LUD Literatura

Nikoli ne bom general

Jasmin B. Frelih

(Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ oskruni izobilje snovi, ki je sama po sebi zaščitni znak romana. Najpomembnejša misel romanopisca je tista misel, ki ga napravi za romanopisca.

Misel romanopisca ne leži v pripombah njegovih likov ali v njihovi introspekciji, temveč v peripetijah, ki jih izumi za svoje like, v razvrstitvi teh likov in v verodostojnih posledicah, ki jih taka razvrstitev povzroči – gostota posledic, njihova substanca, žive eksistence likov, ki so realizirane v vseh odtenkih njihove partikularnosti: to je dejansko njegova presnovljena misel.

Pisateljeva misel se skriva v njegovi izbiri zornega kota resničnosti, ki ga prej ni nihče preučil na način, kot ga bo preučil on. Pisateljeva misel je vtisnjena v celoten tok razvoja dogodkov v romanu. Pisateljeva misel je nevidno prisotna v umetelnem vzorcu – v novo vznikli konstelaciji namišljenih stvari – ki sestavlja arhitekturo romana: čemur je Aristotel dejal ‘razvrstitev delov’, ‘zadeve velikosti in reda’. Misel romana je utelešena v moralnem fokusu romana. Orodje, s katerim misli romanopisec, je strogost njegovega sloga. Tu, v vsem tem, leži vsa veličina, ki jo njegova misel morda ima.

Roman je torej sam po sebi njegov miselni svet. Romanopisec ni drobno kolesce v velikem kolesju človeške misli. Romanopisec je drobno kolesce v velikem kolesju domiselne literature. Finis.«)

Ko je Na/pol konec julija 2013 izšel, sem na Facebooku objavil povezavo do emka.si, kjer ga je bilo mogoče kupiti. Niti ne z namenom – ajde, radnički narod, daj sad pare, temveč preprosto zato, ker se mi je to zdelo nekako najboljši pokazatelj izvršenega dejstva, da sem roman dejansko napisal. Delo je zaključeno, rojeno, izdano in na voljo. In po dobrih petih letih farbanja, ki se je vleklo že od gimnazijskih let (nenehni refren medsebojnega tipanja generacije o statusu življenjskega projekta – »A kej pišeš?« »Pišem.« – je v tem času pridobil že prav grenko-absurdno dimenzijo), moram reči, da mi je to prineslo nemajhno mero zadovoljstva, do katere sem se čutil (in se še vedno čutim) povsem upravičen. Približno sto lajkov od prijateljev, kolegov, znancev iz moje lastne zbirke tehno-dostopnih oseb pa se je zdelo kot primerna popotnica za karkoli je imelo že slediti.

Dejstvo pa je, da me je to, kar je sledilo, ujelo povsem nepripravljenega. Za to se ne mislim opravičevati, ker še vedno menim, da ni moja naloga, biti pripravljen na te reči – celo malo neokusno bi se najbrž zdelo, če bi bil – je pa ta nepripravljenost prinesla določene posledice, o katerih še vedno ne vem točno, kaj naj si zares mislim.

Prvi šok je bil že tiskovna konferenca Cankarjeve založbe ob izidu, kjer sem se sredi noči (ob desetih zjutraj) znašel ob boku Vinka Möderndorferja, Slavka Pregla in Marka Golje, z mikrofonom v roki, in predstavniki tiska na stolih pred mano. Andrej Blatnik, moj urednik, je pred pogovorom, ko sem ga vprašal, kaj se od mene sploh pričakuje, hudomušno dejal, da bom jaz zdaj nekaj povedal, on pa se bo zraven križal. Preizkušnjo sem prestal v klasični introvertirani maniri pogreznjene glave in strokovnega šepeta. In po njej, ko smo z gospodi v Gajotu svojim knjigam nazdravili s šampanjcem, sem bolj ali manj molčal in poslušal (anekdote, smeh, vitje rok nad stanjem), kar pa me ni ubranilo ostrega pogleda gospoda Pregla in njegovega neposrednega vprašanja:

»In, kaj pa ti počneš?«

Moj miselni svet se je dve leti krčil v dobrih tristo strani proze, iz katerih sem vsake toliko pokukal le za punco (ki je bila toliko uvidevna, da je šla vmes za eno leto študirat v Amsterdam), za prijatelje in ožjo družino, za kakšen uredniški sestanek in literarni večer z Idioti, in morda za kak izpit, zato sem težko skril rahlo ogorčenost, ki jo je to vprašanje izzvalo.

»Ja, kaj, pišem.«

Pišem. Ni dovolj?

(Ernest Hemingway v The New Yorker, 13. maj 1950: »Ko končaš knjigo, veš, si mrtev,« je mrko dejal. »Ampak nihče ne ve, da si mrtev. Vsi vidijo samo neodgovornost, ki pride po grozni odgovornosti pisanja.«)

Očitno ni. Največji problem življenjskih projektov je ta, da so nekoč končani, življenje pa ostane.

To življenje, ne. Nekaj krasnih kritik kasneje (»Bodi roman!« in nastal je roman in kritiki so ga videli in rekli, da je dober) sem si nekako predstavljal, da me bodo zdaj pustili pri miru, in če bi me, se mi dejstva življenja morda ne bi tako vztrajno izmikala še skoraj dobro leto po izidu. Toda po nagradi za literarni prvenec (»Jaz se v svoji sobi v Žabnici izgubljam v tekst in na koncu vsega skupaj mi Linhartova dvorana v Cankarjevem domu zaploska.«) sem precej hitro zapopadel, da so me nenadoma iz solipsističnega sveta lepih umetnosti in radikalnih teorij premaknili v naročje kulture – v položaj, ki je bil zame v nekaterih ozirih povsem nov, malce strašen, nekam neudoben, seveda tudi na neki način privlačen in, glede na to, da za svojim delom stojim in mi je bila zdaj ponujena priložnost, da ga tudi zagovarjam, v položaj, ki ga nisem hotel zavrniti.

Toda med svetom umetnosti in svetom kulture obstaja – ne glede na to, da sta pojma v površni javni rabi včasih skorajda prosto zamenljiva – velik prepad.

Namreč, dokler je v igri izključno umetnost, dokler je položaj umetnika jasen in zavarovan (ali se vsaj umetniku zdi tako), dokler je občinstvo vzgojeno v svojem okusu in pričakovanjih (ali dokler si lahko umetnik privošči, da ga za občinstvo niti malo ne skrbi), dokler je kritika suverena pri umeščanju umetniških del v širši kulturni kontekst po lastnih estetskih kriterijih (ali dokler kritike sploh ni), je povsem preprosto držati trdo linijo osebne poetike, razpihovati okrog svojega dela in avtorstva malo misterija, mistike in kulta, in se morda kdaj pa kdaj iz gole zabave spustiti v kakšno javno razprtijo, vedoč, da na liniji ni nič drugega kot neuničljiv človeški ego.

Ko pa se enkrat oveš, da si se znašel sredi kulturne mašinerije – kultura kot sistem človeških odnosov, vzpostavljenih okoli določene prakse; v primeru literarne umetnosti so del tega sistema vsaj avtor, občinstva bralcev in zainteresirane javnosti, kritiška in poklicna in akademska skupnost, založbe, knjigotržci, mediji in – da vpliv te mašinerije sega tudi na kulturo osebnega bivanja – posameznik, ožja in širša družina, prijatelji, kolegi, znanci – in da so vsi ti odnosi v tej naši hiperfluidni globalni sodobnosti poznega kapitalizma, kamor vstopamo kot mlado-kapitalistična, nominalno liberalna država, odprti na zelo môten način, je najbrž razumljivo, da boš sprva občutil mero paralize.

(W. G. Sebald, v Brick, pomlad 1998: »Menim, da je pisanje fikcije, ki ne vzame v zakup nezanesljivosti pripovedovalca, oblika pretvarjanja, ki jo sam zelo, zelo težko sprejmem. Katerakoli oblika avtorskega pisanja, v kateri pripovedovalec v tekstu zavzame mesto pomočnika režije, režiserja, sodnika in krvnika, se mi zdi nekako nesprejemljiva. Sam ne prenesem takih knjig.

In če govorimo o Jane Austen, govorimo o svetu, kjer so bili postavljeni standardi olike, ki so jih sprejemali vsi. V svetu, kjer so pravila jasna in kjer nekdo ve, kdaj jih je nekdo prekršil, se mi zdi legitimno, v tem kontekstu, biti pripovedovalec, ki ta pravila pozna in tudi pozna odgovore na določena vprašanja. Ampak menim, da so nam bile te gotovosti v toku zgodovine odvzete, in da moramo v teh ozirih sprejeti svojo ignoranco in nezadostnost, in zato poskušati pisati s tem v mislih.«)

In tako grem domov z intervjuja in me nenadoma več ne skrbi, če sem dobro predstavil svoje pisanje, če sem zmogel jasno vzpostaviti, kako pomembna se mi zdi literatura, ali če sem uspel morda koga prepričati, da je umetnost sama po sebi vredna časa, pozornosti in spoštovanja, ampak se mi po glavi vrtijo različice ene same trapaste misli: da nisem slučajno izpadel kot kreten. Ko pa pridem domov in v postelji strmim v strop, se ta misel nato razbohoti v njeno najskrajnejšo verzijo (ki verjetno, upam, kdaj pa kdaj obide vsakega človeka) – kaj pa če sem kreten?

No, kaj pa če sem? Kaj potem? Ne smem več ustvarjati? Si moje delo ne zasluži pozornosti? Je vse, kar naredim, omadeževano s tem mojim brezprizivnim kretenstvom? Kako pa naj sploh ne bom kreten? Naj ne pišem več? Če pa že pišem, naj se pretvarjam, da ne pišem? Se je Salinger tako uspel rešiti svojega kretenstva? Naj se zavijem v molk in osamo in ostajam trden v svoji veri, da počnem nekaj tako veličastno fantastičnega, da bodo ljudje kar sami od sebe ugašali svoje TV-je in računalnike in kurili časopise in drli v knjižnico po tisto knjigo, ki jo je napisal nekdo, nekoč, nekje? Naj izginem v mrak in na ta način počastim svet – ena knjiga več, en kreten manj?

(William Gaddis, v Paris Review, november 1986: »Upal sem, da bo ta intervju razčistil s tem – hočem reči, s tem, kar sploh lahko razčisti, saj je trud, da bi popravil svojo ‘podobo’, tako jalov kot je brezpredmeten. Seveda, če je tvoja podoba resnično vse, kar imaš – kar danes niti ni tako nenavadno, poglej Henrya Kissingerja, na primer – potem boš načrtno potvarjal javno mnenje, da bi izpadel boljši, kot si. Jaz bi se tu vrnil k Prepoznavanjem, kjer Wyatt vpraša, kaj ljudje, poleg tega, kar so dobili od njegovega dela, sploh še hočejo od človeka, saj mora biti vendar jasno, da je skušal to svoje ‘življenje, osebnost in poglede’, o katerih govoriš, destilirati v svoje delo. Kaj je katerikoli umetnik drugega kot ostanki njegovega dela: to repliko sem dobrih trideset let nazaj položil v Wyattova usta, in kar se mene tiče, še vedno velja.«)

Ampak ok, saj počasi se spraviš iz svoje glave – bodisi »koža podplat« bodisi gre pozornost stran – zaščitiš in ohraniš si svoje razumevanje umetnosti, ki ti edino omogoča človeka vredno umetniško prakso, in se malo razgledaš še po tem tako nenavadnem polju kulture.

Če skušam izčistiti definiciji (ne dokončno, za potrebe eseja): ko je umetnik sam s svojo snovjo, dela umetnost. Ko kulturnik nato to umetnost presnavlja za potrebe drugih ljudi, dela kulturo.

Pisatelj s stavkom, pesnik z verzom, mistik z idejo, kipar z glino, slikar z barvo, plesalec s telesom itn., sami v svojih prostorih, v svojih glavah, v soočenju, v boju na življenje in smrt, zvijajo, meljejo, stiskajo, iztiskajo, polivajo vodo po krpi na ustih snovi in jo mučijo, da jim izdaja svoje skrivnosti. Umetniki nikoli ne pridejo do konca. Njihov boj je oseben in mučenec vedno še nekaj skriva. Izraz je neskončen.

Boj kulturnika je javen. Kot množični komunikator zastavi del svojega ugleda v dobri veri, da bo uspel pomenljivo posredovati med izrazom umetnika in drugimi ljudmi. Založnik posreduje kup teksta, kritik umetniško delo, novinar avtorja. S svojim mnenjem, ki naj bi bilo do neke mere usklajeno s ciljno publiko, skuša izrazu umetnika izpogajati prostor pod soncem. Če je izraz umetnika trdno vpet v tradicijo ali širši kontekst, je ta njegova naloga lažja in njegovo občinstvo se na račun dobro opravljene naloge večinoma vedno poveča. Če je izraz umetnika nekaj precej novega – bognedaj izvirnega ali, jojmene, tehnično ali idejno kompleksnega – bo moral kulturnik oceniti, ali se mu trud sploh izplača. Pri določenih izrazih je že kulturniku izjemno težko priti zraven, kaj šele, ko mora nato k sebi povleči še naslovnike njegovega mnenja. Zato je izvirna umetnost tako slabo zastopana v širši javnosti. Ljudje so našopani z globalnim maskultom, ne da se jim ubadati še z vsakim fičfiričem, ki je v svoji sobi pogruntal nekaj svojega.

Zato na tem mestu lahko povem, da se je ob Na/pol del slovenske kulturne industrije izjemno potrudil, da bi romanu izpogajal prostor pod soncem, kar me je seveda osebno nadvse razveselilo, vendar se obenem zavedam, da ni šlo samo zame. Lažno skromnost (»oh, a jaz, pa ravno jaz?« ne, en drug kreten, ki mu je uspelo napisati tristo strani kvalitetne umetniške proze) na stran – tako Cankarjeva založba, kot JAK, kot določeni mediji, kot stanovsko društvo, kot knjigotržci, kot določeni kritiki so vsak zastavili del svojega ugleda, da so skušali javnosti skomunicirati vrednost – ne moje osebnosti, ne zgolj mojega romana – temveč prakse domače beletristike nasploh. Če lahko javnosti izpogajajo Na/pol, bo javnost bolj dovzetna za druge podobne primere. Naloga členov v industriji bo prihodnjič lažja. Občinstva bo več. To je kultura.

Toda, kako naj se v njej pravzaprav znajde avtor?

(William H. Gass, v Rain Taxi Review of Books, pomlad 2013: »Predvsem gre za to, kako biti nihče. Predvsem gre za to, kako biti na kakršenkoli način osnoven ali misliti, kako biti osnoven. Lik je zaposlen s tem, da se izogiba okužbi z drugimi ljudmi, kot je to menda počel njegov oče. Kot je povedal Hobbes – ko je nad tabo absolutni suveren, nimaš nobenih pravic in lahko te izbrišejo; in edini način, kako se temu izogneš, je, da si neopazen, da si čisto tiho, da si čisto zunaj. Ta lik skuša to posnemati, čeprav se obenem spopada s položajem, v katerem se je znašel, ko skuša pobegniti iz Avstrije, preden pridejo nacisti. Mora zaslužiti za preživetje in tako dalje. Njegovo preživetje je odvisno od tega, da je njegovo življenje izmišljeno. Goljuf je. Zato pošilja svojo goljufivo osebo na delo v svet. Ta se lahko umaže kolikor se hoče, toda še ena oseba bo ostala zadaj, nedotaknjena z … To je na neki način idiotski pogled, toda glavna tema je prevpraševanje, kakšna je odgovornost navadnega državljana pri tem, kar se dogaja v svetu. Na to vprašanje nimam kakšnega določenega odgovora. [smeh]«)

Avtor je nekakšna groteskna dvoživka, razpeta med lastne ustvarjalne potenciale in kulturo, v kateri se nahaja. Stoji na pol poti med umetnikom in kulturnikom – dihati skuša sicer čisto umetnost, vendar obenem skrbi, da ta ostaja družbeno relevantna, saj edino na ta način lahko ohrani status avtorstva. Precej bedna pozicija, če sem čisto iskren, saj ti obenem duši ustvarjalno svobodo (ni vse, kar te izpolnjuje kot umetnika, družbeno relevantno) in omejuje svobodni izraz mnenja o javnem (ni vsako mnenje, ki ti pade na pamet, vredno teže avtorstva).

Morda se to zdi problem samo meni – okoli nas je polno takih in drugačnih umetnikov, avtorjev in kulturnikov, ki očitno nimajo nobenih težav s temi rečmi – toda sam sem preračunljiv do te mere, da mi, tudi zaradi spremenjenih okoliščin po izidu romana (prej je bilo vsekakor laže), preprosto ni moglo biti več vseeno, s čim, kako in na kakšen način posegam v javnost. Morda je k temu pripomogla tudi zdaj že skorajda nekakšna starost, saj obenem postajam vedno bolj alergičen na neutemeljene javne izbruhe ljudi, ki so že dovolj stari, da bi lahko vedeli bolje. A spet, ta vrednostni kvalifikator – kaj je utemeljeno, kaj ni. Kaj je relevantno, kaj ni. Kaj je stvar občega in kaj stvar zasebnega interesa. Ne vem točno, po kakšnem ključu se vršijo takšna vrednotenja, ampak ker se vedno bolj zavedam, da to ni odvisno zgolj od posameznika, se na trenutke zazdi razsvetljeni molk najbolj privlačna možnost.

Ampak dobro. Če sem se že lotil zapisa o izkušnji pisatelja, ki se mu je zgodilo, da je še precej na začetku poti postal nenadoma tudi avtor, lahko zdaj, kot slednji, v eter javnega pošljem neko razmišljanje, ki se mi je utrnilo ob premišljevanju o trenutni vroči temi (o kateri naj bi zadnjo besedo do zdaj slišali vsaj že trikrat ali štirikrat) generacije in generacijskih diskurzov.

Slovenska generacija, rojena v osemdesetih (lahko nam rečete kar post-Titovci), je zaradi spleta zgodovinskih okoliščin izjemna generacija. Njen kontekst je radikalno drugačen od kontekstov tistih, ki so prišli pred nami. Nihče (nadvse očitno je, da tudi sama ne) ne razume, kako drugačen je v resnici.

Ekonomska kriza (za katero sem tudi sam do nedavnega menil, da je poglavitni razlog za naše čudno neujemanje s stanjem stvari) nam v bistvu služi predvsem kot priročna krinka za izvajanje nekega drugega konflikta, ki se ga lotevamo trdo, grobo in neusmiljeno ter še toliko bolj zvito, ker se zaenkrat niti sami ne zavedamo, da ga pravzaprav izvajamo. V jeziku staroselcev bi mu lahko dejali – kulturni boj.

Ta kulturni boj, če mu smemo reči tako, ne izvira iz kakšne nenadne duhovne premene (to bi bilo smešno, saj je ni bolj idejno raztreščene generacije od moje) ali iz neskladnega razumevanja o naravi sveta, v katerem smo se znašli (razumemo ga v grobem na precej podoben način), temveč iz dobrih starih pogojev komunikacije.

Post-Titovci smo generacija interneta in naša kultura je temeljno določena z njim. Če se spomnimo tez Benedicta Andersona, ki vznik naroda pripiše pojavu tiskanih časopisov – skupnost ljudi dnevno naseljuje komunikacijsko sfero dnevnega tiska in se tako prične zavedati sorodnosti med njimi ter jih v teku časa še poglablja – potem moramo spletnim družabnim omrežjem pripisati mnogo širšo in bolj daljnosežno moč in jih ne smemo misliti zgolj kot nekakšna trapasta tržniška orodja ali semnje potrošniške ničevosti. Naša generacija je dobesedno nakonektana. Horizontalna množica posameznikov, ki vsakodnevno pretresa skupno izkustvo preko LCD-ekranov. Tvitamo, šeramo, komentiramo, lajkamo in z dnevnimi (urnimi!) interakcijami gradimo kulturno mrežo, ki presega posamične prakse ekonomij ali umetnosti, in pod svoje okrilje vsrka vse dejavnosti, ki se jih lotevamo tisti, ki smo na liniji, in vse predstave, ki iz teh dejavnosti izhajajo.

Ne vem točno, kako naj spravim to v besede, da bi zares utrdil zavest o tem, kakšno radikalno novost predstavlja to za samozavedanje skupnosti. Kulturni boj se namreč sploh ne vrši več med, plastično rečeno, konservativizmom ali liberalizmom, levo ali desno, tem ali onim, kar bi izhajalo iz prepričanj, ampak v temelju med horizontalno strukturo mreže in vertikalno strukturo hierarhije. Na eni strani anarhična zmes neprestanih mini-izrazov in realno vtisnjenih, trajnih interakcij (ki jih sodobni centri moči sicer skrbno beležijo in vlagajo v podatkovne baze, čez katere se pojajo vedno bolj zmogljivi algoritmi, ampak to je že druga zgodba), ki sploščujejo vse vsebinske razlike in kjer je edini znak kvalitete količina pozornosti, ki jo je določen izraz zmožen pritegniti nase, in na drugi strani anomična in rahlo anemična siva struktura podedovanega sistema hierarhij, ki naj bi do naše skupne stvarnosti zavzemal bolj trajen, bolj realen in bolj odgovoren odnos, z zahtevami celotnega osebnostnega vložka v simbolne strukture dolgega trajanja (take in drugačne organizacije, od korporacij preko univerz do sodišč), kjer se z osredotočanjem na posameznikovo kariero ohranja jasna delitev dela in se tako zagotovi kontinuiteto ideološki krajini.

(mi sploh kdo sledi? ni neumno, preberi še enkrat)

Ta konflikt se posameznika dotakne prav do kosti. Na eni strani nekdo, ki mu prekleto ni jasno, kaj za vraga se gre država, ko denar delovnega ljudstva zliva po praksah, ki se ne tičejo nikogar, ki nimajo nikakršnega vpliva, okrog katerih se ne ustvarja nikakršna kultura in za katere se zdi, da svojo simbolno vrednost črpajo iz koncepcij sveta, ki ga je s par dobro odmerjenimi streli pokončal Gavrilo Princip, in na drugi strani nekdo, ki je vse življenje stvari počel prav, tako kot se je od njega menda pričakovalo, in je v svojem poklicu dosegel neko zavidljivo raven mojstrstva, zdaj pa nenadoma to nikogar več ne briga, in če se že potrudi, da bi koga nagovoril, ugotovi, da ga družbeni dialog bolj kot na inteligentno pomenkovanje uglednih gospodov in dostojnih gospa spominja na komuniciranje delfinov.

In največja tragedija vsega skupaj je, da si nihče več ne more privoščiti, da bi odstopil od svoje pozicije. Sistem ne bo nenadoma dejal, joj, oprostite, ker nisem bil pozoren na to, da je svet vsak dan bolj drugačen, zdaj bom popravil svojo napako in čez noč preuredil vse svoje inštitucije, da bodo bolj v skladu s spreminjajočo se naravo sveta – saj je v to, da bi bil čimbolj rigiden, nefleksibilen in odgovoren do tistih, ki v njem sodelujejo, že vložil preprosto preveč energije, da bi zdaj smel spustiti vajeti iz rok. Zmerno inteligentnega posameznika pa je iz dneva v dan teže prepričati, naj investira naslednjih trideset let svojega življenja v strukturo, za katero je očitno, da nima niti najmanjšega pojma, kako, z ozirom na globalno resničnost, v polnosti izkoristiti potenciale tistih, ki v njej sodelujejo.

Zato ostajamo vsak na svojem bregu. Mreža je vzpostavila resnično, globinsko kulturo stika in odnosa, vendar zaenkrat ne ve, kako naj pride do denarja (za to, da ima težave z denarjem, je – to je premalokrat poudarjeno – kriva sama, saj ravno prost pretok in dostop do informacij predstavlja njeno ogromno konkurenčno prednost pri pridobivanju občinstev, te pa obenem uči, da je bilo vse to tudi ustvarjeno zastonj – kar seveda ne drži). Sistem denar sicer zaenkrat še ima, vendar vedno hitreje izgublja svoje občinstvo. Iz mreže se vsake toliko navzgor požene kakšna iniciativa (društvo, zavod, stranka etc.), ki se prepriča, da ima dovolj moči, da bo nekaj spremenila, nato pa ves svoj kreativni in prebojniški potencial pokuri v ritualnih paritvenih plesih z obrazci birokracije (kar je seveda njihov namen – instrumentalizacija misli, jezika in forme bivanja je tisto, kar hierarhični sistem drži pokonci), sistem pa s svojimi lovkami lagodno kroži po pojavnostih mreže in vsake toliko najde nekoga, za kogar se mu zdi, da bi bil zmožen naplahtati ostale, da vse skupaj v resnici super funkcionira.

In spet, kaj naj posameznik v odnosu do javnega pravzaprav stori, ko se sam znajde v taki vlogi? Če deluje preveč zadovoljen z blagri, ki mu jih nameni sistem (četudi so ti blagri po večini le pozornost, ojačana z megafoni industrije), se vanj pri priči zakadi mreža (v kateri je, spomnimo, pozornost edina valuta), ki instinktivno začuti, da je pod udarom njena egalitarna megla odnosov, v kateri se ne trpi vrednotenj od zunaj (ker bi to morda preveč užalilo lenobo ali pomanjkanje talenta prenekaterega narcisoida), če pa posameznik vseeno ni pripravljen takoj planiti po ostalih (»JAZ sem general generacije, JAZ sem velemojster misli, jezika in lepega življenja, MENI je uspelo, ker sem car, VAM pa ni, ker ste zgube!« – kar pač generira izdatno mero nezadovoljstva in samoprevpraševanja in v končni fazi določeno resignacijo, ki razbija odnose, atomizira mrežo in ustoliči hierarhijo), se sistem užaljeno odmakne in si najde nekoga drugega, ki se bo znal spoštljivo vesti pred organizirano disciplino njegovega topništva in grmenjem njegovih kanonov.

(Norman Mailer, v The Paris Review, poletje 2007: »Zato sem prebral knjigo v celoti. In knjiga izda samo sebe. Druga polovica je obupna. V prvi polovici je njegova teza, da je mala umazana skrivnost na levici, med umetniki in intelektualci, da si resnično želijo uspeti in da hočejo zares gromozanski uspeh. In to skrivajo pred sabo in pred drugimi. Ampak to je v resnici glavna motivacija, o kateri se nič ne govori. Lahko govoriš o seksu, ne smeš pa govoriti o ambiciji in želji po uspehu. In on vse to naredi. Toda potem pa prične s portretiranjem vseh ljudi na levici, ki jim je uspelo – pobožni, sladki mali portreti ljudi, za katere prekleto dobro vemo, da niso bili niti približno takšni. In zgrozil sem se nad tem, da je lahko tako izdal svojo lastno knjigo. V tem se je skrivala nekakšna šibkost živcev – z drugimi besedami, če hočeš biti močan na teoretični ravni, potem bolje, da si močan tudi v podrobnostih. To napravi dobrega generala. Močan na obeh koncih. On pa ni bil.«)

Tako da, ja, o družbenih rečeh, ki obkrožajo prakso umetnosti, se lahko pogovarjamo v nedogled. Ampak – to preprosto moram reči – meni, ki imam za sabo že vsaj 10.000 ur branja in pisanja (kar samo po sebi resda še ni porok kvalitete, je pa jasen indic, da literaturo jemljem prekleto zares) in se v nobenem primeru ne bom dal motiti na svoji poti do 20.000-ih, se vseeno zdi malo smešno in precej odveč (in predvsem nekam prelahko), da bi ustvarjalno energijo trošil v publicističnih razburjanjih, slabo zakrinkanih klevetah in kvazi-brezinteresnih omalovaževanjih, kjer bi famo ustvarjalne persone gradil iz pognojene slame vseh svojih najslabših lastnosti karakterja, in ne iz pošteno izklesanih zidakov teksta. Kaj od tega v tej državi plača položnice in pritegne pozornost, pa je spet simptom že opisanega konflikta.

(Ena redkih stvari, ki sem jo pripravljen izreči o partikularnosti slovenske literarne scene: to, da mora Tibor Hrs Pandur s svojo drugo zbirko poezije prositi založnike, naj mu jo natisnejo, in ne obratno, je dobeseden škandal v družbi, ki trdi, da spoštuje svoje pesnike. Na moji knjižni polici stoji dobršen kos pesniških prvencev naše generacije in z golega umetniškega stališča jih lahko povsem brez težav do zadnjega pospravim v opombe Enerđimašini. In, če sem že tu – že to, da bi moral nekdo plačevati za grehe svojega očeta, je absurd brez primere, da moraš pa plačevati za grehe svojega strica, je pa naravnost ostudno.)

Američani pravijo: content is king. Vsebina je kralj. Za potrebe eseja – vsebina je general. Vse ostalo je pehota – danes bojazljivo tu, jutri že pod rušo. Zatorej, draga mreža: razlike v vsebini ostajajo in nobena količina visenja po netu in kofetu ne bo spremenila dejstva, da kultura osebnih odnosov ne zmore nadomestiti prakse ideološkega vrednotenja. To je proces, ki te presega, ki ima bolj malo zveze s pozornostjo množic, in več s količino dela, ki ga je nekdo že vložil v presojanje o kvaliteti. Če tega ne zmoreš sprejeti, obenem zanikaš stari rek vaja dela mojstra (in malo novejšega, da je mojstru večkrat spodletelo, kot je vajenec sploh kdaj poskusil) in užališ tiste med nami, ki smo pripravljeni na sledi kvaliteti vlagati ure in ure in ure v prakso, ne pa zgolj cele dneve skakati naokrog po družbi in na limanice mnenja, predstave in osebnosti loviti občinstva kimavcev. In, dragi sistem: za prekladanje papirjev in ubijanje z birokracijo dobivaš redno plačo in če meniš, da s tistim malim odstotkom tvoje dejavnosti, ki ni sama sebi namen, delaš nam, ki ostajamo zunaj, ne vem kakšno blazno uslugo, za katero bi ti morali biti nadvse hvaležni, se lahko za to hvaležnost kar obrišeš pod nosom. (Da groze, ki me spreletava ob spoznanju, da je tisti odstotek večkrat kot v lajšanje svobodne dejavnosti namenjen njenemu omejevanju in da je temu treba brez ovinkarjenja reči cenzura, sploh ne omenjam.) Če ti grejo ustvarjalci izvirnih vsebin tako na živce, in jim zameriš njihovo krasno in čudovito umetniško radost negotove eksistence, si vljudno vabljen, da se nam pridružiš. Ne bom držal sape.

In jaz? Ne vem. Res ne vem. Rad bi se prepričal, da sem odgovoren izključno do svojega dela, da je vse ostalo brezpredmeten šunder, ki so ga naropotali okrog mene, zato da ne bi uspel razločno slišati glasu muze, ki mi je nekoč, nekje, prvič prišepnila na uho smisel tega norega početja, da se malim in velikim človeškim odgovornostim tako ali tako ne bom mogel izogniti, vendar so te izključno moje zasebne reči, ki se nikogar prav nič ne tičejo, in da bom vedno znal ločevati med vsebino svojega življenja in vsebino svojega dela. Ker je sicer vsega preprosto preveč – že umetnost sama zahteva celega človeka in če se je loti resno, potem ga ne ostane kaj dosti še za pravično prakso družbe ali za all-inclusive kulturo, niti za dnevno razvijanje vsem prijateljske, koherentne in konsistentne osebnosti. Vsak po svojih zmožnostih, kajne?

V trenutku namreč, ko človek prepriča samega sebe, da mu pozornost družbe na pleča naloži težo celega sveta, se odpre kritiki, ki je povsem nesorazmerna z možnostmi enega samega življenja, in diktatorstvo avtorstva (razsvetljeno ali despotsko), ki ga je vajen iz svoje umetnosti, ob stiku z živo materijo eksistence preprosto odpove.

Aja, aja, a si napisal en dober roman? Fino, kdaj boš pa nehal kadit, pa naredil kakšnega otroka, pa razbil kult avtorja, pa a si pomislil kaj na domačo sceno, pa kako si poskrbel za svojo generacijo, pa kako za svoj poklicni stan, pa pomagal svoji državi, pa obsodil korupcijo in vohune, pa a si prevrnil kapitalistično produkcijo, pa zravnal patriarhijo, pa ustavil ebolo v Afriki, pa priznal Palestino, pa živel resnično zgodovino svoje edine prave ljubezni, zavrnil Imperij in ustvaril recipročnost med enakopravnimi historičnimi sebstvi (Peter Dimock), in bog ti pomagaj, če nisi uspel ostati ob vsem tem še vztrajno, neprekinjeno in nezmotljivo kul.

Ker če kaj vem, vem to, da takšno cerebralno razgrinjanje svoje osebe v vseh njenih kontekstih in tarnanje nad pričakovanji, ki jih tako rade volje polagamo drug na drugega, definitivno ni kul. Kul je nekdo, ki stoično fura safr, ali nekdo, ki točno ve, kaj hoče, in daje vtis, da preprek na svoji poti sploh ne opazi, ali nekdo, ki s čikom v ustih, prekrižanih nog strmi naravnost predse, dozdevno in dosledno čudeč se, da kdo drug sploh obstaja, ali nekdo, ki je tako vživet v svoje telo, da menda sploh ne razume, kako bi se lahko karkoli, kar stori, storilo tudi drugače, in kot tak spominja bolj na pritiklino okolice ali silo narave, na nekakšen meseni plamen, ki divja in požira svet okrog sebe, samo zato, da bi še en dodaten trenutek svetil, in nikoli ničesar ne postavi pod vprašaj, nikoli te ne vpraša, če misliš resno, če boš res to rekla, če boš res to naredila, če se ti zdi, da si storila prav, če meniš, da obstaja še kakšna druga pot, še kakšen drug način, še kakšen drug trenutek, še kakšen drug smisel, še kakšno drugo življenje.

Ampak jaz nisem ta človek. Nikoli ne bom. Jaz nalagam v glavo in zlagam v tekst. Vse me zanima. Vse bi rad razumel. Vse bi rad videl še iz drugega zornega kota. Za vse se mi zdi, da bi bilo lahko tudi drugače. Ena redkih vrlin, ki jih imam, in za katero sem nadvse hvaležen, je ta, da stežka in nerad obsojam. Dokler ni nepotrebne krvi, nepotrebnih solz, nepotrebnega potu – kar se mene tiče – voljno. Ko me bo pa naslednjič nekdo vprašal –

»In, kaj pa ti počneš?«

bom mirne vesti odgovoril –

»Pišem.«

Dovolj bo.

(podčrtano v mojem izvodu Although of course you end up becoming yourself*, transkripciji pogovorov Davida Lipskya z Davidom Fosterjem Wallaceom, po izidu njegovega romana Infinite Jest, zima 1996 »[…] in tudi, so tudi načini, kako eksperimentalne in avantgardne reči zajamejo in govorijo o tem, kako čutimo svet na svojih živcih, na način, ki ga konvencionalna realistična proza ne zmore. Realizem preko izkustva povezne red in smisel in lagodnost intepretacije, ki jih v resničnem življenju preprosto ni. Govorim o stvareh, ki so, saj veš, težke ali izgledajo strukturno čudne – ali pa imajo nenavadno formo – mislim, kakšne od teh stvari so lahko zelo dobre.« »Toda Tolstojeve knjige se bolj približajo občutju življenja kot katerekoli druge in njegove knjige ne bi mogle biti bolj konvencionalne.« »Ja, toda življenje je danes popolnoma drugačno, kot je bilo takrat. Se tvoje življenje kakorkoli približa linearni pripovedi? Govorim o tem, kako se čuti, kako čutimo svoj živčni sistem.« in »Gre proza po poti poezije? Mislim, da je avantgardna proza že šla po poti poezije. In se obrnila samo vase in pozabila na bralca. Tako bom rekel, nekaj zelo dobrih pesnikov je, ki so nastradali zaradi izsušitve in zapletanja poezije, toda po večini se mi zdi, da je ameriška poezija dobila, kar si zasluži. In, hm, ponovno se bo prebudila takrat, ko bodo pesniki spet začeli naslavljati ljudi, ki morajo plačevati najemnino in trideset let fukati isto žensko. To je off the record: zelo nesramno od mene.« in »Vedno me je strah, da me bo, če bom kamorkoli zares vsilil svojo voljo, vesolje kaznovalo.« in »In glavni trik pri vsem skupaj je, da mora biti iskreno, ampak obenem tudi precej bolj zanimivo. Mislim, naše misli povečini sploh niso tako zelo zanimive. Več ali manj so samo zmedene. In te stvari so retorično zelo zanimive, ker se tičejo tega, kako biti iskren z motivom, a veš.« in »To je bilo zelo reprezentativno zanje, ti tipi so bili zagrenjeni in niso bili odprti. V pomoč so mi bili na čudne načine. Mislim, saj so imeli povedati veliko pametnega. Toda, bili so … čakaj. Zdaj bom prišel s citatom. Emerson je po mojem dejal: ‘To, kdor ste, kriči tako glasno, da ne slišim, kaj pravite.’ A štekaš?« in »Njega je, recimo, skrbelo, da je morda resnica ravno nasprotna od paranoje: da ni nič povezano z ničimer.« in »Mislim, da če se zares posvetiš katerikoli stvari, hm, en aspekt tega je, da postaneš zelo zelo sebičen. In da takrat, ko boš hotel delati, boš delal. In na koncu izkoristiš ljudi. Hočeš, da so zraven, samo ko hočeš, da so zraven, potem pa jih pošlješ stran. In preprosto si ne moreš privoščiti, da bi se obremenjeval z njihovimi čustvi. To je precej resen problem v mojem življenju.« in »In razrešiti jih bom moral sam. Ker, nihče drug mi ne bo pri tem pomagal. In tukaj je pravi kraj, da lahko to storim. Ker … ker me tu pustijo pri miru. In imam tudi krog prijateljev, ki me imajo radi iz razlogov, ki nimajo s tem opraviti nič. Kar je zelo dragocena stvar. Ja, nikjer drugje ne bi bil rajši.«) 

 

 

*Čeprav, seveda, na koncu postaneš to, kar si.

 

O avtorju. Jasmin B. Frelih (1986, Kranj) je avtor treh romanov, Ledeni možje (Beletrina, 2023), Piksli (Beletrina, 2021), Na/pol (Cankarjeva založba, 2013), zbirke kratkih zgodb Ideoluzije (LUD Literatura, 2015) in zbirke esejev Bleda svoboda (Cankarjeva založba, 2018). Prejel je nagrado Evropske unije za književnost, nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado Marjana … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • Dovolj si star ... pravi:

    … da bi lahko vedle bolje.

  • Mirana pravi:

    Ko nekaj prebereš in ti olajša dneve. Ko nekaj natisneš, podčrtaš in melješ. Tega ni mogoče komentirati, to se lahko le deli s prijatelji, ki so v istem zosu.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ankul na bum autističn

    Muanis Sinanović

    Pred kratkim je Aleš Mendiževec v članku Kako pisati ali jaz in njegov drugi, objavljenem na Airbeletrini, podal precej dobro kritiko kolumniško-esejističnega sloga, ki se … →

  • Generacija po izbiri

    Andrej Hočevar

    Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →

  • Kdo govori, kdo piše*

    Andrej Blatnik

    Ne berem prav veliko poezije, tudi povedati o njej ne znam kaj dosti. Vendar se vsakič, kadar morem, odpravim na Festival Pranger prisluhnit, kaj bodo … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.