LUD Literatura

Tomaž Šalamun: Dobra poezija širi svet, pomaga dihanju Zemlje, prinaša lepoto, mir

Tomaž Šalamun (foto: Iztok Vidmar)

Petra Koršič

Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, vrtim nazaj, še enkrat poslušam … mehek, stišan glas … Tomaž. Del nekega pogovora, posnetega decembra 2010, delim z vami. Pri transkripciji zvočnega zapisa Tomaževih odgovorov sem sledila njegovemu naravnemu govornemu ritmu, specifiki njegovega govora, glasu, npr. zamolkom, ponovitvam.

 

Tako zelo radoživ in poln življenja je tvoj jezik. Ne glede na čas nastanka neke tvoje pesmi. S tem nočem trditi, da je tvoje ustvarjanje pisanje ene knjige. Če si v Beli Itaki napisal: »Hočem verz, napet kot bambus«, me zanima, kam je ta proces ustvarjanja prišel danes. Imaš občutek, da si kot pesnik podvržen enakemu načinu ustvarjanja ali z leti ustvarjaš, pišeš kako drugače?

Mislim, da je na neki način neprestano isto. Da me je poezija enostavno zasegla, napadla oziroma razdrla takoj na začetku, sploh s tem, da sem spregovoril, kot pesnik, oziroma da je do prvega verza sploh prišlo. Da je to bil tak stik z nečim, kar me je popolnoma presegalo, česar nisem poznal, razen ko sem kot otrok igral klavir, z veliko ambicijo, in potem abruptno nehal, zato ker sem bil v predpuberteti in ker je bil pritisk na to, kaj naj bi bil kot pianist, prevelik. Na neki način torej neprestano isto, samo da je razlika, da ko je človek mlad, se mu dogaja dosti dramatično, se dogaja kot potres, se dogaja kot drama, se dogaja tudi kot strašnost, zdaj pa se dogaja bolj mirno, bolj harmonično. Predvsem je tudi to, da … jasno … da sem verjetno vsaj svoj lastni prostor, svojo kulturo absolutno preutrudil s preveč objav, s preveč knjig, s tem strašnim ponavljanjem. Pravzaprav se počutim kot slikar, ki ima pravico skoz nekaj slikati. Za pesnika, ki piše samo to in nič drugega, ki si tudi ne želi pisati nič drugega kot le to, kar mu je dano, je to verjetno en grozen pritisk. Nekaj strašnega.

Kdo pravzaprav ima danes problem – če se izrazim z izrabljeno besedno zvezo – pesniško podjetje Tomaža Šalamuna ali imamo – k čemur se vse bolj nagibam – problem pri recepciji in percepciji mi, bralci? Morda nismo kos navalu verzov, ker imamo dva problema. Prvi je, da si Slovenec in nam je zato v nasprotju s tujimi bralci, ki jim je dosegljiva izbrana in odbrana pesniška bera Tomaža Šalamuna, na voljo vse in morda preveč. Drugi pa je, da morda ne znamo vstopati v besedila. Spomnim se, da si že pri prvih zbirkah, tudi pri recepciji prvenca opozoril, da zaznavaš zgrešeno recepcijo svojih pesmi in da sintagem, ki se ponavljajo o tvoji poeziji, sploh ne razumeš. Kot avtor imaš seveda pravico to povedati, literarni strokovnjaki pa imajo tudi svojo. Ne vem, če je na mestu, da tebe vprašam, pa vendar – si kdaj razmišljal, da je naša bralska kapaciteta preslaba?
Ne, če nekdo s tako maniakantnostjo neprestano zasipa prostor, je problem na njegovi strani. Mislim … zdaj … jaz sem tako nekako izračunal … po petnajsti, osemnajsti knjigi sem ugotovil, da se ne morem poboljšati, da tudi če pet let nič ne izdam, da je to še vedno ogromno, se pravi, da sem to nekako – no, saj niha, saj tudi … Popularen sem bil, ko nisem … recimo … Imel sem faze, med ’89 in ’95, ko nisem napisal ene pesmi. V neki določeni točki v Yaddu, ko sem bil v Ameriki v neki pisateljski koloniji, in sem to točko zelo zelo čakal, ker prej nisem mogel pisati, sem pisal osemnajst dni, in to tako: zelo, zelo me je zaneslo. In zadnje dni, ko sem hodil naokoli, sem samo govoril, kako sem srečen, da sem tukaj, kako sem blazno hvaležen, da se mi dogaja, kar se mi dogaja; pisal sem … Nekega jutra sem bil v popolni temi in totalni anksioznosti, skoraj bi se hospitaliziral, res je bilo tako, kot da sem prodrl v neki prostor, da sem stopil v nekaj, v kar ne bi smel, kar ni človeško. Res strahotno, kaznovan, in kriv za vse. To je bilo res tako, kot ko si športnik zlomi nogo, pesnik pa si recimo možgane, očitno se prenapne ali se zlomi. Med ’89 in ’95 nisem napisal niti enega verza in sem se počutil krivega za to, da me je poezija tako požrla, da me je poezija tako požrla v odnosu do sveta, v odnosu do mojih najbližjih, v odnosu do tega, da … Pesnik, recimo, če ni stvar rojena, neprestano piše – zgublja denar. To ni zadeva, ki te naredi resno, te populizira, se pravi, da sem se počutil krivega, tako da sem delal samo denar. Šest let sem samo služil, služil, delal denar. Bil borznik, bil na začetku tudi zelo dober. Potem sem si seveda spet želel pisati, to me je začelo dolgočasiti, in sem začel tudi denar izgubljati, tako da se je na koncu pravzaprav žalostno končalo. Ampak recimo – šest let nisem napisal enega verza! Takrat sem bil nekako relativno popularen. Za mlade pesnike nisem bil več pritisk. Potem se je to obnovilo leta 1995 z zbirko Ambra. In to gre tako naprej. Zdaj – rešuje me situacija, da je recepcija po svetu relativno boljša, zato ker tam ni prišlo do takega bremena in Amerika je tudi velik prostor. Moji ameriški kolegi so mi rekli: Ne, ne, tu se ne more zgoditi, da bi prostor preveč zasitil – objavljaj, objavljaj … No, in jaz sem objavljal, objavljal. In zdaj imam dvanajst prevedenih knjig. In letos sem recimo objavil v petdesetih različnih ameriških revijah in sem res prišel do tega, kot so prišli mladi ameriški pesniki, ko smo se pogovarjali, so mi rekli: Moraš mal nehat … (smeh), prav tako so rekli: Moraš mal pazit nase … Se pravi: gre za neke vrste energijo, neka notranja pošast, to je tako, kot da imam notri neko kroglo, neki globus, neko svetlečo zgodbo, včasih žival, ki se začne, se zbudi in začne bruhat, in pišem in ne vem, kaj pišem, in jaz ne vem, čez koliko pesmi neha, in potem spet pride, najbolj zanimivo je to, da – tk, tk, tk –, potem en dan nič in potem spet sredi noči – in potem se sestavi vseh štirinajst zadev, ki so včasih bolj debele, včasih bolj suhe, in to neki sonetoidi, in ja, potem seveda čakam, čistim, berem v različnih fazah … Na neki način je vedno borba, na neki način imam občutek, da je to velik dar, da je to nekaj impresivnega, da je to nekaj, čemur služim, da sem zaradi tega srečen. In da je to strašna radost, strašno veselje – pisati.

Čas vmes, dnevi, ko ne pišeš – ali tedaj tudi poteka dialog z jezikom? Prihajajo verzi?

Ne, ne, ne, sploh ne … Tudi ne znam nič na pamet. Dane [Zajc] je vedno rekel: Kako ti zavidam – vse, kar sem jaz napisal, mi ostane v glavi in imam toliko tega dračja, da ne morem ven in se potem moji novi zabluzijo in me motijo. Ker to gre skozi – in sploh ne vem. Ob dvajsetletnici plebiscita mi telefonirajo, da bo dvajset pesnikov bralo vsak po štirideset sekund in da so izbrali pesem »Jezik«. In jaz se ne spomnim … ker je tega tako dosti, da mi je to na neki način tuje, to, kar sem jaz napisal, je, kot bi nekdo drug napisal. Je pa tako – če se zgodi majhna napaka, ali pa vejica, majhna napaka, pa opazim, mi je pa čudno, da je poškodovana.

Nekoč, leta devetdeset, si rekel, da je jezik kot droga. In da razen v obdobju, ko si se prisilil ne pisat – kot bi zablokiral svoje kanale? –, nisi nikdar nehal. 

Ne, ne, strah me je bilo! Smrtno strah me je bilo, da bom znorel, če se bom dotikal česar koli v zvezi s poezijo, ker je bilo tako kot neka ogromna rana, ena ogromna rana, ki je zaradi vseh teh mojih transgresij – … ene stvari so strašne, ki jih izrekam. Plus seveda balkanske vojne, Karadžić, ki je hotel biti meni podoben … Jaz sem bil takrat, recimo v poznih sedemdesetih letih, zgodnjih osemdesetih letih, me je cela Jugoslavija videla kot – ne vem – generala jugoslovanske avantgarde in … en Radovan Karadžić, ki je bil totalen tepec, okrog je hodil in je med pesniki hotel biti blizu Ostija, ki je takrat v Sarajevu vse to organiziral, in sem imel občutek, da sem kriv, da je moj jezik kriv … Potem se je izkazalo, da je to seveda popolnoma preveč narcisoidno, jasno, blaznost, ampak … ampak poezija žge, Kosovela je prežgalo, veliki evropski pesniki v dvajsetem stoletju so večinoma umrli pred sedemintridesetim letom … To je proces, ki je težek, ki ga je večkrat treba znati – jaz mislim, da sem relativno srečno – recimo imam eno pesem, kjer pravim: Gledam, oči žarijo, samo trikotnike … To je recimo bilo, ko je moja žena šla k neki gospe, ki bere horoskop. Prišla je tudi do tega, aja, da bom umrl, in je vprašala, kaj pa vaš mož, in vidi mojo karto pa pravi … In Metka pravi: Kar tako, je dobila usta, je rekla: Oooo, sami trikotniki, pripeljite ga, pripeljite ga … Ker je baje horoskop tako lahek, na neki način, da potem gospa tudi reče: Joj … v naslednjem življenju boš trpel kot satan, ker to je, to je absolutno … Tako kot da sem na neki način rojen pod srečno zvezdo, da sem lahko na neki način to tudi zdržal, da sem lahek, da sem tudi … – Recimo moji očetje, ljudje, ki sem jih blazno občudoval, Gabrijel Stupica, Vasko Popa, Zoran Mušič. Ampak recimo Zoran Mušič – če sem hotel biti komu podoben, je bil Zoran Mušič. Neverjetno resnoben, po drugi strani pa … res, totalno svetoven, bil je Slovenec, govoril je slovensko, vse se je dogajalo, bil sem v Parizu, sem ga pil, sem ga gledal, sem ga občudoval. Mislim, da je zelo pomembno za mladega umetnika, da ga iniciira neki velik umetnik. Oziroma da pride do nekega stika, da pride do nekega pretoka oziroma preskoka ognja.

To tudi zelo dobro in aktivno počneš. Se vrteča krogla, kot si jo imenoval, nenehno vrti kot črpalka tudi zaradi živega stika s poezijo in pesniki? In nisi le v nenehnem stiku, ampak tudi v nenehnem stiku z najmlajšimi pisavami.

Ja. Ja, na vsak način – tuja poezija, velika poezija hrani. Hranijo klasiki, hrani pa tudi to, kar prihaja, kar prihaja s spodnjega roba, kar evolucija prinese in kar je novost, kar je čisto generacijsko, zato me mlada pesnica, mlad pesnik, recimo, ko preberem, naj bo to ameriški ali slovenski pesnik, to je tako, kot da se je Zemlja razprla, kot da je nekaj blazno pomembno, in potem se tudi želi izmenjati kontakte … večkrat se to obojestransko dogaja. Vedno rečem, da res mogoče nisem velik pesnik, da kar pa res imam, je nos, da lahko odkrijem – in zdaj imam dokaze, da sem odkril mlade ameriške pesnike, ki so danes znani pesniki, so profesorji na Harvardu, pred drugimi Američani, ko sem videl rokopise, Peter Richards, Joshua Beckman

Kaj pa je napotek, da človek lahko ohranja to otroškost v sebi, to odprtost? Zdi se mi, da je razvojno, da je podobno kot pri otroku – dokler otrok ni ukalupljen s posebnimi socializacijskimi prijemi in prek vzgojno-izobraževalnih ustanov institucionaliziran, torej ko je še zelo majhen, je odprt opazovalec, potem postaja fokus vse bolj predvidljiv, kulturno pogojen. 

Trma, bes, upornost. Hočem biti retardiran. Hočem biti mentalno bedast. To, da se nenehno čistiš, da hočeš biti, kot da si prvič stopil na svet. Želja biti živ! In imeti rad vse, kar je živo. Imeti rad vse, kar je lepo. Se it pogovarjat. Se zatripat. Tako …

Mladim pesnikom tudi to svetuješ … Konec osemdesetih imaš verz: pesnika naredi živi stik s pesniki in branje poezije. 

Ja, ker mene je naredil za pesnika živi stik z Danetom Zajcem in živi stik z Bracom Rotarjem. Braco Rotar je postal pesnik štirinajst dni pred menoj. Dane Zajc pa je prišel in bral na fakulteti in naredil požar. – Ne, jaz se spomnim, jaz s poezijo nisem imel stika, Rimbaud – ja, Kosovel – ja, Kosovel je zdaj res krasno preveden v angleščino …

Se ti zdi slovenski prostor pesniško zasičen oziroma koliko sta še živa mit o božjem stvariteljstvu in romantična predstava ustvarjalca/umetnika? Še sploh skozi prizmo porasta šol kreativnega pisanja tudi v Sloveniji.

Torej, jaz vseeno, na koncu koncev, sigurno nisem romantik, ampak poezija ne nastane iz želje ali volje. Se začne z eno – zdaj bom verjetno posploševal, ampak – v življenju nisem upal, da bom pesnik, na kraj glave mi ni padlo, moralo je biti nekaj takega, da me je popolnoma zrukalo, da se je to zgodilo v nekem potresu, in v tistem trenutku, ko sem skočil iz Zajčeve glave, sem skočil tudi iz tega, da sem se zelo intenzivno ukvarjal s klavirjem kot otrok, pa da je bilo vame položene … dosti ne vem kakšne nebuloze, v nekem provincialnem setingu, v ljudeh, ki so prihajali in niso vedeli, za kaj gre, in je bilo vse skupaj nekaj dramatičnega. Potem sem prekinil s tem, ker sem izgubil očeta, potem je bila ta praznina. Ampak od trenutka, ko se je to začelo, ko se je to zgodilo, je bilo nekaj takega kot dotik božjega, nečesa, kar me absolutno presega. In tega nisem nikoli zanikal. Ne glede na to, kako se človek postavi v prostor, kakšen je način, ali se dela iz tega norca ali tega ne priznava … Ampak jaz, in tudi ko učim – v Sloveniji sem bil tri dni za mentorja, imam izkušnjo, drugače nikoli, na začetku sem predaval kot umetnostni zgodovinar na akademiji za likovno umetnost dve, tri leta, v glavnem Duchampa, v glavnem konceptualizem in to, kar je potem preplavilo prostor, ga zasitilo in ubilo, in se vleče kot neka marmelada, grozno, že trideset let, in ne pusti dihati drugega prostora, takrat je bilo to nekaj drugega, leta ’70, ’71, ’72. Potem sem šel v Ameriko, in sem takrat mislil, da bom v Ameriki ostal, jaz sem takrat napisal profesorici, da tukaj nimam niti sobe, niti pisarne … in da jaz hočem nekaj več. Potem sem se zaradi jezika seveda vrnil. Ker sem ugotovil – ampak to sem že tolikokrat povedal ljudem … in so verjetno že brali … verjetno bi se ponavljal –, kako sem potem začel v drugem letu Iowe sanjati v svoji otroški nebulozni angleščini, kako sem šel k Czesławu Miłoszu ga prosit za nasvet. In on je rekel: Prestari ste, mladi gospod, da bi lahko spremenili jezik. Pojdite nazaj, če mislite ostati »biti pesnik«, in pozabite tukaj te doktorate, kaj boste doktorirali primerjalno in boste povprečni profesor, obojega pa ne boste mogli furati. In to je bil dober nasvet. – V srednji šoli se me je zelo močno dotaknil Rimbaud, delno Lautréamont, malo Župančič in malo Kosovel. To, kar je šlo proti Župančiču, je na neki način hommage: mladi pesnik vedno skuša vzpostaviti neki odnos z očetom oziroma s predniki in ga takoj zgrabit, takoj planit nanj, si ga predelat, si ga potacat oziroma ga pojest in it naprej, ker na neki način sem jaz dejansko skočil Zajcu iz glave. Jaz sem si ga takoj zanikal, takoj sem moral it nekam drugam, zato ker je za mladega pesnika zelo važno, da ima ta občutek, kaj je cajtgajst, in da edino, kar bo pomenilo, je to, da on ni samo cajtgajst, ampak mora biti presežen. Se pravi, če hoče biti presežen, mora imeti kompleten pregled na tem, kje je senzibilnost, kako, po možnosti imeti več kanalov, ne samo literaturo, mora imeti recimo fiziko ali filozofijo ali vizualno umetnost, ampak mora imeti res pregled nad svetovno kulturo, ne samo slovensko.

Pred leti si povedal, da je bil poleg Zajca tudi recimo Iztok Osojnik človek, ki je vplival nate, potem Aleš Debeljak. Pa dajva v duhu verza, ko praviš, da drevesa, ki mečejo senco, niso visoka, ampak široka, nizka in s široko krošnjo – kdo se te v zadnjem času tako dotakne, da imaš občutek, da ga lahko daš v to malho vplivanja? To je namreč več od le navdušenja, saj pri tebi občudujem, kako ti uspe slediti produkciji in se do nje opredeljevati.

Zelo različno. Aleš Debeljak. Prišel sem iz Mehike. Dve leti sem bil tam. Pridem v Ljubljano, leta 1981, dolga zima, sneg, in neka depresija. Štiri verze! V nekem študentskem zborniku. Štiri verze! Ko sem tiste štiri verze prebral, sem vedel, da je nastopil čisto nov čas. Sem natančno vedel. Do takrat sem bil neki petelin na gnoju, ki so me imeli vsi, ki sem vse obvladal in so me imeli vsi. In Aleš Debeljak je nekdo, ki popolnoma nima nič zveze z mojo poetiko. Tudi nisem na njega vplival. Nikakor! Prihaja popolnoma iz nekega drugega kota. Pri Iztoku Osojniku je bilo drugače. Ko sem začel hodit s Sonjo, bil je njen prijatelj, enkrat je prišel, imel je neke papirje, in potem sem jaz … v tistem trenutku je bil nekdo, ki je pisal blizu temu, kar jaz pišem. Deset let je bil mlajši. Več energije. Bil je alpinist, bil je plezalec, imel je ogromno energijo. In takrat ko je prišlo do tega, vem, da ko sva se srečala, ko sem prebral ta rokopis, sva se ves dan pogovarjala, in na koncu je bil potres. Na koncu, zvečer, je bil potres. In sva popolnoma vedela, da je to zato, ker sva se midva na tak način srečala. No, seveda, pri Iztoku je drugače, seveda. V neki točki me je imel preveč, do sem in, ja, ker so se na neki način močne zbirale … ja … Zdaj najbolj vpliva name Michael Thomas Taren. To je bil moj najboljši študent. In je tudi moj prevajalec. In jaz mislim, da prinaša nekaj, česar ni bilo. Pa tudi nekaj drugih mlajših pesnikov, ki jih ne poznam osebno ali pa samo bežno. Tudi tam se dogajajo … Prvič je toooliko zanimivih pesnikov med to ogromno množico, ki jih občuduješ. Recimo Ariana Reines, ki je jaz osebno ne poznam, je nekdo, ki je izdala dve knjigi. Mislim, da je popolnoma prelomna pesnica. Bo povabljena na Ptuj, na Dneve poezije in vina.

Razmišljala sem o pesmi »Gozd«. To je pesem, ki gradi kot da na nekem dvogovoru, ko si tvoj govorec zastavlja vprašanja in nanje odgovarja. To se mi zdi precej pogost vzorec v tvoji poeziji. Ko nastaja take vrste pesem – ali steče skozte – gre za najgloblji samogovor? Je morda nekaj, kar je blizu religiozni, morda mistični izkušnji? Če tako imenujem, imam občutek, da zgrešim.

Ne, ne. Oboje je to. Mislim, pogovor z angelom, pogovor z nekom, ki ga vidiš, ki ga srečaš, ki ga tvoje notranje oko – ki se z njim stakne in se pogovarja. Oziroma – ne vem, kaj je to – idealen bralec? Oziroma jaz, kot bi rad bil, jaz, ki se spremenim, v idealnega, ne vem, v idealno prisotnost.

Če že omenjaš idealnega bralca – povejva še kaj o tem. Kolikokrat se to zgodi, da imaš idealnega bralca, ki je drug, ne ti sam? Večkrat si v intervjujih izjavil, da marsikaj ni bilo razumljeno, je bilo narobe razumljeno ali vzeto drugače, kot je bilo hoteno. Če steče med nekaj ljudmi, ki si sporočajo, energija, je to najbrž že dosežek? 

Ja … poezija, vsaka dobra poezija, je, da širi svet, da pomaga dihanju Zemlje, da prinaša lepoto, da prinaša mir. In kljub temu, da so ne vem kako dramatični dogodki, da je potres, da je … ampak da boža svet, da ga lepša. Mislim, tudi obupno je na svetu, stvari so tudi totalno grozne, ampak … mislim … na koncu koncev … ta njen stik, njen stik, ki pomiri, ki vrne, vrne veselost, vrne lepoto, ker sama civilizacija – ne verjameš več vanjo, vsakodnevno je težko biti temelj, to je pa nekaj, kar je pra, prapra, večno, močnejše od nas.

Sam si tak, da ko prebiraš in se te nekaj dotakne, te prevzame, menda pokličeš, ne glede na čas, in avtorju, če ga poznaš, izrečeš pohvalo. Kako pa steče komunikacija v nasprotno smer – si tudi ti deležen neposrednih kolegialnih pohval? Ali so ljudje v Sloveniji bolj zaprti, kot si jih vajen v Ameriki, kjer je kultura komunikacije, obnašanja pa tudi pohval malo drugačna?

Ja, če sem se blazno nad nečem navdušil, sem potem tudi čestital … Res je. – Mislim, da me je Amerika, v tem smislu, res spremenila. Severna Amerika takrat, v sedemdesetih letih, ko sem res občutil: uspeh tvojega prijatelja je tudi tvoj uspeh. In to se mi je zdelo – uu, tega pa pri nas ne znamo, tu pa se moramo še dosti naučiti.

Slovenci imamo občutek, da je vljudnost.

Ne, to ni bilo »polite«. Ker je zdaj Amerika tudi drugačna. Ker je zdaj taka blazna konkurenca, da te širokogrudnosti, te res široke Amerike pravzaprav ni več. Amerika ni več taka, kot je bila pred štiridesetimi leti, ko je bila kultura, ki je darovala svetu, ki je imela Fulbright, ki je imela neko odgovornost, ki je vabila, mislim, zdaj je v krizi, zdaj je precej drugačna, žal.

Ali se ti v Ameriki kdaj zgodi, da tvoje branje obišče manj ljudi, kot postaja v navadi dandanes pri nas, ali je vedno tako, kot je bilo v Gromki na branju Literature jeseni 2005, ko si po dolgem času bral v domovini in se je trlo ljudi, popolnoma polna Gromka, stolov je zmanjkalo in obiskovalci so stali, tedaj smo podrli rekord glede obiska; na branje so nestrpno čakali dijaki iz Kopra, ki so seveda naslednjega dne imeli pouk in niso vajenih metelkovskih poznih ur pričetkov, po branju so prišli do tebe po podpis s knjigami, ki so jih prinesli od doma … Prvič sem ob našem dogodku na glas pomislila – je tako kot v Ameriki?!

Ja, je zelo zelo različno. Ja, se zgodi tako, da … Joshua Beckman izda knjigo, to so bili pesniki na začetku. Matthew Rohrer izda knjigo, pesnik na začetku. Povabijo tudi mene, ki nisem bil več na začetku, pa malo bolj znan, da bi šli skupaj brat v Philadelphio. In potem seveda: vsi bolj ali manj brez denarja. Oziroma onadva še toliko bolj brez denarja. In potem ugotovijo, da je najceneje, če se gre z najetim avtomobilom. In potem šofiram. In potem pridemo v neko tako ozko knjigarnico, kjer so noter štirje ljudje. In seveda mladi pesnik upa, da bo kakšno knjigo prodal. To je eno. Drugo je, če greš preko agende ali če te povabi univerza, takrat pa so stvari popolnoma drugačne. Profesor predpiše tvojo knjigo. Študentje jo morajo študirati, pripraviti vprašanja. In navadno je dober obisk. Če je za celo univerzo, je dvesto, tristo ljudi. Če je samo za pesnike, je za trideset, štirideset ljudi. Ampak vedno so ljudje pripravljeni na pesnika.

Kaj pa bi rekel na okroglo mizo o popularizaciji poezije, ki je potekala v Cankarjevem domu in si se je tudi udeležil? Sama sem se ob nadebudnih akcijah, kot je branje erotične poezije v Nami na oddelku za spodnje perilo, vprašala o smislu svojega početja – ukvarjanja s poezijo. Čeprav sem pobudnica širjenja literarne bralne kulture, organizatorica literarnih dogodkov, sem se resno vprašala, kam plovemo, če se od nas pričakuje take prijeme – za uspešnost – kaj sploh to je?! 

Šel sem samo mimo, nisem bil povabljeni gost razpravljavec. Ne … jaz nekako ne verjamem. Poezija je zelo intimna zadeva. Z nekim pritiskom, kaj bi morali ljudje delati, da bi morali več brati, ne vem – ne verjamem. Razumem, da si mlad pesnik želi tudi glasbo, sliko, da se prisotnost razširi … ampak tukaj sem zelo staromoden. Ne verjamem, ne verjamem, da se da ljudi na silo kakor koli razširjati.

Če bi na primer dodali tvoji poeziji nekaj znanih opisnih alinej: da si pesnik, ki si si s poezijo drznil, da si poezijo znižal s piedestala, da si vanjo vnesel sproščenost, igrivost … Sam že v samih začetkih pripominjaš v verzih, da je marsikaj od opaženega res, da pa ni natančnega branja. Sliko pridobimo z obravnavanimi besedili v okviru srednješolskega učnega načrta. Morda tam, pri sproščenosti in igri v jeziku, obtičimo? Neki tvoj verz pravi: »Ljudem, ki se norčujejo iz boga, bom odgriznil uho.«

Ali res? Vendarle prav takšen? Res? Ne, ne … to ni moj verz, to bi se spomnil. Je, je v Prazniku: kdor … … In ima ta smisel, da pa bi bil moj verz, ne. Ne znam ga na pamet. Je v zbirki Praznik … Kdor … se bo norčeval, kdor bo mislil, da sem samoironičen, bo kaznovan … Gre za nekaj čisto drugega. Ampak to ni moj verz. – Ja, upam, da je moja poezija dosti več kot samo … ne vem …

Ob prebiranju tvojih zbirk dobivam občutek, da tvoji teksti, s katerimi smo bili seznanjeni v izobraževanem sistemu, zame sploh niso referenčni pri dojemanju tvoje poezije, niso mi najbliže, sliko o tvoji poeziji ožijo. Je recepcija na strani zaresnosti in koliko je je v meandrčkih, ki so najbolj manjkali slovenskemu prostoru?

Ja, zato ker tega, česar v neki kulturi ni, če potem evolucija prinese, nimaš kam dat. Se potrebuje nek čas. Najprej izgleda totalno neresno ali da je samo razvijaško oziroma da to ni nič, potem se sčasoma stvari sestavijo. Vedno je tako, da jaz svoje … čez dvajset let berem svoje verze popolnoma drugače. Ogromno stvari čisto nič ne razumem. Ki pridejo iz nekega prostora, ki ni prostor, ki ga jaz kontroliram, ampak ima neko lastno avtonomijo in tudi avtoriteto. Nekaj, kar prihaja z nekim namenom, ki je nad menoj, to samo zapišem. Nič si ne upam modificirat – in tudi vidim, ko skušam kaj razumet, čim skušam kaj razumet, že takoj pokvarim. Oziroma takoj poškodujem. Dosti tega ne vzdrži, je za vreči stran, včasih ni ne za popravit ne za rešit, je treba samo sčrtat.

Kako pa je delati svoje lastne izbore poezije? Za prevajalce, na primer. Nekje praviš, da se z vsako knjigo obnovi svet. Se svet obnovi z vsako pesmijo ali vsako knjigo ali vsakim izborom?

Ne, ne z vsako … Saj na koncu imamo dvanajst res dobrih pesmi, v vsaki knjigi so ključne pesmi. Vse to se recimo spreminja. Ko sem bil mlajši, se mi je zdelo, da so tiste pesmi, ki so bolj dramatične in bolj ambiciozne, tudi bolj pomembne, zdaj pa vidim, da so se nekatere pesmi, ki jih takrat pravzaprav nisem opazil, ker so se mi zdele tako lahkotne, se pravi manj ambiciozne, bolj ohranile v času. Pri antologiji je malo drugače. To je vedno tako – po občutku.

Potemtakem za nastope ali za izbore ne izbiraš pesmi, ki ti onemogočijo vstop vanje. Kot si prej rekel: da jih ne razumeš, nočeš jih niti razlagati …

Odvisno. Če berem mladim pesnikom, za katere čutim, da raziskujejo, da so raziskovalci dobesedno, berem tudi tisto, česar praktično ne razumem. Drugače pa enostavno s to izkušnjo nekako vem, katere pesmi. Recimo v Berlinu, ko je bilo nekaj Slovencev, se pravi neka popolnoma široka publika, lahko izberem osem pesmi, za katere tudi vem, da se bodo nekako prijele, to so neki hiti oziroma neke zadeve, ki so se pač izkazale v različnih prevodih, antologijah, in to so navadno bolj zgodnje pesmi. Oziroma – ja, bolj zgodnje … (pomisli …) ja, zato ker seveda … (stišano) Umetnik si vedno želi, da ta zadnja knjiga … je boljša ali vsaj najboljša med zadnjimi petimi ali tako, ampak zares seveda, zares seveda je tako, kot … ker me tudi mlada poezija izjemno privlači, in pesniki okoli petintridesetega leta so pri največji potenci, vsaj večina.

To, da smo našteli štiriinštirideset knjig na seznamu v tvoji letošnji knjigi Tomaž Šalamun: Ko vdre senca / When the Shadow Breaks / Lorsque l’ombre force Društva slovenskih pisateljev (Litterae Slovenicae), to pa drži … 

Mislim, da jih je enainštirideset. Ampak tu imam alibi – vedno se oprem na tista dva, ki sta v svojem življenju izdala sto triintrideset ali drugi dvesto štiriinštirideset knjig – nisem najstrašnejši, so še hujši primerki … (smeh)

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.