Neizprosnim sodnicam

Niso vse ženske tako neizprosne, me je med pogovorom o ustrežljivosti pred dnevi opomnila prijateljica, s katero si deliva bojda neobičajno in neženstveno neuklonljivost (če bi bila moška, bi temu verjetno dejali zavidljiva odločnost, Le redki so tako predani). Nemogoča si, mi je bilo rečeno, mnogokrat, iz mnogih ust, nepopustljiva in nemogoča. In bila sem, vse priznam, celo v mladosti, ko sem v avtu prepevala ob Meredith Brooks, v šipo momljala Yesterday I cried / Must have been relieved to see / The softer side / I can understand how you’d be so confused / I don’t envy you (sledile so ji Dido, Alanis Morissette in Shania Twain, ki sredi puščave v leopardjem potisku moške odslavlja z That don’t impress me much).

Ženske, ki so med tedaj obdajale (v avtomobilu in izven njega), sem nevedno in naivno dojemala predvsem kot funkcije – mama, sestra, učiteljica. Bile so to ženske, katerih notranji svetovi so bili – in so – dosti kompleksnejši od mojih, dosti širši in dosti globlji, pa vendar me dolgo (predolgo, morda) to ni zares zanimalo. O njihovih lastnih potrebah in željah sem bila zmožna razmišljati šele mnogo pozneje, šele pozneje razumela, kaj pravzaprav pomeni I’m a bitch, I’m a lover / I’m a child, I’m a mother / I’m a sinner, I’m a saint / I do not feel ashamed, refren pesmi Bitch, ki jo je bila Meredith pozneje prisiljena preimenovati v osladen Nothing In Between. Mama je zame dolga leta predstavljala zgolj to – nekoga, ki je je hodil v službo, pometal, pral in včasih likal, plaval v termah Banovci in pozimi iz gozda vlačil brezo, Smreka se preveč osipa, kdo misliš, da bo to pometal?
Da je poleg potrpežljive mame tudi ženska, ki nekoč ni prala in likala, ki je nekoč hodila v šolo, dobila prvo mestruacijo, se prvič zaljubila in prvič jokala v blazino, sem spoznala šele takrat, ko mi je prijatelj (Marjan, tedaj nekaj čez trideset, sedaj bogve kje in bogve s kom) v roke porinil monografijo Cindy Sherman.

Untitled #465

Ameriška fotografinja Cindy Sherman, ena najznamenitejših in najvpljivnejših sodobnih umetnic, se že več kot tri desetletja preoblači in preobraža v mame, sestre, tete, snahe, žene, hčerke, babice, v svojih performativno-fotografskih delih pa upodablja in preizprašuje vloge, ki jih ženskam pripisuje družba (in ki si jih nemalokrat pripisujejo – pripisujemo – same). Sherman nas, opremljena z lasuljami, ličili, oblačili in nakitom, sooča z vprašanji reprezentacije in identitete ter njene (de)konstrukcije, predvsem pa z lastnimi stereotipi, pričakovanji in predsodki. Ob njenih ženskah, ki največkrat nosijo naslov Untitled, pa tudi She in Pregnant Woman, sem prvič razumela, da so družbene in socialne vloge zgolj čebulna lupina, pod katero se sloj za slojem, sloj za slojem kopičijo univerzalnosti. Tedaj sem prvič razumela, da si je mama med pranjem in pometanjem najverjetneje želela utehe, želela moje pomoči, da si od ločitve še ni – in še ne bo – opomogla, da obraza ženske, ki ji je pred vrata prinesla Saj veš, da te mož vara z mano? ne bo zlahka pozabila. Razumela sem, da sem bila – četudi nevede – krivična, nato pa tudi, da me prav gotovo čaka primerljiva usoda, da bom sčasoma za koga – marsikoga – tudi jaz predvsem prikladna funkcija.

Cindy Sherman: Untitled #404, Untitled #399, Untitled #405

V tistih letih – stara sem bila sedemnajst, morda osemnajst, devetnajst – so me ženske (prav tiste, ki sem jih poslej razumela malce bolje, a nikakor ne povsem) pričele ogovarjati s sedaj že znanim Kaj pa otroci? Bi imela enkrat svoje? Če bi rojevali moški, bi vprašanje očetovstva gotovo postalo osrednje filozofsko vprašanje naše intelektualne zgodovine, me sedaj opomni Sheila Heti, sedaj, ko to lahko razumem, ko razumem, da prav vsaka ženska meje svoje ženskosti zariše in zabriše sama. Toda na moji polici tedaj ni bilo Heti niti Simone de Beauvoir niti Camille Paglia, zato sem odgovarjala Ne vem, o tem nisem razmišljala. Razmišljala sem predvsem o šoli, pisanju in fotografiji, prebirala pa trilogijo o Aleksandru Makedonskem, ga spremljala v Delfe, čez Pinar in v Memfis, namesto o dojenčkih s salamastimi okončinami sanjala o zlatih kodrih.

Ne vem, sem odgovarjala, in poslušala ženske (moški me tega začuda niso spraševali), ki so med stiskom ramena in s kislim nasmehom momljale Enkrat te zagrabi, veš, to je najlepša stvar na svetu. Si boš že še premislila. Morda si bom, sem mislila, morda me nekega večera pograbi roka materinstva in vame vsadi željo po porodu in po vzgoji, po življenjskem projektu, brezpogojni ljubezni. Morda si bom, sem mislila, ko so mi znanke pripovedovale o majcenih ročicah, ki te grabijo za palce, o glavah, ki dišijo po milu, maslu, vročem kruhu. Morda si bom, sem mislila, ko sem spoznala Davida, čigar otroci bi bili prekrasne male kepice. Morda si bom, sem mislila, dokler si nekega dne nisem preposto priznala, da že nekaj let poznam odgovor, le izreči ga ne upam; bil je krajši, bil je Ne. Želim se posvetiti delu.

Kisli nasmehi so se poslej počasi spreminjali v ogorčenje in pomilovanje, v nenavadno grenkobo, katere vzroka si še danes ne znam povsem pojasniti. Namesto Si boš že še premislila so mi sedaj namenjale Boš videla, še žal ti bo in Ženska brez otrok ni ženska, zahtevale so pojasnjila, opravičila, odgovore, Zakaj in zakaj ne, čemu? Si prepričana? Zakaj? Se ti to ne zdi sebično? Se ne bojiš, da boš osamljena? Brez sina bi se že ločila, kaj pa bo vaju držalo skupaj? Kaj, če ti bo to premalo? Se ti to ne zdi sebično?

Seveda se mi zdi sebično; takšne se mi zdijo skoraj vse naše odločitve, sploh tiste v odnosih, zakonih, družinah, a nekatere sebičnosti so – vsaj tako se zdi – sprejemljivejše od drugih. Ženska sebičnost se vehementno razpase na področju materinstva, tam je dovoljena, vzpodbujana, a treba jo je nadzorovati, zamejiti, opazovati, nikakor dopustiti, da bi se prelila v kariero, bognedaj in bogpomagaj. Toda mar ne gre zgolj za ločena, a sorodna načina ohranjanja in razmnoževanja? Mar pisateljevanje in vzgoja otrok ne zagotavljata podobnega, nas mar ne grize vseh želja, da bi za seboj pustili vsaj delček sebe?

Pa saj lahko počneš oboje, boste rekli (in rečete), delo lahko združiš s kupovanjem učbenikov, pohanimi šnitami in izleti v Volčji potok, če lahko druge, lahko ti. In seveda lahko, seveda bi zmogla – toda kaj, če ne želim? Kaj, če se v svet pretakam zgolj kot avtorica in ne kot mama ali tašča? Kaj, če mi je to dovolj? Sebično, boste ponovili, sebično in polno samoljubja, toda življenje pisca takšno je. Gre za prilaščanje in prikrajanje usod, za željo po občinstvu in prepričanje v prav, prepričanje, da lastna mnenja lahko spreminjajo posameznike, da so vredna obravnave, da si je pravzaprav zaslužijo. Svojevrstno samoljubje je predpogoj za avtorstvo, predvsem pa predpogoj za avtorja, ki brodi po mlakuži avtobiografskosti (kot to sedaj počenjam jaz). Če ne verjamete, berite paratekst Kristalnega časa, prvoosebne pripovedi – izpovedi –, ki se razprostira čez več desetletij življenja Lojzeta Kovačiča in ki jo navkljub jasni univerzalnosti človeške izkušnje (Kovačič po sebi brska kot po vzorčnem predstavniku človeške vrste, ki znova in znova razgrajuje in spaja delce svojega življenja) pogojuje samoljubje. Ali pa berite Vitomila Zupana, ki v Levitanu zapiše Razbiti moram lastno legendo, raztrgati domišljijske prikazni, presekati vsako »zgodovinsko gibanje« in postaviti stvari tja, kjer jim je mesto. V meso in kri.

V lastno meso in kri, se razume; v mojem primeru v meso, ki je sposobno rojevati, pa bo namesto tega pisalo, prebiralo, prevajalo. V meso, ki mu lahko rečete študentka, delavka, volilka, nikakor pa ne mama, tašča, babica.

Vem, kaj boste rekli, zato odložite Levitana in s police vzemite Igro s hudičevim repom, berite pozorno in berite počasi, berite Neizprosnim sodnikom nad mojim življenjem priporočam, naj v kakšni tihi noči napravijo tudi sami svojo izpoved pred samim seboj. Le dajte.