1

Markiz se je rad ogledoval v ogledalih. V svoji veliki hiši je imel veliko lepih kristalnih ogledal, ki jim je dovoljeval, da so spreminjala njegovo življenje v kratkotrajne, minljive slike.

Ogledala so v Markizovi hiši obesili predniki njegove žene, ki je to hišo dobila za doto. Portreti prednikov so zdaj viseli v veži spodaj, kjer so gledali na svet živih z nerazumljivo ošabnostjo ljudi, ki jih ni več. Za življenja so bili najočitneje zelo postavni, kajti Markiz se je moral, da bi se videl v ogledalu, malce povzpeti na prste. Rad je prestrezal svoj odsev, kadar je, s čim zaposlen, pozabil nase in se je nehal nadzorovati. Tedaj se je njegov pogled izmuznil izpod vek in šinil k najbližji zrcalni površini, kjer je srečal samega sebe. Markiz ni bil zadovoljen s tem, kar je videl. Kadar oko sreča svoj odsev, vidi samo oko. Kje pa sem jaz, kje je moja posebnost, moja neponovljivost, moja samotnost? Ali vidim sebe takega, kakršnega me vidijo drugi? Ali sem to zares jaz? Za Markiza je bilo najpomembnejše, da bi ujel trenutek, ko bi prehitel lastni odsev, ko bi ga zasačil v hipu, preden bi ta ponovil kretnjo. To je tako kratek tren, da ga skorajda ne opaziš. Toda prav na tem temelji resnica zrcalnega odseva, vsakršne podvojitve – takrat se bolj zavedaš svoje edinosti. To je hip, v katerem se porodi moč.

Izviral je iz srednje premožne družine hugenotov. Njegov ded je za zasluge za francoskega kralja prejel plemiški naziv. Tedaj je Francija še slovela po strpnosti in vprašanju Boga niso pripisovali večjega pomena. Markizov oče je pognal denar in kraljevo zaupanje. Odplul je čez ocean v kolonijo, kjer je nameraval ustanoviti lastno dinastijo. Vrnil se je bolan in prezgodaj postaran. Umrl je neke noči, v kateri njegov več deset milj oddaljeni sin, ki je študiral v Parizu, ni mogel zaspati. Markiz je to poimenoval slutnja, kajti verjel je v slutnje, ki jih sicer ni razlikoval od strahov. Očeta je sovražil tako močno, kot lahko le sinovi sovražijo očete. Vendar ga je tudi občudoval. Občudoval je njegov pogum, da je življenje jemal zlahka in neodgovorno, kot da bi bilo majski praznik. Občudoval je njegovo moč za preboj in lahkotnost premagovanja poti navzgor z brezskrbnim korakom nedeljskega popotnika. Občudoval je njegovo možatost in neodvisnost. In navsezadnje je občudoval tudi to, da je mogoče, da se ne zakoreniniš v življenju. Markiz je že kot otrok natančno vedel za očetove ženske, sicer pa ta tega sploh ni skrival, s čimer se je na neki sistematični, okrutni način znašal nad materjo. Takrat je Markiz sanjaril, da bi mu svet dovolil ubiti očeta.

Lahko si predstavljamo, kaj občutijo otroci, ki si želijo smrti lastnega očeta. Želijo si je popolnoma zavestno, natančno si predstavljajo prizor, ko mu zadajajo smrtni udarec. Lahko tudi vidimo, kako potem povesijo oči, še zvrhane nočnih sanjarjenj, da oče v njih ne bi opazil baziliskovega pogleda. Samo to ni znano, v kakšne odrasle zrastejo. Kakšne otroke plodijo, kako uporabljajo lastno morje ljubezni? In ali je z željo po očetovi smrti povezano hrepenenje po smrti sveta? In kako je mogoče ubiti svet? Ali obstajajo kakšni načini za to?

Prvi način umora sveta je za Markiza postala spreobrnitev v katoliško vero. V skladu z vsemi psihološkimi zakoni je kot neofit postal globoko verna oseba. To mu je omogočilo, da se je zlahka poročil s hčerjo kraljevega uradnika in mirno zaživel v ženini domači hiši v Parizu.

Markizova žena je bila lepa, inteligentna in v kratkem so začeli v njun salon zahajati vsakršni izjemni umi, Markiz pa je začel pisariti pesnitve, nato politične pamflete, dokler se ni naposled pod vplivom prijatelja, gospoda de Chevillona, začel ukvarjati z alkimijo in skrivnimi vedami.

To je bila takrat nekakšna totalna filozofija, napočili so namreč časi preloma. V preteklost se je odmikala doba utesnjujoče religije, ki je ovirala svoboščine, od čustev nabreklega misticizma, rojevala pa se je doba racionalizma, marmorno-zrcalno kraljestvo razuma. V časih preloma ti ne preostane nič drugega, kot da se dvigneš više, nad preveč preproste delitve, in najdeš jezik, ki ti bo omogočil začrtati kakšno tretjo pot.

Gospod de Chevillon je bil, čeprav je bil posušen starec, vseeno še zmeraj zelo vpliven. Bali so se njegovega odrezavega jezika in jasnega, pronicljivega uma. Zahajal je na dvor. Zapovrstne kraljeve ljubice so ga oboževale. Sam Sončni kralj se je milostno zanimal za njegovo osebo, dokler ni nehvaležni gospod de Chevillon začel pretirano kritizirati njegovih političnih potez v zajedljivih pamfletih, ki so kasneje krožili v ročnih prepisih. Morda je prav iz tega vzroka v življenju gospoda de Chevillona nastopila sprememba. Za denar iz nekih neznanih virov je kupil ogromno hišo v Châteaurouxu in se je vse manj zadrževal v Parizu.

Ta posušeni starec je Markiza obravnaval kot sina, ki ga ni nikoli imel. Sam pa je bil za Markiza kot oče, ali bolje, njegov odsev v začaranem ogledalu. To, česar v lastnem očetu ni mogel nikoli sprejeti, je v gospodu de Chevillonu čudežno spreminjalo pomen, postajalo sublimirano in zavoljo tega manj grozeče. Nobena skrivnost ni bilo, da je de Chevillon impotenten.

Dejstvo, da je Markizova lepa in nežna žena rodila sina, je časovno sovpadlo z Markizovim vstopom v krog ljudi Knjige.

To je bila tajna druščina, ki so jo sestavljale osebnosti na visokih položajih; združevala jih je ideja, ali morda intuicija, da je svet, v katerem živijo in delujejo bodisi kot politiki bodisi kot znanstveniki, v katerem ljubijo in bijejo male zasebne spopade, samo nadomestek resničnega. Samo površina, prazno mesto med črkami na popisanem listu papirja. Resnica, in torej Moč, in torej Bog, je nekje drugje. Takšna trditev je temelj vsake religije. V tem ni nič nenavadnega, vendar se je Markizovo življenje, odkar je po zaslugi urjenja, odrekanja in posvetitve v skrivnost postal član Bratovščine, zelo spremenilo. Nehal je pripisovati posebno težo družinskemu življenju, saj je iz lastne izkušnje vedel, da ne daje popolne izpolnitve. S tem, da si dober mož ali oče, ne pridobivaš modrosti niti moči. Ko je prišla na dan romanca njegove žene z angleškim diplomatom, ga je to zabolelo samo na začetku. Kratek, boleč zbodljaj, niti ne v duši ali v srcu, temveč nekje v bližini želodca. Potem je začutil olajšanje. Izpolnilo se je tisto, kar mu je življenje z nevidnim črnilom zapisalo v poglavje z naslovom Ljubezen. Zdaj, ko je bilo njegovo čustvo postavljeno pred preizkušnjo, je ogenj izvabil tajne črke: zemeljska ljubezen izvira iz želje biti z drugim človekom, da se ne bojiš, da se lahko objameš, da črpaš užitek iz telesa, da potešiš sebično potrebo po spravljanju na svet novih, sebi podobnih bitij. Zemeljska ljubezen obstaja zato, da se ti ne bi bilo treba pomeriti z Absolutom.

Lepa žena ni odšla z angleškim diplomatom. Bila je dobro vzgojena katoličanka in obvezovali so jo trdi zakoni Cerkve. Kar je Bog združil. Sicer pa v tistih časih romanca poročene ženske spet ni bila kaj posebej izjemnega. Nihče se ni zgražal. Ljudje so takrat ljubili in častili Boga kot otroci. Verjeli so, da je božja ljubezen brezpogojna.

Tudi Markiz je občasno imel druge ženske. To so bile vedno prehodne prijateljice njegovih znancev na visokih položajih. Lepe in dehteče ženske, ki so dobro obvladale umetnost ljubezni. Vzdrževane v elegantnih stanovanjih na rue d’Espoir, diskretne in ljubeznive. Od časa do časa so izbruhnili drobni škandali, ki so razburjali starejše gospe in spovednike dobrih družin. Markiz ni nikdar imel tovrstnih težav. Te ženske je obravnaval kot enkratno, bežno prigodo. Prav tako ni bil nikakršen umetnik v ljubezni. Hitro se je vzburil, se naglo in brez gracioznosti ulegal na dehteča telesa, potem pa si jih jemal kratko, zgolj do hipa, ko je iz njega steklo vse poželenje. Ni maral zapeljevanja, dvoumnih pogovorov, namigov, obetajočih nasmehov. Z ženo je spal redno, vse dokler ni še ena stopnja posvetitve od njega zahtevala vzdržnosti. Po ženini prevari ni nikdar več verjel, da bi stoki in krči njene naslade lahko bili kaj drugega kot navaden telesni, živalski užitek, ki ljudi zapira v ječo telesa. Kar pa zadeva Markizovo ženo, bi lahko rekli, da se ni nikoli več otresla občutka krivde. Odtlej se je posvečala vzgoji sina, občutljivega kot ona sama, in vodenju modnega salona. Pisala je inteligentna pisma znanim ljudem, vodila bogato družabno življenje. Oboževali so jo začetniški pesniki, ona pa je dopuščala edinole takšno čaščenje. Morda je zato postajala vse manj priljubljena. Njen angleški ljubimec ji je še vedno pisaril dolga pisma, toda ko se je oženil, je korespondenca zlagoma presahnila in dozdevalo se je, da nobene obljube niso vredne tega, da bi jih sploh izrekali.

Markizino življenje bi si zaslužilo posebno pripoved. To bi bila pripoved o tem, kako nekatere ženske verjamejo v odrešilno in izjemno moč ljubezni, in o tem, kako jih doleti razočaranje. Kako gradijo svet iz pričakovanj, kakor iz gledaliških dekoracij, naslikanih na iverno ploščo. Kako se starajo in izgubljajo vero vase in se v obupu pogrezajo v grozljivo žensko osamljenost. Kako se, obupane, včasih opogumijo za boj, v katerem so edino orožje skomigi z rameni, drobna izsiljevanja, odrekanje skupne postelje, hlinjene migrene in brezplodne manipulacije, ki jih nihče ne zazna. Vojne, ki jih bojujejo ženske, so vojne malih fantičev, herojstvo lesenih vojačkov in njihovih lesenih mečkov.

Ko je okrog leta 1680 Markiz dosegel naslednjo stopnjo posvečenosti, na javnem torišču pa so mu sloves prinesli bleščeči spisi o možnostih trgovinske izmenjave med Francijo in Španijo, se je njegova žena začela počutiti še bolj osamljeno. Ni se spoznala ne na prvo ne na drugo. In ko je čez čas Markiz začel pisati delo o pomenu Saturna v astrologiji in alkimiji, kar mu je sicer prineslo spoštovanje v določenih krogih, je Markiza zamenjala fronto in moževo strast razglasila za bedastoče, čudaštvo in vraževernost. Zdaj so njen salon začeli obiskovati mladi predhodniki dobe, ki naj bi šele prišla ter ustvarila Voltairja in d’Alemberta. Tem ljudem se je skorajda posrečilo obrzdati strast, vendar pa so tudi za vselej izgubili sanje.

Leta 1684 se je v Markizovem in v umih njegovih v skrivnost posvečenih prijateljev porodila zamisel o popotovanju v iskanju izgubljene Knjige.

Roman Potovanje ljudi Knjige lahko naročite tu.