Onkraj muč(e)nega jaza

Milost, druga pesniška knjiga Ive Jevtić, je izšla 18 let po prvencu. Iz domačih logov se ne spomnim podobnega primera, vsaj ne nedavnega, prav dobro pa se spomnim, da me je avtoričin prvenec, ko mi je pred leti prišel pod roke, presenetil z nenavadno lahkotnostjo, s katero je obravnavala težo (ženskega) življenja v (pre)tesnem patriarhalnem okolju. Pesmi Težnosti (KUD Apokalipsa, 2004) so po teksturi in načinu izrisovanja podob spominjale na akvarele z jasno, a prosojno barvno lestvico in le nekaj konturami, družbeni komentar pa je bil vpleten v domišljeno, izbrano simbolno govorico, kjer so osrednje mesto zavzemale živali, še posebej ptice, ki z vzletanjem in letenjem tako uspešno premagujejo gravitacijo, ki sicer muči človeka. Zbirka je delovala kot docela intimna izpoved z razvidno govorko, hkrati je bilo v njeni preprosti pripovedi in prabitnosti uvida nekaj arhetipskega, v ponavljajočem se osvobajanju od najrazličnejših vzorcev pa se je vztrajno zarisoval tudi občutek presežnega: »Drevesa so pognala v dotik. / Z raskavo kožo dramijo nebo. // Njun temni stik ustvarja veter, ki nosi molitve / kamnov in otrok. // Svet raste v odpuščanje.«

Milost nedvomno raste iz orisanega substrata, vznika v svojevrstni osvobojenosti od težnosti od družine, družbe, tradicije, a ne v njenem zatajevanju. Teža in težišče sta namreč v pričujoči zbirki večinoma prestavljena v drug čas in prostor, sidrišče ni več nujno znotraj subjekta, (tudi) zato se zdi, da tokratne pesmi Ive Jevtić prihajajo od nekod daleč, iz svetov, ki niso (več) naši, niso del naše izkušnje, nam pa s svojo ekscesnostjo, neobičajnostjo, čudaškostjo vzbujajo vsaj zanimanje, lahko tudi ogorčenje, osuplost. Morda ravno zaradi te dobro izpeljane ukane, da torej verzi pripovedujejo o nečem oddaljenem, preteklem, minulem, zaradi česar se kot bralke in bralci čutimo na varnem, neobremenjene in zlasti ločene, pesmi sežejo globlje v naše (kolektivno) nezavedno. Vsekakor norčevska, triksterska energija, vtkana že v samo pesemsko strukturo, to poezijo na poseben način naelektri in povzroča nepredvidljive in ob vsakem branju nekoliko drugačne vtise, učinke.

Razgibanost in posledično neujemljivost (dokončnega) pomena pesmi, podobno tridimenzionalnim sličicam, ki ob premiku razkrijejo drugačno podobo, lahko opazujemo že v prvi pesmi o arhetipskem strelcu, ki »[z]goščen v konico puščice ne / spusti tetive. / … / Pozabil je, kako je bilo, / še preden je izginil čas in je / ostal v pokrajini, v kateri se / ne da nikomur približati in ni- / čemur odmakniti: kjer vso pot / opravi svetloba.« Strelec je v pesmi torej zastavljen kot nadčasen lik, hkrati pa je del tapiserije in s tem vendarle tudi del minljivega sveta. Na sorodnem dinamičnem prepletu različnih in nujno nasprotujočih si časovno-prostorskih razsežnosti temeljijo tudi pesmi v nadaljevanju. »Čas merimo v kruhu,« denimo beremo v pesmi, ki prevprašuje norost, zdrav razum oziroma absurdnost naših (racionalnih) odločitev, dejanj.

O zbirki kot celoti pa govori tudi dejstvo, da je v omenjeni izhodiščni pesmi poudarjen negativni pol, strelec namreč kaže zgolj pokol, ne zmagoslavja po končani bitki. Milost se v svojskem kontrastu z naslovom namreč v osnovi ukvarja z nasilnimi, tragičnimi vidiki bivanja in izrekanja. Zgodovina (?) zla in trpljenja, zlasti skozi načine discipliniranja, kaznovanja, mučenja, podrejanja, zatiranja ipd., je eden opaznejših gradnikov te sicer kompleksno in tudi stopnjevano zastavljene zbirke. Pesmi svojo snov jemljejo iz najrazličnejših obdobij in (literarnih) tradicij – od sumerskega, indijskega, antičnega do bibličnega izročila, od srednjeveških čarovniških grmad in alkimističnih podvigov, samostanskega življenja do vojn in strukturnega, institucionalnega ali ideološkega terorja ipd. Ob tovrstnem domala foucaultovskem motivnem cvetoberu bi pričakovali, da bo zbirka kot celota delovala okrutno, surovo ali vsaj ekspresivno, toda pesniška obravnava gre v povsem nasprotno, prvencu sorodno smer, torej proti naslovni dobrohotnosti in prizanesljivosti, a znova ne zanikanju: »Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v spomin na / giljotino. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.« V tem pristopu zbirka spomni na nedavno v slovenščino prevedeni avtofikcijski roman Francozinje Sophie Daull Na perišču (Malinc, 2022), ki se s sorodno blagohotnostjo v duhu tragedije sprave sooča s hladnokrvnim morilcem avtoričine mame.

Milost se razgradnje (nesmisla) zla, trpljenja, terorja loteva z razgledanostjo, nabrušenostjo in prefinjenostjo duha in misli, z domišljijo in iz vsega tega izhajajočim humorjem. To sicer ni humoristična zbirka, je pa na izbranih in najmanj pričakovanih mestih nadvse duhovita, še najraje se posmehne naši čistunskosti, ki (telesno) življenje, polno dreka, tako rado zavija v zaumno in mistiko. Tudi v tem je Milost edinstvena, zanimajo jo (tudi) neizrekljivo, trenutki lepote, miru, morda celo blaženosti, jezik raziskuje kot orodje na poti k presežnemu, vendar ga ne zlorablja za zamegljevanje, prikrivanje ali prirejanje izkustev ter potlačevanje ali zaljšanje zla, krivic, sploh pa ji ne gre za razglašanje kakšnih absolutnih resnic, predobro se zaveda manipulativne moči jezika: »Padla sem skozi luknjo v / strani. V prostorih med bese- / dami je tisoč lačnih / ust, ki čakajo na zdrs.« Jezik Milosti postane najbolj skrivnosten in zapeljivo mističen, kadar skuša izraziti ljubezensko čustvo, nežnost, takrat pesem v resnici postane daritev, ganljiva izročitev nedoumljivosti in neskončnosti življenja: »Za to zgodbo sem šla do konca / sebe ali sveta, ni razlike.« Takrat je enigmatična bit lahko povsem svobodna, nezadržna, neukrotljiva in v ljubeči naklonjenosti (do vseh živih bitij) nemara celo edino mogoča: »Zbra- / la sem besede in jih nanizala / zate, dežne kaplje na / nitko: nosi jih okrog vratu kot / divjak! Ko bi le videla tiste, ki / niso želele z mano. Kako lepe / so bile, ko so se pasle v travi.«

Izpovedovalka je tako očitno navzoča le mestoma, večinoma pa umaknjena v ozadje, predvsem jo čutimo kot urednico, ne- ali nadosebno pripovedovalko. Pesmi zato delujejo kot nekakšni eksempli, izreki, aksiomi, pogosto z neko protislovnostjo: »Zapirajo se rože, odpirajo / usta v poljub ali krik. Šteje- / mo zvezde kot pozabljivi pas- / tirji, v množici je moč, stavimo / na neskončnost in se smejimo. / V množici je noč.« V takšni sklonjenosti k osnovam bivanja, preprostim podobam, v že omenjeni časovno-prostorski umaknjenosti in zlasti v pronicljivo-zagonetni (miselni) izpeljavi je Milost precej sorodna Krhkim karavanam Muanisa Sinanovića (LUD Literatura, 2020), čeprav se od slednje razlikuje predvsem v samosvoji družbeni ostrini in duhovitosti.

S takšnim notranjim ustrojem pa je docela usklajena tudi oblika pesmi, ki so obojestransko poravnane v kvadrate in pravokotnike, tako da pesmi formalno spominjajo na nekakšne preprogice, tapiserije ali celo kakšne starodavne klinopisne tablice. Element presenečenja v pesmih so delčki pesmi, besedne zveze, ki so kot naslov pisane bolj razprto, s čimer se v novo pomenljivost razprejo tudi pesmi kot celote. Sploh je, kot lahko ugotavljamo na različnih ravneh, vprašanje (izrekanja) uvida/resnice eden temeljnih pesniških problemov, in Milost se ga loteva na najrazličnejše načine: »Kjer besede dosežejo pomen, / so pogorišča.« Pesmi zato pogosto spominjajo na koane oziroma, kot gre sklepati iz referenčnega okvira, nagovarjajo v duhu kabalistične mistike, a to ni izgovor za izpovedno praznost ali odsotnost stališča, ki je praviloma na strani svobode in moči duha, domišljije. V vsej mnogoplastnosti predvsem ne gre spregledati pronicljivega feminističnega poudarka, zavezanosti (zgodovinski) ženski, tudi lezbični izkušnji.

V tem zastavku si je gotovo blizu tudi z zbirko Zdravljenje prednikov Miriam Drev (Hiša poezije, 2022), s katero si je nedavno razdelila Veronikino nagrado. Sama bi pri izboru zmagovalne dala prednost Milosti – zaradi izvirnosti pesniškega pristopa, edinstvenega spoja mistike (različnih tradicij) z družbenim komentarjem, zaradi duhovite pronicljivosti in hkratne nežnosti, s katero obravnava vse bivajoče, in sploh zaradi razprtosti, v kateri se riše možnost novega reda stvari. Pri osemnajstih letih človek postane polnoleten, po osemnajstih letih pa očitno na novo dozori tudi poezija. Tista, ki gre onkraj muč(e)nega jaza, da bi končno začutila in izrazila Milost sveta.

Kritika je bila prvič objavljena v 388. številki revije Literatura.