo, da se za pacienta zavzame le nenehno zatirana lezbična tajnica, nič kaj ne pripomore k temu, da bi bil tekst prepričljivejši. Kritika, utemeljena na binarnih opozicijah je le stežka lucidna in Pesmi živih mrtvecev nikakor ne prinašajo še česa več od vzklika »politiki so izprijeni«. Težko bi rekla, da je to za literarno – ali drugo umetniško – delo dovolj. 

Za razliko od Zupančiča se Grisogono loti bolj lokalne politične scene, ki jo uvede skozi nekakšno »komedijo zmešnjav«. Minus humor. (Humor je pust, suh, prežvečen, na prvo žogo.) Župan se pripravlja na volitve in maraton. Ima ljubico, sina geja (za katerega ne ve, da je gej), izvenzakonsko hčer, ženo, ki se zaljubi v sinovega fanta … razumete? Tako, ena družinska saga, samo da avtorica vpelje »politično temo«, ki pa je v resnici tako pavšalna, da je meso drame dejansko na odnosih in peripetijah med liki. Seveda je res, da župan ne posluje čisto pošteno, da izkorišča malega kmeta, da je egoističen in ima »vedno kupček denarja nekje na strani« in tako dalje. Ampak v resnici so tudi to – kot pri Zupančiču – le floskule. Ja, ja … župan je pokvarjen. Pa kako! Pa tudi novinarka se prodaja – ker nima za kruh, pa vendar. Za zgodbo bi naročila celo umor. Ampak drama ne temelji na netransparentnem poslovanju ali korupciji. O enem in/ali drugem ne pove ničesar novega, tematik ne razdela. Vsa teža dogajanja je na »zapletenih« odnosih med liki. 

Zdi se, da je v dramatiki – še bolj kot denimo v kratki prozi – na delu nekakšno kvazi-družbeno-kritištvo, ki pa ne kritizira, temveč le povzame nekaj floskul, nato pa se skrije za kvazihumorjem, peripetijami med liki, velikimi literarnimi deli in podobno. Da je temu tako, je zagotovo odgovorna tudi brezbrižnost do slovenske dramatike, o kateri sem govorila uvodoma. Gre za literarno zvrst, ki je v krizi na mnoge načine. In nekdo bi za to moral prevzeti tudi odgovornost. Bi res radi izgubili dramatiko?