Tega sem se bal!

Iz zgodbe, ki naj bi bila spodbujena z mojimi strahovi in bi govorila o z njimi povezanih doživetjih, se na koncu ni izcimilo nič. To nikakor ne pomeni, da se ni nikoli zgodila ali da vam je ne bi hotel zaupati. Preprosto povedano: povozila jo je predzgodba.

Urednici se nerad postavljam po robu, česar ne gre povezovati le s strahom pred izgubo službe. Čeprav se zdi danes to že skoraj sprevrženo, je resnica vendarle drugačna – za mojo lojalnost obstajajo bolj utemeljeni razlogi. Pred ženskami, in odkar sem spet samski so se ti občutki le še okrepili, se preprosto nikoli nisem hotel pokazati kot nezmožen ali nesposoben nekega dejanja, nisem se jim upal odkrito priznati, da si nečesa preprosto ne upam, po drugi strani pa tudi nikdar nisem osvojil veščine spontanega odrekanja, ustvarjanja vtisa, da se nečesa nisem pripravljen lotiti, ker me to preprosto ne zanima. Za izbiro preprostih rešitev mora imeti človek v sebi nekaj neprisiljeno ravnodušnega, nekaj, s čimer lahko nehote kljubuje strahu pred zavrnitvijo. Kdaj drugič! Morda … Sicer pa tako ali tako že vse veste. Če bi se mogel odzvati drugače, se zdajle najbrž ne bi trudil govoriti o tem.

Mogel, to je ključno. »Zate imam ponudbo, ki je ne boš mogel zavrniti,« reče. Mogel ali znal, si mislim, vendar me vseeno zanima izvedeti kaj več. »Napiši mi pet strani dolgo zgodbo o strahu!« »Svojem ali kar tako, na splošno,« neumno vprašam. »In v čem je pravzaprav razlika? Mar ni strah vedno povezan s posameznikom? Ravno kadar se zavemo tega, da na svetu nismo nič drugega kot nebogljeni posamezniki, nas postane strah. Bojimo se svoje posameznosti, v družine, skupine, kolektive se povezujemo ravno zato, da bi ta občutek premagali. Strah ne pozna splošnosti, je ena sama posameznost.« Posameznost, ki se v mojem konkretnem primeru očitno boji soočenja s lastnimi strahovi ali pa se o svojih izkušnjah boji poročati drugim. »Rojen si za velike izzive, kadar greš prek sebe, kadar se lotiš nečesa, česar po svojem prepričanju nisi sposoben, o čemer morda sploh še nikoli nisi razmišljal, takrat si najboljši,« mi polaska in ta pozornost seveda ne ostane neopažena. Po kuhanju je torej na vrsto prišlo še pečenje in po najinem kratkem pogovoru, ki se je pričakovano končal brez moje zavrnitve, je v zraku ostal le še mamljiv vonj po jedi, ki jo je izurjena roka pripravila po preizkušenem receptu.

Občutek po sprejetju izziva je vedno varljivo pokončen in je nekakšna mešanica samovšečnosti, ki spremlja zavest, da je nekdo med vsemi možnostmi, ki jih je imel na voljo, pomislil prav nate, in oddaljenosti od trenutka, ko boš moral izkazano zaupanje vseeno nekako upravičiti. Ker se nisem hotel povsem prepustiti navideznemu prostranstvu časa, ki mi je še ostal na voljo, in uživati v nezasluženem zmagoslavju, sem se takoj po prihodu domov lotil priprav, ki sem jih začel tako, da sem s knjižnih polic na kup zvlekel vse knjige z besedo »strah« v naslovu – Strah pred letenjem, Da me je strah?, Strah in pogum, Strah in trepet. Že po nekajminutnem prelistavanju, ob katerem so neodločno zaživeli spomini na branja in študij teh knjig, mi je postalo jasno, da v njih ne bom našel ničesar, kar bi lahko spodbudilo nastajanje naročene zgodbe. Na ultimativno osvoboditev vseh svojih seksualnih fantazij sem še naprej potrpežljivo čakal; o udarnejših tresljajih, ki bi ob spopadu med dobrim in zlim prišli iz moje notranjosti, ni bilo ne duha ne sluha; svetopisemske zgodbe o Abrahamu in Izaku me je bilo groza, že ne da bi sploh pomislil na strah. In sploh: kako naj bi svoje občutke utemeljil na nečem, kar me tako močno presega in kaže kot nezvestega občudovalca največjih človekovih preizkušenj?

Vdam se, zato si raje začnem delati zapiske o tem, kje sem se v svojem življenju, ki mu je bilo doslej s težkimi udarci prizaneseno, prvič srečal s strahom. Spomin me najprej odnese v degradirano večstanovanjsko vilo, kjer sem se v svojem predšolskem obdobju pazil, preživljal dopoldneve in občasno tudi vikende v družbi svoje varuške. Na vogalnem delu stopnišča stavbe se je na zidu košatil ogromen črn pajek, ki je bil kljub kovini videti masten, nabrekel, zdelo se je, kot bi ves čas grozilo, da se bo iz njegovega trupa pocedila mehurčkasto lepljiva tekočina. Ponosno je stal na svoji mreži, njegovi nožni pregibi in druge podrobnosti so bili nevaren posnetek resničnega, kar ga je delalo še posebej grozečega, pripravljenega. Na vrhu ali pri dnu stopnic čakam, da me bo nekdo odrešil, da se bom svojim telesom lahko čim bolj približal njegovemu, svoj pogled skril za postavo svojega spremljevalca in se tako varno prebil mimo mesta, kjer so stopnice zavile pod pravim kotom in sem velikanu končno lahko pokazal hrbet ter mu naposled, zdaj že varno sedeč na vrhnji stopnici, med preobuvanjem namenil še zadnji spoštljiv pogled. Naslednji spomin ostane v vili, le da se preseli na podstrešje stavbe. Na koncu stopnic, ki so vodile nanj, se odpre večna tema, ki jo menda režejo netopirji. Mižim, kot bi hotel s svojo lastno temo zavladati zunanjemu svetu, mu dati vedeti, da ne potrebujem tistega, kar mi jemlje. Pospešim za tistih nekaj korakov, kolikor jih potrebujem do prvih vrat, za katerimi v isti sobi živi, kuha in spi varuškina ostarela sestra. Rada posluša Radio Luxembourg in se pri tem, kot bi hlepela po tesnejšem telesnem in zato močnejšem duhovnem stiku z oddajnikom, z ušesom dotika zvočnika aparata. Po hrbtu se praska z drugo stranjo žlice za obuvanje čevljev, na kateri je majhna, rahlo pokrčena plastična dlan. Pri njej jem bombone, napolnjene z različnimi žganimi pijačami, zato že pred vstopom v šolo vem, kaj je maraschino. Zavem se, da sem med zapisovanjem spominov odtaval že precej dlje od podstrešja, zato zaprem beležnico in grem v posteljo. Rože na podstrešju so zadnja razločna slika, ki se prikrade v mojo zavest.

Naslednji dan urednici na kratko opišem, kaj je prejšnji dan pristalo v mojih zapiskih. »Žal mi je, saj veš, da vedno povem, kar mislim, ampak malo sem razočarana, ker si izbral najbolj varno pot. Gremo malo pogledat nazaj v otroštvo, bojimo se pajkov in teme … in kaj je pri tem tako posebnega? Najdi sebe v tej zgodbi, verjamem, da si tudi to ti, ampak to je lahko vsak, razumeš?« Seveda razumem. Kot razumem, da se bistvo skriva v podrobnostih, edinstvenih opisih podobnega, v vsem, kar dela naša življenja različna in zato resnična, v tistem, kar je tako težko opisljivo, če ne kar neopisljivo in je prav zato tako čudovito. Vendar ne vztrajam. Ker mi ustreza, da se mi med ubadanjem s strahom ne bo treba ukvarjati z drugimi zgodbami, sprejmem njen ugovor in grem v pisarno pripravljat drugi osnutek.

Strahu se tokrat lotim z vidika razlik med spoloma. Razmišljam, da strah pri ženskah in moških, seveda le na videz, deluje v različnih smereh. Moški smo nagnjeni k temu, da o njem govorimo v pretekliku, kot na primer ob vzkliku tega sem se bal!, ki sem ga ničkolikokrat slišal v moških slačilnicah, kjer se običajno govori o manj pomembnih stvareh, med katere sodijo tudi odnosi in čustva, o zadevah, ki so sicer pri dnu lestvice najljubših moških pomenkov. V moškem svetu je o strahu v prihodnjiku dovoljeno govoriti le, ko gre za vojne, hude bolezni ali bojazen pred porazom najljubšega kluba na najpomembnejši tekmi sezone, vse drugo v zvezi z njim se dogaja v pretekliku. Kar med drugim velja tudi za strah pred izgubo partnerke. Še nikoli nisem slišal, kvečjemu morda kdaj kje prebral, da bi se odhodov, zapustitev, groženj z ločitvijo ali česa podobnega kdo od moških zbal, vsaj na glas, še preden je do njih zares prišlo. Ker je o tem legitimno govoriti, šele ko se je nekaj zgodilo, se je tako dobro prijela besedna zveza, da si se neke nevarnosti sicer bal, se je torej dovolj jasno zavedal, vendar se o njej pač ni spodobilo govoriti v prihodnjiku. Pri ženskah je drugače. Rade priznajo, da se nečesa bojijo, še več, glasno izražen strah je pri njih pogosto povzdignjen kar v (samo)vzgojno metodo, utemeljeno na pravočasni, preventivni preži, ki jo zavzamejo iz strahu, da se ne bi zgodilo kaj strašnega. Moja mama je recimo nekoč rekla: strah me je, ker me ni nič strah. »Se hecaš?« sem jo takrat vprašal. »Ne! Bojim se, ker se nič ne bojim. Kadar nekaj pričakujem v strahu, se ponavadi konča dobro, zato me skrbi, kadar ne začutim te skrbi, in takrat se mi zdi, da se bo zato na koncu končalo slabo. Skrb ti da nekakšno odvezo. Tudi če bi se končalo slabo, si to vsaj predvidel, torej nisi naredil napake iz neprevidnosti ali brezbrižnosti.«

Naslednji dan takoj po prihodu v službo preletim svoje »druge« zapiske, da bi preveril, ali je še kaj na tistem, o čemer sem razmišljal prejšnji dan. Vse se mi ne zdi čisto neuporabno, par poudarkov je še kar iskrivih, ena duhovitost se mi je posrečila, se mi zdi, … no, kaj pa mogoče tudi ne, razdrl sem kar nekaj klišejev in ves čas hodil po robu, se po argumente zatekal k nekorektnim primerjavam, stresal neslanosti. Ker se mi zdi smer razmišljanja precej brezupna, ravnam praktično in odstavek po elektronski pošti pošljem urednici, da ne bi po nepotrebnem izgubljal časa z nastavki za nekaj, kar se bo v nadaljevanju tako ali tako izkazalo za neustrezno.

V nasprotju s svojimi pričakovanji že po nekaj minutah prejmem zelo prijazen odgovor, ki se konča s povabilom na delovno kosilo. Na njem se kar dolgo trudiva s stvarmi, ki niso povezane z najinim trenutnim »primerom«, nekje pri sladici pa začne urednica z zase neznačilno obotavljivostjo vseeno govoriti o nastajajočem besedilu, ki mu v nadaljevanju kljub opaznemu prizanašanju med vrsticami dovolj jasno očita esejističnost, pomanjkanje zgodbenih nastavkov, starikavost pogledov, ironijo poraženca – s čimer me je še najbolj prizadela, saj je očitek nedvoumno namigoval na mojo nedavno razpadlo zvezo – in se na koncu vsemu skupaj še porogljivo nasmehne. Ta vrsta smeha se mi je zdela med vsemi njenimi daleč najprivlačnejša. Iz najnižjih, žaljivih, zaničljivih in kako drugače neprijetnih besed je znala namreč že v naslednjem trenutku stopiti na svoj vrh. Naravnost oboževal sem te njene preobrate, neizmerno spogledljivost v najbolj kočljivih trenutkih, spretno preseganje morebitnih sporov s politikantskim prilizovanjem, ki bi bilo nadvse zoprno, če ne bi imelo tako dražljivih seksualnih podtonov. »Strah moraš razumeti kot literarni lik, ki ga še nihče ni videl, pa bi se ga vseeno radi vsi znebili,« mi pomenljivo predlaga. V takšnih trenutkih se vedno izkažem za šibkega in počnem neumnosti, ki jih pozneje srdito obžalujem, zato njena pričakovanja še povečam, ko ji ponudim: »Hočem napisati ljubezensko zgodbo s strahom v glavni vlogi.« »Hm, glede na to, da je strah on, bo to očitno ljubezenska zgodba o homoseksualnem razmerju. Nič nimam proti, ampak raje berem stvari, ob katerih lahko tudi sama doživim kaj vznemirljivega. Misli name!«

In sem mislil. Da je najino razmerje doživelo že tudi nežnejše trenutke od zaključka današnjega delovnega kosila. Vendar ni dolgo trajalo. Zbal sem se, da bi jo lahko preveč vzljubil, zato sem poskrbel, da se ni nadaljevalo. Dogajalo se je namreč ravno v času, ko sem se brezbrižno prepuščal pohvalam v službi, ljubezni in občudovanju doma, priljubljenosti med prijatelji, laskali so mi številni predlogi za dodatna druženja. Nisem si hotel zapletati svojega naravnost zgledno utirjenega življenja, zato sem takrat zatajil svojo željo po nadaljevanju. Zdaj bi se ji seveda z največjim veseljem predal, vendar bi bila to bržkone le neuslišana prošnja za odpuščanje, žaljiva do obeh, poteza iz obupa, ki jo človek naredi le zato, ker si še ni pripravljen priznati očitnega poraza. Skupaj z mojim zakonskim brodolomom so padli tudi vsi drugi kazalci moje življenjske uspešnosti, zato se zavedam, da najbrž še nikoli v življenju nisem bil manj privlačen za ljubezenske avanture, kaj šele resne zveze. Vseeno se odločim, da ji napišem dolgo ljubezensko pismo, v katerem ji bom povedal vse o svoji začetni naklonjenosti do nje, ki se je kmalu razplamtela v strast in prerasla v dolgo, nežno in čedalje bolj tiho in enostransko ljubezen, v kateri je strah v odločilnem trenutku zatrl hrepenenje.

Na pismo sem dobil zaseben odgovor, ne pa tudi uredniške odobritve: »Res nisi več tako zanimiv, kot si bil. Vsaki življenjski zmagi ali porazu ustreza vonj, ki ga ni moč preglasiti. Nekaj pa se vseeno ni spremenilo: še vedno ždiš stisnjen v svoj kot, precenjuješ se ali pomiluješ, moje zgodbe pa še opaziš ne. Že takrat je nisi. V pismu govoriš o svoji začetni naklonjenosti, ki se je zgodila približno dve leti po tem, ko se je vse skupaj začelo pri meni. Tudi zdaj najbrž sploh ne opaziš, da sem že lep čas v trdni zvezi in me zato sploh ne zanimaš. Pa tudi če ne bi bila, je treba reči, da si videl že precej boljše čase. Kot pisec in kot tip. Zato sem ti hotela zadeve samo malo olajšati, saj vem, da najbolje pišeš, ko si narajcan.«

»Tega sem se bal,« je privrelo iz mene kot kdo ve katera ponovitev, čeprav je bilo izrečeno z resnostjo in iskrenostjo, ki ne poznata zadrege, kot jo poznajo zgodbe, ki kar ne najdejo poti do svojega konca in se zato obotavljajo z vsemi mogočimi začetki in nadaljevanji.