Včasih znanost, včasih dnevnik, pa tudi fotka

Prvo številko sedemindvajsetega letnika revije posvečamo sodobni slovenski esejistiki. Razlogov ni malo in niso nepomembni. Morda je najpomembnejši prav ta, da novejša domača esejistika, nastala po letu 2000, še ni doživela temeljitejše obravnave, v antologiji slovenske esejistike po drugi svetovni vojni, ki jo je sestavil Miran Štuhec, pa najdemo le dva avtorja, ki sta danes mlajša od petdeset let. Si predstavljate podobno situacijo na področju pesništva ali pripovedništva?

Pred dobrimi petnajstimi leti je takratno uredništvo revije Literatura, katerega novopečen član sem bil tudi sam, pripravilo tematski blok štirih živih diskusij o slovenski književnosti ob stiku tisočletij, na katerih je bila ena od štirih »junakinj« tudi esejistika. Voditeljica pogovora o slovenskem eseju na časovnem prelomu Vanesa Matajc je uvodoma izpostavila podatek, da je v takrat preteklem letu izšlo manj esejističnih zbirk, in se ob tem vprašala, ali »[j]e to naključje ali morda znak, ki razkriva usodnejši upad zanimanja za pisanje in branje esejev?«. Med stališči, ki so zagovarjala prvo možnost, je bilo moč zaslediti tudi, da se za prihodnost eseja na Slovenskem ni bati, saj ima esej navsezadnje pred drugimi (pol)literarnimi zvrstmi prednost, da je promoviran na maturi, kar pa se je v praksi izkazalo za zmotno, saj se mladi avtorji zanj le redko odločajo. Zelo redki so namreč avtorji, ki, kot v tej številki pravilno ugotavlja Tadej Meserko, esejistično zbirko izdajo pred tridesetim letom, medtem ko je mladih pesnikov in prozaistov, tudi že s knjigo, dvema ali celo več, veliko. Seveda pa ne gre prezreti niti dejstva, da se je pozornost zainteresirane javnosti v zadnjih petnajstih letih v dobršni meri preselila na splet, zato tiskane izdaje in knjižne zbirke marsikdaj niso več pravo merilo za ugotavljanje esejistove ustvarjalne kondicije. Že res, da področna nagrada, ki nosi ime Marjana Rožanca – gotovo enega zadnjih slovenskih esejistov, ki so se ustvarjanja v tem žanru še lotevali kot pisanja knjige –, med založniki še ohranja določeno zanimanje za izdajanje knjižnih naslovov s tega področja, a podatki o nakladah, povprečnem številu prodanih izvodov, knjižničnih izposojah in branosti esejističnih knjig so zgovorni, in njihova zgovornost nam ni v uteho. Samo Rugelj, tokratni Literaturin intervjuvanec, bi bil na primer kot založnik, ki se še kako dobro zaveda teže omenjenih podatkov, voljan izdajati izključno knjige, ki bi pomenile še kaj več kot le ad hoc sestavljen nabor poprej že časopisno oziroma revijalno objavljenih besedil, seveda pa se ob tem zaveda tudi dejstva, da je v današnjih časih pisati zbirko esejev kot knjigo redek, če ne celo preživet privilegij.

A tudi zbirke ponatisnjenih esejističnih besedil se med seboj na moč razlikujejo. »Nihče ne more preživeti, če ne opravlja več različnih nalog in ne igra različnih vlog,« v svojem tukajšnjem zapisu ugotavlja Matej Bogataj, »tako se tudi tisti, ki so sicer esejisti in jim tega nihče ne oporeka, s svojim pisanjem hote ali nehote znajdejo v vlogi, ki je bolj pragmatična, bolj ›v službi‹ določene ideje, prepričani, da imajo vsaj malo bolj prav od ostalih, še posebej pa od svojih nasprotnikov – in takrat zdrsnejo v podlistkarstvo, pamfletizem, obračun.« In tu se, kot že nemalokrat, znajdemo pred vprašanjem, kako esej ustrezno opredeliti in ga zvrstno »osamosvojiti«, očistiti neljubih primesi. Esej je namreč določitveno tako izmuzljiv in v svojem bistvu svoboden, da se nam po vsakem novem poskusu njegove pojmovne »ukrotitve« zazdi, kot bi o njem (spet) izvedeli nekaj novega in ob tem (spet) zanemarili nekaj starega. Dovolj zgovoren primer njegove neujemljivosti so letna kazala revije, ki jo pravkar prebirate: če smo pri poeziji in prozi uredniki že dolga leta zadovoljni z generičnimi imeni rubrik, je na področju esejistike položaj precej bolj nedorečen, saj (občasno) premoremo za kar se da ustrezno razvrstitev tovrstnih besedil kar štiri rubrike – od zelo splošne »Refleksije« do »Samorefleksije«, pa rubrike »Nova mera«, ki je namenjena spodbujanju pisanja kritiških esejev, in ne nazadnje »Branja v senci«, kjer bralcem postrežemo z mehko kuhanimi esejističnimi besedili z izrazito spominsko oziroma osebnoizpovedno komponento. Brez omenjenih dilem si eseja praktično ni mogoče predstavljati, saj v sebi združuje, kot v svojem tematskem prispevku pronicljivo ugotavlja Luka Novak, dvojnost žurnalističnega in lirskega, ki »mu omogoča prav to: da razmišlja po svoje, da je svoboden tako vsebinsko kot formalno, da ni vezan ne na fikcijo ne na strogo faktografskost, temveč si ›prosto voli vero in postave‹«, čemur pravkar citirani avtor, tudi v luči nedavne pariške tragedije in zaznamovanosti francoskega subjekta z željo po kritični distanci in dvomu, že skoraj vzhičeno dodaja: »Esej je v tem smislu literarno utelešenje svobode govora.«

Zato nas ne sme prav nič presenetiti, da so pogosto in ostro razdeljena tudi mnenja o odločitvi vsakokratne žirije za podelitev Rožančeve nagrade, saj lahko tako njihovi zagovorniki kot tudi oporečniki svoje vtise o prebranem podprejo s strokovno uveljavljenimi tezami in antitezami o značilnostih »pravega« eseja. Ignacija J. Fridl, ki je žiriji predsedovala v zadnjih letih in je za to številko pripravila poglobljeno pojmovno in zgodovinsko osvetlitev področja esejističnega izražanja, vidi smisel Rožančeve nagrade tudi v tem, da ohranja nenehno živost razprave, kaj je esej, in temu provokativno dodaja: »V tem pogledu je za esej konstruktivno tudi nezadovoljstvo z Rožančevo komisijo, ker je za esejistično zbirko izbrala delo, ki si po mnenju nezna(t)nega junaka v nezna(t)nem trenutku iz nezna(t)nega razloga ne zasluži niti oznake esej, kaj šele nagrado.« Ni kaj, tudi mojo najljubšo esejistično knjigo, ki jo je v zadnjih dvajsetih letih podpisal slovenski avtor, naj bi tako (če si lahko na tem mestu privoščim majhno uganko, katere rešitev se skriva v enem od petih tematskih prispevkov 😉 »lahko uvrstili med esejistiko le, če pristanemo na ›predznanstveno‹, pomensko nedoločeno rabo pojma«. In obratno – da ne bo ostalo le pri ugovorih, dajmo prostor tudi željam in vizijam: kar trije izmed v tej številki sodelujočih avtorjev – vsi po vrsti kompetentni bralci (tudi) esejistike – radi preberejo, drugim priporočijo oziroma bi bili celo pripravljeni založiti delo enega v zadnjih letih najplodnejših slovenskih esejistov, ki pa ga (uganka številka dve) žirije vztrajno ne prepoznavajo in ga praviloma ne uvrstijo niti v ožji izbor!

Vprašanj torej precej več kot odgovorov, veliko poskušanja in (parcialnega) ugotavljanja, dokaza pa tako rekoč nobenega. Pa saj jih od esejističnega pisanja niti ne moremo in ne smemo pričakovati. Nič čudnega torej, da si je Meserko za glavno metaforo svojega spopadanja »z izzivom premišljevanja postmilenijske esejistike na domači grudi« izbral meglo. »V megli se občutiš. Zaveš se, da si več kot zgolj razum,« zaključuje svoje izvajanje. In kako prebivati v megli na bralcu všečen način? Še največ konkretnih odgovorov na to vprašanje daje najmlajša sodelavka pri tematskem bloku, Mojca Pišek, ki pravi: »Recept za dober slovenski esej je preveč preprost, in to je razlog, da ga nihče ne upošteva: Vznemirljivo pisanje o nebistvenem, sproščeno pisanje o pomembnem. Manj globalizacije, več komunikacije. Manj nacije, več imaginacije.«

Prvo številko sedemindvajsetega letnika revije posvečamo sodobni slovenski esejistiki. Z njo se na moje veselje na njene strani vračata tudi dva nekoč pomembna člana Literaturinega omizja, Ignacija J. Fridl in Luka Novak. Že preveč prostodušno bi bilo ob tem izraziti tudi upanje, da se z njo in njima vrača tudi zanimanje za slovenski esej.