Epidemiji malodušja se lahko upremo, če ne bomo zanemarili kulture

Lenka Kuhar Daňhelová in Peter Kuhar sta slovensko-češki zakonski in ustvarjalni par, ki že vrsto let dokazuje, da je prav ljubezen tista, ki najlaže gradi mostove med kulturami, motivira za dolgoletno zavzeto, predano delo in predvsem navdihuje k novim in novim ustvarjalnim podvigom – pesniškim, pisateljskim, uredniškim, prevajalskim in posredniškim. Lenka Kuhar Daňhelová je češka pesnica, pisateljica, književna prevajalka – predvsem iz poljščine in slovenščine –, urednica in likovnica. Ob štirih samostojnih pesniških zbirkah, romanu in dveh knjigah dokumentarne narave je do leta 2010 delovala kot odgovorna urednica mednarodne revije Pobocza (Obrobja) in doslej izdala celo vrsto književnih prevodov, iz poljščine v češčino je prevedla kar 20 naslovov, iz slovenščine v češčino pa je prelila dela Maje Vidmar, Stanke Hrastelj, Mete Kušar, Josipa Ostija. Petra Kuharja smo na domačih tleh nekoč poznali kot kultnega novinarja in ustvarjalca televizijskih oddaj o kulturi, po preselitvi na Češko leta 2008 pa se je intenzivneje posvetil prevajanju in medkulturnemu posredništvu. Tako lahko poleg številnih revijalnih objav poezije in proze poljskih, čeških in slovaških avtorjev in avtoric v njegovem prevodu v slovenščini mdr. beremo tudi slovito mladinsko trilogijo Lihožerci Pavla Šruta ali pa Balabánov roman Vprašaj očeta. Z združenimi močmi sta Peter in Lenka izpeljala številne odmevne literarne projekte, med izstopajočimi je gotovo dvojezična antologija sodobne slovenske poezije (2000–2012) S petdesetimi glasovi govorim (Padesáti hlasy hovořím, 2013). V Berounu pri Pragi, kjer imata skupno domovanje, vodita avtorsko združenje Stranou (Ob robu) in mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki redno gosti tudi slovenska pesniška imena. Za svoje prevajalsko in posredniško delo sta oba prejela Lirikonov zlát in častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«, septembra letos pa sta bila tudi gosta prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.

Kako sta pred petnajstimi leti, ko sta se spoznala, gledala na Slovence oziroma Čehe? S kakšnimi izkušnjami oziroma (ponotranjenimi) predstavami o češki oziroma slovenski kulturi sta stopala v svoj odnos? Kaj se je potrdilo kot resnično? Se je razblinila tudi kakšna iluzija?

LENKA: Leta 2007 sem bila prvič v Sloveniji, prišla sem v svet, ki mi je bil še neznan. Mislim, da vnaprej nisem imela nobenih predsodkov niti iluzij. Moram pa reči, da sem že na prvem, kasneje na drugem, tretjem itd. festivalu doživljala intenziven občutek, da je literaturi v Sloveniji posvečenega veliko več prostora kot pri nas, skratka, da jo jemljete resneje kot na Češkem. Seveda dejanskih razmer v Sloveniji kar dolgo nisem poznala, primerjala pa sem lahko le položaj pri nas in na Poljskem. Z leti sem začela spoznavati, da podpora literaturi in kulturi nasploh upada. Čeprav se mi je dolgo zdelo, da je sistem podpore v Sloveniji veliko boljši kot pri nas na Češkem. Po drugi strani pa pri nas izhaja res veliko prevodne literature, tudi iz tako imenovanih malih jezikov, torej tudi iz slovenskega jezika, kar vendarle govori o neki kulturni zrelosti.

V Sloveniji občudujem od takrat marsikaj, recimo odnos do okolja, skrb za okolico, za nekaj, kar je onkraj praga lastnega bivališča. Mesta in vasi so zato veliko bolj urejeni in čisti kot pri nas, da o čudoviti in ohranjeni naravi niti ne govorim.

PETER: Stereotipi o Čehih in Slovakih takšne vrste, kot smo jih nekoč lahko opazovali recimo na Jadranu in so pri marsikom še dandanes merilo za ocenjevanje in podcenjevanje, so napačni – tudi v stalinistični diktaturi je bil to duhovno razvit svet z bogato kulturo, ki jo je občudoval ves svet, z odlično literaturo, glasbo, da o filmu niti ne govorim; dandanes so se merila sicer spremenila, tudi kultura se je precej skomercializirala, vendar oba naroda v marsičem dohitevata ali prehitevata Slovenijo, ki izgublja veliko prednost, ki jo je dolgo imela. 

Če že kaj rečem o iluziji, ki se je razblinila, potem naj omenim predstavo, da bo kultura – tudi slovenska – imela vsaj podobno, če že ne enako pomembno vlogo in ugled kot v časih pred letom 1990. 

S češkim in nato slovaškim jezikom in literaturo sem se srečal med študijem, na češkem lektoratu pri profesorju Borisu Urbančiču in slovaškem pri profesorju Viktorju Smoleju. Kdaj sem se pritihotapil na poljski lektorat. Ob slovenščini in ruščini z literaturama, ki sem ju imel kot glavna predmeta, so me omenjeni jeziki zelo privlačevali. Poleti 1968 in 1969 sem tako obiskoval t. i. »poletno šolo« na FF v Pragi in v Bratislavi. Ujel sem še čas sicer kratkotrajne demokratizacije Češkoslovaške in občutka svobode, ko so nam na seminarjih predstavili ustvarjalce, ki so bili kmalu nato prepovedani, kot so Milan Kundera in Slovaka Milan Rúfus ter Ladislav Mňačko, avtor romana Oblast se prilega, ki govori o moralnem razkroju partijskega funkcionarja (v slovenskem prevodu Inga Paša izšel leta 1968). Zelo dramatična izkušnja je okupacija enot varšavskega pakta 21. avgusta 1968. Takrat se je okupaciji uradno reklo »bratska pomoč«. Prvič sem doživel, kako brenčijo krogle iz mitraljeza tik nad mojo glavo, videl ranjene in mrtve … Naš seminar v Bratislavi so seveda razpustili, po nekaj dneh negotovosti pa so nas odpeljali do avstrijske meje, od koder smo se lahko vrnili v Slovenijo. Naslednje leto nas je Bratislavska univerza spet povabila na seminar, in večina se nas je vrnila. Tisto obdobje me je zaznamovalo za vse življenje. Od blizu sem zaživel kulturno zelo bogat svet in pojave, kakršnih v Sloveniji ni bilo. Recimo, da ljudje berejo knjige povsod, tudi na tramvaju ali podzemski železnici, pa da za vstopnice za kino, gledališče in koncerte ljudje dolgo čakajo v vrstah. Vstopnice si dobil po zvezah, tako kot recimo meso, toaletni papir in drugo t. i. »nedostatkové zboží«, se pravi blago, ki ga nikoli ni bilo dovolj. Prav tako so bile vrste pred knjigarnami, zlasti ob »knjižnih četrtkih«, ko se je razvedelo, da bo naprodaj kakšno novo delo Hrabala in drugih slavnih avtorjev. Tedanje naklade so dosegale nekaj deset tisoč izvodov! Danes je to na Češkem prej izjema kot pravilo, recimo, da pesniška zbirka domačega avtorja doseže naklado do 500 izvodov. 

Vajini življenjski poti imata neko sorodnost – oba sta pred intenzivnim obdobjem književnega prevajanja počela nekaj drugega. Petra poznamo kot kultnega kulturnega novinarja, Lenka, tudi vi ste se prav tako ukvarjali z novinarstvom in tolmačenjem, s posebnim poudarkom na ekologiji. Kako te izkušnje vplivajo na vajino prevajalsko delo? 

LENKA: Moj svet je bil vedno poln umetnosti, naj bo to glasba, literatura, likovna umetnost – zelo dolgo mi ni bilo jasno, kam se bom na koncu podala. Vse, kar sem na svoji poti delala, je zrcalilo moja zanimanja, in vedno se je vse nekako prepletalo z umetnostjo. Človeštva ne vidim kot nečesa, kar je na vrhu prehranjevalne verige, ne prisegam samo na inteligenco, s katero človek zmore vse izmeriti. Mislim, da je svet veliko bolj zapleten. Nobenega pomena nima dejstvo, da čisto vseh soodvisnosti nismo zmožni zares dojeti. Od tod jemljem svoje zanimanje za ekologijo in etologijo, kar se pokaže tudi v moji poeziji. Seveda ne »na prvo žogo«, čutiti pa je. 

Vse, kar na poti skozi življenje spoznaš, te inspirira in vpliva nate. Če si to dopustiš. Konec koncev sem zadovoljna, da nisem študirala kakšne humanistične stroke in da se na začetku nisem usmerila na področja, ki so se mi vendarle zdela bistvena. V mladih letih te prednosti nisem dojemala na ta način kot zdaj. Seveda mi je zaradi tega marsikaj ušlo, ampak človek se lahko izpopolnjuje in dopolnjuje svojo izobrazbo vse življenje.

Prav zaradi agronomske šole in posledično šolske prakse sem imela stik z živalmi, ki jih imam zelo rada, vendar nisem mogla mižati pred človeško krutostjo, ki je živino tlačila v neustrezne življenjske razmere, podobne koncentracijskim taboriščem. Živali so dojemali kot stroje za mleko, meso, jajca. Spoznala pa sem tudi, da je rejo živine mogoče voditi tudi na ekološki in spoštljiv način. Sestavni del tega je bila tudi skrb za okolje, v katerem živijo živali in ljudje. Vse je pač povezano med seboj. 

Novinarske in nato prevajalske izkušnje so prihajale nekako sočasno – jeziki in pisanje so me vedno zanimali, radovedna sem in vedno želim kaj posredovati naprej, drugim. Svetovi, v katerih sem živela, se med seboj niso izključevali, čeprav je to pomenilo nič prostega časa. Ukradla sem si ga ponoči, da bi zmogla vse tisto, kar imam rada. In tako so polagoma nastajali prvi prevodi, ki so mi seveda pomenili velik izziv. Razumela sem ga tako, da se moram jezike nenehno učiti, predvsem pa da moram dobro obvladati češčino, ker se mi moja dotedanja raven znanja ni zdela zadovoljiva. Prevajanje je ena najboljših lekcij spoštljivosti in ponižnosti, kar jih poznam. 

PETER: Težišče mojega zanimanja in delovanja, poročevalskega in avtorskega, je bila kultura, zlasti književnost. Posredovanje literature je tudi prevajanje. Novinarsko delo, še posebej na televiziji, me je resda posrkalo skoraj vsega, tako da sem se šele kot upokojenec lahko nekoliko bolj posvetil pisanju za različne medije v Sloveniji in na Češkem ter seveda prevajanju.

Začetki mojega »prevajalstva« pa segajo vse tja v študentske čase, v šestdeseta leta. Ne gre za kakšne ne vem kako pomembne reči, vaja pa je bila koristna, kot recimo prevajanje humoresk čeških, slovaških, poljskih, ruskih, srbskih in hrvaških avtorjev, ki jih je objavljal Pavliha, med drugim sem prevajal tudi Haškovo zbirko črtic Dekameron, ki je v nadaljevanjih izhajala v Anteni. Prvi zaznamek v Cobissu je kasnejši, šele Nušićeva Avtobiografija (1975) in Slovaške pravljice II (1976). Seveda, ko je človek dalj časa na svetu, se pač kaj tudi v Cobissu nabere, če se pošalim. 

Lenka, kako pa vi doživljate lastno literarno ustvarjanje v primerjavi s prevajalskim delom?

LENKA: Že dolgo se ne vznemirjam, če ne čutim potrebe po pisanju ali če mi pisanje ne steče tako, kot bi si želela. Nenehno sem v stiku z ustvarjalnostjo drugih, in to me navdušuje. Koliko vsega lahko človek doživi v enem samem življenju! Pa tudi – zakaj bi o tem moral nenehno kaj govoriti ali pisati? Samo tisto, kar je zares pomembno, si zasluži posredovanje drugim. Prav zaradi tega, na koliko načinov lahko kaj sporoča, me literatura fascinira. In prav nič nisem razočarana, če sama česa nisem zmožna napisati tako kot kdo drug. Znam pač kaj drugače prenesti bralcem, po svoje. Morda pa bo kakšen bralec vendarle rekel: »To je to!« Pomeni, da sva se našla. 

Kako je videti vajino prevajalsko sodelovanje? Gre bolj za navdihovanje drug drugega, iskanje knjižnih naslovov, založb, organizacijo dela ali sodelujeta tudi čisto na vsebinski ravni? Si medsebojno bereta prevode? 

PETER: Kar zadeva prevajanje slovenske in češke književnosti, je nujno, da z Lenko vedno sodelujeva in preverjava prevode. Pogosto si tekste bereva na glas. Posvetujeva se tudi pri izbiri naslovov, na koncu pa se vsak odloči sam, katerega avtorja se bo lotil. Tipičen primer je nastajanje najinega prvega skupnega dela, dvojezične antologije S petdesetimi glasovi govorim. Antologija prinaša 50 slovenskih pesnikov, izbor pesmi pa obsega obdobje 2000–2012, in to samo iz knjižnih objav. Delala sva v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. V izbor pesmi niti nisem posegal, razen da sem pomagal grmaditi zbirke, končni izbor je opravila Lenka sama, naj uveljavi svoj, »češki pogled« na slovensko poezijo, saj je antologija namenjena predvsem češkemu bralcu. Njene prevode sva nato preverjala večkrat, skupaj, tudi z branjem na glas. Celo spremno besedo, s poudarkom na slovensko-čeških literarnih stikih, sva podpisala oba. Ta način se je zelo izkazal, zato ga še vedno uporabljava. H kasnejšim Lenkinim knjižnim prevodom slovenske poezije (Meta Kušar, Josip Osti, Maja Vidmar) sem prispeval spremne besede, seveda z mislijo na češke bralce. Lenka sicer največ prevaja iz poljskega jezika, saj njena poljska bibliografija obsega več kot 20 knjižnih naslovov. 

Kar zadeva prevajanje češke (in poljske) literature, veliko dam na Lenkino mnenje. Doma imava bogato knjižnico, ki se sproti dopolnjuje, predvsem s češkimi, poljskimi in slovenskimi novitetami. Tako me je Lenka opozorila na Jana Balabána, založba Sodobnost International pa je sprejela moj prevod izjemnega, z najvišjo nagrado Magnesia Litera ovenčanega romana Vprašaj očeta. Pri isti založbi je izšla tudi mladinska trilogija Pavla Šruta z ilustracijami Galine Miklínove. Že prvi del je dobil naziv »knjiga desetletja«. Vse tri knjige o lihožercih, nevidnih bitjih, ki jedo samo nogavice, veljajo za veliko uspešnico ne le na Češkem; Miklínova je po tej predlogi ustvarila tudi risani film. Tako prevajanje Balabána kot Šruta je bilo, vsaj po mojih merilih, zelo zahtevno. Balabán opisuje razmere v stalinistični Češkoslovaški, izhaja iz pojavov in anomalij, ki jih Jugoslavija v istem časovnem obdobju ni poznala v tako brutalni obliki, tako da slovenski bralec konteksta marsičesa ne bi razumel, zato je bilo treba pojasniti v opombah pod črto, marsikaj pa tudi v spremni besedi, kar je za literarno delo zelo nenavadno. Pri Šrutu pa je veliko neologizmov, in to že v naslovu – lihožerci –, pa tudi izmišljenih nazivov in imen, ki jih je bilo treba prenesti v kontekst, razumljiv mlademu slovenskemu bralcu. O problematiki, s katero sem se ubadal pri prevajanju obeh avtorjev, sem veliko razmišljal, nastala sta tudi dva eseja, ki sta objavljena v lanski številki revije Hieronymus, ki jo izdaja DSKP (Hieronymus, št. 1-2, letnik 8, 2021, »Opombe, prevajanje in slovenjenje«, str. 75, »Iskanje nogavic in prevajalskih rešitev«, str. 103.)

LENKA: Še preden se lotiva kakšnega prevajanja, se o konkretni knjigi in avtorju zelo veliko pogovarjava. Racionalno skušava dojeti, od kod najino navdušenje za tekst, analizirava, ali je knjiga tako dobra (ali šibka), da si zasluži prevod, se pravi izid v drugem jeziku in okolju, ali si ga ne. Seveda pretehtava tudi možnosti knjige pri založnikih in najine zmožnosti, da bi delo, ki nama ugaja, tudi prevedla. Pri založnikih pač vsakega dela seveda ni mogoče plasirati. Marsikateri poskus se nama je posrečil, kaj pa tudi ne. 

Vajina skupna pot se je začela na festivalu Lirikonfest v Velenju, nadaljevala pa prav tako, če malo karikiram, festivalsko. Na Češkem od leta 2008 prirejata festival Ob robu – evropski pesniki v živo. Kaj je glavno vodilo/poslanstvo festivala? Se z leti spreminja? 

LENKA: Glavno poslanstvo festivala Ob robu je in bo povezovanje ustvarjalcev iz vse Evrope in njihova predstavitev češki publiki. Oboje nam uspeva, čeprav je festival tako kot vse druge kulturne prireditve doživel nekaj težkih let. Trenutne razmere pa strukturo srečavanj in predstavitev ustvarjalnosti premetavajo na način, ki je za zdaj precej nepregleden, zato konec koncev ni mogoče predvideti, kako se bo vse skupaj razvijalo. 

PETER: Festival Ob robu je mednaroden in multižanrski, obsega literaturo, vsakoletno likovno razstavo, koncert ipd., usmerjen pa je predvsem v manj znani, čeprav bližnji, srednjeevropski svet. K osnovni shemi je vsako leto dodanega kaj novega, kar presega omenjeni okvir. Tako so gostovali tudi beloruski in ukrajinski literati, večkrat tudi pesniki iz Madžarske in Romunije, enkrat iz Srbije. Če naj še kaj dodam, bi rad opozoril na to, da ima slovenska pesniška beseda pri festivalu zelo pomembno mesto. Doslej je bilo na festivalu predstavljenih več deset slovenskih pesnikov, to je dobra tretjina vseh, seveda s prevodi v češki jezik. V ugledni Knjižnici Václava Havla v Pragi je to edina priložnost v letu, ko je v njej slišati tudi slovensko besedo. Že nekaj let je gost našega festivala tudi dobitnik oziroma dobitnica nagrade urška, ki jo podeljuje JSKD, gostovanje na Češkem pa je del nagrade. Na Češkem ne poznajo ničesar podobnega, kot je festival mlade literature Urška, ki ima več »krogov«, torej nekaj lokalnih selekcij, kjer lahko sodeluje in si konkurira tudi več kot sto mladih, nato pa sledi državni zaključek s petimi nominiranci, izmed katerih državni selektor izbere najboljšega. Se pravi, da poleg uveljavljenih avtorjev promoviramo tudi slovensko mlado literaturo. Na elektronskih straneh festivala Ob robu so dostopna vsa dela gostujočih avtorjev, izšli pa sta tudi dve antologiji, žal samo v elektronski obliki, saj za knjižno izdajo še ni finančnih možnosti.

Z Lirikonfestom v Velenju sva oba še vedno zelo povezana tudi ustvarjalno. Naj navedem nekaj primerov. V festivalski reviji Lirikon21 lahko v prevajalskem delu najdete veliko Lenkinih predstavitev najaktualnejših slovenskih pesnikov v češkem prevodu. Tudi sam sem nekaj let zapored prispeval slovenske prevode nekaj deset čeških pesnikov, objavljene v reviji Lirikon21. Večina teh čeških pesnikov je bila nato med udeleženci festivala. V reviji Lirikon21 je med drugim izšla tudi obsežna antologija sodobne slovanske poezije v mojem prevodu iz osmih jezikov. Najino delo ni ostalo neopaženo, saj sva za prevode oba dobila Lirikonov zlát, leta 2018 pa so nama obema podelili častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«. 

Festival v Velenju nama rabi kot zgled, kako je mogoče koncipirati vsebine vsako leto znova, in vendar nekoliko drugače. 

Imata dober vpogled v slovenski (balkanski) in češki (srednjeevropski) literarni prostor, intenzivno ju kot organizatorja literarnega življenja in kot avtorja sooblikujeta dolga desetletja. Bi lahko primerjala odnos do književnosti v obeh okoljih in morda tudi izpostavila kakšne sistemske razlike? Lahko tudi na časovni osi … 

PETER: Če je pri literaturi in umetnosti nasploh kaj skupnega, se zdi, da je povsod poezija (umetnost nasploh) nekaj, kar je bolj ali manj na obrobju zanimanja, tudi sistemskega – prav zaradi tega je Lenka kot ustanoviteljica leta 2008 dala festivalu zgovorno ime – Ob robu. Sistemski mehanizmi, npr. financiranje, seveda v različnih modifikacijah obstajajo v državah, od koder prihajajo udeleženci. Če govorim za slovenski del našega festivala, velja povedati, da le nekaterim avtorjem prispeva JAK nekaj k potnim stroškom (avtorji sami morajo JAK prositi za to podporo), Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa prek Slovenskega društva Jožeta Plečnika iz Prage vsaj nekoliko pokriva ostale izdatke za slovensko skupino. Gostovanje nagrajenca Urške deloma podpre JSKD. Z leti se je le posrečilo prepričati za podporo občino Beroun pri Pragi, saj je festival edina mednarodna literarna prireditev v mestu, kjer ima naše društvo sedež. Iz tega je očitno, da je veliko dela (organizacija, prevajanje, vodenje festivala, gostovanje avtorjev ipd.) narejenega iz dobre volje vseh sodelujočih.

LENKA: V Češki republiki so razmere podobne kot v Sloveniji, mislim pa, da je na Češkem podpora avtorjem v primerjavi s Slovenijo čedalje slabša. Za podporo v državnem merilu sta zadolžena Češki literarni center in Ministrstvo za kulturo, slednje pa je finance in listo avtorjev, ki jih podpira, zelo zreduciralo, tako da upošteva le nekatera tako imenovana glavna imena češke književnosti. Zgolj ti avtorji lahko skoraj zanesljivo računajo na podporo. Ni dvoma, da so »izvozni avtorji« seveda kvalitetni, prav je, da jih predstavljajo po vsem svetu. Prikrajšani so drugi avtorji, ki niso na seznamu, ker ne pridejo do podpor, pa niso nič slabši – zlasti to velja za poezijo. Sami in po svojih poteh se morajo prebijati na veliki knjižni trg doma in na tujem. Predstavljam si, da takšne razmere marsikaterega avtorja frustrirajo in da se slednji po pravici čutijo prikrajšane, mislim pa, da si človek občutka krivice ne bi smel dopustiti, saj zaradi tega trpi le on sam.

Moram povedati, da marsikaj, česar češka država ne omogoča, dopolnjujejo strokovna društva, kot sta Združenje pisateljev in Društvo prevajalcev. Obe društvi se trudita, da bi svojim članom nudili najrazličnejšo podporo, od pravne pomoči in posvetov do tega, kako se uveljaviti v javnosti. Na njuno pobudo so nastali različni programi, kot sta recimo Pisatelji v knjižnice in Spoznaj svojega prevajalca. Tako skozi vse leto številni pisatelji in prevajalci organizirano, celo z majhno finančno podporo za potne stroške, gostujejo po vsej državi, kjer predstavljajo svoja dela in razpravljajo z bralci. 

Omeniti velja tudi češke ustvarjalne rezidence za pisatelje in prevajalce, ki jih podpira CzechLit (Češki literarni center), z njim pa sodeluje tudi Moravska univerzitetna deželna knjižnica iz Brna, a tudi nekatere druge ustanove in prosvetljena gospodarska podjetja. Sama sem imela možnost enomesečnega bivanja v mestu Broumov, kjer v arealu izjemno lepo obnovljenega baročnega benediktinskega samostana stoji t. i. »umetniška hiša« z dvema stanovanjema za ustvarjalce, zanjo pa skrbi Agentura za razvoj Broumovska, za moj okus zelo lepe pokrajine, ki leži tik ob poljski meji, kakšnih 200 km severovzhodno od Prage. Naj poudarim, da sem bila kar nekajkrat tudi gostja slovenskih ustvarjalnih rezidenc v Ljubljani in Velenju, uspela pa sem tudi na razpisu Društva slovenskih književnih prevajalcev, tako da sva s Petrom ves september 2022 bivala v zelo prijetni Sovretovi prevajalski rezidenci na Dolu pri Hrastniku. 

PETER: Mislim, da bi kazalo še kam drugam razširiti zgled, kakršnega je Društvo slovenskih književnih prevajalcev doseglo v ne najbogatejši občini Hrastnik. Zakaj ne bi tudi druge občine onkraj Ljubljane, kot so Celje, Maribor, naša istrska mesta in še kje, poskušale ustanoviti podobnih bivanj? Saj se lahko poišče kakšno prazno občinsko stanovanje? V Sloveniji smo konec koncev že spoznali, da je prevajalce dobro negovati, poskrbeti, da so v kar najpogostejšem stiku s slovensko literaturo. DSKP je pri tem zelo dejaven in domiseln, če naj omenim samo vsakoletna gostovanja, mednarodne seminarje in poletne prevajalske delavnice. Zelo pomembna je tudi publikacija Hieronymus, revija o prevajalstvu, ki šteje že osem letnikov. Nič novega torej ni ugotovitev, da bi bili brez prevajalcev ujeti samo v svoje nacionalne in jezikovne meje. Zelo pogosto je tudi prevajalec tisti, ki najde založnika za »svojega« avtorja. 

Naj za primerjavo omenim le del dejavnosti CzechLit, Češkega literarnega centra: samo v letošnjem letu 2022 so pripravili več kot trideset rezidenčnih bivanj na Češkem in v tujini! Na razpis enomesečnega bivanju v Brnu sem bil novembra 2020 sprejet tudi sam. Ker sem bil tam v času korone, je bilo resda zaprto vse, kar me je zanimalo, gledališča, muzeji, univerza … zato pa sem imel veliko več časa za delo, ki sem si ga pripeljal s seboj. Moravska univerzitetna knjižnica in Mateja Kosi, predavateljica na lektoratu za slovenščino na FF v Brnu, sta mi organizirala predavanje o slovensko-čeških kulturnih stikih, predaval sem v češčini, seveda prek povezave zoom; posnetek naj bi imel, kot piše, 1300 ogledov, saj je še vedno na FB (https://www.facebook.com/CzechLitCZ/videos/866997357382720/).

Kako je na literarno dogajanje na Češkem vplivala pandemija? Kako poteka okrevanje po vseh zaprtjih?

LENKA: Mislim, da je upad, ki je nastal med pandemijo, še vedno čutiti na vseh področjih. Ljudje kot da bi se zaprli vase. Navadili so se, da so več doma, zanimanje za kulturo pa so preusmerili na medmrežje ali morda na strežnike, ki ponujajo filme. V primerjavi s časi pred pandemijo se več posvečajo sami sebi, več časa so recimo kje zunaj ali v naravi, kaj šele da bi se lepo oblekli in šli med ljudi, si vzeli čas za pustolovščine, ki jih omogoča stik z živo kulturo … Svet družbenih omrežij se zdi varnejši in marsikoga vsaj za zdaj zadovoljuje. Le malokdo se zaveda, da je življenje, kot sem ga opisala, revno spodbud, poleg tega pa se zelo spreminja. Kam nas vse to pelje in kako nas zapeljuje, si niti ne upam ugibati. Gotovo pa izgubljamo odpornost in občutljivost, saj se v virtualnem svetu vse zdi le kot privid. Nekatera znamenja sprememb na slabše so že bila opažena in jih ni mogoče zanikati: mislim na porast nasilja in ekstremističnih razpoloženj, žal tudi dejanj. To ni posledica same pandemije, pač pa tega, kako so pandemijo zlorabili politiki. Seveda vplivajo tudi drugi faktorji, kot je recimo vojna v Ukrajini. Prepričana pa sem, da se tej epidemiji malodušja lahko upremo, če ne bomo zanemarili kulture.

PETER: Pandemija je zavrla marsikaj, ne le kulturne izmenjave, kakršni je namenjen naš festival Ob robu. Dve »izdaji« festivala smo tako izpeljali po medmrežju: k avtorjem, ki bivajo na Češkem, so dodani posnetki poezije tujih gostov, vključenih v neposredni prenos prireditve iz Knjižnice Václava Havla in Mestne knjižnice Beroun, seveda brez publike. Prenos (stream) in kasneje še posnetke, ki so na voljo na YouTubu, si je ogledalo zelo veliko ljudi, nekajkrat več, kot je prostora v dvorani, kar je po svoje tudi spodbudno. Najbrž pa bo trajalo kar nekaj časa, da bomo publiko v takšnem številu, kot smo jo imeli v živo, pridobili nazaj.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS