Druga, dopolnjena izdaja Blatnikovega učbenika Pisanje kratke zgodbe je vsebinsko zanimivo, stvarno in mestoma precej zabavno besedilo. Po obsegu je več kot prijazno bralcu: če vam čas dopušča, ga lahko preberete tako rekoč v enem šusu.

Avtor o pisanju zgodbe res piše tako, kot obljubi v podnaslovu: od prvopisa do natisa. Osebno so me bolj kot opisovanje posameznih faz obdelovanja besedila pritegnile misli o samem pisanju (denimo na prvi pogled nezdružljivi misli oziroma napotka Johna Braina iz besedila Kako napisati roman: Pišite iz izkušnjePreberi

I

Zakaj je pred oknom opečnat zid? Terasa spominja na dno velikega dvigala, ki se je v svojem jašku spustilo pregloboko. Tla so tukaj porozna. Mogoče se je balkon sesedel na dno ene izmed jam. Naš svet je samo obod nekega drugega, podtalnega.Preberi

Prvi pogovor o literarni kritiki se je odvil 21. aprila 2015 v okviru Prepišnega uredništva. Na njem so sodelovali Ana Geršak, Goran Dekleva in Tina Vrščaj. Moderiral je Rok Smrdelj. 

Rok: Ker je tema resna in ker so problemi okrog nje prav tako resni, bom začel z resnim vprašanjem. Za začetek bi me zanimalo, ali je literarna kritika v slovenskem kulturnem prostoru to, kar bi morala biti? Oziroma, če vprašanje zasukam z druge strani: kaj literarna kritika želi biti (oziroma – mora biti) in kaj dejansko je?Preberi

Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige o incestu, pedofiliji, sodomiji itd. domačih in svetovnih avtorjev, je bil razočaran, saj so bile v ospredju knjige, ki jih je Univerzitetna knjižnica Maribor predstavila javnosti še pred osamosvojitvijo Slovenije, leta 1990, ko je odprla vrata t. i. D-fonta, v katerem so se znašle zlasti knjige slovenskih piscev, ki so zaradi komunističnega režima prebegnili v tujino,Preberi

Ravno v tem času, nekje po koncu prvega četrtletja vsakega leta, se založniki že tradicionalno združimo v uglašenem jadikovanju nad nevzdržno situacijo, zaradi katere je kultura polovico leta v krču: odvisni smo od subvencij, ki iz tega ali onega razloga spet zamujajo. Prijavljamo in pripravljamo programe, ki jih ne moremo izvajati, sodelavce prosimo za razumevanje zaradi zamud pri izplačilih honorarjev in jih mogoče tolažimo z razlago, da smo vsi skupaj na isti ladji.Preberi

(Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ oskruni izobilje snovi, ki je sama po sebi zaščitni znak romana. Najpomembnejša misel romanopisca je tista misel, ki ga napravi za romanopisca.Preberi

Stojim na velikem trgu pred lesenim podijem, na katerem dvanajstčlanski bend igra sambo. Vsenaokrog sami črni obrazi, samo v daljavi, za ogromno ritjo mladenke, ki jo stresa v nenavadno mičnih gibih, drhtljajih in dregljajih, vidim tri bele obraze, svoje pesniške sopotnike. Čisto spredaj je starejša, suha, žilava gospa, ki se je prav pred kratkim skoraj stepla z razcapanim suhcem v japankah za prazno pločevinko piva, ki jo je potem skrbno spravila v veliko črno vrečo,Preberi

Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po številu izdanih knjig na prebivalca je pred nami le še Islandija), knjige pa ne končajo na policah knjigarn (vzporedno s porastom izdanih knjig porasta prodanih knjig ni bilo), temveč jih odkupujejo knjižnice – mnogi samozaložniki tako svoja dela (najraje žanrske romane), ki nikoli niso videli urednika, lektorja ali oblikovalca, vPreberi

I

Glede na vso količino športa zadnji čas in njegovo popularnost, bi bilo od literature naravnost ignorantsko, če ne bi pojezdila na tem valu. Na literarno sceno je tako že prejšnji mesec prišlo novo tekmovanje, na katerega pa si marsikateri vsaj malo uveljavljeni obraz najbrž ne bo upal prijaviti, ker na negotovem terenu obstaja nevarnost, da si omaje renome. Pustimo ob strani dejstvo, da je še vedno vprašanje, če na koncu sploh obstaja kakšna nagrada (poleg slavePreberi

V začetku je bil Festival. Večini se je to zdela dobra ideja. A Festival je bilo treba z nečim napolniti; zdelo se je, da bi bili najboljša rešitev za to pogovori. Še vedno pa ni bilo jasno, o čem naj bi ti pogovori tekli; treba jih je bilo napolniti s temo. In nastala je tema o mitologiji.Preberi

Zanimiva bi bila naslednja anonimna anketa: s katerimi žanri se kot bralci dejansko srečujejo udeleženci simpozija o literarnih žanrih? Podvprašanje: katere od teh žanrskih preferenc bi brez zadrege zbrani družbi tudi priznali? Ker take ankete nismo naredili, lahko o tem ugibam le iz lastne introspekcije. Samo precej velika nagrada – ali pa grožnja s hudo kaznijo – bi me pripravila do javnega razkazovanja z romanco (bodisi s Saj Veste Čim bodisi s katero njenih boljPreberi

Ta članek se ne more začeti drugače kot trapasto. Objemam te, knjižni sejem, poljubljam te, in ne pustim, da te preletavajo policijski helikopterji, ne dovolim, da bralce mlatijo s pendreki in po njih razpršujejo solzivec! Ker danes bodo spet protesti. Upam, da bodo glasni in kričeči in upam, da bo padla vlada! In če bo treba, za njo lahko tudi naslednja! In spet! V imenu knjižnega sejma! Znašel sem se namreč v absurdnem položaju, da sem nekaj tuhtal za članek o pravkar minulem 28. slovenskemPreberi

V okviru slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani se je v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma prejšnji teden od srede do nedelje zvrstila serija pogovorov o knjižnih sejmih po svetu. Stand-up komik in prevajalec fantazijske in otroške literature Boštjan Gorenc – Pižama je v svoji značilni sproščeni maniri kramljal z gosti, ki so tako z vidika založnikov kot tudi ljubiteljev literature delili svoje vtise s teh množično obiskanih knjižnih dogodkov. Brane Mozetič nam je pripovedoval o arabskem svetu, natančneje o knjižnih sejmih v Abu Dhabiju, Alžiru in Kairu, Polona Glavan o Sankt Peterburgu, Barbara Pogačnik o dogajanju na Salon du livre v Parizu, Andrej Blatnik o Indiji, Aleš Šteger pa o sejmih v Guadalajari in Buenos Airesu.Preberi

In ampak torej zakaj zgodbe ravno ljubljanske? – Ko pa uredniki priznavajo, da se zgledujejo po (J.) Nerudovih Praških zgodbah, ki da poskušajo s Prago narediti, kar je naredil Dickens z Londonom: ko je torej popolnoma jasno, da se Ljubljana ljubljanskih ali London londonskih zgodb ne more vzpostaviti iz z vseh vetrov pobranih delc, temveč je to stvar opusa: Dickensov London, Nerudova Praga, Joyceov Dublin, kar je še takega … Podoba mesta vznikne iz posameznikovihPreberi