Kdo bo naslednji na Putinovem meniju?

Kadarkoli sem se v zadnjih letih, sploh pa zadnjih mesecih, pogovarjala s severnimi oz. vzhodnimi Evropejci, natančneje Poljaki, Čehi, Slovaki in Finci, smo slej ko prej pristali pri Rusih in Putinu seveda. Celo Trump je zgolj dodal moči žarometu na nekdanje »Sovjete«, nagnal strah v kosti. Bo že držalo, izkušnja sovjetske vojaške zasedbe po drugi vojni je narode vzhodnega bloka naredila domala alergično občutljive na Ruse. Naše zanimanje zanje pa je bolj romantične narave, usmerjeno v rusko dušo, kulturo, umetnost. O Rusiji za vse dobro in slabo vemo iz druge roke, denimo iz leposlovja in medijev, iz našega odnosa do te velesile veje celo občudovanje. Zaradi zemljepisne oddaljenosti in pomanjkanja neposrednih izkušenj se Slovenci čutimo na varnem. Ne šklepetamo z zobmi, kot to povečini počnejo zgoraj omenjeni narodi in nekaj njim bližnjih. Ruski medved je za njih predator s strašljivimi čekani in jedko slino, ki jim že razžira tla pod nogami. Prijatelj s Poljske, mladi visokošolski učitelj, se že dalj časa pripravlja na selitev, nekakšen pobeg iz domovine, v kateri si po vzponu nacionalizma in Ruske grožnje ne želi vzgajati svojih otrok, zaželeni destinaciji Slovenija ali Velika Britanija. Slovaška prijateljica radijka mi ogorčeno razlaga o proruskih plačanih forumaših, ki da pljuvajo po Ameriki in javno mnenje obračajo v prid Rusije. Tudi finski prijatelji že načrtujejo zasilne izhode iz države, vsaj začasno bivališče. Za vsak primer, če bi … kar je že … Rusija mešala štrene v njihovi pretekli in polpretekli zgodovini. 

Če začnem pri repu, eno od vprašanj iz publike ob koncu uradnega pogovora s finsko pisateljico Sofi Oksanen (1977), kdo je naslednji na Putinovem meniju, zato niti ni bilo tako »off the record«, kot se je opravičil spraševalec. Pisateljica je namreč ena tistih javno angažiranih pisateljic, ki se Rusije oz. njenih zgodovinskih preobrazb loteva ne le v svoji literaturi, temveč tudi kot publicistka, javno izpostavljena intelektualka. Tudi na literarnem večeru, ki ga je vodila prevajalka iz poljščine in flamščine Staša Pavlović, je bila rdeča nit ruska, seveda. Pogovor je sicer, tak je vsaj končni vtis, v želji po zadovoljitvi raznolike publike vseskozi dokaj neopazno kolebal med bolj splošnimi in bolj literarnimi temami. 

Sofi Oksanen, hči Estonke in Finca, je doslej napisala pet leposlovnih knjig, od katerih je kar tri posvetila estonski polpretekli zgodovini. V slovenščini lahko beremo roman Očiščenje (Didakta, 2011) v prevodu Bibi Ovaska Presetnik, njen doslej drugi prevod iz finščine, ter roman Ko golobice izginejo (Beletrina, 2016) v prevodu Julije Potrč, ki se je v zadnjih letih uveljavila kot vodilna posrednica iz finščine. Po promocijskem materialu sodeč naj bi Cankarjev dom gostoval svetovno zvezdo, katere knjige so bile prevedene v petdeset jezikov, nagrajevane doma in po svetu. Presežnikov o njenem ustvarjanju resnično ne manjka, da si človek naslika že kar holivudski večer z rdečo preprogo … A srečanje je bilo vse kaj drugega kot veličastno in pompozno, temveč skoraj po severnjaško protestantsko skromno, domala asketsko. V kontrastu z oglaševano pompoznostjo smo bili priča po tonu skorajda intimnemu pogovoru, kjer pa se je Sofi Oksanen vseeno dotikala globalnih družbenih tem in z nadejano jasnostjo in glasnostjo artikulirala glavne poudarke svojega ustvarjanja. Od obetane rdeče preproge pa se je izdvojila le rdeča nit, a občutno rdeča.

Že ob uvodnem vprašanju je začela pri Rusih, pri Aleksandru Solženicinu, ob Marguerite Duras njenem velikem literarnem zgledu, formativnem navdihovalcu. Ko je razložila, da je nalepka »avtorica kriminalk«, s katero jo v želji po komercialnem uspehu etiketirajo zahodni založniki, ne moti, čeprav se sama ne vidi kot žanrska ustvarjalka, sem pomislila na slovaškega pisatelja Pavla Rankova, prav tako pisca zgodovinskih romanov o polpretekli zgodovini, zaznamovani s sovjetsko okupacijo; v intervjuju za Poglede je namreč opozoril, da Orwellov roman 1984 lahko le zahod zvrstno označi za antiutopijo, zanj je to realistični, zgodovinskokritični roman o 20. stoletju. Sofi Oksanen brez dvoma piše s podobno zavestjo, z enake vzhodne perspektive.  

Ne zanima je »uradna« zgodovina, v katero se vpisujejo zlasti bitke, temveč spregledane zgodbe, ki se niso zdele dovolj pomembne za pomnjenje. Zgodbe nemočnih otrok in zlasti žensk, brez katerih moški v gozdovih ne bi preživeli, noben odpor ne bi uspel. Svoje snovi se loteva študiozno; zbira material in preučuje najrazličnejše gradivo, ustvarjalni impulz pa je lahko tudi povsem osebne narave. Za izhodišče romana Očiščenje je tako služila zgodba, ki jo je večkrat slišala v otroštvu: kako naj bi sorodnica med vojno našla težko ranjenega vojaka, ki so ga ženske oskrbele in ga skrile, nakar je NKVD najditeljico odpeljal na zaslišanje, ki ga je sicer preživela, a od takrat živela zavita v molk. Avtobiografske vzporednice ima tako tudi nastanek romana Ko golobice izginejo. Protagonist in antagonist romana sta modelirana po družinski situaciji: avtoričin stari oče je bil pripadnik partizanskega gibanja, njegov brat sovjetski kolaborant, tretji brat pa deportiranec v Sibirijo. Družinska vojna raztrganost, s katero se slovenski bralec nedvomno lahko identificira. 

Pri študiju virov je bilo za Oksanenovo zelo produktivno branje propagandnih besedil, na primer »uradnih« zgodovinskih knjig (osrednji lik njenega romana je sovjetski propagandist). Pri tem poudarja, da propagandne in druge metode Rusije danes niso drugačne od metod, s katerimi je Sovjetska zveza uničila Estonijo in druge države vzhodnega bloka. Na vzhodu nič novega torej. Hude stvari se nam dogajajo ravno zaradi pomanjkanja domišljije, pritrjuje misli ameriške novinarke Mashe Gessen. Nismo verjeli v realno možnost izvolitve Donalda Trumpa, tudi v vojno v Ukrajini ne, še prej v Gruziji … Politiki so raje verjeli, da je Rusija na poti k demokraciji. In njen recept? Treba je (po)misliti na najhujše, da bi bili pripravljeni. Trenutno nam ne gre tako slabo, bili so hujši časi, vedno gre lahko na boljše, vendar mora še prej iti na slabše …

Sofi Oksanen se ima za evropsko pisateljico. A lastno »evropskost« človek po njenem mnenju jasneje uzre šele zunaj Evrope. Evropejci imamo menda dober javni prevoz (hm, po Sloveniji očitno ni veliko potovala) in mestne trge oz. tržnice (nad ljubljansko je navdušena). Šele ko greš po svetu, bojda opaziš, da to ni nekaj samoumevnega. Sama je »razsvetljenje« doživela v Kolumbiji, v mestu Medellin, ki so ga še ne tako dolgo tega obvladovali zloglasni narkokralji. Toda mesto je med njenim nedavnim gostovanjem praznovalo 500 dni brez umora. Zaradi županove zamisli o vzpostavitvi tržnic in trgov kot prostora srečevanj, sporazumevanja pa je postalo zgodba o uspehu. Mestni trg, druženje in pomenki se zdijo preprosta rešitev … Ne nazadnje, kot je avtorica na hitro zgradila most na drugi konec sveta na Majdan, se prav na trgih rojevajo tudi revolucije. 

Češka pisateljica Radka Denemarková, še ena vrhunska literatka, ki je znaten del opusa posvetila polpreteklosti, konkretno srednjeevropski, je svoj ustvarjalni prehod z zgodovinskih tem na sodobne komentirala z besedami, da se pač ne more večno ukvarjati samo s češko-nemškimi odnosi oziroma »včerajšnjim« spopadom socializma in kapitalizma. Da je sicer bilo nujno stvari iz preteklosti natančno in neposredno poimenovati, a da težave današnjega sveta vidi drugje. Podobno, kot kaže, razmišlja tudi Sofi Oksanen, ki sicer s preteklostjo, je pač toliko mlajša, še ni zaključila, saj je zadnja knjiga »estonske tetralogije« še v nastajanju, vmes pa je že izdala povsem sodobni roman Norma, ki ga kritika uvršča med feministične srhljivke (mimogrede, tudi nekatera dela Radke Denemarkove bi lahko označili z isto žanrsko oznako), sama knjigo opredeljuje kot postmoderno različico Motovilke. Zgodbo je umestila na Finsko, pod drobnogled pa vzame globalno temo, trgovino z lasmi ter industrijo plodnosti. Problem, kot ga vidi avtorica, ni toliko v hitro rastoči industriji, temveč pravni neurejenosti področja in posledičnem izkoriščanju. Za spremembo nevarnost prihaja z zahoda, ki na kapitalistično neizkušenem vzhodu išče lahkoverne žrtve (darovalke jajčec, na primer).

Vprašanja občinstva so mit o zadržanih Slovencih, ki se bojijo izpostaviti se in aktivno sodelovati v pogovoru, če ne spodnesla, pa vsaj omajala, četudi smo imeli bržkone opraviti z dokaj specifičnim občinstvom, na eni strani radovednim, po drugi strani pa občudujočim avtoričino javno držo. Roke so se dvignile nemudoma po voditeljičinem pozivu, ko je – vsaj zame – sledilo drugo presenečenje. Brez izjeme so vsi spraševali v angleščini (naj bo še tako bazična). Saj vem, prevajanje bi bilo za mnoge nepotrebno zavlačevanje, hkrati pa tudi ni bilo povsem jasno, kdo bi vprašanje avtorici potem prevedel. (Če ne naša samozavest, potem je vsaj Zakon o javni rabi slovenščine vseeno opravil svoje, saj je bilo sicer obiskovalcem na voljo simultano tolmačenje iz angleščine.) Me pa odziv publike navaja na misel, da smo Slovenci v tujem jeziku očitno res bolj samozavestni, saj to vnaša potrebno kulturno in osebno distanco, zmanjšuje subjektivno izpostavljenost. Znak svetovljanskosti ali hlapčevstva, naj presodi vsak sam. 

Na jezik(e) nedvomno trzamo, saj se je med publiko hitro pojavilo vprašanje o razliki med finščino in estonščino. Avtorica je poleg jezikovne sorodnosti obeh jezikov in posledičnih lažnih prijateljih opisala klasično »poosamosvojitveno« situacijo z izgubo dvojezične kompetence. Kot pri nas v času Juge so namreč tudi v Estoniji med sovjetsko nadvlado za pogled izza železne zavese redno spremljali finsko televizijo in se tako naučili jezika, ki pa ga danes mlajši Estonci ne razumejo več. Izvemo na primer, da se je prevajalka avtoričinih del v estonščino finsko naučila izključno preko televizije. Kot danes vidimo tudi na lastnem, od srbohrvaščine, ob mejah pa menda tudi že od italijanščine in nemščine, odtujenem primeru, več medijske izbire očitno vodi v več globalne angleščine. Sicer pa je za avtorico finski jezik tudi način vzpostavljanja distance do lastne (estonske) snovi, kar nas lahko spomni na našo Majo Haderlap, ki je izbiro nemškega jezika pri pisanju Angela pozabe utemeljila povsem enako. 

Čeprav se je občinstvo rahlo namuznilo, ko je padlo vprašanje, kako dolgo piše knjigo, je avtorica potrdila krilatico, da ni neumnih vprašanj, neumni so lahko le odgovori. Vrnila se je v otroštvo, tudi k Sovjetom, ki so zdomskim Estoncem, kot je bila njena mama, pošiljali propagandno glasilo, o katerega resnicoljubnosti nihče ni podvomil. Še enkrat je povlekla vzporednico s sedanjo dobo lažnih alternativnih dejstev. Literarno delo je mogoče napisati hitro, je poudarila Sofi Oksanen, vendar brez vseh izkušenj, tudi na primer branja Motovilke, ne bi pisala tako, kot piše. Verjetno sploh ne, bi dodala sama. 

A končajmo, kjer se (vsaj za nekdanje vzhodne blokovce) vse konča, pri Rusih. »Who’s on Putin’s menu next?« smo slišali iz občinstva. Pisateljica dopušča možnost, da bo ruski voditelj glavnino svojih ciljev dosegel že z volitvami in nastavitvijo marionetnih politikov, vendar je precej verjetno, da bo prišlo tudi do novega vojnega spopada, ki ga Rusi nenehno napovedujejo, promovirajo. Tarča verjetno ne bo obmejna estonska Narva, ki jo zahod po njenem omenja zgolj zaradi lahke izgovorjave. Opozarja pa, da ne smemo pozabiti na ruske zdomce, rojake. Problematične so lahko države, ki se niti ne zavedajo, kako veliko rusko manjšino premorejo, denimo Nemčija, kjer da živi na milijone Rusov. Avtorica je prepričana, da bo (če bo) do revolucije, kot v preteklosti, prišlo od zunaj. Literarni večer se je končal kot racija, bržkone je zmanjkalo časa … podpisati je bilo treba še celo vrsto kupljenih knjig, za trenutne založniške razmere kar ganljiv prizor, ki daje upanje bralcem, knjigi in literarnim festivalom … A kakorkoli, če se vrnem k rdeči niti, eno je bilo pred pogovorom in po njem gotovo, Rusi bodo slej ko prej končali tam, kjer jih vendarle imamo najraje. V literaturi. Če preživimo, se torej imamo česa veseliti.