Intimnost

Prva oseba, ki jo je Janina v Ljubljani predstavila Fadulu, niso bili njeni starši, temveč ženska, ki jo je Janina spoznala na enem izmed uredništev, s katerim je honorarno sodelovala. Klicala jo je Lili, čeprav je bilo njeno polno ime Liljana. Povabljena sta bila k njej, nekakšen dan odprtih vrat ali nekaj, kjer so si obiskovalci izmenjevali različne stvari: broške, knjige, celo lončke doma narejene marmelade. Fadul je večino časa sedel na kavču, v počasnih požirkih srkal kozarec vode in opazoval obiskovalce. Janini se je zdel povsem drugačen od takrat, ko sta se srečala zabavi pri Julienovi mami. Najprej je mislila, da gre za jezik, toda kasneje ji je pojasnil, da ga je Lili potrepljala po stegnu in se mu ves večer poželjivo nasmihala.

»Toda Lili je lani dopolnila šestdeset let,« je ugovarjala Janina.

»In kaj potem?« je najprej blago oporekal Fadul. »Moja mama tudi ni, še manj sestra. Kako naj potem razumem tisto roko na svojem stegnu?«

Janina je norčavo našobila ustnice in odšla na stranišče, kjer si je slekla pulover. Fadul je ob pogledu na njen goli trebuh pomislil, da je zdaj bival predvsem kot seksualno bitje. Sledil je ženski, ki jo je komaj poznal. Če je prej preziral dečke, ki so postavali na cesti v D’Jameni in lovili belke, ki bi jim priskrbele vize za Evropo, se mu je zdaj zdelo, da je postal eden izmed njih. Razlika je bila v tem, da je ob pogledu na Janino pomislil na ljubezen, hkrati pa je ob njej čutil tudi poželenje. Z mešanico obojega je ubila njegovo samoto in če prej po več mesecev skupaj ni seksal, je zdaj nenadoma seksal štirikrat na dan.

Stopil je do vhoda kopalnice, se naslonil na vrata in nekaj časa opazoval obrise školjke, ki je zadnje tedne postala njegov najbolj intimen predmet. Po svoje je školjka utelešala vse tisto, kar si je želel biti, nekakšna izkristalizirana podoba njega, ki jo je spustil v eter in ki jo je bilo treba vzdrževati. Janini je dejal, »Lili moraš pojasniti, da to, kar je naredila, ni prav.«

Janina si je zdaj slačila kavbojke, ki jih je odvrgla na pralni stroj. »Zakaj ji tega nisi povedal že tam, na licu mesta?«

Fadul ni vedel, zakaj se ni odzval. Lili je bila oblečena v rdeče krilo in belo bluzo, in njeni nalakirani nohti so bili tik ob njegovem penisu, ki je začel otrdevati. Namesto da bi vstal in uprizoril dramo ali pa vsaj, da bi stopil do Janine, ter se pretvarjal, da ga zanima pogovor, v katerega se je zapletla z žensko, ki je imela v nosu diamant, je zgolj obsedel in razmišljal o možnostih, ki so se mu odprle, ko je Lilijina roka pristala tam, kjer ni bilo mišljeno, in na poti, ki bi jih lahko ubral. Na kaj takšnega med nočnimi pohodi v D’Jameni ni nikoli pomislil. Ko so ga ženske, stoječe na balkonih večnadstropnih hiš, klicale, je šlo bolj za igro kot kaj drugega. Tu so tudi v trenutku, ko so se igrali, mislili skrajno resno. Skušal se je spomniti imen tistih preveč naličenih in preveč glasnih kurtizan, vendar se ni mogel domisliti niti enega.

Ko sta se z Janino zvečer vračala iz Lilijinega stanovanja, kjer je imela razobešeno fotografijo gole ženske z naslovom Starka v najeto luknjo, ju je na cesti ustavil policist. Zahteval je Fadulove papirje, medtem ko je Janina protestirala. »V desetih letih, odkar bivam v tem mestu, me ni še nihče ustavil, toda prvi večer, ko sem z njim,« je dejala in s prstom pokazala na Fadula, »zahtevate mojo osebno. Nimam je, in kaj zdaj?« Izzivalno je zrla v policista, in ker je ta očitno čutil Janinino odločenost, je odnehal, samo bežno ošinil Fadulove papirje in jima zaželel prijeten večer.

»Če bi bila namesto policaja policajka, bi jih fasala. Ženske so bolj zafrustrirane,« je dejala Janina z rokami v žepih plašča, medtem ko je Fadulu tako močno razbijalo srce, da je komaj slišal njene besede. Spreletelo ga je, da je v tem trenutku obstajal bodisi kot potencialni osemenjevalec, kaj drugega so mu namreč sporočali Lilini nalakirani nohti in kiselkast zadah, bodisi kot zradirana skica, narisana s svinčnikom. Čeprav je imel papirje, ki jih je pridobil tudi s pomočjo Julienove mame, je vsakič, ko je zagledal policista ali kogarkoli v uniformi, kogarkoli, ki se ga je držal vonj po avtoriteti, hotel zbežati. Če tisti večer ob njem ne bi bilo Janine, ki si je pred policistom vzela čas, si snela rokavice in šele nato začela besneti, bi morda zblebetal vse, kar je bilo za njim: enomesečni pekel v enem izmed pozabljenih zaporov v čadski provinci, trenutek, ko je prvič v življenju poklical svojega očeta, pobeg iz pekla, dolga pot skozi puščavo na razmajanih Toyotah, sledenje rdečkasti črti v očeh moškega s kalašnikovim, ki mu je prvi pobral ves denar, dvajset dni skrivanja v gozdovih Nadorja na severovzhodu Maroka, plazenje po ostrih skalah, kjer si je zvil gleženj in si končno tudi postavil bivališče iz kartona, brskanje po mestnih smeteh, da se je nahranil in še bolj, da je pomagal nahraniti otroke ženske iz Kameruna, ki je v gorah živela v zasilno postavljenem šotoru, prosjačenje mimoidočih turistov, goltanje jabolk, ki so mu jih skrivaj stisnili v roke, pisanje pisem drugim beguncem, s čimer si je kupoval sladkor za čaj, ter čevlje, tako zelo pomembne za naskakovanje ograje v Mellili, in končno nekega jutra pristanek na napihljivem čolnu, na katerem se je gnetlo ljudi. Fadul ni verjel v boga, toda tisto jutro v čolnu je iz njegovega trebuha potegnilo vse molitve, ki mu jih je pred spanjem vcepila mati. Preden je odšel, se mu od nje ni uspelo niti posloviti.

Janina je stopila pod tuš, medtem ko se je Fadul pomaknil globlje v prostor. Na kuhinjskem pultu je stala vaza, ki jo je Janina na Lilini zabavi zamenjala za dve knjigi. Obe sta bili menda popotniški. »Kaj ti bo to?« je bolj vase kot v prostor dejal Fadul. Usedel se je na posteljo in se s telesom nagnil naprej. Dobro je bilo, da je zapustil Pariz. Čeprav mu je mesto približno leto dni služil kot zatočišče, je začenjal čutiti nestrpnost. Sicer ni verjel, da se bodo desničarji obdržali na oblasti, toda živeti tisti hip kot temnopolti moški v Franciji je bilo kot loviti lasten rep. Nekega večera se je peljal na metroju in izmenično strmel v električne črte, ki jih je za seboj puščal drveči vlak, ter v časopis, ki ga je prebirala ženska, sedeča nasproti njega. »Država napoveduje vojno priseljencem,« je pisalo z mastnimi črkami. Povsod je bilo čutiti strah pred begunci, prosilci za azil, ljudmi, ki so imeli drugačno kožo od sneženo bele. Vsi so se čutili ogrožene in so zganjali paniko, kot da živijo v permanentni sedanjosti, v svetu, v katerem sedanjost ni povezana s preteklostjo. Zadnji večer, preden je odšel iz Čada, mu je oče v roke stisnil nekaj denarja, dolarje, ki jih je že zdavnaj zapravil, in star, neveljaven potni list. »Takrat so nas prosili, da pridemo živet v Evropo, danes vas otroke odganjajo. Toda zate ne vidim druge možnosti, kot da opraviš to pot,« je rekel. Fadulu se je ton njegovega glasu zdel rahlo teatraličen, pripisal ga je poskusu, da bi prikril, kako neznaten znesek bankovcev se je znašel v njegovi roki. Nista se objela, med njima ni bilo nikakršne intimnosti, oče je ravnal, kot mu je velevala dolžnost, poskušal je rešiti življenje svojemu sinu.

Fadul je očetov potni list nosil na notranji strani jakne: dajal mu je občutek varnosti, predvsem pa ga je opominjal na to, da je priseljevanje, pritok črnih in rjavih ljudi iz nekdanjih kolonij, normalen potek zgodovine.

Ženska na metroju je imela populjene in znova narisane obrvi, zaradi česar se mu je zdelo, da njen obraz deluje nenaravno, prisiljeno. Ko je zložila časopis, ga je strogo pogledala, kot da hoče reči, da je eden izmed tistih, ki Francozom jemljejo prostor in se gnetejo na že tako nagnetenem prostoru. Fadul se je zastrmel v svoje ponošene čevlje: Francija ni bila njegova prva izbira. Med poležavanjem na zaporniški postelji si je želel preko Atlantika, toda po Julienovem posredovanju je samega sebe prepričal, da gre navsezadnje le za odhod. V nasprotju z množico mladih, lačnih teles, ki je vsakodnevno zahajala v gledališče in ploskala nedokončani, napol izmišljeni napol resnični predstavi brutalnosti, se je njemu uspelo izogniti gravitaciji čadskega vsakdana. Od zdaj naprej naj bi obvladoval svoje življenje, si ga podrejal, ga kot majhnega psička vodil na povodcu. Eno stran čevlja je prislonil ob tla in drugega položil nanj. Zdaj ni bilo več pomembo, da je bil nekoč v Čadu ugleden kolumnist. Zdaj je obstajal samo še kot predstavnik svoje nacije ali, še bolje, svoje rase. Odkar je začel izgubljati obrise hiš, kioska, v katerem je kupoval Maggie kocke in konzervirano mleko, s katerim si je sladil čaj, odkar se je odpovedal mačkam, ki so ob večerih poležavale na pločevinasti strehi njihove hiše in si lizale notranjo stran trebuhov, ni imel več pravice terjati lastništva nad posameznostmi; zdaj je obstajal samo še kot nadležen mrčes. Toda po svoje je tudi razumel. Vse to odganjanje, zanikanje zgodovine, je moralo tem ljudem, katerih belina lic se je zdela nestvarna, in med katerimi se je znašel, ne da bi jim vnaprej napovedal svoj prihod, nuditi določeno tolažbo.

Janina je z brisačo, ogrnjeno okoli telesa, prišla iz kopalnice. »O čem premišljuješ?« je rekla nežno. Koža se ji je svetila in z las ji je še vedno tekla voda.

Fadul je odkimal z glavo. »O ničemer.«

»Če gre še vedno za Lili, ji bom povedala.«

»Ni treba, nič ji ne reci, verjetno ni tako mislila.«

Fadul se je počutil kot nekdo, ki žaluje in zaradi vseprisotne bolečine dvomi v svet, ki ga obdaja. Zavedal se je, da je ranljiv, vendar ničevega prostora med tem, kar je mislil, da bo postal, preden je odšel iz Čada, in med tem, kar je bil zdaj, v Ljubljani, z Janininim telesom tik ob sebi, ki mu je vendarle dajalo določeno tolažbo, ni imel s čim zapolniti.

Fadul si je Janininega očeta predstavljal kot človeka z velikim trebuhom, kvadratastega obraza in tankih nog, toda ko je zagledal visokoraslega, relativno dobro ohranjenega človeka z bejzbolsko čepico na glavi, kar mu je dajalo nekako deški videz, se je nasmehnil in mu podal roko. Moški, ki so ga klicali Lado, včasih tudi Vlado ali Vladimir, namesto Zlatko, kot mu je bilo ime, je okleval, nato pa naredil korak proti njemu. Hip zatem je pogledal Janino, stoječo poleg njiju, in ji nekaj rekel v svojem jeziku. Ko je Lado uvidel, da Fadul ne razume, je začel govoriti v hrvaščini in nato skoraj jezno v nemščini. »Arbeit macht frei,« ga je slišal reči Fadul, ki je opazil, da Janina zvedavo pogleduje proti očetu in da celo namerno zadržuje njegove besede. Kasneje mu je dejala, da ni preveč navdušena nad idejo, da bi delal v očetovi delavnici, toda ko je odprla bančni izpisek, je noge dvignila na kavč, kjer je sedela.

Fadula delo v kovaški delavnici ni veselilo. Zjutraj je vstajal navsezgodaj in se s kolesom vozil skozi meglo. Čez čas si je začel prigovarjati, da želi Janininemu očetu nekaj dokazati, čeprav ni natančno vedel, kaj. Prva streznitev je prišla, ko mu je Lado prinesel modro delovno haljo in zahteval, da jo zamenja za afriške hlače. Fadul je odločno odkimal. Druga dva delavca sta se spogledala in skomignila z rameni. Zdelo se je, da ona bolje razumeta od Ladota, da je Fadul v delavnici, osvetljeni z neonskimi lučmi in veliko leseno mizo na sredini prostora, le začasno.

Fadul je s kladivcem na veliki strugarski mašini mehčal železo in iz podolgovatih, povsem ravnih palic kot za šalo ustvarjal hruškaste oblike ter mislil na tisto, kar mu je Janina pokazala, ko je noge dvignila na kavč in jih potegnila k sebi. Nekoč, ko se je z enim od delavcev peljal na montažo, ga je ta vprašal, katere so boljše, naše ali njihove?

Fadul sprva ni razumel vprašanja in je še naprej strmel skozi okno. Delavec, ki ga je Janinin oče klical Makedonec, »Makedonec, daj mi kladivo,« ali pa če je zamudil v službo, »Makedonec, tako ne bo šlo več naprej,« mu je v polomljeni angleščini razložil, da je svoji ženi najavil, kako bo, ko se mu bo ponudila priložnost, legel s črnko in da pri tem nima kaj ugovarjati. Fadul ga je pogledal z gnusom in se pri tem zazrl v črte na svojih rokah. Namesto da se je vozil ob napol idiotskem delavcu, ki se mu je kombinezon napihoval od pivskega trebuha, bi moral sedeti v praznem prostoru in pod šumenjem ventilatorja na star pisalni stroj tipkati članek. Vzelo mu je nekaj časa, da je ukrotil predpotopno žival, toda ko se je navadil uporabljati obe roki, se mu je zdelo, kot da igra na pianino. »Ne vem, še nobene nisem poskusil.«

Makedonec se je začel režati in da bi se lahko udaril po mesnatih stegnih, za hip celo spustil volan.

»Hočeš rečt, da nisi probu še nobene zamorkle?« Fadulu se ni zdelo vredno prikimati. »Men se zdiš precej prebrisan,« je dejal Makedonec in ko je videl, da na takšen način ne bo ničesar izvlekel iz Fadula, dodal, »Če je res, da ne znaš z babami, kako si pol dobil njo?«

Fadul se je delal, kot da ne razume, »Koga?«

»Ja, šefovo hčer, koga pa?«

»Ne vem, šel sem do nje in ji rekel, da mi ga pofafa.«

Makedonec je umolknil, prižgal radio, lovil različne radijske postaje, in ker mu ni nič ustrezalo, z roko udaril po gumbu.

»Te lahko nekaj vprašam?« je dejal Fadul, ki je pomislil, da se je njun pogovor tako brezsmiselno iztekel, ker ni dal pobude zanj. Končno pa je v delavnici potreboval tudi zaveznika. Makedonec si je obliznil ustnice in Fadul je po smradu, ki je preplavil avtomobil, sklepal, da se mu je spahnilo. Za hip je zaprl oči in si predstavljal, da se peljeta skozi njegovo mesto. Moški, ki je hodil po pločniku in si k ušesu pritiskal telefon, je bil goli norec s štrenastimi lasmi in bingljajočim curakom, takšnih je bilo v D’Jameni na desetine, ženska v temnem hlačnem kostumu, ki je na vogalu kupovala rože, ga je spominjala na njegovo znanko, ki je vsako jutro, sedeč pred svojo stojnico, z žlico segala v temno oranžno meso prezrele papaje. Še preden je vonj delavčevih želodčnih sokov hotel primerjati z vonjavami muslimanskega zajtrka iz kozje drobovine, popečene na odprtem ognju, je slišal samega sebe reči, »Zakaj te mojster kliče Makedonec?«

»To je tko, kot če bi me prašu, katera reka teče pod lublanskim mostom,« je dejal Makedonec, in spet postal nekoliko bolj razposajen. »Ne misl, da maš zato, ker nateguješ njegovo hči kšen privilegij. Tud tebe bo slej ko prej začel klicat Afričan. Sam počaki mal, pa boš vidu.«

Fadul je privzdignil obrvi in se nato bolj kot Makedončevim besedam posvetil hiši in dvorišču, na katerega sta zapeljala. Lado je bil že tam, stal je na balkonu in nekaj vpil na drugega delavca. Ta je vsaj tri metre dolgo leseno palico skušal spraviti do njega. Nedaleč stran ju je opazovala starejša ženska, ki je v rokah držala rjav pladenj. Fadulu se je zdelo, da je pladenj nesorazmerno velik v primerjavi s skodelicama, ki sta stali na njem. Ženska je delovala otožno osamljeno, kot da se je pravkar nečesa spomnila ali pa da jo je pravkar spreletelo spoznanje, podobno Fadulovemu, ko je ponoči vstal in šel v kuhinjo po kozarec vode. Vstopil je v majhen prostor, v katerem sta se z Janino prehranjevala, nenadoma začutil, da se je čas ustavil in da ni živega človeka na svetu, ki bi ta svet razlagal. Človeška koprena kot da se je nenadoma dvignila in zaplavala nad njegovo glavo. Dvignil je roko, jo podržal na čelu, in si jo nato ogledal. Zdelo se mu je, kot da se nahaja polsnu, čeprav se je vsega jasno zavedal. Takšno praznino je občutil samo še v zaporu v D’Jameni.

»Fadul, poprim in pomagi temu kretenu,« je zavpil Lado in Fadulu se je zdelo, da je njegov povišani ton odveč. Pomislil je, da je imela Janina prav: delo v delavnici, obsijani s hladno, belkasto lučjo in kupi železa po tleh ga ne bodo pripeljali nikamor. Toda ker je bil naučen, da mora v začetem vztrajati, je ob koncu zavrnil plačilo obračunanih ur.

Lado ga je že po nekaj tednih začel klicati Afričan, kot je napovedal Makedonec in Fadul se je tedaj zavedel, da ne bo mogel odložiti svoje tujosti. Nasprotno, če bi se Lado znašel v Afriki, če bi mu na primer ugajale tamkajšnje ženske in bi se začel oblačiti v široke tunike, kot je videl početi večino belskih turistov v D’Jameni, bi po določenem času lahko pričakoval, da bo tujost odpadla z njega; njemu, Fadulu, to zaradi posebnega hladu, ki je vel iz tukajšnjih ljudi, iz njihovega trdno zakodiranega strahu pred neznanim, ni bilo dano. Sedeli so v družinski hiši, Fadul je zrl v Ladotov blokec, v katerem so bile z velikimi, okornimi številkami nakracane obračunane ure. Ko je gledajoč v Janino izrekel: »Šeststo evrov za mesec dela more bit u Afriki grozn velik dnarja,« je Fadul doumel, da je Ladotu ves ta čas skušal demonstrirati svoje dostojanstvo, ki pa zaradi narave stvari ne bo nikoli razumljeno. Janina je gledala v tla, Fadulu se je zdelo, da se Ladotovi bankovci mastno bleščijo. Bili so kot pravkar vzeti iz banke, pološčeni, medtem ko je bil v Čadu denar vedno zmečkan. Potoval je iz roke v roko, če si na cesti kupil pečene krofe z večjim bankovcem, ti je ženska, sedeča na nizkem stolu in s spodvihanim krilom, kovance zavila v papirnat denar. Nosil si ga, pod svetlikavim soncem, inhalirajoč prah, dokler ga nisi predal naprej.

Janina je očetov denar, ki se ga Fadul ni hotel dotakniti, postavila na hladilnik. Uporabila sta ga samo tedaj, ko ni šlo drugače. Z njim sta plačevala račune za elektriko, najemnino, čiščenje hodnika, nikoli hrane ali kozmetike; obema se je zdelo, da bi se z njim umazala, čeprav o tem nista govorila.

»Tvoj oče hoče, da nosim kombinezon z napisom njegove firme,« je dejal Fadul, ko se je usedel zraven Janine na kavč. Njene noge so bile svetle, gladke. V tistem hipu sta se še igrala drug z drugim in si kazala svoje odprtine. Fadul je instinktivno vedel, da je to tudi eden od načinov, kako prekriti praznino, ki jo je zaslutil med tistim nočnim tavanjem.

»Ah, glej, to nima več smisla. Jaz si bom našla službo in nehava s tem.«

Fadulu je godilo, da je njegovo zgodnje prebujanje, kolesarjenje skozi meglo na drugi konec mesta, sedanje za stružnico in prenašanje Ladotovega vpitja videla kot skupni problem.

Janina ga je udarila po stegnu in kot da se odriva, kot da ji njegovo telo daje zalet, vstala. »Odkar delaš pri tem maniaku od mojega fotra, sploh nisi več pri sebi. Shujšal si in jaz ne maram suhih tipov. Ti tega še nisem povedala?« Spogledljivo se je namuznila, po otroško dvignila roke v zrak in se zazibala v bokih. Fadul je imel na konici jezika Makedončevo vprašanje – »Kako si jo dobil? Vsi smo jo hotl imet, dobil pa si jo ti?« – vendar je v zadnjem hipu pogoltnil slino. Ponoči se je med drugim zbujal iz istega razloga kot v pristaniškem mestu v Nadorju, kjer je zabubljen med kartone zrl v kose koprenastega neba: bil je lačen. Najprej žejen in nato lačen. Ker ni jedel mesa, je po cele dneve ostajal brez hrane. Lado mu je vsake toliko za malico prinesel tunino pico, toda očitno je mislil, da si kakor kamele lahko naredi zaloge za nekaj dni.

Tudi sam je vstal s kavča in sledil Janinini silhueti. Ni vedel, kako jo je dobil. Morda je ona dobila njega. Makedončevega vprašanja v resnici ni razumel. Od njega kot Afričana so pričakovali prizemljenost, nihče pa ni pogledal njegovih rok, narejenih za igranje na pianino. Pogrešal je tiste popoldneve, ko je na časopisnem uredništvu dokončeval članek. Vsi se že odšli, ostal je sam in prisluškoval zvoku lastnih prstov. Plačilo ni bilo bog ve kaj, toda čutil je, da stol, na katerem je sedel, ni samo stol, in da svetloba, ki prodira v notranjost, nima tistega belega, izpraznjenega leska.

Preden se je dotaknil Janininih bokov, je pomislil na žensko s prevelikim pladnjem v rokah. Ko so končali z montažo in stvari zložili na prikolico, mu je v roke potisnila doma narejeno nutelo. Razložila mu je celo recept: kozarec olivnega olja, zmleti oreščki, dva kozarca drobno zmlete čokolade in sladka smetana. Fadul je roke zakopal v žepe hlač, ki jih je še vedno nosil namesto modre halje; takšni trenutki so bili najlepši, trenutki, ko ga ni oteževala nobena misel, kot denimo po ljubljenju z Janino. Čeprav ni jedel čokolade, vsaj ne temne, raje je imel belo, ki mu v ustih ni puščala zagrenjega okusa, je lonček vzel in ga vse do doma, sedeč na zadnjem sedežu Ladotovega avtomobila, segreval v rokah. Kasneje je lonček nutele neodprt obležal na dnu hladilnika.

Pomanjkanje hrane med delovnim časom je Janinin oče skušal nadomestiti s požrtijami, ki jih je organiziral na kozolcu. Fadul je prostor preimenoval v texas house, saj se mu je zdelo, da Lado z oranžnim terenskim vozilom in veliko leseno stavbo, za katero so vsi trdili, da je grajena po tradicionalnih proporcih, za sušenje trave ali nekaj, čeprav ni razumel, čemu potem v notranjosti klimatska naprava in televizor, spominja na ameriške avanturiste, ki v kamero nekaj kričijo in pri tem s palico drezajo v leva. Lado je na treh hektarih zemlje, kolikor mu jih je uspelo pridobiti s tožbo proti lastni materi, igral heroja. Že ko so gostje avtomobile parkirali na travniku, se je spustil po ozkih stopnicah in se na vsa usta smejal. Na glavi je še vedno imel bezjbolsko čepico in Fadulu se je zdaj zdelo bolje, če bi si jo kljub pleši odstranil. Tako bi bil videti golo, morda celo slečeno iz lastne kože, zunanje plasti njega bi odpadle, in na ta način bi tudi gostje dobili občutek, da so prišli v naravo in ne na še eno gledališko predstavo.

Fadul je stal ob strani, na robu majhnega gozdiča. Med opazovanjem Veronikinega moža Anžeta, ki je nedaleč stran skozi usta oddojka skušal spraviti palico, je pomislil, da ta kotanja, v kateri se je znašel, spominja na majhno celico, v katero so ga zaprli, ko je s čolnom pristal na španski obali. Patrulja policistov v rumenih jopičih jim je sredi noči svetila v obraze in vpila nekaj, kar je Fadula spominjalo na kletvice. Ni jih skrbelo toliko to, da so na gumijastem čolnu preživeli plovbo čez morje in nato deset kilometrov bljuvanja slankaste vode do obale v Mellili, kot to, ali jih sploh sprejeti na špansko ozemlje. Kasneje je Fadul od drugih zapornikov slišal, da so razpravljali tudi o tem, ali naj jih pošljejo nazaj v morje.

»Fadul, mi pomagaš držati prašiča?« je dejal moški v zelenih nogavicah in z očali brez okvirjev.

»Je n’en ai rien à foutre,« je nekam predse zamrmral Fadul in nato vseeno vstal. Najprej ni hotel iti na piknik, toda zaradi Janininega moledovanja si je končno premislil.

»Težek je kot kamen,« je dejal Anže ter se pri tem opravičujoče nasmehnil. Fadul se je zagledal v razpokane ustnice nedoločljive barve. Nekaj na Anžetu ga je spominjalo na moškega, ki ga je srečal v zbirnem centru. Ko je prvič stopil v veliko jedilnico, ki je bila hkrati tudi spalnica, pogradi vzpenjajoči se nad betonskimi tlemi, kovinske posode za opravljanje potrebe potisnjene globoko pod postelje in predvsem moški, ki so ves čas nekaj kričali, ga je zaradi hrupa in zatohlega vonja vrglo nazaj. Fadul se je usedel na posteljo, ki so mu jo dodelili in se zabubil v lastno bolečino. »Od kod si?« ga je vprašal moški s plemenskimi vrezninami po licih, ki je sedel na betonskih tleh poleg njega. Fadul se ni odzval, saj to, da so se znašli v podobni situaciji, še ni pomenilo, da morajo začeti gojiti intimne odnose. »Jst sm iz Lagosa,« je dejal moški in mu podal roko, ravno tisto, s katero je malo prej pokal s členki. Fadul je položil glavo na kolena in strmel predse. Želel si je, da bi po vsem tem času lahko bral, včasih je v smetnjakih v Nadorju bolj kot za hrano brskal za časopisi, ki pa si jih je, ko je pobožno pregledal fotografije in naslovnice, saj špansko ni znal, posebej v zmrznjenih jutranjih urah tlačil za pulover in v čevlje, vendar so se mu španski policisti posmehnili v brk. »Knjigo bi rad?« je dejala ženska s težkimi lasmi, ki so ji padali na ramena in za katere si je Fadul predstavljal, da jih le stežka razčeše. »Knjigo ali revijo, karkoli,« ji je odvrnil Fadul, prepričan, da ne prosi nič tako izjemnega. Ko so mu odvzeli pas in uro ter čevlje, se je počutil razkrinkanega. Nekdo, čeprav ni vedel, kdo, mu je spodmaknil tla pod nogami; s knjigami bi se lahko vrnil v svet, ki ga je poznal.

»Lado vedno priredi piknik za prvi maj,« je dejal Veronikin mož, ko mu je končno uspelo poriniti železno palico skozi gobec odojka in proti zadnjemu delu trebuha, pri čemer mu je temno rdeča kri brizgnila v sredino majice. Fadul se je obrnil proč. Tudi tisti Nigerijec, ki ga je, potem ko se z njim ni hotel rokovati, ozmerjal z mehko ritjo, »A zdej boš delal pa dramo? Si mislu, da bodo v Evropi rasla zlata jabolka po drevesih, al kva?«, je imel na majici narisan rdeč iztegnjen jezik, poleg tega je bil, podobno kot Veronikin mož, nižje rasti in z rahlim podbradkom.

»Zadnjič je bilo vse tako na hitro, oprosti, saj se kličeš Anže, mar ne?,« je dejal Fadul.

»Ja,« je dejal moški in si popravil očala. Fadul je od blizu opazil, da ima Anže po obrazu razpredene žilice in da se zato njegova lica zdijo kot našminkana. »Janina je dejala, da si bil prej novinar?«

Fadul je skomignil z rameni. Njegov izstop iz novinarskih vrst in prestop v resničnost se je že tako zapletel, da ni več mogel strmeti v steno in se pretvarjati, da ne sodi med kričeče moške, ki so, kolikor je razbral kasneje, že večkat ponovili pot iz Afrike v Evropo. Nekateri so poskušali s čolni, drugi z letalom, tretji celo peš. »Greš do Nadorja v Maroku, neki časa čakaš, se skrivaš po guzdovih, hej, tem je cela vojska ljudi, mogoče petsto, včasih tud tisoč, mal prosjačiš za hrano, kej pobrskaš pu smeteh, in če maš srečo, preplezaš uno zajebano ugrajo. U Mellilo se da pridt tud s čolni, navsezgodi zjutri, ko maroški žandarji moljo,« je svojim kolegom razlagal moški s plemenskimi znamenji po obrazu in si hip zatem v usta stlačil sprijete kose riža. Fadul se je obrnil le toliko, da je videl, da je umazano majico odvrgel na tla, ter svetu pokazal temne bradavice. »Sej med nimi so tud muslimani, ampak, ej, ti lude so hujši ko psi. Če te dobi španska polcija Guardia Civil skupi z Rdečim križem, te udpelejo na takle kraj in pol dobiš črn kufe brez cukra. Ampak če pride sam polcija, čarli, takrt si najebu. Ena dvakrat so ns polival z mrzlo vodo, nas z nogam tiščal ob tla in nam pokradl čist use. Mobije, dnar, ure, use, ti rečem. Pol nas pa sam še pošlejo nazaj u Maroko. In evo, tam morš spet use začet od začetka,« je dejal drugi moški, ki se je nenadoma dvignil z ležišča in medtem ko je govoril, krilil z rokami.

Fadul se je že v gorah Nadorja sramoval tega, da se je znašel med njimi, toda tam se je lahko umaknil in se zavlekel v kakšno špranjo, se pokril s časopisom in kartoni, medtem ko v zbirnem centru ni imel možnosti izhoda; tu so bili možje, ki jih je gnal nagon, ki morda celo niso znali brati in bi se posmehovali njegovemu odraščanju v D’Jameni. Zjutraj je, preden je odšel v šolo, jedel na kruh namazano margarino in v kozarcu ga je čakalo mleko v prahu, ki ga je prelil z vročo vodo. Margarina v plastičnem lončku, z modrim napisom Bluband se je mastno svetila, poleg tega je imela okus po pasti za čevlje, toda vseeno ga je delala drugačnega od njegovih vrstnikov. Ni šlo za to, da je, preden se je usedel v napihljiv čoln, pa še to je bila menda strašna sreča, ki jo je posebej zanj uprizorila Kamerunčanka s tremi otroci, verjel, da v Evropi po drevesih rastejo zlata jabolka, kot je dejal Nigerijec, niti za poročilo o beguncih, ki sta ga zasnovala z Julienom, temveč da si je želel možnost izbire. Preden je pristal v kehi v Čadu, je mislil na Kanado, veliko snega in temno lila nebo, ki se nagiblje nad tvojo glavo, in morda še toplotne vodne črpalke, ki jih lokalci menda ne dajejo samo po tleh, temveč tudi po stenah stanovanj in hiš, to ga je posebej fasciniralo, toda ko so mu zavrnili vizo in je preganjanje zaradi članka o migrantih postalo vse bolj brutalno, je pomislil, da bi odšel. Telo se mu je nenadoma napelo od želje, neučakanosti. Vse, o čemer je lahko še razmišljal, je bil odhod. Postal je obseden do te mere, da je kontaktiral očeta; skril se je v temen kot v mamini sobi, kjer je bil telefon in vtipkal njegovo številko. Glas na drugi strani je deloval tuje. Bil je moški, ki mu je z umirjenim glasom prigovarjal, naj bo močan in naj še malo potrpi. To je bil za očeta samo drug način, s katerim mu je sporočil, da nima denarja za pot, ki jo je nameraval opraviti. Šele nekaj mesecev kasneje, ko je nanj že pozabil in je naredil načrte skupaj z Julienom, ga je oče poklical; pripravljen se je bil srečati z njim v mestu.

»Lani sem delal na Inštitutu v New Castlu, kjer sem srečal veliko Afričanov.«

Fadul je pričakoval, da bo Anže nadaljeval, a ker je molčal in zgolj v tišini začel oddojka polivati s pivom, je Fadul nenadoma odprl usta. »Jaz prihajam iz Čada. Centralna Afrika.«

Anže, ki je imel odprt, zvedav obraz, rahlo izbočeno čelo in brado, ki mu je rasla preko celotne površine obraza, je razumel ostrino v Fadulovem glasu, čeprav je bil ravno toliko preračunljiv, da se nanjo ni odvzal. Fadul je celo pomislil, da njegove zelene nogavice niso stvar liberalnosti, temveč izgubljenosti, ki pa jo je skušal zakriti s preveč glasnimi komentarji. »Mislim, da v Afriki nimate takšnih težav s staranjem kot v Evropi,« se je odločil ponovno poskusiti, ter se usedel na ozko klopco v bližini. Odojek se je samodejno vrtel na železnem mehanizmu in sanjal že odsanjane sanje.

»Kako to misliš?« ga je vprašal Fadul. Ozrl se je za Janino. Dejala mu je, da gre narezat kruh ali nekaj podobnega, vendar je že celo večnost ni bilo na spregled. Od zgoraj, kjer je stal texas house s klimo in načičkanimi zavesami na oknih, se se slišali glasovi Ladotovih gostov; na soncu so se bleščale strehe njihovih avtomobilov.

»Takrat v Newcastlu sem delal na neki raziskavi o staranju. Moje področje je genetika.«

»Ja, je že zadnjič Veronika omenila,« je dejal Fadul, ki se mu je zazdelo, da z Anžetom stojita vsak na svojem otoku in vpijeta drug drugemu. »Doktorat, ne?«

Anže je zamahnil z roko, češ, to ni nič, zaradi česar se je Fadulu zdelo, da je zanj to vse, in nato nekam preveč iznenada, predvsem pa zavzeto začel razlagati predmet svojega zanimanja. Fadulu je postalo jasno, da sodi v tisto vrsto ljudi, ki mislijo, da druge zanima to, kar zanima njega. »Rezultati tiste raziskave so pokazali, da bo povprečna življenjska doba ljudi, ki se rojevajo danes, okrog sto let.« Anže je zdaj s tal pobral palico in z njo nenadoma začel drezati v odojka. Fadulu se je v tistem zazdel strašno osamljen; Janina mu je dejala, da se je z Veroniko poročil zaradi družinskega imetja. »Moral bi ju videti,« je škodoželjno pripomnila, »druži ju samo to, da se skupaj nažirata. Nekoč sem ju presenetila, ko sta ravno prinesla špecerijo iz trgovine. Na kuhinjskem pultu so bile gore hrane. Sira nista rezala, temveč sta ga trgala z rokami. Veronika je bila vsa mastna okoli ust.« Fadulu se je sicer zdelo, da ju bolj kot ta malenkost druži Lado. Ko so gostje prispeli, je Anže skakljal okoli njih, ko ga je Lado poslal po odpirač za vino, je hvaležno stekel ponj. Toda tega zanimanja glede starosti in staranja ni imel s kom deliti.

»Moja babica po očetovi strani je živela več kot sto let. Menda je imela sto dvajset let, ko je umrla,« je hudomušno dejal Fadul, s čimer je mislil, da bo prebil stekleno steno med njima.

»V Evropi staranje povezujemo z neuspešnostjo in minevanjem. Ne vem, ali je v Afriki tudi tako?« je dejal Anže, kot da se ne zmeni za Fadulovo šalo.

Fadulu se je zdelo, da mu Anže na alegoričen način skuša nekaj povedati; morda je ciljal na Janinino in Veronikino mamo, ki je tudi na starost skušala ostati mlada. Če bi pretiraval, bi rekel, da je v tistih tesnih kavbojkah in pri popku zavezani bluzi skušala konkurirati svojima hčerama. »Veš, da ne. V Čadu matere ne tekmujejo s svojimi hčerami,« je dejal Fadul in z glavo pomignil navzgor proti texas hiši, od koder je bilo slišati popevanje pijanskih glasov. Anže je Fadula hvaležno pogledal. Nad gozdič in nad odojka, ki je začel dobivati hrustljavo skorjo, se je spuščal mrak. Oglje pod vrtečo se živaljo je zažarelo. Fadul je nenadoma začutil potrebo, da bi Anžetu razložil, da je bil v Čadu res novinar, da sicer ni imel svojega računalnika, je pa zato imel svojo pisalno mizo in pisalni stroj, na katerega se je navezal kot na domačo žival. Hotel mu je pojasniti, da ni odraščal v pomanjkanju in da je po končani univerzi tudi razmišljal o doktoratu, vendar je spoznal, da ni akademski tip; želel si je pisati. Prispevke o kvaliteti vode, s katero so ženske na tržnici izpirale solato, o demonstrantih na cesti, ki so odsekali roko Gadaffijevem kipu, stoječemu sredi osrednjega trga, o milijonih, ki so jih za volitve porabili politični veljaki. Obsodili so ga in skupaj z njim tudi časopis, za katerega je delal, da podpihuje vandalizem. Ko je začel pisati o migracijskih sporazumih, ki sta jih v letih 2008 in 2009 podpisali Italija in Libija in na katere se je zanašala Evropska unija, predvsem pa, ko je napisal reportažo o ženski iz Konga, ki je tik pred libijsko mejo in pod razprostrto rjuho prodajala svoje telo ter tako varčevala za pot v Evropo, so ga aretirali ter za mesec zaprli v samico. Niti pomislil ni na pisanje peticij. Vedel je, da mu glave ne bodo vtaknili v lavor vode in na uradni list zapisali, da je »umrl naravne smrti« predvsem zaradi mednarodne organizacije, s katero je sodeloval Julien, ki mu je pomagal sestaviti poročila o zlorabljenih in izločenih subsaharskih migrantih.

Če bi bil pri volji, bi Anžetu povedal, da si je tudi on želel obiskati Newcastle in Glasgow in še vse druge kraje, katerih imena je težko izgovarjal. Če Anže ne bi odvrgel z bližnjega drevesa odlomljene palice, iz pločevinke spil še zadnjih požirkov piva ter na oglje zlil vode, bi mu povedal tudi za tisto špansko uradnico s težkimi, pretežkimi lasmi, ki ga je, preden je od njega zahtevala, da se sleče, vprašala, »Kdo je organiziral to potovanje čez mejo? Ste vedeli, da je dejanje kaznivo?«

»Ne vem, kaj sem mislil,« je dejal Fadul. Svoj pogum je črpal izključno iz podatka, ki ga je zapisal v enem izmed raziskovalnih člankov, namreč da je za migrante na španskem ozemlju odgovoren Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, ter sam predsednik vstopne države. Tudi še po tem, ko je videl utoniti desetletnega dečka, ki je bil z njimi na plastičnem čolnu in celo še po tem, ko so mu policisti na obali med bljuvanjem vode svetili v oči, kot da v njih skušajo najti razlog njegovega prihoda, je verjel, da jim bodo izdali izkaznice o bivališču ter socialno podporo. Zrl je v uradničine velike roke, ki so si nadevale plastične rokavice. »Vem, da imaš še nekaj tam notri. Nekaj drugega od lastnega dreka. Ajde, dajmo, skloni se.«

Fadul je hotel kričati, za trenutek je celo hotel udariti uradnico, jo potegniti za goste lase, vendar je samo zaprl oči in prešteval kroge, ki so se dvigali iz teme. Ni vedel ali je uradnica počela enake stvari tudi drugim moškim v zbirnem centru, toda njim očitno ni bilo mar ali pa so se ob tem celo naslajali. Iz njihovih prerekanj v tistem zatohlem prostoru, kot da se nahajajo v bivšem zaporu ali vojaškem oporišču, rešetke na oknih so Fadula spominjale na pozabljen živalski vrt D’Jameni, je vedel, da nimajo ničesar izgubiti in da se bodo, morda pod lažnimi imeni, tudi ko jih bodo deportirali nazaj v njihove domovine, vrnili na zlato jablano. Le eden izmed njih, prihajal je iz Gabona, se je zdel dovolj razumen. Z roko si je šel skozi gost tepih las, ko je dejal, »Tako me manj boli, ko me maroški policaji tolčejo po glavi.« Ko je razlagal, da se že več dni ni umil, oziroma da se je nazadnje pošteno umil v morju, ko so na poti v Melillo iz plastičnega čolna odstranili motor, in pri tem poškodovali tudi sam čoln, nakar mu je uspelo preplavati deset kilometrov do obale, se je Fadul skušal spomniti barve oblačila Kamerunčanke, ki si je v zadnjem hipu premislila in svojih otrok ni potisnila na čoln. Ko ji je iz mesta prinesel gnile paradižnike, je rekla, »Pojdi ti, Fadul, in če se ti srečno izteče, nas poišči.« Fadul ni vedel, kako naj bi jih poiskal, še manj, kako bi se ji v tistem hipu lahko zahvalil za edinstveno priložnost, ki mu jo je dala. Denarja namreč, ki so ga zahtevali tihotapci za pot od Nadorja do Mellile, ni imel. Iz gozda je sicer nekajkrat skušal poklicati Juliena, toda povezava je bila strašno slaba. Šele ko je pobegnil iz zbirnega centra v Španiji, se je Julien ponovno pojavil in ga napotil v Pariz k svoji materi. »Utrujen sem,« je dejal Gabončan Fadulu. »Nisem pričakoval, da bodo tu z nami ravnali kot s psi.« Šele tedaj je Fadul vstal in z roko segel k pločevinastemu krožniku, na katerem se je svetila gora riža.