Prihajajo novi časi

Olga Tokarczuk

Okno. 

S svojega okna vidim belo murvo, drevo, nad katerim sem očarana in ki je bilo eden izmed vzrokov za to, da živim prav tu. Murva je radodarno drevo – vso pomlad in vse poletje s svojimi sladkimi, zdravimi sadeži krmi na desetine ptičjih družin. Toda zdaj murva nima listja, zato vidim kos tihe ulice, po kateri pride mimo le malokdo, kadar se odpravi v park. Vreme je v Vroclavu skoraj poletno, sonce slepi s svojim sijajem, nebo je modro in zrak čist. Danes sem med sprehodom s psom videla dve sraki, ki sta odganjali od svojega gnezda sovo. S sovo sva si pogledali v oči z razdalje slabega metra. Dozdeva se mi, da tudi živali čakajo, kaj se bo zgodilo.

Zame je bilo že dlje časa sveta preveč. Preveč, prehitro, preglasno. Zato nimam »travme osamitve« in ne trpim zaradi tega, ker se ne srečujem z ljudmi. Ne obžalujem, da so zaprli kinematografe, vseeno mi je, da so zaprta nakupovalna središča. Zaskrbljena sem samo, kadar pomislim na vse tiste, ki so izgubili delo. Ko sem izvedela za preventivno karanteno, sem začutila nekakšno olajšanje in vem, da se veliko ljudi počuti podobno, čeprav jih je tega sram. Moja introvertiranost, ki jo je dolgo dušil in trpinčil narek hiperaktivnih ekstravertirancev, se je otresla prahu in prišla iz omare.

Skozi okno gledam soseda, vedno zaposlenega pravnika, ki sem ga še pred kratkim videvala, kako se zjutraj odpelje na sodišče s togo, obešeno čez ramo. Zdaj se v razvlečeni trenirki bori z vejo na vrtu, najbrž se je lotil pospravljanja okrog hiše. Vidim mlad par, ki pelje na sprehod starega psa, ki od te zime komaj hodi. Psu se šibijo noge, onadva pa ga potrpežljivo spremljata, hodita kar se da počasi. Smetarski voz hrupno odvaža smeti.

Življenje teče dalje, kako bi drugače, toda v popolnoma drugem ritmu. Naredila sem red v omari in odnesla prebrane časopise v keson za papir. Presadila sem rože. Pripeljala kolo iz popravila. Z užitkom kuham.

Vztrajno me obletavajo slike iz otroštva, ko je bilo veliko več časa in smo ga lahko »tratili«, tako da smo dolge ure strmeli skozi okno, ležali pod mizo in opazovali mravlje ter si predstavljali, da je to barka. Ali prebirali enciklopedijo.

Ali ni prej tako, da smo se vrnili k normalnemu življenjskemu ritmu? Da odklon od norme ni virus, temveč da je bil – ravno obratno – nenormalen tisti vročični svet izpred virusa? Virus nas je vendar spomnil na to, kar smo si tako strastno zatajevali – da smo krhka bitja, zgrajena iz najrahlejše snovi. Da umiramo, da smo smrtni. Da nas naša »človeškost« in izjemnost ne ločujeta od sveta, pač pa je svet nekakšna velika mreža, v kateri tičimo, povezani z drugimi bitji z nevidnimi nitmi odvisnosti in vplivov. Da smo odvisni drug od drugega in da ne glede na to, iz kako daljnih dežel prihajamo, kateri jezik govorimo in kakšne barve je naša koža, enako obolevamo, se enako bojimo in enako umiramo. 

Uzavestil nam je, da so ne glede na to, kako zelo slabotne in nemočne se počutimo spričo nevarnosti, okrog nas ljudje, ki so še slabotnejši in potrebujejo pomoč. Nas opomnil, kako občutljivi so naši priletni starši in stari starši ter kako zelo smo jim dolžni izkazovati skrb. Pokazal nam je, da naša mrzlična gibljivost ogroža svet. In priklical vprašanje, ki smo si ga redko upali zastaviti: Kaj pravzaprav iščemo?

Iz strahu pred boleznijo smo torej skrenili z zapletene poti in se iz nuje spomnili na obstoj gnezd, iz katerih izviramo in v katerih se počutimo varne. In naj smo še takšni popotniki, v situaciji, kakršna je ta, bomo vedno hoteli kam domov.

Prav tako pa se nam je razkrila žalostna resnica – da se v času ogroženosti vrača mišljenje v omejujočih in izključujočih kategorijah narodov in meja. V tem težkem trenutku se je izkazalo, kako šibka je v praksi ideja evropske skupnosti. Evropska unija je, s tem ko je odločanje v kriznem času prepustila nacionalnim državam, pravzaprav predala tekmo brez boja. Zaprtje državnih meja štejem za največji poraz v tem ubožnem času – vrnili so se stari egoizmi in kategorije »naši« in »tuji«, se pravi to, proti čemur smo se v zadnjih letih borili z upanjem, da ne bo nikdar več formatiralo našega uma. Strah pred virusom je samodejno priklical najpreprostejše atavistično prepričanje, da so krivi neki tujci in da ti vedno prinašajo nevarnost od kod drugod. V Evropi je virus od »nekod drugod«, ni naš, ampak tuj. Na Poljskem so postali sumljivi vsi, ki se vračajo iz tujine.

Val tesno zapiranih mej, pošastne vrste na mejnih prehodih so bili gotovo šok za številne mlade ljudi. Virus nas spominja: meje obstajajo in uspevajo.

Bojim se tudi, da nas bo virus v kratkem spomnil še na eno staro resnico, na to, kako zelo si nismo enaki. Nekateri od nas bodo s privatnimi letali odleteli v hišo na otoku ali v gozdni osami, drugi pa bodo ostali v mestih, da bodo oskrbovali elektrarne in vodovodna omrežja. Spet drugi bodo tvegali zdravje, ko bodo delali v trgovinah in bolnišnicah. Eni bodo z epidemijo zaslužili, drugi bodo ob življenjske prihranke. Kriza, ki prihaja, bo gotovo omajala načela, ki so se nam dozdevala trdna; veliko držav ji ne bo kos in ob njihovem razpadu se bo porajal nov red, kot se po navadi zgodi po krizah. Sedimo doma, beremo knjige in si ogledujemo serije, toda v resnici se pripravljamo na veliko bitko za novo resničnost, ki si je ne znamo niti predstavljati, čeprav počasi že razumemo, da ne bo nič več enako, kot je bilo predtem. Situacija prisilne karantene in kasarniškega bivanja družin po domovih nam lahko uzavesti to, česar si nikakor ne bi radi priznali: da nas družina utruja, da so zakonske vezi že od zdavnaj trhle. Naši otroci bodo iz karantene prišli odvisni od interneta, številni izmed nas pa si bodo uzavestili nesmiselnost in jalovost situacije, v kateri mehanično in po zakonu inercije tičijo. In kaj, če bo naraslo število umorov, samomorov in psihičnih bolezni?

Pred našimi očmi se kot dim razblinja civilizacijska paradigma, ki nas je oblikovala zadnjih dvesto let: da smo gospodarji stvarstva, da moremo vse in da je svet naša last.

Prihajajo novi časi.

Prevod: Jana Unuk

O avtorju. Pisateljica, esejistka in scenaristka Olga Tokarczuk (1962) se je poklicno posvetila pisanju kmalu po diplomi iz klinične psihologije na Varšavski univerzi in po tistem, ko je nekaj časa delala kot psihoterapevtka. Vodila je lastno založbo Ruta in delavnice kreativnega pisanja na krakovski Jagelonski univerzi ter na Opolski univerzi, je med … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prvi april

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

  • Zgodba o očesu, pevki in epidemiji

    Pia Prezelj

    Tudi vi v teh dneh najraje zažigate žajbelj in z njim preganjate skrbi? Ne? Morda vam prav zaradi tega danes ni tako povšeči.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

Izdelava: Pika vejica