Izpoved poročevalca ali še en govor

Obiskal sem tri dni festivala pesniško-umetniške platforme Ignor, ki se je odvijal od 25. do 27. 10. v Gromki na Metelkovi v Ljubljani. Vendar moram priznati, da prav gotovo nisem bil najbolje razpoložen za literarne večere. Njihova dejanskost je za mojo subjektivnost še vedno povsem zadostno povzeta v pesmi Sergeja Harlamova Zakaj sovražim literarne večere. Nič se ni spremenilo:  »Tukaj smo zgolj iz ekshibicije.«

Dovolil si bom torej biti nekoliko bolj oseben, kot bi bilo spodobno, kajti ekshibicija, ki sem ji bil priča, se mi je gnusila celo bolj kot običajno in v njej nisem zmogel najti tistega tako zelo nujnega voajerističnega užitka, ki bi omogočil vsaj prenašanje (v tem je, kot vemo, nekaj strasti, patosa). Obžalujem, da sem ravno na Ignor prišel tako nerazpoložen, kajti bilo ni nič huje – prej nasprotno –, kot smo vajeni pričakovati. Nesreča je pač ta, da sem si še sam poželel privilegija izpovedi, ki si ga jemljejo neuvidevni poeti. Vsled tega nimam nobene volje, da bi iz izkušnje Ignora vlekel obče veljavne nauke, čeprav bi jih bilo nekaj mogoče najti in se morda ne bom mogel upreti navadi, da kakšnega vendarle izvlečem. 

Za svojo nekulturno zasebnost, katere namero sem takole oznanil, se ne želim opravičevati. Vsebina Ignora me je dolgočasila in bi me ne glede na to, na katerem odru bi se odvijala. Toda mislim, da si ekipa Ignora zastavlja pravilna vprašanja, ki jih zna tudi formulirati v pravilnih – torej materialističnih – terminih. Vprašanja produkcije poezije in umetnosti, njenih nujnih pogojev in mogočih učinkov, morajo biti nujno zastavljena in mislim, da je Ignor – kot samooskrbno stanovsko združenje – pravo mesto zanja. Obžalujem, da niso zmogli toliko napora, da bi formulirali – jasno in odločno – tudi svoj odgovor na vprašanja, ki so jih identificirali kot ključna. 

Ignorov manifest, katerega del je z odra prebral Vid Sagadin Žigon in smo ga prejeli vsi, ki smo kupili vstopnice, je precej medel in ne uspe predstaviti strategij, zahtev ali politik, ki jih bo kolektiv skušal voditi. Esej, ki ga je prvi večer prebral Iztok Osojnik, ni bil nič boljši. Namesto da bi se osredotočil na analizo težav poezije in njihovih morebitnih rešitev, nam je postregel s pravičniško diatribo o zlu in žrtvah kapitalizma. Da ni zmogel ostati pri težavah poezije (s katerimi je začel) in njenih produkcijskih pogojev, je po mojem simpotmatični izraz samovšečnosti in izogibanja problemom scene. Samovšečno je toliko, kolikor implicira, da poezija ima ali bi morala imeti kakršnekoli ključne ali nujne učinke na spremembo sistema izkoriščanja, v katerem živimo (če želite padec kapitalizma, organizirajte komunistično partijo, ne pesniškega festivala!), hkrati pa se s takšnim moralističnim govoričenjem dejansko le izogiba problemom, ki jih poezija sama dejansko ima in mora sama tudi rešiti. Konkretni program platforme Ignor – onkraj njene vsakomesečne in festivalske prakse, ki že izraža zavedanje ključnih težav (pretirana produkcija, materialna nevzdržnost pesniškega poklica, odsotnost učinkov, tj. plačila) – torej še pričakujem. Glede na prakso, ki sem ji bil priča, sem prepričan, da je mogoč in da ga smemo pričakovati. Pobiranje vstopnine in vzpostavljanje lastnega zložništva – čeprav, kot rečeno, zaenkrarat še bolj kot ne na performativni ravni –, pa tudi mehanizem uredniškega odbora, se mi zdijo pozitivne pridobitve. Kljub temu da delujejo nekoliko anahronistično (gre pač za mehanizme, ki prostor literarnega oziroma umetniškega večera razmejijo, ogradijo, zaprejo in disciplinirajo), se mi zdi, da izhajajo iz prepoznanja težav, posledične konsolidacije sil in iskanja strategij oziroma možnih izhodov. Vsekakor gre za napredovanje od očitajočih poskusov kulturnega boja (ki jih povzamejo stavki o nekulturnih množicah, ki si drznejo živeti brez poezije) k poskusu konkretnega delovanja, ki se na materialnem nivoju poskuša boriti proti nenaklonjenemu položaju. 

Razen tega upanja, da se bodo strategije dalje razvijale in konkretizirale, ne bi hotel postavljati organizatorjev pred nobeno drugo zahtevo ali očitek. Glede na okoliščine je bil program zavidljivo razgiban – poezija, ki smo ji bili izpostavljeni, je bila zelo raznolika, nastopi niso bili pretirano dolgi in so se (vsaj v principu) izmenjevali z glasbenimi in performativnimi točkami. Kljub temu pa ni bil program na noben način prelomen, česar pa jim, glede na orisano, trenutno še nerazvito idejno stanje pač ne gre očitati. 

Tisto, kar sem si želel – in slučajno vem, da nisem bil edini (kar pa ne implicira, da sem bil na strani kakršnekoli večine – tokrat je moj govor scela partikularen) –, je bil prihod besnega mesije, ki bi nas nasilno razgnal. Mar res tako zelo pogrešamo – brezbožni kot menda smo – duhamorno vzdušje cerkvenega obredja in okostenelih ritualov, da si jih ponovno prirejamo v temačnih in zatohlih prostorih »svobode«? Takšni smo kot protestantski puritanci, ki so s sebe stresli zatiranje črnih talarjev, samo zato, da so si lahko demokratično sami nadeli stroga črna oblačila! 

Seveda, razumljivo je, da se poezija in umetnost jemljeta s takšno smrtonosno resnostjo, saj ni nikogar drugega kot pesnikujočega, ki bi zapisanemu sploh pripisoval kakršnokoli vrednost. Nič čudnega, da nas vse po vrsti in tako rekoč do nespečnosti obseda problem učinkov poezije. Čeprav to razumem, se ne morem izogniti očitkom. Čemu ta asketizem? Čemu ta neznosna resnost? V ustih pesnikov postanejo še obscenosti asketske! 

Jaz pa zahtevam v poeziji užitek in smeh in grotesko! Željo, ki požira vse pred seboj! Ne pa teh plehkih in mrtvaških besedičenj! Mar so pesniki slepi in gluhi za svojo lastno željo? Ali so le njihove želje tako patetične in smešne? Potem naj molčijo! Če nismo sposobni vpreči svojih želja v stroj poezije, če nismo sposobni materije svojih življenj objektivizirati v retoriko in parizijo, če je nismo sposobni vreči na površino in v javnost, tedaj moramo molčati! (Primerjaj ready-made pesem What moves us? Sergeja Harlamova). Tedaj sem z vsem srcem na strani socrealizma, ki je ukazal pisati kot stroj (sploh pa raje prebiram površne pustolovščine delavskega razreda kot pa rijem po »globočinah« malomeščanskih poetov).

Poezija je bila vso dolgo zgodovino svoje teoretizacije razumljena kot del čutnosti – ali vsaj na nelagodni meji čutnega in duhovnega. V njeni zmožnosti čutno predstaviti abstraktno delo razuma so denimo romantiki videli njeno največjo moč. Pesniška podoba je čutna; poezija je glas in črka na papirju. Zahtevati moramo materializem poezije! Majakovski: »Srca so naša – tudi motorji. / Duše so – tudi dvigalne naprave.« (Berite torej Sergeja Harlamova in se učite.) 

Če se že gremo razvrat, pojdimo do konca – tudi v poeziji! Govorimo o jezikovnem razvratu, kako da ga ne slišimo? Morda smo premalo občutljivi, preveč okosteneli, preveč zadrti – tudi prav, a to pomeni, da mora biti potem pesem vse trša, da bomo tudi tisti, ki smo butasti, nemi, hromi in slepi čutili njeno silo. Toda verjemite mi, da hromi ne bodo shodili, če boste pisali poezijo kakor invalidske vozičke. Poezija mora reči: Vstani in hodi! 

Kdor hoče kot z iglo prebadati vsakdanjost, ki ignorira umetnost, potrebuje ostro iglo. Povejte mi en sam razlog, ki ga ima vsakdanjost, da ne ignorira umetnosti. Kvečjemu usmiljenje lahko čuti »vsakdanji človek«, ko sreča umetnika, s katerim si delita vse preveč senzibilnosti (srečala sta se seveda med policami nakupovalnega centra in družno zavzdihnila za srečnejšimi časi, ko potrošništvo še ni uničevalo naše morale in medčloveških stikov) ali, nasprotno, njeno pomanjkanje. Nikakor ni problem, da bi bili poeti ločeni od ljudskih množic, niso! Isto čutijo, isto mislijo, isto govorijo, iste kretnje imajo. Toda svoje pesmi pišejo in berejo kot da so povsem sami v vsakem svojem dejanju. Zakaj bi morale ljudske množice trpeti to laž? Vse preveč gladko drse sodobnemu poetu prsti po tipkah (pri čemer si seveda misli, da še vedno škrta s peresom po pergamentu), poezija pa je politična šele, če sledim Miklavžu Komelju, ko se ji od napetosti zatika.

Poezija ne more biti zasebna, ne more se ji zgoditi privatizacija – v jeziku ni zasebne lastnine. Kadar je neko besedilo privatno, ni več poezija in tudi videz poezije ne. Kot piše Sergej Harlamov v pesmi Zakaj zapisujem pesmi tako nečitljivo: »Samo iznakažena pisava / je lahko prikaz in dokaz / domišljavosti domišljije / potrebne za to / da bi v vijugah in črtah / spregledali črke.« 

Domišljavost privatnikov – opredeljenih s svojo posestjo nedeljivega in neodtujljivega jaza –, ki mislijo, da pišejo. To, kar poslušamo po literarnih večerih, kar naprej drsi naravnost v privatno, naravnost v nerazumljivo, naravnost ven iz jezika. Samo ker smo vsi tako zelo vljudni in uvidevni; samo zato, ker nas skrbita naš lastni ugled in usoda naših besedil, ni nikogar, ki bi se posmehnil tistim na iluzorni točki porajanja pesnikov – odru –, ko blebečejo nerazumljive tožbe. Sicer pa: smejati se tistim, ki so izgubili zmožnost govora , je resnično okrutno. Raje pojdimo naprej, sprejmimo poziv Nataše Velikonja, ki ga citira Komelj: »abecede nujno! / da se znova naučim« Brez izjem! Nihče ne zna tako čitljivo pisati, da bi bil opravičen. Obnovimo osnove pisanja!

Kaj je torej funkcija naših žalobnih literarnih večerov? Namenjeni so javnosti, dogajajo pa se v njeni odsotnosti in tudi njeni nemožnosti. Literarni večer je designirani prostor, ki proizvaja poezijo tako, da ji pripisuje javnost. Namesto da bi poezijo pisali, jo performiramo. Literarni večer dobesedno ustvari javnost za svoje nastopajoče (pomembna je fizična prisotnost drugih teles v prostoru) in naredi iz kogarkoli, ki stoji na odru in spušča čutno zaznavne serije glasov, pesnika in umetnika. Tako ustvarja literarni večer tekstom in ljudem presežno vrednost oziroma proizvaja poetično.

Hkrati pa je literarni večer izpust, tovarniški dimnik, skozi katerega se sproščajo emisije, ki sicer nimajo kam. Simulacija javnosti je nujna, saj se neverjetni obseg produkcije besedil sicer nima kam izteči. Poet, ki na odru težaško deklamira, tako dobiva vsaj enega bralca in poslušalca (in s tem potrditev in upravičenje) – samega sebe. Tekst pa, ki hkrati postaja poetičen in javen, se končno materializira in zazdi konkreten.

Zahtevati molk in zavrniti te monstruozne večerne stroje poezije, bi bilo v trenutku, ko je preživetje mnogih po črki zakona odvisno od konstantne produkcije, vse preveč idealistično. Vendar pa se ne gre čuditi, če pesem nima moči in doživi le medle (a tako zelo vljudne!) aplavze. Tudi se ni čuditi, da si občinstvo raje obrablja roke v ekstatičnem aplavzu Olfamožu kot žalobnim poetom. Tem moram odrecitirati nekaj verzov pesmi Čustvo! Muanisa Sinanovića: »limal [bom] jumbo plakate, / samo če mi plačate, / ne s svojim postajanjem-umetniki / (nisem tako zahteven) / ampak s tem, da zaplujete / pod umetnostjo / kot kakšnim kopenskim akvarijem / in na tem ali onem // mestu ugledate kakšno / njeno žival / ter mi o njej zapišete / dve vrstici.«

Poezija, kolikor je poezija (brez presežne navlake), ne potrebuje pomoči za svoje delovanje. Ne potrebuje niti bralcev. Ni zasebne poezije, zato ni v plamenih, ki so požrli aleksandrijsko knjižnico, izginil niti en verz (kaj zato, če ga mi ne poznamo? kdo pa smo mi, da bi morali vedeti?). Jaz sem s futuristi – kaj nam bodo zatohle katedrale poezije? Raje s prijatelji prebiram nekaj verzov, ki premaknejo pol sveta (na papirju, jasno), kot pa med »stroko« poslušam neskončno pretakanje močvirij.

Štirje verzi Braneta Bitenca kadarkoli odtehtajo petnajstminutni performans po njegovih motivih (ki je bil tako estetsko in intelektualno podhranjen, da je o njem škoda izgubljati besede), ki smo mu bili izpostavljeni na Ignoru. Malo več sproščenosti, prosim: poezija nas ne potrebuje in mi ne potrebujemo nje. Morda res moramo proizvajati, morda res ne moremo od nikogar zahtevati, naj molči, ne da bi ogrozili njegovo subvencionirano eksistenco, ni pa treba, da smo duhamorni! Proizvajajmo potrošne objekte. Proizvajajmo karneval, da se bomo vsaj krohotali (in tulili od žalosti), če smo že sami sebi edini potrošniki! 

Predvsem pa ne jemljimo svojih malih besednih dejanj tako resno! »Mojo dušo je mogoče opredeliti samo s termini zunanjosti,« je zapisal Alberto Caeiro. Strašansko samovšečno je misliti, da se to, kar pišemo, koga – še celo nas samih – sploh tiče. Pisanje samo ni nič bolj kot branje nekaj notranjega, vedno – še posebno pa v poeziji –, je vdor jezika, tega neosebnega stroja, v teritorije naših oseb. Kdor trdi, da se izpoveduje – laže (še najbolj samemu sebi), je samo igralec, ki ga jezik upogiblje v patetični gesti. Cilj bi nam moral biti naseliti se v jeziku in napolniti njegove maske in geste, ne da bi se zavezali njihovi votli notranjosti. Kot piše Miklavž Komelj v pesmi Drugi odvodi težnosti: »Gibi figur, zaprtih v svoje ekstaze. / Noč, črna kot humor.«

Mislim, da sem do tega trenutka pokazal, da ne premorem nobenega razumevanja za tisto, kar se je »performiralo« in se še vedno »performira«. Ne čutim niti nobene potrebe razumeti, kajti nič mi ne manjka. Zgodovina literature mi ponuja zadosti gest, ki jih nihče in nič več ne naseljuje, da sem lahko idiot, ki ne razume, od sodobnosti vsiljene, umetnosti. Pozivam k idiotizmu, materializmu in neresnosti! 

Toda koga moj poziv sploh (lahko) zadeva? Spominjamo se raznih pozivov, ki so bili že objavljeni na tem mestu – med njimi denimo manifesta Brutalnega realizma Tiborja Hrsa Pandurja. To ni trenutek za premislek o teh besedilih – razen toliko, da se od njih distanciram. Manifesti so danes lahko samo še individualni, hipni in subjektivni, kar jih dela bolj za izpovedi in pridige kot pa napovedi prevratniških umetniških gibanj. Problemi, ki jih hočem in moram nasloviti, vprašanja, ki jih zastavljam, tudi niso enaka tistim, ki so že bila zastavljena. Kar jih druži, je njihovo parodiranje objektivnega govora, s katerim prikrivajo svojo zasebno naravo. Edine uspešne pesniške manifestacije, ki sem jim bil sam priča, so se odvile med prijatelji in tovariši (verjamem, da to poganja tudi Ignor). Ne zato, ker bi bili prijatelji edini sposobni razumeti (saj niso), ampak ker le med prijatelji in tovariši ni razlike med naslavljajočimi in naslovljenim. Ta poziv torej naslavljam svojim prijateljem. 

To je moja vera, tega večera. 
Prodam jo za skledo leče, 
prvemu, ki pride mimo, 
in z žarom oznanim svetu
njegovo veličino!