V zanki

Čeprav je naslov pesniškega prvenca mamljiva interpretativna vaba, v zbirko raje vstopimo s humorjem, torej skozi vrata, na katera v slovenski poeziji (če ne kar literaturi) še vedno ne trkamo ravno pogosto. Tudi Trgetanje ni noben pesniški stand-up, a premore precej zdrave, torej ne cinične (samo)ironije, ki težave bitja in žitja nekoliko zrahlja, če že ne dejansko manjša. In težav, s katerimi se sooča izpovedovalec tega prvenca, ni malo, povezane so predvsem s sprejemanjem lastne spolne usmerjenosti, soočenjem z razmerami v primarni družini in sploh iskanjem pristnega medčloveškega stika v nestrpni družbi. 

Humor v Trgetanju preseneti v najmanj pričakovanem trenutku – na tragičnem vrhu zbirke, do katerega privedejo uvodne pesmi težkih, travmatičnih občutij, zaradi katerih izpovedovalec pristane v psihiatrični ustanovi. Pretresljivo dogajanje se zgosti v hamletovskem (grozljivem) prizoru, ko si izpovedovalec hoče vzeti življenje, v pesem (življenje) pa takrat deus ex machina vstopi naključje, ironija. Trk izpovedovalca v skrajni bivanjski stiski in pleskarja, ki se niti ne skuša pretvarjati, da je kaj drugega kot naključni fizični delavec, je tako bizaren, da izzove smeh. Drugi, precej manj (recepcijsko) zadrežen, a nadvse zgovoren primer komičnega srečamo v pesmi »modrost«. Že ambiciozen naslov daje slutiti potencialni zasuk, ironično distanco, vendar verzi vseeno nemalo presenetijo in slednjič tudi zabavajo, ko tradicionalno (heteronormativno) dolenjsko himno »lepšga kraja nej, ku je šentjern, lepšega tiča nej, ko je petjeln« kontekstualizira tako, da postane tudi (homoseksualna) resnica. 

(Samo)ironija in odprt dialog z izkušenjsko resnico tvorita temelj celotne zbirke, delujeta kot (rešilna) vrv, s katero se izpovedovalec spušča v gosto bivanjsko bistvo, a tam ne obtiči ali izgori, temveč se po tej isti vrvi tudi vrača po zrak: »nadut sem do amena, / preveč pišem o gejih, / a zgolj to me zanima.« Dialoškost zbirke je očitna na več ravneh, tako v izpovedovalčevem pogovoru samega s sabo kot z neposredno okolico, torej z ljudmi, ki tako ali drugače postavljajo okvire njegovemu življenju, od ožjih družinskih članov, sotrpinov v bolnišnici, ljubimcev, profesorjev do prijateljev in sošolcev. Vsem tem »glasovom« je v pesmih odmerjen znaten prostor, denimo v obliki replik, citatov, navsezadnje pa medsebojno komunicirajo tudi same pesmi. Tako v eni beremo o možnosti soneta (»med študijem primerjalne književnosti / so mi rekli, / da mora vsak pesnik napisati sonet, / a kako neumno bi bilo, / kako vredno požiganja knjige, / če bi ga vključil / v zbirko prostega verza«), nekaj strani naprej pa že (kot odgovor) dejansko stoji sonet. 

Če bi morali izbrati eno samcato določujočo lastnost pričujočega prvenca, bi zlahka izbrali njegovo očitno in do zadnje potankosti premišljeno mikro- in makrostrukturo. Knjiga kot celota je razdeljena na pet sklopov (poglavij), ti pa se naprej cepijo na manjše cikle oziroma posamezne pesmi, ki na vsebinski ravni sledijo kronološkemu načelu. Pred nami je domala romaneskna pripoved (žanrsko bi jo lahko postavili nekje med bildungsroman in srhljivko s humornimi vložki in odprtim koncem), v kateri spremljamo protagonista/izpovedovalca od najstniških let do zgodnje odraslosti, pri čemer vsak razdelek obravnava neko ključno obdobje ali prelomen trenutek, začenši z odstiranjem ožje družinske konstelacije in končavši z odprto gejevsko istovetnostjo oziroma (nesrečnimi) ljubezenskimi peripetijami. Vmesni del napolnjuje cela vrsta pesmi, ki tematizirajo vse mogoče zunanje in notranje izpovedovalčeve boje na poti k bivanjski pristnosti.

Pograjc pesni z odprtimi kartami, ne piše poezije abstraktnih podob, lebdečih liričnih občutij, nasprotno – v njej zlahka izluščimo prizorišča, dogajanje, like, pesmi sploh delujejo kot (dramski) prizori iz (ne)vsakdanjega življenja. Veliko bolj kot na metaforiki, ki se seveda pojavlja, a učinkuje bolj kot stranski produkt, pesemski postopki temeljijo na dobrem kadriranju, približevanju in oddaljevanju očesa kamere, odkrivanju in zastiranju, pa tudi na tudi spretnem delu z jezikom kot zvočnim in sporazumevalnim sredstvom. Potujevanje, tj. odmikanje od čustvenega jedra, ne le dviguje kinetičnost zbirke, temveč učinkovito zajezi sleherno razčustvovanost. Tako denimo že v prvi pesmi namesto (s cankarjansko culo obtežene) besede mama beremo: »iz telesa, / ki me je rodilo, / se ulije kri.« Ker v zbirko vstopimo in medias res, torej neposredno v travmatično dogajanje z mamino (neozdravljivo) boleznijo, očetovo odsotnostjo, razpadom družine, kasneje pa izpovedovalčevo hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici, je takšno občutljivo in natančno delo s »prizori« (tj. s težkim surovim materialom) več kot na mestu. Tudi v nadaljevanju v ospredje vedno znova stopa nezmotljiva obrtniška veščina, ki vseprežemajoče izkustvo praviloma oklesti na bistvo.

V izpopolnjenosti pesniške metode pa se skriva tudi past, v katero se ta prvenec ni zares ulovil, zdi pa se, da v njej sedi in se (še) niti ne skuša premakniti ven. Namreč, z veščino se je v zbirko naselila močna kontrola (»samonadzor« je tudi naslov ene od pesmi) in z njo nekakšna predvidljivost. Sploh proti koncu zbirke se krepi vtis ponavljanja, vaje v slogu, ne le zaradi preigravanja tematike, temveč tudi zaradi očitnega preizkušanja pesniških form in pristopov. Za ilustracijo lahko rabi že citirani »Izbruhek IX«, tj. pesem sestavljanka, katere notranji šiv med kiticami predstavljajo besede enake besedne družine (besede s korenom -žig-). Pesem je uspela (v zbirki dejansko ne bomo našli šibke pesmi), a z razgaljenim skeletom hkrati tudi izriše rob umetelnosti, ki se ga Trgetanje kot celota nenehno dotika in ga izziva.

K tej (popolni) domišljenosti sodi tudi pisemce v črni kuverti na koncu knjige. Pesnikova zahvala za vse (ustvarjalne) spodbude in razlaga širših okoliščin nastanka knjige se zdita veliko bolj kot za bralce in bralke pomembni za samega avtorja. Držanje vseh mogočih vajeti v lastnih rokah nasploh doseže neželen recepcijski učinek, okoli pesmi po nepotrebnem ustvarja tamponsko cono, jih zamejuje v zunajliterarno resničnost, ki za pesemsko doživetje, za pesem, ki po definiciji ustvarja svoj lasten pristni svet, ni bistvena. V sklop (pričakovanih in v prvencih pogostih) samopotrditvenih gest konec koncev sodijo tudi citati na začetku vsakega sklopa, ki delujejo kot naslovi, in seznam notranjih citatov, na srečo modro umaknjen in umeščen na konec zbirke, kjer ne moti recepcije in je zgolj na voljo za razširitev branja. 

Trgetanje se na vseh ravneh kaže kot dognana zbirka, ki natrenirane mišice ožme do zadnjega soka, navsezadnje tudi naslov, ki v (po)polnosti zaobjame čustveni in izkušenjski vrtiljak, na katerem se vozi izpovedovalec – od drgetanja do trganja, od ritja po tleh do vrtoglave višine in izgube stika –, konec koncev pa Trgetanje dobro približa tudi pesniški način, ki kljub natrganosti ubrano trepeta v polni izkušnji. 

Ozemljenost je gotovo eden glavnih adutov tega že nagrajenega pesniškega prvenca, ki travme ali bolečine ne izrablja za pritegnitev pozornosti, temveč jo transformira in sploh postavlja ob bok drugim bivanjskim izkušnjam, poetično je zmožen (u)gledati domala za vsakim vogalom: »na stranišču pod tromostovjem / slišim fafanje // v ozadju pa harmoniko.« Pograjčeva pesem se resda najpogosteje poraja iz (prepovedane) spolne želje in (ponotranjenega) prastrahu, a obstoji zlasti po zaslugi omenjenega odrešujočega ironičnega smeha in skrajne poštenosti do izkušenjske resnice: »dovolj sem pijan, / da ga ljubim.« Odkritost in distanca, ki ne zanikuje, ne ponižuje ali povzdiguje niti ne omalovažuje, temveč je pesniška spretnost in očitno prigarana (izpovedovalčeva) zrelost – v sprejemanju samega sebe in sveta, kot je. Hkrati dober in zel, odkrit in zakrit, hetero in homo, resen in humoren, zatiralski in podporen, urban in podeželski, opit/nor in trezen, duhoven in mesen … Predvsem pa je svet Trgetanja širok, tako prostran, da je v njem več kot dovolj prostora za rojstvo intrigantnega in polnokrvnega izpovedovalca, ki ga (ne le med pesniškimi prvenci) srečamo le redko.

• prvič objavljeno v reviji Literatura.