S stojišča na Resljevi

No, saj tako hudo spet ni bilo.

Na prvi Pelinkovec sem prišel točno ob uri, ker pa je bila mala dvoranica na sedežu IRIU – kjer se človek kljub stanju na eni nogi že prvi hip počuti neznansko udobno in domače, kar je za človeka s prepoznano panično motnjo vsaj nenavadno – že takrat skoraj polna, sem bil med zadnjimi srečneži, ki so se uspeli preriniti do improviziranih sedišč tik za izložbeno šipo. Stolov najbrž že nekaj minut ni bilo več na voljo. Ko sta zafrkljivo galantna voditelja večera Matjaž Juren »Zaza« in Robert Kuret po nepotrebnem četrturnem zamiku na oder le priklicala prvega nastopa(jo)č(eg)a, Petra Karbo (brez pozitivnega nastopaštva pri konceptu Pelinkovca pač ne gre), sem na svoje veliko presenečenje za svojim hrbtom zaslišal pridušen aplavz skupinice, ki se je utaborila kar na pločniku Resljeve. Takšnih prizorov mi niso opisovali niti spremljevalci literarnih prireditev s precej daljšim spominom od mojega, sem si rekel. Je treba res prebrati nekaj slabega in se ponorčevati iz svojih (začetniških) literarnih poskusov, da bi ti prisluhnilo tako številno občinstvo? Bi tudi Sebastiana Vettla prišlo gledat (še) več ljudi, če bi pijan kot mavra s kakšno staro kripo revijalno cikcakal po ulicah Heppenheima? Prepričan sem, da ne. Literarna scena pač ima svoje posebnosti. Je naslajanje nad (tujo) nespretnostjo ena izmed njih?

Sodeč po torkovem dogodku odgovor na našo srečo ni pritrdilen. Pa ne zato, ker to še zdaleč ne bi bila njena posebnost, prej splošna narodnostna značilnost, kot bi me popravili vztrajni družbeni kritiki, temveč zato, ker na Pelinkovcu preprosto ni bilo zaznati privoščljivost in naslajanja nad tujo nesrečo, ki jo gre pri zgodnjih pesmih jemati še kako dobesedno. Petra Karbe, ki naj bi ga – če gre verjeti šaljivi najavi gostiteljev – zaradi izbranega izražanja prijel vzdevek monsinjor, prej nisem poznal, zato se mi je zdel koncept sprva malce vprašljiv. Moj ugovor: mar ne bi bilo zanimiveje z grenčico nazdraviti s kom od bolj uveljavljenih pesnikov, kjer bi bila razlika med prej in potem bolj očitna in, predvsem to, bolj pomenljiva, da ne rečem intrigantna? Tudi če je kaj na tem, je bil monsinjorjev živi prispevek dogodek v žlahtnem pomenu besede že sam po sebi. Kljub temu, da se mi je zdel njegov nastop nekoliko zaigran (čeravno ga je vmes kdaj popadel smeh), to ni bilo moteče, saj je bil kontekst jasen: prebranega nam ni treba jemati preveč zares. Kolikokrat smo že na »resnih« literarnih dogodkih le stežka premagovali krohot, pa se to preprosto ne bi spodobilo, saj je bilo vse prebrano/povedano (za)mišljeno skrajno resno in nam je takšno reakcijo preprečila vzgoja? Po mojih izkušnjah ničkolikokrat. Na Pelinkovcu s tem očitno ne bo težav, saj nam tega nihče ne bo zameril, nastopajoči nas bodo pri tem celo spodbujali. Karbo si bodo navzoči bržkone najbolj zapomnili po besedni novotariji »globnjak«, ki ga je nastopajoči duhovito opisal kot kontemplativno esenco tolmuna. Iz nje pa se tako rada napaja vsa zgodnja poezija.

Najbolj prepoznavno ime med vsemi nastopajočimi je bila Dijana Matković, saj je bila v tej družbi edina, ki je že izdala svojo samostojno knjigo. Napoved njenega velikanskega uspeha v bližajočem se novem literarnem letu je morda zazvenela malce pretirano in iz ust pisca spremne besede celo netaktno, vendar je bil poudarek vseeno na mestu. Dijana Matković je namreč v nasprotju s svojim predhodnikom na odru delovala manj zafrkljivo in nekoliko samoopravičevalno, vsekakor pa z več izražene distance do prebranega. Ker so se njena zgodnja dela (še) bolj kot potapljanju v notranje globočine posvečala nedosežni dvojini in bližini med »jaz in ti«, je prišlo do manjšega zasuka tudi v avtoričinem pogovoru s povezovalcema večera. Skratka: začelo se je sociologizirati o, moj bog, današnjem statusu in podobi pravega moškega. K sreči nas je pisateljičin »grande finale« vrnil nazaj k esenci Pelinkovca – grenkobi, ki trpinči naša čustva in, zlasti v večjih količinah, prizanaša razumu. Če se ne motim, je bila njena zadnja pesem posvečena heroinskemu zasvojencu, kar je bila, kot se je pokazalo, dobra iztočnica za zadnji nastop, s katerim se je predstavil Mitja Drab.

Če sem prvega označil za nekoliko zaigranega, drugo za profesionalno premišljeno, je bila Draba ena sama iskrenost. Avtor je namreč v pogovoru med prebranimi komadi povedal toliko o sebi, o travmah odraščanja v globoko religioznem (nekrščanskem!) okolju, občutkih krivde, ki so spremljali prve seksualne izkušnje, da so bile Drabove zgodnje pesmi, ki so nastale med njegovim petnajstim in dvajsetim letom, v tem kontekstu videti povsem »nedolžne«. Morda si je ravno zato sredi njegovega nastopa edini večji zdrs privoščil tudi (so)voditelj večera Robert Kuret, ki je skušal Drabov trpki »coming out« malce prehitro pretopiti (nazaj) v neobremenilno sladkobo banalnega, kamor nas vprašanje o idealnem vonju ženskih hlačk edinole lahko pripelje.

Pa ne da bi imel kaj proti.

Pelinkovec – Juren, Kuret, Karba (foto Žiga Rebolj)

Pelinkovec – Juren, Kuret, Matković (foto Žiga Rebolj)