LUD Literatura

Odtenki samote

Vinko Möderndorfer: Samota. Novo mesto: Goga, 2023

Tinkara Uršič Fratina

»Obramba pred samoto / je samota // čeprav samota ne potrebuje / okopov // pač pa podobe / iz katerih se hranijo oblaki / spomina.«

S to pesmijo Vinko Möderndorfer uvede svojo pesniško zbirko Samota in vzpostavi osnovno idejo, ki jo v zbirki gradi, postavlja v različne kontekste in preobrača. Samota potrebuje podobe, v katerih lahko najde »oblake spomina«, ki se napolnjujejo s podobami in dajejo samoti smisel. Prepletanje s sanjami, željami, hrepenenji, pa tudi morami in tegobami, razširja okvire podob in spominov, ki so ključni vir izrazja Möderndorferjeve poezije v tej zbirki.

Univerzalno občutje samote je v zbirki stvar individualnega, ki pa kljub samosti samote nikdar ne more biti samo – vedno je povezano z nekom drugim, nečim zunanjim, je del prepletene družbene realnosti in stvarnosti vsakdana. To se odraža tudi v zgradbi zbirke, ki je razdeljena na več delov, v katerih pesniški subjekt iz različnih zornih kotov opazuje samoto, njeno strukturo in posamezne odtenke. V prvem delu, naslovljenem »vdih izdih«, se pesniški subjekt sprašuje po smislu. Predihava spomine, občutja, ljubezni, sanje, obrača se od obupa k iskanju iskric, ki bi osmislile »mučenje mesa«, vdih, izdih, da sprejme resničnost, a se ne preda: »vztrajati moram v samoti dni / ki prihajajo.« Pozornost namenja sedanjosti, trenutku, času in prostoru, v katerem se nahaja, saj lovljenje prihodnosti, brezglavo zaletavanje in zaganjanje naprej, nima smisla. Lirski subjekt se zato želi umiriti, upočasniti, saj ugotavlja, da ne bo z begom dosegel ničesar. Čeprav mu »veter«, nekakšno zunanje sredstvo, nudi dodaten vzgon in energijo, je to brezplodno početje. V iskanju prihodnosti ne bo našel ne sebe ne drugega, le še bolj si bo zbegal misli, želje in hrepenenja. Pesmi prežema minljivost, ki tudi v tej zbirki ostaja ena osrednjih tematik Möderndorferjeve poezije, samota pa predstavlja eno od možnih posledic in/ali rešitev, kako se z izgubo soočiti. Presunljiv je sklop pesmi »v sanjah«, ki se osredotoča na to edinstveno izkustvo, ki spomine, želje in skrbi zmeša v nenavadne podobe. Začne se s pesmima, v katerih se subjekt v sanjah sreča s preminulima staršema, v prvi z materjo, v drugi z očetom. To niso srečne sanje, ki bi poustvarjale prijetne spomine na starša, temveč temačne podobe smrti in trpljenja, ki jih subjekt sam prikliče v sanjah. S pesmijo »v sanjah 3« lirski subjekt prek vrat »iz temno rdečega srčevega mesa« prehodi pot skozi svojo samoto, skozi sanje, ki jih pozna in vidi le on, skozi »srčevec«, ki predstavlja njegovo bistvo in središče, »dokler / se ne zbudim v sanjah / nekoga drugega«. Tako naredi prehod v del sklopa s pretežno ljubezensko motiviko, ki pa še vedno ostaja v okviru sanj. Ljubezen v tem delu zbirke ni lahkotna, ni nujno prijetna, temveč je nekaj težkega, kar subjekt zaman lovi, ker vedno znova izgublja: »kadar nimaš nikogar ko v postelji stegneš roko / zaspiš nazaj kot da si mrtev / že dolgo časa.« V pesmih, v katerih lirski subjekt nagovarja v drugi osebi ednine, s prstom kaže na samoto, ki se nahaja neposredno v bralcu, medtem ko v prvoosebnih pesmih samota izhaja iz subjekta samega. Prvi način upovedovanja samote je krut, direkten in neusmiljen, drugi pa nekoliko bolj blag, s čimer se v bralcu gradi kontrastno doživljanje besedila. Zaradi natančnega sopostavljanja pesmi mešanica različnih vstopanj v samoto in prepletanje izkustev ustvarja večglasje, ki pa izhaja iz enega samega lirskega subjekta in s tem ohranja skladnost in ubranost.

V drugem delu zbirke z naslovom »v tej deželi se ne bo dalo več živeti« pride do razširitve prostora na javno, družbeno sfero. Že s pripisom k naslovu – »Pariz, 2018 – Prule, 2021« – avtor vzpostavi časovni okvir nastajanja zbirke, ob prebiranju drugega dela pa tudi na vsebinski ravni kmalu opazimo, da gre za kontekst zatirajoče družbe, v kateri je »še pesnik […] slep / z glavo globoko v zastrupljeni zemlji / namesto na nebu«. Kljub letnicama, ki zamejujeta časovni nastanek zbirke, lahko pesmi brez težave prestavimo tudi izven tega okvira, saj avtorjeva izbira podob in motivov deluje nadčasovno. Nagovoriti želi široko bralno publiko, kar mu s tematiziranjem univerzalnih, velikih tem, kot so izgubljenost, osamljenost, občutek nemoči in minljivost, ki sodobni zahodni družbi niso tuje, tudi uspe. Pesniški subjekt v svoji deželi ne more več živeti, ker v njej »ni ljubezni«, »v tej deželi iščeš in ne najdeš«, »tako malo je zraka / tako veliko je jeze«. V tej deželi dež ni »nektar«, ki bi zemljo napojil, osvežil in prerodil, ampak »gnijoča voda do grla« – ko dežuje, »nebo joče zaradi krivic«, in »to ni slutnja pomladi / utapljanje je / na dolgi rok«. Vendar se subjekt ne utopi, ker se zaveda dolžnosti in nuje upora, saj iz izkušenj ve, da se sanje in hrepenenja po srečni prihodnosti le redko uresničijo, pripravljenost na upor in boj za pravičnost pa sta edini stalnici, za kateri je prepričan, da sta del stvarnosti. Ta je kruta, in ne glede na to, kako tujega se počuti v domovini, ve, da ne sme, da ne more popustiti, se vdati in prepustiti toku gnijoče vode. Pesem »nekega dne« močno nagovarja občutje dolžnosti biti »branik«, in ne »kloaka« – »gnoj sedanjosti« bo prizadel prav vsakogar, ne glede na to, kako se mu izmika in si pred njim zatiska oči. Poziva k pozornosti in aktivnosti, ki branita človečnost.

Cikel pesmi »volčji čas« predstavlja vrhunec zbirke z vidika upovedovanja krutosti sedanjega, volčjega časa. Tudi na slogovni ravni se pretočnost poezije, ki je prisotna v nežnejših pesmih, v tem ciklu prelevi v ostro ritmičnost, ki narekuje tempo verzov, izbor besedišča pa z močnimi, grobimi konzonancami to le še bolj podpre. Podoba volčjega časa je podoba boja za golo preživetje, brez čustev ali dotikov. Je osamljen, samoten čas, ki ponazarja najnižjo točko subjektovega izkustva samote. Po zaključku tega cikla se drugi del postopoma odpira svetlobi in odkriva razloge, zakaj še upati. V tretjem delu z naslovom »nekdo drug« pride v ospredje tudi ljubezenska poezija, ki je stalnica Möderndorferjevega pesniškega opusa. Prek navezave na nekoga drugega se samota spremeni v nekaj prijetnega, kar lahko samoto drugega greje, se ji smehlja. S samoto, ki je posledica odhoda bližnjega, pesniški subjekt odkriva vrednost bližine in dotika, ki je predtem morda ni cenil ali sploh zaznal. V tem delu so podobe preproste, vendar (ali pa morda predvsem) zato nič manj napolnjene z močjo in nabojem. Subjekt se ponovno vrne v svet sanj in spominov, predstavlja si rojstvo, svojo mater in njeno življenje, vendar se zaveda, da »nikoli ne bom vedel zagotovo«, kako (ji) je zares bilo. Sanja začetek sveta, premišljuje o različicah svojega življenja, spominja se otroštva. Spomini napolnjujejo njegov jaz, saj je sprijaznjen s samoto, ki ni več zgolj trpljenje, ampak tudi zavedanje, da je vse to običajno, »po tebi mir / po meni / praznina«, konec prihaja, in z njim smrt, vendar pravi: »konec je mnogo precenjen / kot vse / kar si izmišljuje literatura.« Dovolj je, da ima »možnost mesa in včasih tudi možnost // ljubezni« – ta mu daje smisel in moč, malenkosti, kot so dotik, objem, božanje in vsakdanjost dneva, pa so mu dovolj. Sprijaznjenost s samoto ni resignacija, temveč ponotranjenje občutka in pomiritev s samim sabo.

Pesniški subjekt se skozi celotno zbirko sprašuje tudi o moči, pomenu in vrednosti poezije. Sprašuje se, zakaj si pesniki ne upajo upreti se, biti glasni, pisati »z granitnimi kockami«, počuti se krivega, ker njegove misli napolnjujejo zgodbe in podobe, ne pa nujno problemi sodobne družbe, ki vendarle prizadenejo tudi njega in jim ne more ubežati. Želi si najti ravnovesje med obojim, družbeno angažiranostjo in zvestobo poeziji. V pesmi najde moč, da zdrži pritiske, družbene krivice in se ne vda bolečini, prosi jo: »daj mi moč v času nemoči / spet si zaželi biti luč / pesem.« Ali je pesem dovolj, ali lahko nagovori, spremeni, daje smisel? Zadnji del zbirke, »nemoč poezije«, v katerem je zgolj ena pesem, morda ponuja odgovor na ta vprašanja. S presunljivo podobo lastovke, ki se zaleti v pesnikovo okno ravno v trenutku, ko piše ljubezensko pesem, nato pa v njegovi dlani umre, na prvi pogled morda res nagovarja k nemoči poezije, saj lastovki »niti ljubezenska pesem / […] ni mogla povrniti življenja«. Vendar je lastovkina pomiritev, »kot da je našla prostor za gnezdo«, če nanjo pogledamo v duhu celotne zbirke, spominjanja, sanj in hrepenenja, tudi pomiritev subjekta/pesnika s samim sabo – pesem lastovki morda res ni mogla povrniti življenja, je pa njemu ponudila, da izkušnjo preoblikuje v nekaj vrednega.

Samota je dramaturško premišljena, tematsko razgibana in slogovno dovršena celota. Vinko Möderndorfer rdečo nit podob, spominov in sanj vleče skozi celotno zbirko in jo prepleta na različnih ravneh človeškega izkustva. Drži se tém, ki so nam pri njegovi poeziji že dobro poznane, vendar do njih s svojim značilnim pesniškim jezikom pristopa z jasnim pogledom, ki spodbuja razmislek in ne pušča jasnih odgovorov. Samoto predstavi v vsej njeni večplastnosti in razgibanosti – samota ni le osamljenost, ampak predvsem možnost pristnega bivanja s samim sabo.

 

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 389-390.

O avtorju. Tinkara Uršič Fratina (1999) je študentka anglistike in primerjalne književnosti. Piše predvsem literarne in filmske kritike, ki so objavljene na spletni kulturni platformi Koridor – križišča umetnosti. Oktobra 2021 je bila njena kritika objavljena v rubriki “Mlado pero” časopisa Delo.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Can We Have Your Liver Then?

    Anja Radaljac

    Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih … →

  • Upesniti nenehno bežnost

    Eva Ule

    Jezikovno-umetniška meditacija o vsem, zaradi česar sploh smo ljudje.

  • Odvodnjavanje

    Žiga Valetič

    Petnajst metrov novega cestišča krajšajo, da popravijo naklon.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.