Premagovanje prikazni
Pankrt pri ruski tašči (1)
Andrej Hočevar
»Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov. Spuščali smo se po stopnicah, speljanih po strmem pobočju proti Volgi, najdaljši reki v Evropi. Nad nami so mirovali sedeži ene od dveh žičnic, ki sta nekoč povezovali mesto z rečnim nabrežjem za udobnejši dostop do starega mosta in mestne plaže. Nedelujoči sedežnici v misli mimogrede prikličeta tudi podobo smučanja kot ene izmed številnih impulzivnih idej ne zgolj v zgodovini tega mesta, temveč tudi širše, v deželi, za katero nasprotja, nesoglasja in neskladnosti nikoli niso predstavljala posebne ovire. Kajti rešitve morajo biti hitre, da je manj časa za razmišljanje o njihovih posledicah.
Pri tem ni tako pomembno, ali so razhajanja med zamislijo in namembnostjo, med predstavo in okoliščinami izraz neusahljivosti junaških idej ali le podcenjevanja dejstev, temveč je zanimivo predvsem to, kako ostanki te vznesenosti kar vztrajajo, skriti vsem na očeh. In ti pomniki v nekem smislu predstavljajo etape vzporedne zgodovine, zgodovine idej – torej: kulture –, ki je vedno v zapletenem razmerju z uradno zgodovino, zgodovino moči – torej: ideologijo. Prvi, pomniki, so zamrznjeni v svojem zgodovinskem času, medtem ko so drugi, spomeniki, brezčasni turi prevladujočih diskurzov.
V mestu, ki se ponaša s tem, da se je v njem rodil Vladimir Iljič Uljanov – Lenin – zaradi česar se je, znano sprva kot Simbirsk, leta 1924 celo preimenovalo v Uljanovsk –, se je pač težko izogniti dihotomijam zgodovine in njenim ostankom, zato se zdi, da je najboljša preživetvena strategija, da jih preprosto spregledaš. Denimo zapuščeno sedežnico, razpadajoč vodnjak pred trgovskim centrom, ki se ga novemu lastniku preprosto ne zdi vredno vzdrževati, ali slikovite lesene hiše iz 19. stoletja, ki pozabljene razpadajo med nedokončanimi novogradnjami, dokler se ne bodo sesule pod težo sentimentalnega pogleda mimoidočega tujca. Zakaj očitno predvsem tujčev pogled vse to opazi in začuti mazohistični privlak teh objektov, ki iščejo sokrivca za svoj lastni propad.
Lenin, Gončarov ali Karamzin, vsi tako ali drugače povezani z mestom, so samo nekatere izmed prikazni zgodovine, ki sestavljajo mozaik sodobne ruske družbe in njeno skrivnostno dialektiko prekrivanja in razkrivanja. Po Leninovi volji in želji po uveljavitvi ateizma ni v Uljanovsku obstala skoraj nobena cerkev, njegov ogromen spominski kompleks v mestnem jedru je preprosto izbrisal in prekril obstoječe ulice in hiše, razen seveda dveh, povezanih z Leninovo mladostjo. Impozantna sovjetska arhitektura je tako prekrila starosvetno tradicijo, vendar pa je celoten kompleks ujet v nadvse čuden paradoks: Leninovi hiši – oziroma kar celoten del mesta, ki je ob številnih drugih muzejih posvečen njegovemu življenju – pravzaprav nista opomnika revolucije in sovjetske dobe, temveč spomenika preloma 19. stoletja, tujka, ki ohranjata povezavo s starim Simbirskom, strateškim trgovskim mestom ob nekoč pomembni reki, in stopnjujeta zadrego ob menjavanju uradnih zgodovin, kar bržkone ni nikjer bolj očitno kot prav v Parku Prijateljstva narodov.
Stopnice, po katerih smo sestopali, so oštevilčene. Čez tristo jih je. Kaj kmalu smo prišli do točke, kjer se njihovo stanje opazno spremeni na slabše: renovacija – še en palimpsest zgodovine – je prišla, do koder je pač prišla, vse drugo je spet žalostna prikazen, prepuščena običajnima nezanimanju in zanemarjanju. Namen našega sprehoda ni bila fetišizacija te prikazni zgodovine, torej sovjetskih razvalin, temveč smo se v park podali ravno zato, da bi bolje razumeli, kako je ta fetišizacija delovala in se spreminjala skozi čas. Petja, ki mi prijazno pomaga kot tolmač, in njegovi prijatelji razlagajo, kako je zanje tako rekoč vse izpred devetdesetih – ko so bili rojeni – ena sama prikazen. Park Prijateljstva narodov je eden izmed številnih sorodnih državnih projektov, katerih namen je bil okrepitev vezi med petnajstimi republikami Sovjetske zveze, recimo temu krepitev prikazni bratstva in enotnosti.
Do enega izmed zapuščenih paviljonov v Parku Prijateljstva narodov se pride skozi temačen tunel, nastlan s črepinjami in drugo nesnago. Po strmem bregu se iz centra mesta proti reki Volgi spušča zapuščena sedežnica. Na njej se je pred leti ob ponovni otvoritvi smrtno ponesrečil vodja projekta.
Toda za Petjo in njegove vrstnike – bržkone pa tudi za tujce – je ta prikazen homogena: ko smo se sprehajali med zaraščenimi ruševinami ali zevajočimi prazninami prostorov posameznih republik, katerih izvorno funkcijo je poznal samo Paša, nismo zares videli votlega gruzijskega reliefa ali kirgiškega rdečega marmorja, temveč monolitno sovjetsko prikazen zgodovinskega spomina in še bolj pozabe. Podobno, če ne še bolj zgrešena, je seveda tudi vsaka monolitna predstava o sodobni Rusiji.
Park Prijateljstva narodov je torej nekaj najbolj naravnega, tako rekoč odporen na fetišizacijo, saj svoje ideje ni nikoli zares pozunanjil. Naraven je, ker je preprosto prepuščen bolj ali manj naravnemu razpadu. Narava ga dobesedno premaguje. Česar niso zmogli kultura, ideologija in vandalizem, je dokončala narava: medtem ko je bila obnova podvržena nenehnemu pomanjkanju denarja, ropanje in uničenje pa nestanovitnostim človeške volje, se je park vztrajno zaraščal, med drugim s številnimi invazivnimi vrstami, prinešenimi tudi kot darilo posameznih republik. Med njimi je negundovec, imenovan tudi ameriški javor.
»Sem so ljudje nekoč prihajali delat svoje poročne fotografije,« razlaga Paša, ko smo se sprehajali čez prazen betonski prostor, kamor se dandanes mladina pripelje kar z avtomobili in ustvari lastno improvizirano plesišče. V devetdesetih je bil park nevarno področje narkomanov, iniciative pa ga v zadnjem času poskušajo s koncerti obuditi tudi kot prostor alternativne kulture, kar je nekaj, kar mestu najbolj manjka. »Tole pa je bil priljubljen kraj za satanistične obrede,« reče Paša, ko se približujemo razvalinam verjetno najbolj bizarnega paviljona, ki spominja na nekakšnega betonskega pajka in je kot miniaturna različica v zadnjem času tako popularnih nedomačnih socialističnih spomenikov.
Medtem ko smo se v mraku izogibali črepinjam in drugi nesnagi, se je nad nami, nekaj nadstropij više, z ognjemetom ravno končeval kulturni program ob dnevu Rusije, prazniku, ki je menda obenem pomemben in nerazumljen, obeležuje pa dan, ko je republika Rusija znotraj Sovjetske zveze 12. junija 1990 razglasila suverenost. A nas je bolj zanimalo, kako se bomo prebili skozi množico ljudi, da bi končno prišli do zasluženega piva.
»Ruska republika je bila edina, ki ni nikoli zares postavila svojega obeležja, je rekel Paša malo preden smo zapustili spomeniški del parka (kasneje sem slišal tudi drugačne razlage, a Paša mi je svojo verzijo izrecno potrdil). »Uredili so cvetlično gredo, zasadili so brezo in smreko,« je rekel in pokazal potko, ki je vodila nekam v zaraščeno temo.
»Slepa ulica.«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.