Gospod, a danes pa ne boste kupili solate …?
Pogovor z Michelom Houellebecqom. Ljubljana: Kino Šiška, 27. 3. 2014.
Gabriela Babnik
Prijatelj mi je pred časom povedal šalo, ki morda v novem kontekstu ni več šala, toda recimo, da se ji tudi med pisanjem tega prispevka še vedno smehljam: branjevka na tržnici svojega kupca, katerega obraz si je zaradi večkratnega pojavljanja zapomnila, ogovori z Gospodom in ga, ko zaobide njeno stojnico, vpraša, ali danes ne bo kupil nobene solate. Ne glede na to, kako se šala izteče, situacija spominja na prodajo knjig, in še posebej pred in po dogodkih na festivalu Fabula. Prodajalke, knjigarnarke, nekatere med njimi tudi pesnice in filozofinje, japonologinje, ki stojijo za lepo pogrnjeno mizo, na kateri se šibijo knjige gostujočih avtorjev, svoje redke kupce poznajo. In le kako jih ne bi, ko pa med dvesto, celo tristo in večglavo množico, ki »pride pogledat« slavnega pisatelja, kot je bil to prejšnji teden v Kinu Šiška Michel Houellebecq, prodajo le pet, šest, sedem knjig (pa tudi če jih je petnajst, je to sila malo).
Med pobožnim stanjem pod stopnicami in upajoč, da bo navkljub deroči reki ljudi vendarle ostala kakšna karta ali novinarska prepustnica, se nisem mogla načuditi: vsi ti ljudje so odšli v knjižnico, si izposodili Zemljevid in ozemlje ali pa kateri drugi Houellebecqov roman, ga prebavili, izpljunili in kar je še tovrstnih procesov, zdaj pa zgolj čakajo, da bo moderator večera Stojan Pelko drobcenega moža, o katerem smo slišali precej strašne stvari, stisnil ob steno in bo tako začel bruhati vsakovrstne nesmisle.
Toda – v nasprotju s pričakovanji – je bil večer precej umirjen, pisatelj, za katerega se je zdelo, da ga je nekdo prestregel med počivanjem v hotelski sobi in mu namignil, da ga nocoj čaka še literarni večer, nakar je stekel do recepcije in naravnost v Kino Šiška, se še tako vztrajnemu izpraševalcu ni dal sprovocirati; če bi posredi kaj provokatorskega sploh bilo. Stojan Pelko, skrajno čuječen in pozoren, je svojemu gostu sicer večkrat v večeru napovedal, da ima zanj ekskluzivno vprašanje, toda ko bi ga dejansko moral izustiti, smo poslušalci obtičali v leru. Da ne govorimo o tem, da večini verjetno niti ni bilo jasno, o čem je pravzaprav tisti večer bilo govora. Nekaj o tem, da Houellebecq piše na roke in da potem rokopis prepisuje v računalnik, nekaj o tem, da se v romanih kakor kolesar spušča po zapisanem in še, da je nekoč že obiskal Slovenijo (teden dni je prebival na Rogli), vendar mu značilna meglica ni nudila primernega okolja za dramaturški zaplet romana.
Kaj natančno je Stojan Pelko mislil s tistim, da je Houellebecqa nekoč nekje navajal tudi Žižek in kaj nam sporoča, ko uporablja podpičja – gre za nezavedni podpis ali svojevrsten koncept? –, bo verjetno za vedno ostalo zavito v nepropustno temo Kina Šiška.
Obljuba, da se nam bo eden najslavnejših francoskih pisateljev predstavil s svojimi filozofičnimi pogledi ali pa da mu bo moderator dal prostor za predstavitev dramaturškega loka pisateljske kariere, vstopov in izstopov iz francoske literarne scene, razkritje razlogov za izselitev iz Francije, je torej obvisel v zraku. Celo projekcija stanovanjskih blokov, ki je obljubljala drugačno upodobitev Pariza, kot jo slovenski turisti poznamo, in v katerem Houellebecq trenutno živi, ni uresničila potenciala. Pisatelj v pomečkani srajci in z boemsko frizuro je tako izpadel kot polenjena figura, ki se ne spomni, kaj je imel v mislih, ko je pisal določen roman, ki ne ve, kako komentirati filmsko izkušnjo, in celo, ki določene filozofe bere zgolj zaradi lepote stavkov.
Michel Houellebecq je torej kljub petim romanom v slovenščini (Osnovni delci, Platforma, Zemljevid in ozemlje, Razširitev področja boja, Možnost otoka) med slovensko publiko padel kot nekakšen komet. Nekontekstualiziran in predvsem s strani moderatorja predstavljen kot živeča ikona se je školjkasto umaknil vase, ter na fragmentirano zastavljena vprašanja odgovarjal na kratko, skorajda nezainteresirano. V takšnem razploženju ga nazaj v življenje ni moglo priklicati niti vprašanje o znanstvenem zanimanju niti o ljubezni. »Ljubezen, ki je ne delimo, je kot krvavitev,« je dejal pisatelj, se nekoliko pokrčil vase in, če jo je le imel pri sebi, pogledal na uro.
Redki sladokusci, ki so nekatere izmed njegovih knjig vendarle prebrali ali pa to – tudi s pomočjo nakupa sveže prevedene knjige (Možnost otoka, Beletrina, 2014) še nameravajo, so prišli na svoj račun preko branja; skrbno izbrani odlomki iz zadnjega prevedenega romana in Houellebecqovo ležerno, pa vendarle zverzirano branje očitno govori v prid temu, da ljubljanski nastop ni bil eden izmed najbolj posrečenih in da so se deroče množice obiskovalcev nekako zmotile: namesto performerja smo namreč dobili melanholično razpoloženega, oklevajočega pisatelja, ki se mu ni uspelo izleviti iz medijsko dodeljene vloge in pokazati svojega resničnega obraza.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Dve zadevi:
1. Dogodek je bil v četrtek, naslednji dan pa je taisti četrtek označen že s ”prejšnji teden”?!
2. Kaj je s to šalo? Ali je sploh končana? Če je, potem je ne razumem, o smešnosti tudi ni sledi. Bi bila vesela razlage.
Hvala za odgovor.
lp, Katja
Intervju za 2 evra?
Kar se mene tiče se lahko šala konča že besedno zvezo ali dve prej, morda v naslednjem tednu. Da ostanemo v filing intervjuja…
Žebljica na glavico, btw. Spot on. Za razliko od gospodov.