Avtobiografija ni bližnjica do dobre zgodbe

Ana Svetel

Pogovor z Ano Svetel ob njeni novi knjigi Dobra družba

Andrej Hočevar

Ana Svetel (1990) je avtorica pesniške zbirke Lepo in prav in kratkoprozne zbirke Dobra družba, ki sta obe izšli v zbirki Prišleki pri LUD Literatura, sicer pa je antropologinja, trenutno zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V zadnjem času se je veliko mudila na Islandiji, kjer je raziskovala družbene in kulturne vidike svetlobe, teme in vremena. Knjiga Dobra družba je nemudoma naletela na topel odziv in se znašla tudi v izborih najboljših knjig preteklega leta.

Knjiga Dobra družba ima prav poseben okvir, in sicer je vsaka zgodba tako ali drugače povezana s skupno vožnjo ljudi, ki se pravzaprav niti ne poznajo. Od kod sploh ta ideja?

Menim, da si je pri pisanju dobro zamisliti okvir, ki začrta meje. Kot avtorico me zanima iskanje svobode znotraj bolj ali manj določenih vsebinskih ali oblikovnih omejitev. Če se zamejim v eni razsežnosti, se lahko v neki drugi širim – gre za odkrivanje nepričakovanih dimenzij. To je bilo pri pisanju te knjige poseben izziv, a tudi igra – določiti vsebinski okvir, ki delno izhaja iz horizonta meni znanega. Prevoze ne nazadnje že nekaj časa precej redno uporabljam; tako da dobro vem, kako poteka »klasičen« prevoz, kakšni so »standardni« dialogi in podobno. Vendar mi v nobeni točki nastajanja te knjige ni bilo do tega, da bi opisovala resnične dogodke ali poskušala literarizirati anekdote. Vse od prve do zadnje zgodbe je fikcija – z enim malenkostnim ekskurzom v resničnost.

Ampak mogoče te moram najprej vprašati, kako si se sploh lotila proze. Je bila ta omejitev tista, ki te je porivala naprej, ali pa si že imela gradivo, ki ga je bilo treba naknadno zamejiti?

To sicer niso moji prvi prozni teksti, a dolgo sem bila prepričana, da je proza nekaj, česar ne obvladam zares, da sem v prozi preveč dolgovezna; da je tisto, kar znam pisati, poezija, zgodbe pa lahko pišem za predal. A sčasoma sem pridobila nekaj izkušenj in kilometrine, predvsem na delavnicah pri Andreju Blatniku. Tega ne omenjam zgolj iz nekakšne obveze, ampak zato, ker je pisanje proze v številnih ozirih veščina, da ne rečem obrt, ki nam jo je Blatnik res nesebično razdajal.

Pa se pri poeziji tudi tako omejuješ, kot si omenila za prozo?

Strinjam se, kot je na neki delavnici rekel Peter Semolič, da si je treba tudi pri poeziji postaviti okvir. Moji estetiki oz. poetiki je to blizu. Poezija je že sama po sebi omejena, že verz je struga. Bistvo poezije, poetičnega postopka je po mojem krajšanje, rezanje, destiliranje misli. Seveda pa je redkobesednost tudi domena kratkih proznih oblik. Nevarnost pri kratki prozi je navsezadnje ta, da poveš preveč, da podcenjuješ bralca, ki stvari po navadi tako ali tako razume, morda celo bolje od pišočega. A načeloma si proza lahko privošči momente, ko se širi, prestopa bregove, poplavlja. 

Vprašanje zamejenosti se mi zdi zanimivo tudi zato, ker gre pri tvoji prozi za nekakšne mikrokozmose, medtem ko so te tvoja študijska potovanja v zadnjem času peljala na različne oddaljene kraje, predvsem na Islandijo, Svalbard in Ferske otoke. Dobra družba, po drugi strani, je bolj ali manj omejena na Slovenijo.

Saj kot antropologinja oz. etnologinja vedno iščem neki mikrokozmos. Pravzaprav se mi ne zdi, da bi šlo za dve različni stvari, češ da bi bila moja študijska potovanja veliki, grandiozni zamahi, medtem ko bi bili prevozi zgolj neka mikrolokaliteta … Antropologija ne nazadnje sporoča prav to – da gre povsod za mikrolokalitete. Razlika je v tem, da kot udeleženec v domačih mikrokozmosih iščeš možnost uzrtja z distance, medtem ko si na terenskem delu v tujih okoljih mikrokozmose, ki se ti sprva kažejo kot nerazumljivi ali nesmiselni, približaš, udomačiš. V obeh primerih gre za iskanje neke idealne razdalje, najboljšega gledišča za opazovanje in razumevanje. Točka gledišča mora biti ravno prav blizu in ravno prav daleč. Oziroma – najbolje je, da je premična. Velikokrat gre na primer za linijo od idealiziranja do pretirane kritičnosti. Sama sem v vasi na Islandiji, kjer sem opravljala raziskovalno terensko delo, ves čas nihala med idealizacijo, celo eksotizacijo določenih tamkajšnjih praks, in neusmiljeno kritičnim notranjim monologom, da je to najbolj zagoveden prostor na svetu. Zaznavanje in reflektiranje lastnih ambivalenc in kontradikcij je ne nazadnje pomemben del etnografije. Tovrstna (avto)refleksija se zlahka prezrcali na rokovanje z bodočim literarnim gradivom. Na prevozih, če sem konkretna, je šlo predvsem za soočanje z lastnimi predsodki.

Kaj je bilo torej tisto, kar si pri sebi najteže presegla?

Vsega nikakor nisem znala preseči, poskušam pa videti vsaj lastna ozadja, zakaj sem na nekatere stvari tako občutljiva. Začne se že z banalnostmi, od tega, da se mnogi pač nenatančno izražajo, do tega, da ne berejo knjig, ne spremljajo nobenih kulturnih dogodkov, poslušajo Radio City … Moj problem je, da me to moti.

Je bil to problem pri pisanju te knjige?

Ne, to je moj problem pri prevozih v resničnem življenju, pri prisilnem kratkotrajnem druženju z neznanci. Pri prevozih velikokrat trčim ob meje svoje domnevne tolerantnosti, »širokosrčnosti«. Za tipkovnico je vse drugače, lažje.

Rekla si, da si, kadar opisuješ znano, domače okolje, mogoče preveč kritična – nisi pa imela težav s tem, da bi kakšne detajle v domačem okolju mogoče hitreje spregledala?

V resničnem življenju seveda spregledam ogromno, a pri dogodkih, ki si jih izmislim, se lahko vsaj trudim, da bi spregledala manj. In pri tem imam več časa. Pri pisanju lahko situacije vrtim nazaj, jih spreminjam, kot piska lahko dane like opazujem z empatijo in spoštovanjem, v resničnem življenju pa mi gre to nekoliko slabše od rok.

Kako dolgo pa je pri prevozih trajala ta udeležba z opazovanjem?

Neposredne povezave med mojimi prevozi in knjigo niti ni. To ni knjiga, ki bi bila kakor koli etnografsko osnovana.

Bi se mar takšne knjige lotila, če prevozov nikoli ne bi uporabljala?

Verjetno ne. 

Na kateri točki si kot uporabnica prevozov torej ugotovila, da se v tem skrivajo zanimive zgodbe, ki bi jih lahko napisala?

Ne spomnim se neke konkretne točke, a bilo je relativno zgodaj – prevoze ne nazadnje uporabljam že deset let. In v tem času so se precej spremenili. V začetku je šlo za manjšo skupnost, več je bilo hecnih, zanimivih pogovorov, ljudje so se bolj investirali … Danes so, vsaj po mojih izkušnjah, prevozi še najbolj podobni zgodbi »#prevozi«. V resnici se ljudje redko pogovarjajo onkraj vljudnostnih fraz, redko se zgodi kaj izrazito zgodbenega. Vseeno pa tu pa tam kakšna stvar poblisne, pride do kakšnega mikrotrka … 

Da so prevozi pravzaprav zanimiv material, sem najprej ugotovila skozi ustno upovedovanje, ko sem hotela komu povedati, kaj zanimivega se je zgodilo na prevozih. Torej skozi neko povsem vsakodnevno, mimobežno pripovedno formo.

Praviš, da v teh zgodbah sicer ni nič avtobiografskega, pa vendar se bodo bralci gotovo spraševali prav to. Ali je bilo to zate sploh vprašanje?

Vprašanje avtobiografskosti sploh ni tako preprosto. Gre seveda za mnoge plasti avtobiografskega. Verjetno vsak pisec leposlovja v svojem pisanju videva neke avtobiografske prvine, neke sedimente avtobiografskega. V tem kontekstu jih videvam tudi jaz. Ampak (avto)biografskih momentov v smislu, da bi se nekaj resnično zgodilo, pa v Dobri družbi ni, z izjemo omenjene zgodbe »#prevozi«, v kateri sem uporabila resnične tvite Aljoše Harlamova, okoli katerih sem zgradila zgodbo oz. kolaž. V neposredno avtobiografskem smislu pa je to tudi vse.

Sprašujem tudi zato, ker si v zadnjih letih objavljala tudi nekaj avtobiografskih esejev oz. kolumn, med drugim tudi za ta spletni medij, v katerih si govorila tudi o svoji družini in družinski zgodovini. Zakaj pa ti je bilo tam o teh temah zanimivo pisati?

Forma avtobiografskega eseja, posebej v fragmentarni obliki, ki sem jo jeseni za Razpotja uporabila v besedilu »Obris otoka«, se mi zdi izjemno zanimiva. A hkrati menim, da morajo biti vzgibi in razlogi za avtobiografsko pisanje dobro premišljeni, da to ne postane bližnjica, kadar se nam ne ljubi ukvarjati z zgodbo, fikcijo. Jaz sem pri tem vprašanju malo bolj konservativna (četudi menim, da so Prišleki eno izmed nesporno največjih del slovenske književnosti). A pri poplavi (avto)biografskih vsebin, ki vstopajo v literaturo, sem nekoliko sumničava … Menim, da mora avtor, avtorica zelo dobro premisliti, kdaj in kako avtobiografskost vpeljati v literaturo. Kar pa se tiče avtobiografskih esejev, pri katerih ne gre za knjižne objave, temveč za krajše, revijalne tekste – ti imajo poante seveda drugje, to so povsem drugačna besedila od Dobre družbe …

Zakaj je družina zate pomembna tema?

Družina in družinski odnosi so sidrišče, človekov osnovni koordinatni sistem, ki se izriše v otroštvu, v primarni družini. Je pa res, da smo si v naši družini zelo blizu in družina kot tema zame ni nekaj, kar bi bilo vezano samo na otroške spomine. Avtobiografske družinske vsebine tako nastajajo tudi dandanes, ko se bližam tridesetemu … S temi idejami se poigravam tudi za kakšen prihodnji knjižni projekt, vendar še nisem vsega dovolj natančno razmislila.

Ana Svetel: Lepo in pravAna Svetel: Dobra družba

Ana Svetel je pri LUD Literatura v zbirki Prišleki izdala obe svoji knjigi: Lepo in prav in Dobra družba.

Je tudi to nekakšna antropologija?

Antropologija pozna obsežno količino tekstov, ki temeljijo na avtoetnografiji, ko je raziskovalka, raziskovalec izrazito pozoren na to, kar se na terenu dogaja njemu ali njej. To je v nekaterih primerih krasno in absolutno upravičeno, včasih pa gre, po mojem mnenju, za bližnjico oz. za znak, da antropolog ni sposoben priznati, da je raziskava v nekem smislu spodletela, da ni zbral kvalitetnega gradiva, da ni našel relevantnih sogovornikov – pa se zato raje osredotoča na to, kar je na terenu občutil sam. Druga stvar pa so seveda etnografije, usmerjene v raziskovalčevo družinsko zgodovino.

Tudi pri poeziji dobimo pogosto občutek, da je govorec spet avtor sam, kar se zgodi že povsem avtomatsko, je pa seveda prav toliko vulgarno kot poenostavljajoče. Tudi pri tebi – da si ti tista, ki je, kot tvoja govorka, potovala tja in tja, spoznala te in te ljudi … Si imela tam manj pomislekov?

Če govoriva o mojem prvencu Lepo in prav, je v večini pesmi res precej linearna odslikava med pisko in subjektko, vključno z neposredno avtobiografskimi prvinami. A v resnici to ni in ne more biti bistven kriterij za vrednotenje poezije, lahko je zgolj stranska, obliterarna zanimivost. Dobra družba je, v tem oziru, resda drugače zastavljena. Edina zgodba, v kateri sem se precej poigrala z avtobiografskimi prvinami, je »Glas«. Preden sem jo napisala, sem namreč ravno prebolevala nekega fanta. Zdelo se mi je, da lahko ta zgodba pridobi, če ji dodam ubeseditvene lege svojega tedanjega občutenja. A še vedno ne gre za avtobiografskost, temveč za moduse protagonistkinega mišljenja oz. notranjega monologa; zdelo se mi je, da bo zgodba z malo moje kolorature pridobila na prepričljivosti. Avtobiografski odbleski so torej v zgodbo prišli zavoljo zgodbe, ne pa zato, ker bi jaz hotela povedati nekaj o sebi. 

Je to potlej razlika med poezijo in prozo – ali pa med mlajšo in izkušenejšo avtorico?

Razlika je od knjige do knjige. Morda je dobro le, da je knjiga v tem, kako in koliko je avtobiografska, konsistentna. Obe moji knjigi sta v odnosu med pisko in subjekto oz. mnoštvom protagonistov konsistentni. Ni pa rečeno, da se bom avtobiografskim tekstom – proznim in poetičnim oblikam – v prihodnje odrekla, nikakor.

Glede na to, da v tvojih zgodbah nastopa res bogata paleta likov, se mi zdi, da gre tudi za portret naše sodobnosti, nekakšen prerez družbe, ki jo zaznamujejo tudi predsodki, nestrpnosti, licemerstvo, a tudi sočutje, solidarnost in raznolikost. Ko si te like izbirala, ali si imela v mislih tudi orkestriranje celote?

Absolutno. To se mi zdi tudi izziv snovanja kratkoprozne zbirke. Delovati mora kot celota, kot knjiga, ki ni samo zbir najbolj uspelih zgodb preteklih let. Pisala sem z namenom razpiranja pahljače različnih situacij in oseb. To je po svoje igranje v variacijami na znano temo. Ne nazadnje sta mi starša relativno zgodaj v branje priporočila Vaje v slogu, rekoč, da mi to utegne biti všeč. Imela sta prav.

Ko govoriš o totaliteti teh zgodb, ali si imela pred očmi tudi neko specifično sliko družbe?

Ne na kakšen programski način, to mi ni blizu. A med snovanjem zgodb, nekje na polovici, sem pogledala, katere teme in poudarki dobivajo več teže, in poskušala vnesti še druge barve ali odtenke. Vedela sem, da mora biti ta zbirka raznolika. Sploh če želim, da bralci preberejo celo knjigo.

So bili kakšni liki, za katere se ti je zdelo, da res morajo imeti mesto v tej zbirki?

Ključno, ampak to se je k sreči zgodilo zlahka, brez truda, je bilo, da v zbirki ne nastopajo samo študentje oz. mladi odrasli, da torej vzpostavljam generacijsko razprtost. Pomembno se mi je zdelo, da vsaj v eni zgodbi nastopi otrok, da se vsaj v eni pojavijo starejši … In predvsem, da se vsaj v eni zgodbi potuje tudi izven Slovenije. Pomembna mi je bila tudi zastopanost tako prvoosebnih pripovedovalk kot pripovedovalcev.

Ravno s tem vzpostavljaš medgeneracijski dialog, mogoče celo čezgeneracijski diskurz. V primerjavi s prvencem je bila generacijska zaznamovanost precej bolj očitna. Zakaj se ti je zdaj zdelo pomembno, da to presežeš, kaj se je spremenilo?

Glede na to, da je bil namen znotraj danega okvira prevozov prikazati raznolikost življenjskih situacij, je bilo logično, da bodo zgodbe tudi generacijsko razprte. Delno je to povezano z lastnimi izkušnjami na prevozih, ki jih resnično uporabljajo tudi odrasli, v avtu so včasih tudi otroci, živali … Nekoč sem se peljala tudi s kačami in pajki, ki so v Maribor potovali na razstavo eksotičnih živali.

Pa ne samo medgeneracijsko, tudi v smislu družbenih statusov …

Vse to korenini v resničnosti. To je tista materija resničnosti, ki bi jo bilo za literaturo škoda oklestiti. 

Si imela pri vživljanju v katerega izmed teh likov tudi težave? Zaradi generacije, statusa?

Želela sem napisati zgodbo iz perspektive otroka, a tega glasu nisem znala poustvariti. Ne vem, kako nekaterim piscem uspe ujeti veristični otroški glas, ki ni omalovažujoče popreproščen, a tudi ne zapade v nerealno visoke lege. Nekaj težav sem imela pri zgodbi »Partija«, v kateri spremljamo očeta in njegovega odraslega sina. Ko sem bila že prepričana, da sem nekatere dimenzije njunega odnosa dobro ujela, mi je mama, psihologinja, povedala, da mi s stališča določenih psiholoških dinamik sploh ni uspelo.

Si to zgodbo potlej kaj spreminjala?

Seveda. Ta zgodba je doživela veliko verzij.

Si se morala kdaj tudi zavestno zadrževati, cenzurirati?

Zavestno ne. 

Nikoli nisi imela občutka, da si šla predaleč?

Ne. Verjetno vsebine stečejo skozi neko notranje sito, preden se sploh lotim pisanja. 

Ana Svetel (foto: Matic Bajželj)

»Menim, da nas prevozi – in druge oblike delitvene ekonomije – kot posameznike mečejo iz udobnih pridobitev srednjega razreda 20. stoletja, torej iz modusa vsakdana, ki je utrjeval predvsem nuklearne strukture. V okviru solidarnostne ekonomije pa ta atomizacija, pri kateri atomi niso zgolj posamezniki, temveč neke minigrupacije, razpada.« (foto: Matic Bajželj)

Zdi se mi, da si na neki – meni kot bralcu mogoče duhovit – način kakšnega izmed likov tudi malce privoščiš. Tukaj gre seveda za ironijo, a to je vedno spolzek teren. Nikoli nisi imela pomislekov?

Mogoče res pišem in delujem z neko prostodušnostjo, a predstavljam si, da to ni ironija. Nekatere lege so mi preprosto blizu, denimo nekoliko starejši, zagrenjeni tipi, to lahko kar nekako razumem. (smeh) Protagonist zgodbe »Haters gonna hate« je denimo zapreden v svoj notranji monolog, svet dojema skozi venomer kritikantski, pritožujoč filter, in takšna sem včasih tudi sama. Zgodbo človeka, ki se nad vsem zgraža in ki vse sovraži, mi je bilo pač preprosto napisati. »Haters« sem napisala v enem zamahu, na eni sami dolgi kavi v Café Prückel na Dunaju. Steklo je v enem dihu, praktično brez naknadnih sprememb. Nato sem do konca popila tisto kavo, zgodbo prebrala, se sama sebi smejala in vedela, da zadeva, kar se mene tiče, stoji. Včasih je tako preprosto.

Če se po takšnih (stereotipnih?) likih navežem še na nekatere druge lokalne posebnosti, kot je denimo narečje – kako si lovila ravnotežje med etnografiranjem in shematiziranjem, da ne bi zašla predaleč? Lahko bi te vprašal tudi, zakaj se ti je sploh zdelo pomembno vključiti denimo narečja.

Lokalne nianse govora in tematik so nekaj, kar iz resničnosti v to prozo pljuskne kar samo od sebe. Vem pa, da se pri tem pojavi nevarnost shematizacije, tako kot se dogaja v slovenskem gledališču, kjer butec pač vedno govori štajersko. Tudi na področju narečnih in drugače zaznamovanih govorov sem v zgodbah iskala raznovrstnost, vendar sem – ker vendarle prihajam iz Maribora – ugotovila, da mi štajerski način ubesedovanja sveta najlažje in najhitreje steče. (smeh) 

Pri tem si se ob pisanju gotovo zabavala.

Ja, seveda. Lahko rečem, da sem se zabavala pri domala vseh zgodbah. To je za neko prevladujočo percepcijo literarnega ustvarjanja morda nenavadno, a meni se zdi, da se zbranost in trud pri pisanju absolutno ne izključujeta z zabavanjem. Je pa res, da se zabavanje pri pisanju morda izključuje z resnobnostjo, pri nas pa so številni avtorji in avtorice tako grozljivo resnobni, sebe in svoje delo jemljejo tako prekleto resno. Če bi se jemali malo manj resno ali pa se na račun lastne resnobnosti tu in tam vsaj pošalili, literatura najbrž ne bi izgubila na kvaliteti.

Če se malo vrnem k omenjeni zgodbi iz citatov z različnih družbenih omrežij, ki jo berem kot nekakšen pastiš – kako si prišla do ideje, da jo uporabiš kot zgodbo o tem, kako se ljudje na prevozih mogoče ne pogovarjajo toliko med sabo, temveč drug mimo drugega?

Žal je to najznačilnejša veduta prevozov. Neredko celo vozniki prepogosto strmijo v ekrančke. Vsak je prilepljen na svoj telefon. Ampak v zgodbi »#prevozi« nisem hotela zgolj prikazati situacije, v kateri je vsak zapreden v svoj digitalni svet. Zanimiveje se mi je zdelo, da se – kar spoznamo skozi njihove digitalne objave – med njimi nekaj dogaja, le da to slutimo prefiltrirano skozi njihove percepcije. Že od začetka sem vedela, da bo ena zgodba sestavljena zgolj iz objav na družbenih omrežjih. Kar je bil trd oreh, ustvariti nekaj, kar ima kljub vsemu tudi svojo fabulo. 

Kako bi torej v širšem smislu opisala ekonomijo odnosov na prevozih, ki so, ne nazadnje, povezani tudi z delitveno ekonomijo?

Menim, da nas prevozi – in druge oblike delitvene ekonomije – kot posameznike mečejo iz udobnih pridobitev srednjega razreda 20. stoletja, torej iz modusa vsakdana, ki je utrjeval predvsem nuklearne strukture, pa ne samo družine, temveč tudi prijateljev, istomislečih znancev, sodelavcev – torej nekakšnih intimnih otočkov družbe. V okviru solidarnostne ekonomije pa ta atomizacija, pri kateri atomi niso zgolj posamezniki, temveč neke minigrupacije, razpada. V tem smislu torej prevozi in drugi fenomeni delitvene ekonomije posamezniku ne morejo nuditi tovrstnega nuklearnega udobja, nasprotno, frcajo ga stran, v neudobje, v neznano.

Pri odnosih med tvojimi liki lahko zaznamo obe skrajnosti: na eni strani vzdušje izrazitega zaupanja, ko si neznanci naenkrat zaupajo najgloblje skrivnosti, na drugi pa zgodba, v kateri celo voznik kar izgine, tako da je druščina, ki se je znašla v njegovem avtu, prepuščena sama sebi, v nekem smislu izdana.

Protagonisti v zgodbi »Nikomur ne povej« so morda tako iskreni prav zaradi mimobežnosti odnosov, zaradi njihove navidezne enkratnosti, naključnosti. V zgodbi »Kam« pa sem skušala med sopotniki vzpostaviti globljo povezanost, ki jo sproži neki na videz bizaren dogodek. V zaključnem prizoru zato vsi (preostali) stojijo ob kombiju in si tudi fizično prihajajo bliže, ne gre več le za seštevek naključno združenih posameznikov, temveč za skupino.

Prej si omenjala, da si že zelo mlada veliko brala, tudi zahtevnejše knjige. O branju večkrat kaj objaviš tudi na družbenih omrežjih, citate ipd., večkrat te kaj navduši. V neki kolumni omenjaš celo, da je branje oblika komunikacije (nekomu nastaviš časopis, odprt na neki konkretni strani), saj se s tem, ko beremo isto besedilo, ustvarja tudi nekakšna bližina. Zakaj ti je branje (leposlovja) pomembno?

Če smem najprej poudariti: številne aktivnosti, vezane na promocijo branja, postavljanje branja na piedestal in podobno, se mi zdijo iz številnih razlogov globoko problematične. V tem vidim žal tudi razredni elitizem, razglašanje blagodejnih učinkov branja pa je vse prepogosto le prepričevanje prepričanih. To ni prava pot za pridobivanje bralcev. Več bralcev bi pridobili z dobrimi knjigami, s kompetentnimi, načitanimi knjižničarji in knjigarji, s poljudno, a kvalitetno napisanimi recenzijami v množičnih medijih. Knjiga bi morala biti samoumevno prisotna, a brez moralističnega, dogmatičnega krča, ki jo prepogosto spremlja. 

Sicer pa je branje res del mojega življenja. Do predvčerajšnjim bi lahko rekla, da televizijskih serij sploh ne gledam. Pred dvema dnevoma pa sem eno le začela gledati. In mislim, da jo bom pogledala do konca.

Bo to ena med mnogimi?

Upam, da ne. Gre za to, da moram izbirati. Ker sem praktično ves čas na meji izgorelosti, se moram v urah osvobojenega časa premišljeno odločiti, ali jih bom posvetila gledanju serije ali branju knjige. Zavidam tistim, ki imajo dovolj časa za oboje, pa še za zdravo prehranjevanje, urejanje doma, planinarjenje in zgledne medčloveške odnose. Jaz preprosto ne zmorem vsega. Zato se skušam premišljeno odločati vsaj o tem, katerim aktivnostim se odrekam.

Ti si verjetno odraščala v okolju, v katerem si bila obdana s knjigami in je branje res bilo vrednota?

Ja, to je res, a tudi mene vsak dan mika gledati butaste posnetke na Youtubu in pregledovati srcozlom. Velikokrat spolzim po internetnih klancih in nimam dovolj discipline, da bi v roke vzela knjigo, ali pa sem preveč utrujena ali pa preprosto ne morem več brati – ja, vsak dan sem jezna nase, ko izgubljam čas s skrolanjem. Pa ne gre zgolj za mojo osebno situacijo – lanskoletna raziskava Knjiga in bralci je pokazala, da tudi tisti, ki beremo, na splošno beremo zmeraj manj knjig. 

Saj serije dojemamo tako rekoč kot nove romane. Dandanes za spremljanje vzponov in padcev neke družine ali junaka sploh ni več treba brati nekega dolgega romana …

Branje terja več pozornosti, več umirjenosti in vzdržljivosti hkrati. Knjiga je bolj izčiščen medij, ki zahteva grajenje predstavnega sveta, medtem ko serije ali filmi – četudi so izvrstni in se lahko postavljajo ob bok tudi največjim literarnim delom – od gledalca ne pričakujejo, da si svetove v mislih izriše sam. Veliko mi pomeni, da poznam nekaj ljudi, katerih bralski okus zares cenim. Recimo Katarina Nahtigal prebere ogromno knjig in na Facebooku objavlja odlomke, tako da so družbena omrežja seveda tudi vir odličnih priporočil. Hkrati pa me to pretirano poudarjanje prebranega, tako na družbenih omrežjih kot tudi drugje, strašno dolgočasi, ker se velika večina »javnih bralcev« posveča predvsem petim piarovsko najbolj izpostavljenim knjigam na leto … Pa ne pravim, da izpostavljena dela niso vredna hvale, temveč da je še mnogo drugih, drugačnih, prav tako vrednih branja. Bralci izbiramo po liniji najmanjšega odpora ali množičnih odločitev, redkokdo (vključno z mano) pa se na družbenih omrežjih navdušuje nad klasiki ali, ne vem, slovenskimi romani iz 70. let. Knjižna produkcija je pač postala del vsakodnevne potrošnje in pozabe. Predvsem pozabe.

Sprehod po knjižnem sejmu ali listanje Bukle me nikakor ne navdaja s prijetnimi občutki. Listam in listam in videvam knjige, ki bi jih z veseljem prebrala, pa hkrati vem, da jih ne bom. Zdi se mi, da je vsega vedno več in da je vse vedno večje. Vsesplošna hiperprodukcija (knjig, mnenj, čustev) in imperativ po več nas vrti v ideološki spregi s slabo vestjo, z občutki krivde, da smo ignorantski, da ne zmoremo slediti, da premalo vemo … Mogoče pa je tudi to, da se sprijaznimo, da stvari gredo mimo, neke vrste umetnost.

To verjetno ni povezano samo z branjem?

Seveda, ampak pri tistih nekaj področjih, ki jih spremljam bolj aktivno, tudi bolj konkretno vem, kaj zamujam.

Misliš na literaturo?

Tudi, pa na nekaj podpodročij antropologije, kjer je produkcija relevantnih besedil prav tako grozljiva, pa na nekaj segmentov klasične glasbe. 

Za glasbo imaš zdaj verjetno manj časa, kajne?

Zakaj? Ravno danes sem spet vadila, zato sem malce zamudila! (smeh) Trenutno vadim Schubertov Impromptu op. 142, št. 1. Srednji, lirični del, je čista lepota, če smem delati malo reklame za poslušanje.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V središču si vedno ti sam

    Andrej Hočevar

    Zdi se mi pomembno, da imam neko linijo od rojstva do zdaj, da vem, kakšna je zgodba, tudi če hočem kdaj kje kaj pretrgati in kam preskočiti.

  • Neizprosnim sodnicam

    Pia Prezelj

    Skoraj vse naše odločitve se mi zdijo sebične, sploh tiste v odnosih, zakonih, družinah, a nekatere sebičnosti so – vsaj tako se zdi – sprejemljivejše od drugih.

  • Prvi april

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kako daleč sta si zastonj in zaman? Si človek res ogleda svetovno znan spletni muzej ali legendarni slovenski film, ker ga ceni in se mu približa spoštljivo, ali pa ga ponuca kot toaletni papir samo zato, ker je pač brezplačen?

Izdelava: Pika vejica