Neresnosti jemati resno

Blaž Iršič

Pogovor z Blažem Iršičem

Andrej Hočevar

Blaž Iršič je vsekakor med tistimi avtorji, ki pri bralcih ne dopuščajo ravnodušnosti. Za nekatere je pesniški odrešitelj, ki smo ga že predolgo čakali, za druge avtor knjige leta, za tretje enfant terrible, ki ga ne gre jemati resno. Blaž Iršič, ki je v letu 2019 v zbirki Prišleki izdal svojo drugo zbirko Človek pod luno, se mogoče res zdi zafrkant, a je v resnici zvest prijatelj, ljubeč družinski oče in davkoplačevalec, ki vsak dan zgodaj vstaja, da imajo mnogi drugi boljši pogled skozi svoja okna. Novembra je prijatelje in druge oboževalce gostil na svoji zidanici, decembra pa je nastopil v Pocket teater studiu v Ljubljani, kjer je nastala tudi glavnina spodnjega pogovora.

Blaž, jaz tvojo poezijo že od nekdaj jemljem resno. Ampak poezija je posebej primerna za tovrstne projekcije, s katerimi se hitro zakrije, kar je pravzaprav očitno: da je denimo tvoja poezija posebna tudi zato, ker ohranja smisel za humor. Kako resno jo jemlješ ti? Kako resno jemlješ samega sebe?

Kolikor znam.

Torej kolikor resno lahko?

Tako, kot je po moje. Ni nujno, da je resno ali ne, samo da je po moje.

Zdi se mi, da je to sicer odlika tvoje poezije, pa vseeno me zanima, kako se počutiš ob tem, da se ljudje ob tvoji poeziji – bodisi ob tihem branju bodisi kot poslušalci – tudi zasmejijo? Ti je všeč, je to tvoj namen?

To je verjetno na Metelkovi, kjer so vsi zadeti. (smeh)

Hočeš reči vključno z avtorjem?

Ti si že foter –

Ti pa dvakrat! 

– moraš biti zgled. 

No, ob poeziji se, vsaj dandanes, mogoče preredko, smejimo. Je humor nekaj, kar v svoje tekste vnašaš zavestno, ali se to zgodi samo od sebe?

Tako mi je všeč. Čeprav se tudi jaz ob branju včasih smejim. Zadnjič sem bral Kajuha, ko od mamice piše pa to … Odvisno, čemu se radi smejimo.

Ko smo se pred nekaj tedni dobili na tvoji zidanici, kjer smo na res krasnem večeru verjetno vsi uživali, si predlagal, da bi ob tebi bral še Tone Škrjanec. Čutiš do njega kakšno sorodnost? Ali pa še do katerih drugih slovenskih pesnikov?

Tone mi je všeč. Preprost je in ni narejen. To se mi zdi redkost. Mehek je z besedami, ima globino.

Preprostost je nekaj, kar ceniš?

Ja. Pri njem vidim neko nenarejenost, ki je mogoče skregana z današnjimi časi. Ne težnja, da bi izstopal ali bil nekomu všeč; on samo je – dober.

Tudi tvojo poezijo bi označil za nepretenciozno in neposredno.

Ne gre za to, kaj cenim in česa ne. Tako pač pišem.

Sprašujem zato, ker te vsaj jaz dojemam kot nekakšnega pesniškega samohodca. Se tudi ti tako počutiš?

Težko komentiram. Berem res ne veliko … Mogoče gre za to, da imaš svojo pot in da se drugim potem ne pustiš zavajati.

Pa se ti ne zdi, da imamo na splošno že dovolj tistih, ki pišejo, in premalo tistih, ki berejo?

Številčnost na koncu pravzaprav ni pomembna. Saj veš, če si imel eno, si imel vse … 

Ali ti ob pisanju razmišljaš o svojem morebitnem bralcu? Hočem reči, ali imaš v mislih že kakršnegakoli prejemnika, idealnega bralca, ženo, sodelavca, avtomehanika …, ali pa pišeš ne glede na to, kdo – če sploh kdo – bo tvoje pisanje prebral?

Razmišljal sem že o tem, da bi imel idealnega avtomehanika, o idealnem bralcu pa ne razmišljam. Na koncu pesmi pridejo do vseh, cvetličarjev in morilcev …

Sicer pa, kaj ni že to, da se – za razliko od mnogih drugih – sploh ne obremenjuješ s tem, kdo komu ali čemu pripada, tako rekoč že dokaz tvojega samohodstva?

Ne vem, imam pa teletekst.

Aja, saj res, ti bereš teletekst. Je na teletekstu kaj novega? So že začeli objavljati poezijo?

Vsak dan je nekaj novega. Na koncu srečaš tudi tiste strani, ki se jim izogibaš. Po obsegu ravno prav. To je taka moška dolžina. Vinjeta.

Je poezija potlej tudi moška forma?

(premolk) Ni.

Kaj pa kratke pesmi za tiste, ki ne marajo dolgih pesmi?

To bom pustil.

Ali je sploh pomembno, kaj je moška forma?

Ni, ni.

Ampak teletekst pa je?

Mogoče.

Kot smo Škrjanca večkrat površno opisovali kot beatnika, tako se pri opisovanju tvoje poezije večkrat pojavi beseda pank … Ali se s tem lahko identificiraš? Vem, da si imel bend …

V zadnjih letih sem plačal hudičevo veliko davka, tako da nimam več nobene povezave s pankom. V življenju sem kar pošten.

Sprašujem tudi zato, ker si v naslovu prvenca omenjal avtomehanike, kar je bila sicer ironija, ampak si kljub temu med redkimi, ki danes v poeziji omenjajo delavski vsakdan, ki imajo te … proletarske note … Ti je to okolje zanimivo za opisovanje?

To okolje najbolje poznam. V njem sem odraščal. In ti ljudje so mi tudi najbolj všeč. Z njimi se dobro znajdem. Iskreni so, imajo prave vrednote. Zakoljejo prašiča in zraven kaj spijejo. To mogoče ni vsem všeč, ampak se zavedajo, da je treba narediti. Prvobitno. Sami plačujejo svoje račune.

Ti pomagaš pri kolinah?

Ja, že večkrat sem bil zraven – saj veš, tisto, ko pride dedek mimo, pa ti oko od prašiča porine v žep. (smeh)

Seveda, posebej v Ljubljani je to pogost pojav! Prav zato bi te rad vprašal, ali čutiš kakršnokoli pripadnost literarni sceni?

Pravzaprav ja. Jezik je isti. In jaz še vedno upam, da vsi pesniki v resnici pišejo o ljubezeni. To mislim resno. Zdi se mi, da tisti, ki veliko razmišljajo o poeziji, ne razmišljajo o slabih stvareh. V družbi pesnikov se načeloma dobro počutim.

Pa si pogosto v družbi drugih pesnikov? Živiš v Šentjerneju, mestu z enim semaforjem, kot si mi nekoč povedal.

En semafor, ampak več umetnikov. Tam se dobro počutim. Majhno mesto, ki ima dušo in srce. To govorim samo zato, ker bi nekoč bil rad župan! (smeh)

Govorec v tvoji poeziji je kritičen in brezkompromisen, neizprosen, vse subvertira. Zakaj se ti zdi pomembno o vsem tem pisati v poeziji? Je poezija dober medij za družbeno kritiko?

Pravzaprav niti ne gre za družbeno kritiko, temveč za svobodo. Predvsem za to, da povemo, kar vidimo. Ker to, kar vidim jaz, vidi še vsaj 90 % vseh drugih, le da pritisk izpuščajo pri drugih ventilih. Treba je biti iskren. Ne vem, zakaj je to tako težko. Vidiš svinjarije, pa nihče nič ne reče. Mogoče je takšen celoten sistem. Učijo te gledati stran, učijo te spregledati krivice.

Saj to je že neke vrste družbena kritika, kajne. Poleg tega je v tvoji poeziji veliko vsakovrstnih referenc, zdi se mi, da nihče ni varen pred tabo. Od Hitlerja do Jezusa in vseh bolj ali manj znanih politikov …

Tukaj gre spet za svobodo. Če bi bil invalid, bi tudi hotel, da se kdo dela norca iz mene, tako kot se iz vseh drugih, iz nekoga, ki ima kriva ušesa ali iz nekoga, ki jeclja … To se mi zdi pomembno. Kar je, je. Če pa se pred tem skrivamo, je samo še slabše. Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.

Pomembno je torej, da se norčujemo – in s tem kritiziramo? Ti omenjaš svobodo, jaz pravim »radikalna demokratičnost«, ki vodi, zdi se, v absolutno svobodo, ki pa je v resnici bolj breme.

Svoboda je gotovo breme. Čim hočeš biti malo svoboden, se v bližini vedno najde kakšen policaj, ki ti pove, kaj je svoboda.

Naj se malo vrnem k vsem imenom, ki jih navajaš v svoji poeziji, od katerih številnih niti ne poznam – denimo nogometašev, košarkarjev itd. Zakaj ti je sploh pomembno, da jih omenjaš?

Moraš priznati, da so nekateri politiki prav srčkani. Drugi pa kar vztrajajo pri svoji aroganci. To mi je fascinantno. Kako je mogoče, da si star šestdeset let in še kar aroganten? Tega res ne razumem.

Zdi se mi, da je ravno v tem štos tvoje ironije, ki bi jo marsikdo mogoče bral kot arogantno.

Upam, da ne. Ni tako mišljeno.

Bi komurkoli prizanesel? Je kdo, ki ga ne bi omenil?

Ja, vedno je tudi kdo takšen. Iskati ga moraš v bližnjih krogih. Nekatere stvari te res ustavijo. Ko imaš enkrat otroke, kakšne stvari tudi ne bi več napisal. Pa jo potem vseeno.

Saj v tem je ta tvoja radikalna iskrenost.

Ja, mora biti. Tista pesem, ki jo napišeš, izbrišeš, potem pa ponovno napišeš, je po navadi najboljša. Ko se sam malo ustrašiš.

Kako pa sploh poteka tvoj ustvarjalni proces? Kolikor vem, si precej perfekcionističen.

Prideš domov, daš spat otroke, kadiš crack, potem pa pišeš. (smeh) Ne … Ampak prvi del je resničen. Otroke daš spat, potem pa kar pišeš. Ne vem, zakaj. Meni se ne zgodi, da bi me nekaj kar prešinilo in bi pisal. Usedeš se, nekaj časa ti nič ne kapne, potem pa kar nekaj pride. Veliko tudi popravljam, dokler nisem za silo zadovoljen.

Blaž Iršič: Poezija za avtomehanikeBlaž Iršič: Človek pod luno

Blaž Iršič je pri LUD Literatura v zbirki Prišleki izdal obe svoji pesniški zbirki: Poezijo za avtomehanike in Človek pod luno.

V navdih torej ne verjameš?

Tudi to se zgodi. Takrat napišem kaj na svoj pametni telefon.

A med delovnim časom?

Tudi. Včasih moraš zapisati, ko se zgodi, čeprav včasih tudi kaj pozabiš. Ker pride mimo nekaj precej bolj pomembnega.

Je branje na splošno – oz. stik s poezijo drugih – zate pomembno, stimulativno? 

Živo branje mi je pomembno. Prideš in se izkašljaš. Prideš v plaščku, ki ga potem odgrneš in ljudje si ogledujejo, koliko smeti se ti je nabralo v popku.

Kaj pa vse te vsakdanjosti, ki jih tudi omenjaš v svoji poeziji – kako pride nekdo pijan v službo, sendviči za malico … To so v nekem smislu precej »eksotična« mesta, čeprav so seveda najbolj vsakdanja …

Ja … (smeh) Tudi jaz pridem včasih mačkast na šiht … (smeh)

Saj res, to imaš v neki pesmi.

To je resnica. To ti pomaga.

Pri čem?

Da se obnašaš naravno. Da ne poskušaš biti preveč normalen. Da je v redu, če se kdaj spotakneš. 

Ker kdo pa je že normalen … Midva se sicer hecava, pa tvoja poezija se ves čas nekaj kot da heca, v resnici je pa zelo resna. Nekje praviš, da moraš sijati, čeprav si poln bolečine. Kako močen verz!

Ja … (premolk) To je pravzaprav moj oče … O tem težko govorim.

Kaj pa je potlej tisto, kar te v tem svetu rešuje?

Saj ni vse tako tragično. Jaz se sploh nimam kaj pritoževati. Že vse življenje imam čudovito družino. Predvsem hočem biti iskren – sam do sebe. To so mi dali že starši. To je ta neomajna svoboda. Do koder gre. Nikoli nisem bil zatiran.

Seveda, ta svoboda vendar pomeni tudi dopuščanje svobode drugim.

Ja, absolutno! Da nikomur ne kratiš njegove svobode. Ampak to je poseben dar, to ni nekaj, česar se naučiš ali za kar bi se kar odločil. Tega v življenju ne znam niti jaz. V knjigah mogoče še, a v življenju … To je zame vrhovna vrlina.

Pa poezija pri tem kaj pomaga?

Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati. Nobenih zunanjih vzgibov ni, nikomur nočem ugajati. To je nekaj, kar potrebujem, sam zase.

Ko sem prej omenjal, da si samohodec in sem namigoval na to, da mogoče nisi del neke scene, sem mislil tudi na to, da imaš privilegij, da se ti ni treba ukvarjati s tem, kdaj ti poteče status [samozaposlenega v kulturi], da bi moral na hitrico napisati novo zbirko poezije.

Ja, to je dobro, to si rečem vsak dan, ko moram ob vstati ob 5h zjutraj. (smeh) Saj po eni strani je res privilegij, ker na ta način trpi tisto, za kar je manj kvarno, da trpi, in je na dobrem tisto, kar mora ostati pristno, brez vsakega pritiska in neodvisno.

Kdaj pa si ugotovil, da je poezija nekaj, kar, kot praviš, moraš početi?

Ne vem, to se je kar zgodilo. Ni šlo za neko hipno spoznanje, to me zasleduje…

Hočeš reči, da si med tistimi, ki brez zadržkov omenijo, kako so prvo pesem napisali v prvem razredu osnovne šole itd.?

Ja, nekaj takega.

Si bil kdaj v kakšnem pesniškem krožku?

Ne. Bil sem pa v dramskem. In rokomet.

Ampak prej nisi povedal ničesar o svojem pankovskem bendu.

To je zame tudi neka hecna tema. Ne vem … Takrat je to bilo nekaj, s čimer sem letel res daleč. A tudi nekaj – to sem ugotovil zdaj, ko se o tem pogovarjava –, kar sem jemal resno. Te neresne stvari sem jemal kar resno. V svinjarijah sem hotel iti do konca.

In kako si od tam prišel do poezije?

To je bilo ves čas povezano. Potem je prišlo dolgo obdobje iskanja. Kar sem pisal, mi je bilo včasih bolj všeč.

Ker je bilo bolj – ali manj iskreno?

Bil sem pač mlad, vse je bilo boljše. 

Nekje praviš, da moraš »ubiti svoje misli, da lahko misliš svoje misli«. Si mislil na represijo ali bolj na preseganje samega sebe?

Mislil sem na to, da angeli ne morejo leteti, če ne vedo, da so angeli.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vetrovna izravnava

    Primož Čučnik

    Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

  • Številke ali črke? Oboje!

    Agata Tomažič

    Naneslo je, da sem v bližnji tujini prisostvovala tako imenovani delavnici, katere poslanstvo je bilo tako imenovano opolnomočenje pisateljev. Raba glagolov nanesti in prisostvovati, ki izražata minimalno stopnjo vključenosti, ni naključna.

  • Avtobiografija ni bližnjica do dobre zgodbe

    Andrej Hočevar

    Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, “širokosrčnosti”. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Izdelava: Pika vejica