Po čr/t/k/ah zdrseti v srčiko neminljivosti

Poezija Gregorja Podlogarja je od samega začetka na poseben način abstraktna, kot so lahko abstraktni denimo veliko mesto, glasba, vremenski pojavi, pokrajina, svetloba in tema ipd. Ne gre torej za neoprijemljivost ali nezaznavnost s čutili, temveč bolj za umik subjektivnosti, izpovednosti ali zgodbenosti in priklon bolj subtilnemu, tudi sublimnemu. Stalnica Podlogarjevega opusa je premišljevanje o bivajočem, naravi bivanja, a tudi jeziku in možnosti spoznanja, ali kot beremo že v prvencu Naselitve (Aleph, 1997), pesnika vznemirjajo »formule neznanih / dimenzij, / prostori nevidnega, / neizrekljivega«, in to v tesni povezavi z vsakdanom, doživljanjem in izkušanjem, gre za nekakšen spoj posluha bivanja in prodiranja v vesoljno zavest.

Tu obravnavana šesta zbirka orisano (izhodiščno) poetiko nadaljuje, skozi vidno in oprijemljivo vztrajno v miselnih akrobacijah izrisuje prostore nevidnega, neoprijemljivega, a vendarle navzočega, ali kot izrecno beremo v pesmi »Oceani«: »Naše misli govorijo jezik zemljevidov.« Lahko bi rekli, da pesnika tudi v Atlasu zanima celota sveta, njegova spoznavna in nespoznavna plat, njegova fizika in metafizika, ki ju je v prejšnji zbirki slikovito (v podvojenosti) ponazarjal že naslov Svet in svet (LUD Šerpa, 2016). Ne gre za kako klasično kozmopolitstvo ali popotno poezijo s subjektom, ki se premika od kraja do kraja, torej od ene referenčne točke do druge, temveč je svetovljanstvo način razmišljanja oziroma vpenjanje pesniškega premisleka (in subjekta) v najširši možen, že kar vesoljen kontekst. V središču zanimanja je razširitev in prenovitev pogleda, preseganje primarne utirjenosti, pri čemer svet v pesem vstopa skozi najrazličnejša vrata – filozofijo, popularno kulturo, različna (duhovna) izročila, umetnost, še zlasti glasbo.

V Atlasu se glasba motivno-tematsko pojavi v sklepnem delu, v pesnitvah – »Gustav Mahler, sebi, pred smrtjo« in »Okajeni Joseph Haydn na skrivaj pleše« –, v katerih skladatelja v nekem mejnem stanju, tj. ob soočenju z drugo sfero / širšo zavestjo, razmišljata o glasbi, svojem odnosu do ustvarjanja, a tudi do življenja in smrti: »Moji zvoki so zvoki sveta. / Ko govori skozi mene, / je glasba večja od mene: / od vsega, kar mi pripada. / Ne vidim njenega konca, / note povezujem s slutnjo, / slutnjo s tistim, kar je v meni / in ni samo moje. / Samo smrt je absolutna. / Samo smrt je večna.« Z glasbo ali zvokom sta v tem tretjem razdelku, naslovljenem »Konec potovanja«, povezani vsaj še dve pesmi, »Piš« in »Nekaj nečesa – ton«, gotovo ne po naključju, kajti prav tu se zgošča razmislek o minevanju in smrti, času oziroma brezčasju, glasba pa se razodeva kot eden bolj gibkih jezikov metafizike, skupaj z zvokom je ena tistih, ki lahko spregovarjajo tudi o tistem, česar ni mogoče izreči, če parafraziramo Wittgensteina, ali s Podlogarjem: »Vse se začne in konča v jeziku. Jezik je naša meja, / čez njo je nevidna molčeča prostranost. Ni še konec.«

V Atlasu je vsenavzoče protislovje bivajočega pogosto vtkano v samo strukturo pesmi in izraženo z veliko miselne in jezikovne spretnosti: »Smrt, ki govori. / Razstavlja. In govori. / Iz logične nemožnosti. / Iz možnosti nemožnosti. / Bolj prepričljivo kot vsi / možni svetovi.« V tej dvojni logiki ima tudi jezik svojo svetlo in senčno plat, potrjujočo in razdiralno zmožnost. V pesmih opazujemo, kako jezik oživlja, uresničuje in vodi v spoznanje (zaumnega, presežnega in lepote): »Če ne izrečeš lepota, nikoli ne izveš, / da je bila zares tu.« A velja tudi obratno, zlahka se ga zlorabi … za dehumanizacijo (fizičnega) in zanikanje (zla): »Pokaži nam vojno, za nas je vojna kot vse drugo. / Za nas je privid kot vse drugo. Vse postane drugo.«

Dvojnost oziroma protislovnost je zaznati tudi na strukturni ravni, v (nasprotnih) pesniških postopkih, uveljavljenih v prvem (»Stavek«) in drugem razdelku (»Med nebom in zemljo«). Že v prvi pesmi zbirke opazimo izrecno odpoved kategoriji (ozko) človeškega v prid bitja, biti, časa, vibracije: »Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – z vsem v vsem.« Odzvene in prenovitve te uvodne pesniške geste oziroma miselnega izhodišča srečujemo skozi celotno zbirko, v prvem razdelku najmočneje skozi pesniške postopke abstrahiranja – življenja in vsega osebnega, identitetnega, egoističnega (tudi z uporabo množinskega izpovedovalca), da bi se v verzih naposled izkristaliziralo bistvo, esenca, energija. Gre za nekakšno (pretežno umsko) lovljenje drugih frekvenc/oblik bivanja, zaradi česar vse oprijemljivo, zaznavno postane kulisa, scena: »Ker glasba ni v notah, / pot ni v nogah.«

Ob nenehnem prepoznavanju in ubesedovanju neminljivega življenja v pesmih »Stavka« prevladuje skorajda zaneseno vzdušje: »Nič ni nasproti življenja.« Ali še radikalneje: »Mi smo stavek. / In vse njegove logične izpeljave. / In vse, kar ostane zunaj izpeljave. / … / Mi smo v besedah. / Naše sove so / srebrne in majhne.« Pesmi torej rišejo brezmejni svet v nenehnem nastajanju, razširjajo zavest in našo ozko eksistenco, predvsem pa vztrajno potrjujejo večno in neskončno svetlobo, lepoto – ne glede na nas. Ob vnovičnem zavedanju, da je jezik tako spoznavno kot stvariteljsko orodje: »Imenujmo življenja, / imenujmo, da bodo, / da bodo sijala, šelestela / pod plaščem pomladi, / da bodo s krvjo, / močjo mogočnega.« Kajti: »Nebo se kruši / na robovih črk.«

Sredinski razdelek s pomenljivim naslovom »Med nebom in zemljo« zveni kot hommage Kocbeku, hkrati pa se smiselno vpenja v sredinsko pozicijo med (lazurno) večnostjo prvega in (zemeljsko) smrtnostjo zadnjega razdelka: »Nevidno začetek in konec skupaj lepita razpoko sveta.« Pesmi tematizirajo vmesni prostor med svetovoma človeških bitij in naravnih stvari, neredko imenovan tudi prozorna globina, praznina, neznano kot del blagozvočne, nikoli slišane celote, za silo uokvirjene ali obdane z neskončno tkanino – geosfero z vsemi izpeljankami (od litosfere, hidrosfere, atmosfere do biosfere) oziroma naravnimi pojavi, kot so nebo, gozd, drevo, veter, zvezde, mikrobi, zima, reka ipd. Presenetljivi moment je pesniški postopek, nasproten tistemu iz prvega razdelka, abstraktna (tj. naši govorici nedostopna) narava je namreč tokrat poudarjeno animirana, poosebljena, vendar ne gre za klasični animizem, apriorno pripisovanje duše nečloveškemu, temveč znova predvsem za preseganje človeškega in razbremenitev (egocentričnega), ne da bi se pri tem pesmi odrekle ostremu komentarju našega zla, pohlepa, brezbrižnega odnosa do okolja ipd. Obenem je v pesmi vtkano tudi tiho sprijaznjenje s skrivnostjo (vsenavzočega) krogotoka življenja in smrti. Eno lepših razpiranj in razkrivanj sveta med svetovi lahko opazujemo v pesmi »Veter«: »Šiva širino. Ve, da gremo. / Nič ne zavrne. Barve dela / popolnoma popolne. Jé pot / praznine, da pride predano. / Ne nosi novih pomenov. Rad / odloži težek nahrbtnik, poln žive / zmage. Živi z drugimi, kot drugi, / kot vse drugo. Veje skozi veje.« Navsezadnje so prav pesmi sredinskega razdelka zapisane kot pesmi v prozi, torej tudi oblikovno nakazujejo na polno praznost, nezamejenost prostora in časa, v katerem je utrip srca utrip Zemlje, in je zato vse, kar nam v tej neločenosti preostane, da z jezikom izrisujemo zasilne meje in ustvarjamo zemljevide za popotovanje v neznano, še neimenovano.

Atlas se torej vpisuje v tisto vrste poezije, ki gre onkraj človekocentričnosti, saj jo v resnici zanima svet v vsej večplastni celovitosti, njena temeljna pesniška postopka sta inverzija in poudarjanje nepoudarjenega v slogu sinkope, s čimer utira pot k temelju bivajočega in po čr/t/k/ah drsi v srčiko neminljivosti.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 394.