Stvar navade

(uvodnik iz revije Literatura št. 379-380)

Revije so svojevrsten medij, ki ga znotraj njegovega komunikacijskega kroga zaznamujejo tako načini sporočanja kot načini sprejemanja. Razumemo jih lahko kot rezultat kompleksnega prepleta idejno-vsebinskih prvin in oblikovalskih rešitev, ki jih prevedejo v oprijemljive predmete. Toda revije so – v nasprotju s knjigami – mnogo manj jasno oziroma strogo določene, saj sta spremenljivost in nestalnost pravzaprav bistveni del njihove zasnove.

Zaradi tega lahko obstaja takšno mnoštvo tako raznolikih izdelkov, ki jim rečemo revije, vsakič znova prilagojenih komunikacijskim potrebam predvidenega kroga oddajnikov in prejemnikov, znotraj katerega revije prevzemajo vlogo epistemološkega vmesnika, brez katerega se udeleženke danega komunikacijskega kroga ne bi mogle izražati. Število mogočih pojavnosti je neomejeno, ker je tudi množica vsebinskih izhodišč odprta in določena sproti.

Oblikovalske rešitve, ki niso vna­prej strogo določene, sicer fiksirajo pojavnost neke revije – ne glede na to, kako ozko vsebinsko zasnovo ima in kako majhno (oziroma kako zaprto) množico nagovarja –, vendar ni nujno, da to vedno naredijo v smiselnem dialogu z vsebino. Odnos med oblikovalskimi rešitvami in vsebinskimi zasnovami (ali še bolj njihove diskrepance) razkrije včasih še največ o tem, kako neka kultura oz. stroka razume samo sebe.

Kadarkoli sem se o založništvu pogovarjal s kom, ki prvenstveno deluje v drugih krogih, sem v pogovoru o posameznih založniških praksah pogosto naletel na začudenje. To sicer ni posebnost založništva; občutek je znan vsakomur, ki se je kdaj gibal na presečiščih različnih scen ali panog. Ni nujno, da so tovrstna soočenja vedno prijetna, a prav ta liminalna območja so lahko prostor najbolj navdihujočih izmenjav.

Ker sem nekoč, naivno izhajajoč iz sebe, sklepal, da urednice, pisatelji in oblikovalke na krovu iste ladje potujemo proti istemu cilju – recimo dobro napisani in lepo oblikovani knjigi –, me je sprva presenečalo, da sem naletel na tako nasprotujoča si stališča. Sčasoma sem spoznal, da domnevna zaprtost krogov in scen pomeni predvsem neprepustnost za dialog z drugimi krogi in scenami. Na splošno se mi je literarna scena (kot verjetno tudi vse druge) vedno zdela še posebej samozadostna, pametnjakarska, pogosto trmasto vase zagledana in nagnjena k ustvarjanju viharjev v kozarcu vode, namenjenih neki omiljeni večnosti. Pogovori z drugimi izven te scene so se mi zato zdeli v približno enaki meri poučni, streznitveni in navdihujoči, saj so mi pokazali, da je kak pojav ali kakšna težava z drugega brega videti povsem drugače, mogoče manj, mogoče pa bolj problematično.

Od srednje šole naprej, ko sem se začel resno zanimati za literaturo z malo in kmalu tudi veliko začetnico, so se mi številni vidiki delovanja na tem področju oziroma interakcije z njim sprva zdeli samoumevni, kar se pogosto zgodi, če se pogovarjaš pretežno sam s sabo. Tako sem sprva dojemal literarne revije kot nekaj danega, odpornega na razvoj in spremembe: Dialogi v tistem okornem velikem formatu, Literatura v majhnem, šolske revije pa v Wordu oblikovani zmazki s klamfo. Ko sem se začel bolj zanimati za tipografijo in oblikovanje, sem naenkrat spoznal, da sploh ni nujno, da je vse ravno takšno, kot sem bil navajen, in da bi bilo v resnici pogosto celo bolje, če ne bi bilo.

Trenutek streznitve oziroma uvid v diametralno nasprotnost pogledov se mi ni še nikoli razkril bolj odločno kot prav v pogovorih o literarnih revijah. Prve reakcije tako oblikovalcev (ti so namreč ločena skupina, ki ne čuti posebne pripadnosti založništvu, če odštejem redke izjeme, zaposlene pri večjih založbah) kot tistih, ki so literarno revijo mogoče prvič videli, ko sem jim pokazal Literaturo, je bila: to je knjiga! Saj to; če sem naredil korak nazaj, sem se moral strinjati. Format, oblikovanje, tipografija, vse je res spominjalo na knjigo. Razlika je le v tem, da ima knjiga ISBN, revija pa ISSN številko. Samo poglejte Litterae slovenicae, Probleme in Analecto.

Oblikovanje je tudi izraz pripadnosti: knjiga in revija, isto oblikovanje; različni reviji, isto oblikovanje.

[K]njiga je od nastanka tiska naprej kot fizični predmet s svojimi inherentnimi lastnostmi postala metafora, s pomočjo katere so ljudje v različnih časovnih obdobjih ubesedovali svoja čustva, poglede na svet in znanstvena spoznanja. – Kovač in Gregorin v knjigi o koncu knjige

To ne velja za vse revije, toda očitno je treba specifike literarnih revij razumeti tudi glede na to, kako se razlikujejo od knjig. Razlog, zakaj to ni vedno dovolj razvidno, je tudi v neustreznih oblikovalskih rešitvah, ki bolj sledijo tradiciji knjižnega oblikovanja (ali nemara ustrezneje: sledijo tradiciji revijalnega oblikovanja, ki je sledila tradiciji knjižnega oblikovanja), ne ustvarjajo pa nove, lastne tradicije. Refleksija prepleta forme in funkcije se zdi nepotrebna, ker smo se pri literarnih revijah na njihov format (obliko, oblikovanje) že tako navadili, da ga dojemamo kot nekaj danega in nespremenljivega, podobno kot knjigo dojemamo kot knjigo, ne da bi se ob tem spraševali, kaj knjiga kot oblika mišljenja in produkt tehnoloških in duhovnih razvojev sploh je. Ko Kovač in Gregorin razmišljata, kaj pomeni konec knjige, govorita o »odporu do telesne in umske discipline, ki sta potrebni za branje«, specifično branje knjige, ki si jo v grobem predstavljamo denimo kot določeno število strani vezanih listov papirja. V povprečju se obseg menda celo veča, ampak recimo, da ta napor ne meri na Unescov minimum 48 strani.

Domnevna kriza ob ideji konca knjige je lahko problem torej predvsem zato, ker knjigo dojemamo kot privilegirano mesto izražanja, ki izgubi smisel, če se ne pojavi kot fizični izdelek, vezan v usnje, če nima trdih platnic, ni postavljen v renesančni pisavi ali če je namesto na papirju shranjen v računalniških datotekah. Če ima knjiga privilegiran civilizacijski položaj, so ji revije že s tega stališča nujno podrejene, torej nekakšni alternativni komunikacijski sistemi, ki so ravno zato, ker so alternativni, tudi bolj prilagodljivi in trdoživi: če se revije spreminjajo, s tem ne izgubljajo svoje (zgodovinske) identitete, temveč jo konsolidirajo ravno skozi perspektivo nikoli zaključenega procesa postajanja. Tako bi vsaj lahko bilo …

Danes ima najstarejša slovenska revija, ki še izhaja, okrog 3600 naročnikov. Prva številka je izšla 8. februarja 1895. Vsi Planinski vestniki, zloženi na kup, merijo v višino že več kot štiri metre. – Delo

Pri nas v javnem diskurzu še vedno prevladuje narativ pomembnosti jezika za vzpostavitev naroda, ki je že zdavnaj postal predvsem breme, ki otežuje preboj v nove izrazne oblike. In če so k temu pripomogle tudi knjige, v katerih si je bilo treba izboriti svoje (jezikovno) mesto, potem si lahko predstavljamo, da manjše skupnosti še bolj nujno potrebujejo sredstva, s katerimi bi se lahko konsolidirale, za kar so najbolj primerne revije. Berlinska literarna revija SAND je vzniknila menda iz angleško pišoče skupnosti, ki je posedajoč po kavarnah predela Mitte pisala o tem, kako posedajoč po kavarnah piše … Izročilo revije Literatura je povezano z neko konkretno generacijo in njenimi konkretnimi estetsko-družbenimi nazori, ki so se razlikovali denimo od nazorov Nove revije (pa bi težko rekel, da je šlo pri obeh revijah za radikalne oblikovalske odklone), spet drugačni so nazori – in včasih tudi oblikovanje – novejših (študentskih) literarnih revij, ki vznikajo in ugašajo, recimo Idiot, Nebulæ, Novi zvon, Adept ali Zamenjave.

Kar je v tem smislu vsem revijam skupno in je bržkone njihova glavna naloga, je torej prav povezovanje dane skupnosti, ne glede na to, kako zamejeno ali ohlapno je definirana. Pri tem se mi zdi zanimivo vprašanje, ali je dana skupnost že obstajala, le da brez svojega glasila, ali pa se je formirala šele z nastankom revije in nato ali je sčasoma poskušala/uspela razširiti svojo skupnost onkraj kroga ustanoviteljev. Posebnost literarnih revij, ki so skozi zgodovino vedno igrale pomembno vlogo pri povezovanju literarnih skupnosti, je bržkone v tem, da se njihove snovalke že tako ali tako ukvarjajo z jezikom, zatorej z revijo pravzaprav ne stopajo v drug medij. To se mi zdi bistveno, saj bi tudi v tem smislu lahko nadaljevali, da literarna revija ni zares samostojen medij za izražanje, ki sicer tehnično ali epistemološko ne bi bilo mogoče, temveč »zgolj« literatura v malem. Tako rekoč nekakšen katalog aktualnega ustvarjanja ali bolj ali manj ohlapno urejena antologija sodobnosti, podrejena nadmnožici literarnega ustvarjanja, mogoče namenjenega predvsem prihajajočemu natisu v knjigi.

Če je tako, potem je literarna revija nekaj zelo začasnega, efemernega, vendar so v njej lahko objavljeni teksti, ki menda pretendirajo tudi na večnost, namreč tisto, ki jim jo bo zagotovila knjiga kot privilegirani medij kulturnega parnasa. In če je revija v tem smislu podrejena literaturi na splošno, potem ne sme presenečati, če so tudi načini branja in interakcije z literarno revijo podobni načinom interakcije s knjigo. Na ohlapno hierarhijo in linearni način branja od začetka do konca nedvomno vpliva tudi pogosto konservativno oblikovanje, ki v veliki meri sledi obliki knjige. Po formatu, tipografiji, ritmu. Začetek poglavja je sicer označen, sledi pa mu poljubno število bolj ali manj gosto potiskanih v grafičnem smislu enoličnih strani teksta, ki se kot ritmična enota zaključi šele z naslednjim poglavjem. To je seveda klasično knjižno branje, povezano s telesno in umsko disciplino (in drugimi privilegiji, kot so čas, prostor, mir).

Začudenje tistih, ki v reviji, kot je do pred kratkim bila Literatura, vidijo običajno knjigo, izvira torej iz tega, da v posamezni številki prepoznavajo metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto, saj ni oblikovalskega signala, da bi jo morali razumeti kako drugače.

So knjige in revije večne ali samo dekorativni vzorec na policah?

Bralci oblik posameznih črk po navadi ne dojemajo kot grafičnih elementov z estetskimi vrednostmi in performativnim potencialom. Preprosto preberejo sporočila, ne zavedajoč se, koliko truda so morali v to vložiti zaradi slabo oblikovanih črkovnih družin, neprimerne postavitve ali napačne izbire črkovne vrste. Bralci, skratka, trpijo za posledicami slabe tipografije, ne da bi sploh vedeli, kaj je dobra tipografija. – Veronika Burian, ustanoviteljica studia TypeTogether

Pri večini slovenskega (institucionaliziranega) knjižnega oblikovanja in seveda še toliko bolj pri oblikovanju literarnih revij imam občutek, da se odvija v nekakšnem mehurčku. Zadovoljno ostaja znotraj nekih arbitrarnih mej, ki jih določajo nekakšna kombinacija pomanjkanja drznosti, poznavanja trendov, vizije in (strokovne) refleksije izročila, skupaj s podcenjevanjem končnih naslovnic in nerazumevanjem urednikov oziroma drugih odločevalk, ne nazadnje pa tudi obstoječih modelov financiranja. Kot da se na področju oblikovanja ne dogaja nič zanimivega oziroma nas to pač ne zanima. Oblikovanje nima svoje besede, zato naenkrat ne odgovarja več na vprašanja komunikacije in povezovanja, temveč rešuje zgolj en problem: zagotoviti pravočasno oddajo v tiskarno. Če že imamo tako vrhunsko vsebino, zakaj mora biti potlej ujeta v tako povprečno obliko?

Oblikovanje pogosto ostaja na varni razdalji nekje v ozadju in daje prednost servilni neproblematičnosti pred inovacijo. Naloga oblikovanja seveda ni oteževanje sprejemanja danega sporočila, temveč iskanje kreativnih rešitev, ki bodo sprejemanje obenem olajšale in s sporočilom stopile v plodovit dialog. Klasično vodilo o nevidnosti dobrega oblikovanja, ki ni vsiljivo in predvsem ne nasprotuje svoji snovi, torej ne ustvarja neprijetnega trenja z idejo, ki jo pomaga ojačiti in spraviti do naslovnika, se je postopoma spremenilo v inercijo, ki preprečuje kakršnekoli presežke. V resnici pa se trendi spreminjajo, zato lahko dandanes naletimo na izvirne rešitve, ki ustvarjajo svoja lastna pravila, če pogledamo onkraj literarnega in nacionalnega mehurčka. Tudi pri nas obstajajo izjeme: Cukr, Etc., Maska, Ekran, Lutka, nekdanji Šum …

Ironično je, da si, kadar kljub vsemu prepoznam kak očiten znak oblikovalčeve prisotnosti, na koncu še sam zaželim, da ga ne bi bilo. Na živce mi gre kak komaj opazen, mogoče tipografski detajl, s katerim je hotela oblikovalka vnesti nekaj svežine in nekoliko razpreti prostor mogočega – a seveda previdno, da ne bi bil nihče oškodovan, in tako, da pravzaprav na nič zares ne vpliva, kot da je še sam sebi odveč in neutemeljen. Oblikovanje, ki ni ne dobro ne slabo, ne ustvarja pravzaprav nobene uporabniške izkušnje. Kot da ni razlike med kvaliteto, nevsiljivostjo, povprečnostjo in dolgočasnostjo.

Toda oblikovanje lahko bistveno vpliva na razumevanje danega sporočila tudi na bolj subtilne načine, ki se jih nemara premalo zavedamo. Na ravni celote namreč hote ali nehote ustvarja sporočilni kontekst, mrežo, ki zagotavlja ritem in postavlja koordinate za sporazumevanje. Oblikovanje povezuje sporočilo oddajnika s prejemnikom, torej pomaga prenesti piskino idejo do bralke. S tem vzpostavlja sredstva za komunikacijo te ideje, in sicer ne glede na to, ali je bilo treba ta sredstva najprej iznajti ali pa samo pravilno izbrati. Kajti vsaka postavitev neke publikacije, četudi opravljena po liniji najmanjšega odpora, morda nehote stopa v dialog s tradicijo, ki daje vnaprej določeno orodje za dekodiranje sporočila, ki bi ga z drugim orodjem interpretirali drugače. Oblikovanje skratka retrogradno določi vsebinske parametre sporočila. Bralci prepoznajo slog znane črkovne družine, vidijo poravnavo, torej gre za resno literaturo, ki bi bila v drugačni postavitvi ogrožena. Ali pač?

Razne literarne revije.

[O]blikovanje ne postane zgolj način za preboj v zaželeno prihodnost, temveč si tudi prizadeva vzpostaviti besedišče, s katerim definiramo pogoje medsebojnega vzpostavljanja odnosov. – Frank Chimero, oblikovalec

Glavna težava knjižnega oblikovanja in še posebej oblikovanja literarnih revij je po mojem v tem, da temelji na nereflektiranem izročilu neke tradicije, ki je sčasoma postalo samo sebi namen. Od kod pravzaprav izvirajo standardi, na katere smo se tako navadili? (Ne mislim na teorijo, temveč prakso.) Zakaj so se nekatere rešitve uveljavile kot edine sprejemljive? Mar ni mogoče, da so bile nekoč najboljše takšne zgolj zaradi tehničnih omejitev – recimo tiskarske tehnologije –, ki so že zdavnaj presežene? Ali pa da temeljijo na klišejih, ki so sprejeti kot edina rešitev, ker v resnici ne želimo, da bi se oblikovanje vmešavalo v ustaljene procese?

Ne nazadnje, izročilo neke tradicije bi lahko temeljilo tudi na pomoti, napaki ali kaprici, ki jo nereflektirano perpetuirajo naključne odločevalke. Čemu ne bi odločitve prepustili raje oblikovalkam? Najljubša barva moje babice nima zveze z utemeljeno izbiro za predstavitev tvoje blagovne znamke. Višina knjižne police tvoje sosede in njene preference glede vzdrževanja reda nimajo zveze z oblikovalskimi razlogi za izbiro formata. Prepogosto sem bil priča »kreativnim« procesom, v katerih je naročnica brez pravega poznavanja sama predlagala rešitve, za katere bi ji lahko vsak resen oblikovalec takoj razložil, zakaj so slabe, ampak takšna naročnica očitno ni iskala mnenja resnega oblikovalca.

Slabo oblikovanje se je vzpostavilo kot svojevrstna tradicija, znotraj katere je oblikovanje slej ko prej le stvar navade. Ne samo da se odjemalec oziroma prejemnik nanj navadi, temveč tudi nima orodja za ločevanje dobrega oblikovanja od slabega. Dobre in inovativne rešitve so v nevarnosti, da bodo zreducirane na odklon od norme, ne da bi se najprej vprašali, ali so obstoječi standardi sploh smiselni. Če slabo postane dobro (ker je domnevno utečeno in uveljavljeno), potem dobro postane slabo (ker je domnevno drugačno in disruptivno).

Revija Literatura v preteklosti. Bolj ali manj naključen nabor slovenskih kulturno-literarnih revij, ki jih hrani neka knjižnica.

Nič manj pa ne drži, da so bila oblačila občana Shakespearjeve dobe za njegove čase zadovoljiva in ustrezna in bi, kar se tiče praktičnosti, utegnila prav tako ustrezati tudi naši dobi. Toda treba je upoštevati še vprašanje »sloga«, slogi pa se, tako kot pri oblekah, tudi pri pisavah muhasto menjajo.– Fredric Goudy leta 1940, znan tudi po izjavi, da je minuskule staviti razločeno tako slabo kot krasti ovce

Zakaj sploh še potrebujemo literarne revije in zakaj bi potrebovali nove literarne revije? Lahko vprašam tudi drugače: zakaj potrebujemo nove romane, nove pesmi, novo glasbo, nove obleke? Vedno se mi je zdelo, da vsaka generacija potrebuje svojega Šalamuna – istega in edinega, ampak vedno znova, kot da ga ni odkrila še nobena generacija pred njo. Nove revije pridejo in grejo, tako kot generacije, ki so jih vzpostavile in ki so se vzpostavile prav z njihovo pomočjo.

Po mojem vedno nove rešitve potrebujemo zato, ker s tem poudarjamo proces kot nekaj živega in interaktivnega, nekaj, kar se odvija kot komunikacija med več posameznicami ali skupinami. Ker verjamemo v kulturo. S tem vedno znova utemeljujemo smisel, ne način tega početja. Smiselno je pisati novo literaturo, vendar ne kot poskus cementiranja tradicije, temveč večnega vračanja istega. Mogoče se zdi kot tek v krogu, a ne na mestu. Še vedno je prostor za neskončno drobnih odmikov, ki ne pokvarijo celote. Če nič drugega, nove stvaritve potrebujemo zato, da pogovor ne bi zamrl in bi morali živeti v tišini.

Mogoče nove rešitve niso pomembne zgolj zaradi morebitnih izboljšav, temveč, nasprotno, zaradi napakic in odstopanj. Ne potrebujemo še več popolnih umetnin (po možnosti enih in istih predstavnikov neke uveljavljene družbene skupine), temveč napake, ki povedo nekaj o trenutnem svetu in stanju stvari. »Oblikovanje črk samo na sebi je, kot tudi druge kulturne stvaritve, nenehna iteracija, hibridizacija, premešavanje in interpretiranje zgodovine. Zato ni nič samo po sebi zares edinstveno, ampak svojo izvirnost črpa iz povezav in kontekstualizacij idej, vtisov, izkušenj in tehnologije,« pravita oblikovalca Veronika Burian in José Scaglione.

Bolj dinamično oblikovane revije vabijo k bolj kreativni interakciji.

Sovražim Helvetico: zame je nekaj groznega, res jo sovražim. Toda dejstvo, da jo sovražim, še ne pomeni, da ne smem sam ustvariti podobne črkovne vrste. Rad bi pokazal, kako bi črkovna vrsta, podobna Helvetici, morala izgledati. – Martin Majoor, med drugim oblikovalec črkovne družine Scala, ki jo uporablja Cankarjev dom

Vsaka nova stvaritev v nekem smislu vsebuje tudi sporočilo o lastnih zakonitostih in omejitvah izbranega medija. Vsaka pesem je lahko refleksija možnosti poezije, vsaka številka neke literarne revije, recimo Literature, je konkreten prikaz, kaj hkrati je in kaj bi potencialno lahko bila sodobna (slovenska) literarna revija ali celo literatura. Isto velja za oblikovanje kot način sporočanja neke ideje. Na vprašanje Kaj je literatura? bi lahko odgovoril: To je neprekinjeno besedilo, stavljeno v francoski renesančni pisavi, poravnano v bloku. Tudi obratno deluje: – Kaj je to: besedilo, postavljeno v črkovni družini Computer Modern? – Znanstveni članek. Uporaba pisave American Typewriter kot metafore za literaturo je kliše in skoraj žalitev. Nič manj zgrešeno se mi ne zdi, če hoče neko oblikovanje (in neka literatura) biti »sodobno« s tem, da na račun čitljivosti namenoma prekrši »pravila« in za poezijo uporabi recimo brezserifno črkovno vrsto (sicer nič novega), a žal slabo izbrano in še slabše postavljeno (kar prav tako ni nič novega). Nič bolje ni, če je Garamond edina opcija za »resno« literaturo.

Med pisanjem tega teksta sem brskal po polici z literarnimi revijami, ki sem jih skozi leta bolj ali manj naključno nabral z vseh koncev. Če ni šlo ravno za moje objave, sem jih hranil bolj kot oblikovalske kuriozitete. Še več sem jih seveda brez pomislekov zavrgel. Nekatere z oblikovalskega vidika najbolj zanimive sem videl samo na zaslonu in si predstavljal, da nekje res obstaja dovolj odprto in navdihujoče okolje, da v njem res lahko obstajajo. »INQUE je čudovita literarna revija, namenjena izjemnim novim pisavam, ki izide enkrat letno. Kot dokument obdobja, ki se bo izkazalo za odločilno desetletje te dobe, ne bo vsebovala reklam, ne bo imela spletne različice, izšla pa bo v natanko desetih številkah.« Hm, lepa reč. »Okej, kar delam, je literarna revija, torej mora biti čitljiva, in izgledati mora res lepo, tako, da jo boš res hotel prebrati.« Astra, ugasnila po drugi številki …

In potem spet pogledam svoj mednarodni kupček. Tri revije uporabljajo črkovno družino Minion (predvidljivo), ena Tiempos (super!), ena Edito (bravo!), ena Perpetuo (zanimivo!), samo ena, češka Psí víno, pa je res drzno oblikovana in v črkovni družini, ki je ne prepoznam. Edit je krasna: osnovno besedilo je lepo čitljivo, a vpeto med ekspresivne tipografske variacije, ki ustvarjajo dinamičen in smiseln ritem. Slovenske revije: različni Garamondi in podobno, Freight (kot Mladina, v pravem kontekstu bi lahko bilo super), neke vrste Clarendon (glede na siceršnje povprečje še kar ekspresivno, ampak zakaj tako dolge vrstice, Dialogi??), Chaparral (vse od otroških knjig do Literaturine zbirke Stopinje; skratka, dolgčas), Archer (bravo, Mentor, ampak zakaj tako svetel rez, da, posebej v predolgih vrsticah, kar izginja s papirja??). Zame to niso arbitrarne izbire, so pa v glavnem dolgočasne. Kot bralca in oblikovalca me lahko živcirajo ali mi nudijo ugodje, predvsem pa me z odsotnostjo oblikovalskega sporočila učijo o tradiciji, znotraj katere so bile vede ali nevede sprejete. Tradiciji, ki se trudi, da bi bila brez sporočila.

Zanimiva izbira črkovne vrste, toda rez je presvetel in vrstice bi lahko bile krajše.

Na tej točki sem z obžalovanjem prenehal pošiljati članke Ameriškemu matematičnemu društvu, ker mi je bil pogled na končni izdelek enostavno preveč mučen. – Donald Knuth leta 1979, legendarni računalničar in matematik, med drugim avtor programa za oblikovanje teksta TeX in črkovne družine Computer Modern

V vlogi oblikovalca ali zgolj tehničnega urednika (PikaVejica, to sem jaz) sem bil večkrat priča presenetljivemu kontrastu med domnevno progresivnostjo ali vsaj odprtostjo avtorjeve pisave in konservativnostjo glede oblikovalskih pričakovanj, ki so mi vedno znova potrdila trdoživost predsodkov našega oblikovalskega izročila. Toda ti predsodki so pogosto posledica preslabe podučenosti. Ogromno možnosti, ki bi lahko čisto nevsiljivo obogatile načine interakcije ob branju literarnih revij, je za zdaj še neizkoriščenih, ker nanje očitno še nismo pripravljeni in ker se o oblikovanju premalo pogovarjamo. Če pa že, ostajajo pogovori pogosto ujeti znotraj posameznih skupin, recimo pisateljev, za katere je oblikovanje mogoče stvar navade, ali oblikovalk, za katere je literatura nekaj sekundarnega. Kdor nima posebne afinitete do tipografskih detajlov, vsega tega vsaj na zavedni ravni verjetno ne opazi, vendar pa sem prepričan, da bi vsi bralci postali bolj pozorni in tenkočutni, po vrhu vsega pa bi se dobro oblikovanje tudi naučili ceniti, če bi počasi zlezli iz svoje kože in dali oblikovalkam več priložnosti.

Pred leti sem kot takratni urednik Prišlekov k Literaturi pripeljal Zorana Pungerčarja, ki je tudi avtor nove oblikovne zasnove revije Literatura. Da je bil ravno za naslovnice Prišlekov večkrat nagrajen, založniških kolegov (niti ožjih niti drugih) pogosto ni posebej ganilo ali prepričalo, da bi zato bolj zaupali njegovim oblikovalskim predlogom. Zdi se, da so okusi in merila oblikovalske stroke iz nekega razloga drugačni od navad in pričakovanj založniške stroke.

Zato sem hvaležen odgovorni urednici Maji Šučur, da je dala pobudo za novo oblikovno zasnovo revije Literatura in s tem vsaj delno osvobodila tudi njeno vsebino.

Pred leti sem kot takratni urednik Prišlekov k Literaturi pripeljal Zorana Pungerčarja, ki je tudi avtor nove oblikovne zasnove revije Literatura. Da je bil ravno za naslovnice Prišlekov večkrat nagrajen, založniških kolegov (niti ožjih niti drugih) pogosto ni posebej ganilo ali prepričalo, da bi zato bolj zaupali njegovim oblikovalskim predlogom. Zdi se, da so okusi in merila oblikovalske stroke iz nekega razloga drugačni od navad in pričakovanj založniške stroke.

Zato sem hvaležen odgovorni urednici Maji Šučur, da je dala pobudo za novo oblikovno zasnovo revije Literatura in s tem vsaj delno osvobodila tudi njeno vsebino.