Odraščajoči v coni prehoda in času neskončne tranzicije, smo brali individualiste, intimiste in politične disidente. Naš zavetnik je bil sveti George Orwell, naš svetovni nazor pa je formirala antropologija distopistov s celotnega političnega spektra: Huxleyjevega Krasnega novega sveta, Zamjatinovega Mi, Bradburyjevega Fahrenheita, Burgessove Peklenske pomaranče, Goldingovega Gospodarja muh, Jančarjevega Valčka, Kiševe Grobnice in seveda Solženicinovega Arhipelaga – »poskusa umetniškega raziskovanja«.

Globalno narašča ekonomska neenakost, ki jo učinki pandemije očitno še krepijo. Ponekod so cele generacije odrasle v vojni in drugod se krepi apartheid. Še vedno vztrajajo koncentracijska taborišča, mnoge države pa se nahajajo v permanentni politični krizi. Medtem pa se med najpremožnejšimi sloji sveta na družbenih omrežjih bijejo dobre stare kulturne vojne, ki naj enkrat za vselej odločijo o Dobrem in Pravičnem.

Človek brez parfuma ni človek brez prihodnosti, temveč brez (skupne) preteklosti.

Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

»Da te ne bodo parkeljni« je bilo njeno najpogostejše opozorilo, tudi kadar je bil junij in smo v bazenu hotela Bernardin lovili glivične okužbe.

»Jaz sem bržkone edini, ki si vas drznem popeljati na večerni ogled tega parka,« je z zanosom razlagal Paša Andreev, neuradni nočni župan, preden smo se podali v temačne globine Parka Prijateljstva narodov.

Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

Iz Avstrije ob stoletnici republike: med letoma 1918 in 2018 ni neposredne povezave. Zgodovinski dogodki si sledijo kot koraki v vojaških škornjih. Stoletje je polno pretresov, družbenih sprememb in tehnološkega razvoja, kakršnega si pred sto leti nihče ni mogel predstavljati, kot si danes nihče ne more predstavljati, kašen bo čez sto let.

Knjige o vojni so ponavadi dokaj mučno čtivo. Kot grenko zdravilo so – položiti si ga moraš na jezik, da bo potem bolje. Joškovi otroci so po tej plati skorajda razvedrilno branje, ki pa ima učinek najbolj tragičnih zgodb: bralec o knjigi razmišlja še dolgo po tem, ko jo je prebral in zaprl.

Od kritike osebne duhovne zgodovine do kritike verskega čredništva in novega spomenika žrtvam vseh vojn – vera razbremenjuje osebne odgovornosti, spomenik je nadomestek za opravičilo.

Kaj popotnika vleče od doma in zakaj se vrača? Sodobni turizem je že dolgo oblika kulturne hegemonije, v zadnjem času pa postaja tudi vpisovanje kljukic na tako ali drugače dolgočasne sezname.

Uničevanje spomina na politične nasprotnike in njihove materialne dediščine je sicer povezano z rimskim običajem, toda kakšne konotacije dobiva v našem času, ko je podvrženo tudi kulturni fetišizaciji in estetski apropriaciji?

Razvpiti Houston, imamo problem je v preteklih tednih napolnil časopisne strani slovenskih, pojugoslovanskih in tudi tujih medijev, zato skorajda ne potrebuje več predstavitve. A vendar: gre za prvi celovečerec režiserja Žige Virca, ki se je po kratkem filmu Trst je naš že drugič poigral z jugoslovansko mitologijo in med drugim pristal na prestižnem Tribeca festivalu. Houston, imamo problem je videti kot dokumentarec, a je definiran kot igrano-dokumentarni film (docu-fiction), kar pomeni, da odkrito priznava, da je njegova zgodba delno ali popolnoma izmišljena. Preberi