Dramatika je pri nas v tem smislu pridobila na pomenu in se jo jemlje resno.

Zdi se, da so branja ali uprizarjanja Cankarja, naj gre za Hlapce, Pohujšanje ali druge igre, stvar začasnih interpretacij ob ojdipovskem kompleksu največjega mita slovenske politike, tudi politike tekstov in odra.

Mnoštvo drobnih detajlov, ki proizvajajo nove in nove pomene, atmosfere, sproža v gledalcu vrsto interpretacij, sugestij, podob, v katerih se zrcali resničnost: tista Cankarjevih (anti)junakov in tista baudrillardovskega postmilenijskega sveta simulakra, v katerem razpoznavamo same sebe.

Za literaturo – ne le Cankarjevo – pa lahko rečemo, da je nekaj, kar moramo občutiti. Ob njej so-čustvovati. Čutiti z liki in biti ob tem občutljivi tudi za jezik.

O štirih stripih (p)o Cankarju, ki so izšli ob stoti obletnici avtorjeve smrti.

Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, je bil najprepričljivejši. Z drugima žirantoma sem se ob tej priložnosti zapletla v precej vročekrven pogovor, za katerega niti takrat niti danes ne morem verjeti, da smo ga sploh imeli. Pogovarjali smo se namreč o tem, ali je dramsko besedilo sploh literarno delo. Jap. Tako je. Kolega iz žirije Andraž Golc je trdil, da dramskoPreberi

Za tekst o lokalnih volitvah (načeloma) napoči čas vsaka štiri leta, prav takrat, ko se odvijeta še svetovno prvenstvo v nogometu in zimske olimpijske igre. Lani je tako iz boja prišel še Županski kandidat Gams: na natečaju za modro ptico mu je uspelo, nekoliko manj suveren pa je bil na volitvah.Preberi

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

V nedeljo, 23. junija 2013, je bila na ljubljanskem Rožniku podeljena nagrada, ki jo vsi nestrpno pričakujemo in ki je vse leto predmet številnih ugibanj in debat: nagrada kresnik za najboljši roman preteklega leta. Skladno s krajem dogodka je nad podelitvijo kot že mnogo let poprej bdel preljubi naš pisatelj Ivan Cankar: komisija se je po nekaj uvodnih besedah preselila v Cankarjevo spominsko sobo, odrecitiranih je bilo zajetno število Cankarjevih besed, nominirane pisatelje so povprašali po Cankarjevem vplivu na njihovo delo, obiskovalci pa smo bili informirani celo z njegovim življenjepisom.Preberi

Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega pogleda na književnost tu in zdaj. Živimo v presenetljivo konservativnih časih kulturne retradicionalizacije in se na skoraj vseh področjih družbenega delovanja srečujemo pretežno z reciklažami davno preživetih meščanskih ekonomskih in ideoloških vzorcev, vsaka kritična misel o pravi emancipaciji in napredku pa pod vplivom te ali one spontane filozofije naleti naPreberi