Stezniki in pomaranče 

»Po dveh urah je stal na vzpetini in pred njim se je razprostirala več milj široka kotlina, nekakšna velikanska skledasta pokrajina, ki so jo omejevali rahlo vzpenjajoči se griči in strme gorske verige, in katere kotanja je bila prevlečena s sveže zoranimi polji, vrtovi in oljčnimi gaji. […] Pomlad je bila tu bolj zgodnja kot v Montpellieru. Rahla sopara je kakor stekleni zvonec pokrivala polja. Marelična in mandljeva drevesa so cvetela in topel zrak je prinašal vonj po narcisah.« (Patrick Süskind, Parfum: zgodba o morilcu.)

Sama se mesteca Grasse, v katerem se je Jean-Baptiste Grenouille priučil maceracije, nato pa v hrepenenju po naklonjenosti in ljubezni (po človeškosti, bi lahko rekli, če svet ne bi bil že dolgo snet z razmajanih tečajev) strašil brhke rdečelaske, spominjam drugače. Spominjam se natlačenega avtobusa turistične agencije, sopare in plešavih moških. Spominjam se besed Bomo kmalu na črpalki? Hči pravi, da bi lulala. Seveda, bo zdržala, hvala. Prilepljena na steklo sem buljila v položne griče – rožnate, rdeče, čudno modrikaste. Eksplozije rumene in izbruhe v barvi sivke. 

Nekdo mi v roke potisne tetrapak soka, mi slamico zatlači v usta, čeprav se komaj zadržujem, da ne omočim sedeža. Cuzam in žvečim slamico, si popravljam frufru, ki se mi lepi na čelo. Smrdim, toda premlada sem, da bi me to zares zmotilo, poleg tega pa od vožnje zaudarjamo domala vsi. V prednjem delu avtobusa klepeta vodička Tina. Svetlolasa je in lepa, z zelenimi očmi in slamnikom z veliko pentljo. Govori francosko, špansko, uči me izgovarjati orange, požreti moraš r, takole. Pohrkavam in se davim, r se mi zatika v grlu, oronš, oranš, ne znam, ne bom več. Zahihita se, mi pokima, c’est parfait, dobro ti gre. 

»Naša naslednja postojanka bo Grasse, mesto in občina v jugovzhodni francoski regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, ki velja za središče francoske parfumerije.« 

Žvečim slamico in buljim v živobarvne griče cvetja. Ne lulaj. Ne lulaj. Ne lulaj. Ne lulaj. Da bi se zamotila, preštevam pege na zatilju, ki potno ždi na prednjem sedežu.

»Petnajsto stoletje je bilo prizorišče številnih nesreč. Da bi Provanso zaščitili pred morilskimi četami kralja Alfonza Anžujskega, se Grasse bori in oslabi. Zatem epidemiji kuge leta 1451 in 1470 pobijeta tretjino prebivalstva, leta 1482 pa Ludvik XI. Francoski razširi svoje kraljestvo in si prisvoji Provanso.« 

O Alfonzu Anžujskem in tem in tem Ludviku sem vedela prav toliko, kolikor mi je znanega sedaj (prav nič), vzemirjala pa me je misel na dišeče stekleničke, ki sem jih dotlej lahko opazovala le od daleč. Mama jih je vestno shranjevala na police, jih uporabljala le redko in še tedaj pazljivo in varčno. Pošpricaj na zapestje, podrgni za ušesi, poskrbi, da ne špricaš mimo. Nikdar ni pripovedovala o ljubezni do dišav, o tem, da naj bi vsaka ženska nosila svoj značilni vonj, da je ženska brez parfuma hkrati ženska brez prihodnosti (ne bodite tako zgroženi, besede si izposojam iz ust Gabrielle Bonheur Chanel), a sem kljub temu razumela – te majcene stekleničke nenavadnih imen so ji mehčale težke dni, jo vzdigovale nad plehkost in puhlost vsakdana. Pometala je dvorišče in kupovala mlad krompir, toda strgala in pražila je z bergamotko na zapestju.

Po postanku na črpalki, sendviču s tuno, majonezo in solato ter – navsezadnje – lulanju, smo se stlačili na sedeže in odpeljali proti mestu, kjer vrtove zagrinjajo zavese jasmina. Čez dobro uro sem obraz tiščala ob izložbo rumenkaste vile s sinjimi polkni, ki so cvilila v vročičnem vetru. Videla sem mamo, ki se nasmiha prodajalki, ji podaja bankovce, videla cvetlice, steklenice in škatlice, košaro limon in majceno oljko.

»Kaj si kupila?« sem vprašala, ko smo pešačili do restavracije, mama pa je razigrano in ponosno bingljala z vrečko. 

»Kaj te briga?«

»Daj, povej, no!« 

Zasmejala se je s glasom, ki ga je hranila le za najsrečnejše dni, in mi pod nos pomolila svoje koščeno zapestje. Dišalo je po medu, cvetočem travniku, limonah. Bilo je sladkasto, lepljivo. 

»Zelo je fino. Kaj je to?«

»Ugani.«

»Vrtnica?«

»Ne, trapa, saj ne diši po vrtnicah.«

»Ne vem, povej mi. Povej mi, no!«

»Neroli. Veš, kaj je neroli?« 

»Kako ne veste, kaj je neroli?« mi je ponavljal mladenič v rožnatem suknjiču, ko sem na Bond Street zatavala v parfumerijo brez napisa.

(Vam morda kako pomagam? Seveda, kar poglejte si. Sopara in vonj po lepljivem, po sladkem. Vi kar glejte, gospodična, samo na cigareto skočim. Če bi kaj potrebovali, samo zavpijte Timothée. Pet, deset, petnajst minut.)

»Na, povohajte. Diši?«

»Zelo je sveže in prijazno. Spominja na nekakšen citrus.«

»Mi podaste roko?« 

»Prosim?«

Timothée se je nasmehnil, me zagrabil za podlaket, popršil po bledi koži.

»Zdaj pa hodite naokoli, da se zlije z vonjem kože. Pojdite na kavo, pobožajte psa, počnite karkoli vam srce poželi. Vrnite se čez četrt ure.«

Nevidno sladkobje se je mešalo s smogom, vonjem pohanja in urina, hrupom in nemirom mesta, s smehom in klepetom žensk, ki so si prav kakor Clarissa rože kupovale same. Topel zrak je nosil vonj po asfaltu in bencinu – mandljevci in narcise so cveteli daleč proč. 

Ždim na bližnji klopi in zapestje molim vetru (razdihati se mora, veste), ob meni pa zajeten moški hrka v robček in glasno diha. Izpod pazduh mu kot okraski kukajo mokri koluti, se mu raztezajo vzdolž hrbta, med prsmi in celo pod popkom. Prekleta vročina, mi sitno navrže, ko predolgo buljim vanj. Ja, prav neznosno je te dni, res upam, da bo kmalu dež. (Laž.) Tudi jaz. Lep dan želim. (Laž.) 

Še lep čas se nastavljam vetru, nato pa lenobno odrinem na Bond Street. Timothée sedi za pultom, si s ščipalcem striže nohte in brez posluha žvižga v zrak. Zakašljam, da bi me opazil.

»O, hudiča, nazaj ste! Sem mislil, da vas sploh ne bo. Kar naprej, samo trenutek.«

»Če vas motim, se lahko vrnem nekoliko pozneje.«

»Ne, ni treba. Samo še palec. In kazalec in sredinec.«

Klip, klip, žvižgi, klip, klip klip. 

»Ste morda že kdaj slišali za nerolsko princeso Marie Anne de La Trémoille?«

»Oprostite, za koga? Marie Anne delakaj?«

»Delatremojl. No, a ste?«

»Mislim, da to slišim prvič.«

In še preden bi vprašala –

»Imela je izjemen vpliv na tedanjo špansko krono, hkrati pa je bila povsem nora na vonj grenke pomaranče. Porabila ga je na litre, ga zlivala v kopeli in na rokavice s čipkami, bojda so jo vonjali kilometre in kilometre daleč. No, kakorkoli, eteričnega olja grenke pomaranče se je čez čas prijelo ime neroli, cvetov grenke pomaranče pa krepostvo in deviškost. Ne sprašujte me, zakaj, saj veste, da so ljudje hecni. Od tu ime tega parfuma.« 

Klip, klip, klip, pogled, nasmešek.

»Kakšen se vam zdi sedaj, ste ga pustili, da zadiha?«

In še preden bi odvrnila –

»Kmalu so se vonja polastile prostitutke, da bi jih na ulicah Madrida stranke laže prepoznale. Ni to očarljiv zasuk? Iz princesinih dlani na prostitutkino mednožje, le kaj bi bilo boljšega?«

In še preden –

Klip klip klip.

Ko se tistega večera vračam domov in v podzemnem vagonu ždim v zatohlem in kislem, si k nosu ponesem koščeno zapestje, vsesam ostanke vonja in spoznam, da se je Gabrielle Bonheur Chanel motila; človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti. V gubah svojega zapestja zdaj vonjam čipke in kopeli, steznike in vonj po spermi. Zagledam se v dolgi, vijugasti vrsti vseh tistih, ki so kdaj dišali po neroliju, bergamotki, vrtnici. Zagledam naše roke – mlade, stare, prepletene – in usode, ki so našim podobne bolj, kot si priznamo.

Na moji levi hrka ženska, kašlja in si v rokav plašča briše smrkelj in pot s čela. Čez čas nad nami zahroni monotono znani glas. This is Edgware Road. This is a Bakerloo Line train to Queens Park. Please stand clear of the doors. Vstanem in pograbim torbo, se prerinem proti izhodu. Zdi se mi, da na temenu čutim toplo sapo Marie Anne.