Izbruh na prazno stran

Najnovejša zbirka pesnika in gledališčnika, dramaturga, profesorja, kritika Blaža Lukana se po sporočilnosti uvršča med najbolj družbeno-angažirane pesniške stvaritve zadnjega časa pri nas. Svoje apelativnosti niti malo ne skriva, brezsramno, domala brezkompromisno pričakuje pozornost – terja jo že v naslovu, Pričakujem pozornost. – in pika, bi lahko rekli. Pika torej tokrat tudi na naslovnici, ne zgolj v naslovu vsake posamezne pesmi zbirke, kot smo bili priča v zbirki Sentence o dihanju. To preprosto ločilo, ki ni naslovno redkejši klicaj ali pogostejši vprašaj, s svojim povednim naklonom v zbirki opravlja prav posebno vlogo; vsakokratno pesem formalno zakoliči, zamrzne v suvereno izjavo, že kar statement, s čimer dviga njeno »resničnost«, zavezanost, neizpodbitnost – tako je, in pika. A kako je?

Če je bil Lukanov pesniški svet v zadnjih dveh zbirkah pretežno rezerviran za intimo, dvojino, a tudi kozmično in presežno, se je tokrat izrazito razprl v družbeno stvarnost, naš tukaj in zdaj. Zbirka večidel brezkompromisno kritično pretresa našo zunajliterarno stvarnost, ki jo Lukanov značilni ekspresivni izraz slika v vsej svoji surovosti in krutosti: »Neznane sobe, polne naših kosti / po tleh in stropu, po stenah kožni lišaji. / Sestavljamo se v grede plevela, / nad nami bdi pasji pogled.«, »Kri na krožniku, sol na rani.«, »Klanje na obzorju, naj bo košer.«, »Direktiva je Ugrabi, ubij, uživaj.«

Takšno stanje sveta se pesniku v temelju kaže kot posledica njegove zlaganosti, kajti »[v]idno je zmeraj samo pol vidnega.« Dominanto zbirke tako zarisuje pesnikov dvom v pristnost besed, govorice, jezika: »Ni govorice, ki bi izrekala resnico, / ni govorice, ki bi sebe razumela, ni razuma, / ni govorice, ki bi bila sveta, ni svetosti.« Dvom postopno preraste v popolno negacijo: »Resnica ni ena za vselej, resnice ni nobene.« Ali še koreniteje: »Resnice ni, črtajmo besedo iz slovarja.« Pri čemer se pesnik ne srečuje s stisko lastnega jezika, temveč so njegove filipike usmerjene zlasti v »neskončno krepost besede na oblasti«. Pesnika se živo dotikajo, zdi se, najaktualnejši (svetovni) družbeni problemi, vojna, nasilje, zlorabe otrok, nedolžnih, svetohlinstvo, potrošništvo, politikantstvo, a v enaki meri iz pesmi zaveje tudi volhkost »kosti« slovenske razklane družbene stvarnosti. Pesnikova občutljivost in ogorčenost tu dosegata skrajne meje v pikrih, ciničnih tonih: »le zakaj sploh govorite z besedami, / poskusite s kostmi, govorica kosti je glasnejša. / In kateri jezik je to, ki se z njim davite?« Zajedljivi pesniški izraz uspešno druži z grotesko ter nadrealistično imaginacijo: »Roka, iztrgana iz ramena, poskakuje.«, »S streh se vesijo upehani oblaki, / iz njih dežuje navzgor.«

Lukanova kritična refleksija ni plakatna, niti ne enoznačna, kot smo jo denimo brali pri njegovem gledališkem kolegu Möderndorferju v Prostosti sveta, prav tako ne vznika pretežno iz socialno empatične podstati, s kakršno nam je postregel Esad Babačić v Prihodih in odhodih, temveč iz razmisleka o eksistenci sodobnega človeka v spolitiziranem, prenarejenem svetu, kakšnega v zbirki ilustrira že uvodni citat iz Biblije: »[…] tisti, ki jočejo, / kakor da ne bi jokali, / tisti, ki se veselijo, / kakor da se ne bi veselili, / tisti, ki kupujejo, / kakor da ne bi nič imeli, / in tisti, ki ta svet uporabljajo, / kakor da ga ne bi izrabljali […]« (I Kor 7, 30–31) Sodobni svet je v pesnikovih očeh deviiral: »Usmiljenje je samo prikrita oblika sovraštva. […] Ljubezen je le način preživetja.« V njem ljudje ne vedo, »kateri obraz bi si nadeli, katero / pokrivalo sneli?« »Nič koliko obrazov si si že nadel, niti en sam / ni bil tvoj.«

Razvejano ekspresivno podobje slika sodobnega človeka v njegovih neznačajnosti, negotovosti, grobosti, strahu, razsrediščenosti in razosebljenosti: »Srce se ustavi samo nespametnim, / ki ga še uporabljajo, drugi nosijo / majice za defibrilacijo.« Takšna pesnikova občutenja mestoma prehajajo v apokaliptične razsežnosti, kjer ni moč spregledati vplivov najžlahtnejšega slovenskega pesniškega izročila izpod ostrega peresa Kosovela in Zajca. S prvim se kažejo sorodnosti v deklarativni dikciji, z drugim pa zlasti v telesnem imaginariju. A hkrati je Lukanova poezija zaradi posodobljenega, osvežega snovno-motivnega nabora samonikla, za današnjega bralca zatorej tudi visoko evokativna: »Kravji mešetarji na renesančnem marmorju / plešejo hiphop.«

Apelativnost družbenokritično uglašenih pesmi je intenzivirana z nagovorom v prvi osebi množine, v kateri se lirski subjekt izenačuje z zavedeno, razžaljeno, ponižano, a tudi pasivizirano množico: »Iz neznanih sob prihajamo, se srečujemo, / vanje vračamo, na vratih ni imen niti / številk, samo ločila med nami in vsem, / kar nismo, kar ne more biti mi. / Brezosebni, pobegli, razlaščeni mi.« A lirski jaz suvereno izstopi iz množice in svoj apel oznani tudi neposredno: »Ne smemo se samo prepustiti videzu, vanj je / treba skočiti in po njem broditi do grla, goltati zarečene / besede iz kloake, potem se bomo morda kdaj rešili. […] Ni druge poti kakor pot nazaj in sebi na rame, razgled / je boljši, poti začrtane, sanje na dosegu nosne votline.«

Kajti subjektova drža do kolektiva je nedvoumna – le v samosti »se vsi zdimo združeni« in »V množini je vsega manj, ne več.« Edina dopustna množina je dvojina, eksplicitno tematizirana v drugi polovici zbirke, v intimnejšem razdelku Sva dva. V njem se izpovedovalec postavlja v razmerje do sočloveka, natančneje do žensk, zdi se, da do dveh najpomembnejših – mame in žene. Tudi v teh pesmih je prisotna želja po brezkompromisni pristnosti: »Njenega jezika ne razumem, a ga grizem / do krvi, da sklenina skeli.« Toda subjektov intimni (družinski, partnerski) svet vseeno utripa znatno bolj umirjeno, v tihi sprijaznjenosti z bližino drugega: »Ko si ob meni kot steber, sem, / čeprav samo zase. / Dve poti, ki se nikdar ne križata, sva. / A zavest o bližini pomirja.«

V zadnjem sklopu zbirke se govorec ponovno odpira družbenemu: »Ker nisem sam, se moram družiti z bolečino.« Teža pa ostaja na posamezniku in njegovi eksistenci: »Olupil bi se do stržena, da bi videl, ali je že načet.« V določeni meri ta razdelek tematsko korespondira s predzadnjo pesnikovo zbirko Neslišnost (2005), izrazito zazrto v metafizično in presežno, podobno kot smemo pesmi iz razdelka Sva dva razumeti kot izčiščeno nadaljevanje zbirke Sentence o dihanju (2010).

Pričakujem pozornost. ima kljub očitni gradaciji izrazito dvodelno zgradbo: dva razdelka družbeno zavzetejših pesmi (Dnevne novice in Deviacije) in dva razdelka intimnejše ubranih pesmi (Sva dva in Nobene matematike), polovici bi lahko zavoljo trenutnega vtisa ostaline (z nekaj dodanimi pesmimi) postali tudi dve samostojni zbirki. A ju avtor v korespondenci prve (Beseda meso.) in zadnje pesmi zbirke (Usta v pesmi.) uspe dovolj tesno speti – konec, staknjen z začetkom slika nekakšno združeno dvojnost, celo protislovnost zbirke in s tem pesniškega sveta v njej. Kolikor bolj subjekt govorico zunanjega sveta doživlja v njegovi zlaganosti in nepristnosti, toliko bolj zbirko preseva vera v pesniško govorico-resnico, v njeno elementarnost, celo materializacijo, snovnost: »Beseda nekje na robu raste in se krepi, postaja meso, jo / slišite?« Lukan se v njej kaže kot samozavesten upovedovalec družbene in intimne stvarnosti, ki svoje pesniško poslanstvo, kljub uvodoma izraženemu sramu, ali pa ravno zaradi njega, razume dobesedno glasniško: »Vstopi vame svet, da te pogoltnem! / izbruhnem na prazno stran te knjige. // Izgnal bom pesem iz pesmi, besedo iz besede. / Toliko vsega še čaka na svoj glas.« Kajti: »Težava ni v izrekanju, ampak v molčanju.« Pa čeprav v samoironičnem tonu: »Pesem je glasnejša od presnove nevretenčarjev.« Zbirka, vredna pričakovane pozornosti.