Samoto predstavi v vsej njeni večplastnosti in razgibanosti – samota ni le osamljenost, ampak predvsem možnost pristnega bivanja s samim sabo.

Uvodno pojasnilo: pričujoče besedilo (objavljeno bo v dveh delih) je nastalo kot odziv, ki se je zdel najustreznejši ob komentarju, ki sta ga k moji kritiki za Grumovo nagrado nominiranih dram, objavljenih v posebnih številki revije Sodobnost, naslovljeni Če je slovenska proza v krizi, je dramatiki že odklenkalo, spisali Maja Šorli ter Urška Brodar. Ker ocenjujem, da je položaj dramatike v slovenskem kulturnem prostoru resnično zaskrbljujoč, sem se namerila odzvati z nekoliko obširnejšim pregledom objavljanj in uprizarjanj slovenske, zlasti sodobne dramatike, bi pa na temPreberi

Pred časom sem sodelovala v žiriji, ki je na dogodku Instant drama (projekt je mlajši bratec Urnih zgodb) presojala o tem, kateri prizor, ki je bil prebran na večeru, je bil najprepričljivejši. Z drugima žirantoma sem se ob tej priložnosti zapletla v precej vročekrven pogovor, za katerega niti takrat niti danes ne morem verjeti, da smo ga sploh imeli. Pogovarjali smo se namreč o tem, ali je dramsko besedilo sploh literarno delo. Jap. Tako je. Kolega iz žirije Andraž Golc je trdil, da dramskoPreberi

Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih oseb, naracije, atmosfere etc. (na vseh ravneh besedila torej) poenotenih. Božična zgodba, Preteklost v škatli, Miš, Začetek pesmi, Končno je crknila ter Velikonočna zgodba dajejo vtis, da bi bilo zbirko mogoče brati tudi kot fragmentaren roman, vsekakor pa kot močno konceptualno zbirko proze. Vse naštete zgodbe so pisane iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca, zdi se da »vednoPreberi

Sodeč po knjižnih policah s prodajnimi uspešnicami je jasno, da je trenutno najbolj vroča literatura tista, ki v središče postavlja erotiko. (Je bilo kdaj res drugače?) Ne le Petdeset odtenkov sive, tu so tudi serije Crossfire (Sylvia Day), Stark ter Skrivnostni vitezi (Julie Kenner) in nepregledna množica posameznih naslovov, med katerimi se najde tudi kakšen slovenski, denimo zbirka erotičnih zgodb Goli v ljubezni Braneta Kastelica. Kajpak naštetemu težko rečemo leposlovje; gre za enega izmed fizičnih literarnih žanrov, namenjenih množični konzumaciji, ki cilja na telesni odziv bralca (vznemirjenje, vzburjenje ipd.), hkrati pa je skrajno družbeno potrjevalen, celo eskapističen.Preberi

(Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ oskruni izobilje snovi, ki je sama po sebi zaščitni znak romana. Najpomembnejša misel romanopisca je tista misel, ki ga napravi za romanopisca.Preberi

Za tekst o lokalnih volitvah (načeloma) napoči čas vsaka štiri leta, prav takrat, ko se odvijeta še svetovno prvenstvo v nogometu in zimske olimpijske igre. Lani je tako iz boja prišel še Županski kandidat Gams: na natečaju za modro ptico mu je uspelo, nekoliko manj suveren pa je bil na volitvah.Preberi

Tokratna dramatiki posvečena Sodobnost prinaša svežo in drzno slovensko dramatiko, ki ponuja izziv tako bralcu kot morebitni uprizoritvi in je v znamenju domišljijskih inovacij in duhovitega, ki sta nezamenljiva elementa v skoraj vseh objavljenih dramah. Ne delujeta pa le v »zabavo«, ampak v besedilih odpirata in podpirata globlje pomenske dimenzije.Preberi

Preden sem moral za namene tega članka zjutraj na sejem, sem najprej prebral časopis – pri čemer je »prebral« bolj ali manj evfemizem za hitro kroženje po naslovih – in potem šel na internet. Pretveza, pod katero to ponavadi storim v prvi uri svojega budnega življenja, je skoraj vselej enaka – preveriti elektronsko pošto in še nekaj ›nujnosti‹ – in praktično nikoli mi ne uspe narediti samo tega. Skoraj vedno zaokrožim še po izbranem venčku strani, sicer čisto uglednih (manj ugledne bom zamolčal), a tudi po njih bolj ali manj listam oziroma koleščkamPreberi

Najnovejša zbirka pesnika in gledališčnika, dramaturga, profesorja, kritika Blaža Lukana se po sporočilnosti uvršča med najbolj družbeno-angažirane pesniške stvaritve zadnjega časa pri nas. Svoje apelativnosti niti malo ne skriva, brezsramno, domala brezkompromisno pričakuje pozornost – terja jo že v naslovu, Pričakujem pozornost. – in pika, bi lahko rekli. Pika torej tokrat tudi na naslovnici, ne zgolj v naslovu vsake posamezne pesmi zbirke, kot smo bili priča v zbirki Sentence o dihanju. To preprosto ločilo, kiPreberi