V izogib dogodku

Ob festivalu Literature sveta, po domače Fabula, me najprej seveda spreleti manjše veselje ob dejstvu, da gre za literarne dogodke, ki uspejo privabiti nekajkrat več obiskovalcev kot običajni, redni literarni večeri, kakršnih je pri nas na izbiro kar precej. (Reči, da jih je preveč, bi pomenilo razmerje med ponudbo in povpraševanjem razumeti glede na neidealne, a obstoječe vedenjske vzorce dejanskih obiskovalcev ali vsaj v luči domnevne umetniške nujnosti, ne pa glede na organizatorjeve ali obče predstave o nujnosti promocije tistega, česar je v resnici preveč.) Zatem seveda pomislim, da bi enkratni dogodek z isto vsebino, a brez zaledja festivalske promocije, ki že na splošno dela čudeže, bržkone opazilo spet nekajkrat manj obiskovalcev in se redni udeleženci ne bi imeli čuditi, koliko ljudi se naenkrat zanima za literaturo in kako teh obrazov sicer ni videti nikjer (pa četudi gre za tiste, ki se za literaturo zanimajo vsaj profesionalno, torej skoraj nikoli ne javno oz. izven pisarne ali predavalnice). A ker ustvarjalna klima ne more obstajajti brez raznolikosti, je dobro, da lahko komorne dogodke, na katerih neznani avtorji sproti utemeljujejo svojo zanimivost, dopolnimo z dogodki, na katerih znani avtorji z igranjem samih sebe potrjujejo svojo zvezdniškost. Da lahko mainstream potrdi alternativo.

Z dejstvom, da festivale označujeta predvsem trušč in narekovana spektakularnost, ni navsezadnje nič narobe. Bolj pomenljivo je to, da ti lastnosti, ki opisujeta celoto, nista nujno seštevek učinkovitosti posameznih dogodkov – vtis, ki že po definiciji velja za celoten festival, se samodejno prenese tudi na posamezne dogodke, ne da bi ga mogli iz njih tudi induktivno potrditi. Nekaj takšnega je veljalo tudi za letošnji otvoritveni dogodek Fabule, katere zapovedani svečanost in pomembnost sta bili bržkone onkraj dvoma, potrjeni s prisotnostjo kamer in bliskavk. In seveda nagovorom organizatorja in pa prisotnostjo Pétra Esterházyja, enega izmed letošnjih osrednjih gostov. No, o prvem ni kaj povedati (idealiziranje knjige in hkratno vzporejanje s čevljem, pardon, polovico čevlja), medtem ko sta se pri drugem neenotno vzporejali vsaj dve zgodbi – ne toliko med matematiko in nogometom, temveč med zgodbo in zgodovino.

V dobro pripravljenem, poučnem in že kar preveč gladko tekočem pogovoru – odlično ga je prevajal Mladen Pavičić – je Esterházy povedal nekaj duhovitih pripetljajev in pripomb o svojem življenju in delu, pri čemer je bilo najbolj zanimivo, kako je elegantno in s prikrito izzivalnostjo prepletal oba pola. Moderatorka večera Jutka Rudaš je avtorju zastavljala sicer nekoliko preveč anekdotična vprašanja, ki jih je Esterházy komaj opazno sprevračal – četudi njegovo delo nezgrešljivo in na poseben način izhaja iz avtorjevega življenja, predvsem njegove razvpite družine, je Esterházy, ki je s pisanjem sam poskušal priti do dna prikritim družinskim, posledično političnim zgodbam, opozoril, da od romanov in njihovih junakov (dodajmo: avtorjev) vendarle ne smemo zahtevati dokončnih odgovorov.

Esterházy, ki je po lastnih besedah namesto bogastva podedoval zgodbe, se zanima predvsem za razmerje med posameznikovo zgodbo in zgodovino, ki s knjigami deli to usodo, da je fragmentarna in kot zgodba zgolj začasna. Tudi najbolj zanimive knjige, tako Esterházy, umrejo, če je njihova zgodba preveč utemeljena na (nasprotovanju) trenutni zgodbi zgodovine. Tako smo v pogovoru slišali nekaj ganljivih zgodb iz svinčenih časov »mehke diktature« (npr. kako avtor v dosjejih o sebi prepozna očetovo pisavo in mu vseeno odpusti), vendar bi lahko pogovor to negativno identifikacijo že prej zapustil in potrdil avtorjevo pozicijo, da namreč posameznikova zgodba ni vedno šibkejša od zgodovine. Umetnost, je poudaril Esterházy, mora imeti še druge razloge za obstoj kot zgolj negativno utemeljitev v nasprotovanju diktaturi – in pogovor je potrdil, kako hitro jih znamo v interesu neke zastarele zgodbe spregledati.

Dober roman ne more lagati, je še povedal Esterházy, a v njegovem jedru ždi neizrekljiva skrivnost. Ta odsotni, neizrekljivi označevalec se pne tudi na letošnjo Fabulo, katere glavni dogodek kajpak ni bila otvoritev, ne bo zaključek in ne tisto vmes. Pravi dogodek je njegova odsotnost. To, da spet ni nagrade za najboljšo kratko prozo. To, da ni prišel Michel Houellebecq. Oboje ob otvoritvi ni bilo omenjeno, ampak zamolčano (kot je slišati, bo Houellebecq menda nastopil 27. marca v Kinu Šiška.) Saj. Pomembne so tiste nagrade, ki je ne dobiš, kot je rekel Esterházy. Tako je svečani otvoritveni dogodek letošnje Fabule ob nedvomno spretni celostni izvedbi mimogrede odprl pot do še enega spoznanja, tiho prisotnega v ozadju, da smo se nanj že povsem navadili: veliko je dogodkov, malo je … dogodkov.

Fabula 2014 (foto: Matej Pušnik)

Fabula 2014 (foto: Matej Pušnik)

Fabula 2014 (foto: Matej Pušnik)