V iskanju bralca ali kako preseči oberkrajnersko kulturo

Samo Rugelj svojo razpravo o resni eroziji slovenskega knjižnega trga začenja na začetku. Torej ne v letu 2008, ki je pomenilo konec gospodarske konjukture in je začela država drastično zniževati javna sredstva, namenjena produkciji in dostopnosti slovenske knjige, temveč trideset let poprej, torej v letu 1988, ko je prišlo do pomembne formalno-pravne spremembe na področju jugoslovanske gospodarske zakonodaje, in sicer do sprejema Zakona o podjetjih. Ta je kapitalizmu odprl vrata v Jugoslavijo, zapiše Samo Rugelj v knjigi Izgubljeni bralec, in omogočil zasebno podjetniško pobudo. Zakon o podjetjih je povzročil raznovrstna trenja znotraj založb, kar je v praksi pomenilo naslednje: propad manjših založb, ki so izhajale iz socializma, in poslovne priložnosti za vrsto novih založb. V to konsolidacijo slovenskega založniškega trga, ki je trajala okoli deset let, do konca devetdesetih, Rugelj umešča še veliki založniški trojček, od katerega sta v smislu izdajanja in prodajanja knjig preživela le dva – Mladinska knjiga in Cankarjeva založba.

Rugelj torej z jasnim, nepretencioznim uvidom opiše dogajanje v slovenskem založništvu. Svoja stališča, kot je na primer to, da so splošne javne knjižnice, ki so se v devetdesetih letih razširile, modernizirale, s tem pa tudi povečale svoj kulturni vpliv, pomembno prispevale k temu, da se knjiga ni vključila v novodobni potrošniški sistem, dosledno argumentira s številkami. Toda za sestop knjige iz tržne v netržno kategorijo so pomembni še drugi dejavniki. Avtor knjige Izgubljeni bralec v veliki meri dolži državo; pred letom 2004 je obstajala možnost neposredne davčne olajšave zaradi nakupa knjige. Ko je bila ta možnost ukinjena, je bilo sporočilo jasno: s tem je bilo simbolno ukinjeno dejanje nakupa knjige. Proti koncu, ko Rugelj poda kar nekaj alternativ, kako knjigo dvigniti iz globokega brezna, v katero je padla, to svojo tezo dodatno eksplicira. »V primerjavi z javnimi sredstvi, ki so bila do zdaj investirana v informacijsko knjižnično infrastrukturo, lahko rečemo, da javnih sredstev za razvoj informacijske platforme za prodajo knjig do zdaj še skoraj ni bilo,« je brezkompromisen Rugelj.

Če zamižimo na eno oko in spregledamo avtorjeve mestoma anekdotične uvode k določeni temi, lahko rečemo, da želi Samo Rugelj biti objektiven ali pa bolje, realen. Njegova drža v tej knjigi, ki je nadaljevanje strokovne monografije s področja slovenskega knjižnega založništva Za vsako besedo cekin? (Cankarjeva založba, 2010), je drža založnika ter knjižnega urednika. Ta se je v želji, da bi ohranil živost slovenskega jezika, odpovedal večjim podjetniškim ambicijam. Slovenščina je unikatna, in to celo bolj od katerega drugega unikatnega slovenskega proizvoda, nas prepričuje Rugelj, problem je le v sistemski ureditvi knjižnega trga in posledično tudi v javnih financah, povezanih s knjigo. Rugelj pozdravlja ustanovitev JAK-a, »edinega slovenskega javnega telesa, ki se z vsemi segmenti knjige, od produkcije do promocije, ukvarja kolikor toliko celostno in na nacionalni ravni«, toda pri tem ne pozabi omeniti »rezov«, ki so doleteli institucijo; ustavi se predvsem pri razdrobljenosti sredstev in večjih administrativnih naporih znotraj panoge.

Kvaliteta Rugljeve knjige je tudi v tem, da ves čas išče primerjave slovenske kulturne pokrajine z drugimi evropskimi (in svetovnimi) državami. Zelo rad dela primerjave s hrvaškim ali srbskim založništvom in se sklicuje na mnenje tamkajšnjih strokovnjakov. Eden izmed njih je hrvaški založnik Neven Antičević. Antičević kot pomembno varovalko malega založništva v času krize vidi jasno profilirano in dodatno javno podporo izdajanju in prodaji knjig. Eden izmed takšnih ukrepov je povišan honorar za avtorsko polo (v višini povprečne plače, kar so v času Jugoslavije že prakticirali), ali pa ob koncu leta povrnitev vseh davkov, ki jih je med letom plačala založba, kar slednji omogoča nadaljnje aktivno poslovanje, kar so prakticirali v Srbiji. Naj bodo poročila pisateljskih kolegov iz Srbije in Hrvaške še tako deprimirajoča in v nasprotju z Rugljevimi prospekcijami, se zdijo tovrstne socialistične bajke, še posebej v času krize, ko bi knjižno založništvo moralo biti dodatno zaščiteno, ne pa obravnavano kot talec splošnih gospodarskih razmer, smiselne.

Na podlagi ankete Bralna kultura in nakupovanje knjig, ki je le ena izmed številnih raziskav, vključenih v Rugljevo knjigo (knjiga navsezadnje cilja tudi na strokovnega bralca, študente itd.) pride avtor do zaključka, da je javna podpora določenim knjižnim žanrom, kot je kakovostna prevodna stvarna literatura ali pa kakovostno leposlovje, nujna; o tem Rugelj ne razpravlja. Težave ima bolj s tem, da je cena subvencionirane knjige na trgu enaka, kot če te subvencije ne bi bilo. Po njegovem bi se torej moralo podpirati take knjižne programe kvalitetnejših in zahtevnejših knjig, ki imajo na trgu vsaj možnost za prodajo, višjo od minimalne. Tovrstne kriterije je, jasno, težko implementirati v prakso, česar se Rugelj tudi zelo jasno zaveda, vendar vseeno vztraja. Založniki, ki z javno podporo izdajajo knjige in živijo od njihovega izdajanja, ne pa tudi prodajanja, so se namreč po Rugljevem mnenju v Sloveniji vse preveč razpasli. Da bi svojo tezo še podkrepil, navede podatek, da se v reviji Bukla, ki jo Rugelj tudi ureja, letno oglašuje ena dvajsetina subvencioniranih knjižnih naslovov.

Od vprašanja subvencij Rugelj preide k vprašanju avtorjev, ki sploh omogočajo komunikacijski krogotok knjige. Pri tem zelo previdno omeni, da je generaciji, ki danes šteje od štirideset do šestdeset let bistveno laže, kot pa generaciji, rojeni okrog leta 1980 in kasneje. Raznovrstnost in zmožnost kontinuiranega kakovostnega ustvarjanja na različnih področjih je edina možnost za preživetje mladih slovenskih literatov, toda past se skriva v tem, da prevelika frekvenca izdajanja lahko pripelje do pretirane produkcije in inflacije avtorjeve kakovosti. Ključno vprašanje je torej, kako bo na primer avtor, kot je Goran Vojnović, na dolgi rok zdržal takšen tempo? Z nekaj pretiravanja bi se dalo reči, da Rugelj slovensko literarno produkcijo razume skoraj v športnem duhu: bolj ko se prostor za kultivirano ustvarjanje krči, manj svojega časa bodo avtorji namenjali ustvarjanju svojih besedil in posledično tudi družbeni refleksiji. Glede na to, da je kultura v dokumentih nove vladne koalicije odpravljena z nekaj splošnimi floskulami, je mogoče reči, da to verjetno ni naključje.

Glede (p)ostajanja avtorjev, torej tistih, ki so najbliže ustvarjanju knjige, na prepihu, bi bilo mogoče potegniti še eno alinejo, na katero Rugelj eksplicitno ne opozori. V poglavju o slovenskih medijih, in predvsem v podpoglavju, ki nosi naslov Javno in zasebno v slovenskihmedijih, doživeto razdela splošno usmeritev v slovenskih medijih. Ta poteka v smeri izrivanja zasebnih dosežkov in radikalnega favoriziranja političnih tem ter stališč javnih uslužbencev. Posebej v tem izrazito avtorskem zapisu se pokaže, da Rugelj zavzema predvsem stališče založnika. Resda je zgrožen nad tem, kar se dogaja samozaposlenim, vendar so ti samo eden od členov v razvejani založniški verigi. Iz tega panoramskega pogleda izhaja tudi njegova ugotovitev: zgodbe o projektih, ki se pripravljajo, in o ljudeh, ki hočejo nekaj storiti, med Slovenci sodijo v zasebno sfero. Navsezadnje je po Ruglju celo kampanja za ničelni davek na dodatno vrednost pri knjigah propadla zato, ker je nastala kot stvar zasebne iniciative. Začeti se mora pri javnih ustanovah, ki so povezane s knjigo, nam prigovarja Rugelj.

Naj se s tem strinjamo ali ne, Rugelj s tem argumentom prepričljivo odgovori na vprašanje, čemu so knjige izrinjene iz slovenskih medijev. Ti so – v istem stilu kot v času komunističnega režima – preplavljeni z najnovejšimi političnimi novicami; kultura, če že, se pojavlja v obrobni vlogi. Toda ne gre samo za to, da se je zmanjšal prostor za poročanje o kulturi, po letu 2008 so se radikalno zmanjšala tudi finančna sredstva za kulturno produkcijo; in čeprav Rugelj retorično ni kakšna perla, prepričljivo ošvrka kulturne novinarje. Avtorji, ki smo kot gostje povabljeni na nacionalno televizijo ali radio, od tega nimamo nič, zapiše Rugelj. Novinar v okviru svojega delovnega časa dobi kakovosten program, mi, ki plačujemo naročnino, iz katere se financirajo tako plače zaposlenih na televiziji in radiu kot tudi programski stroški, namenjeni produkciji programa, pa le megleno promocijo. Vprašanje, ki si ga zastavlja avtor Izgubljenega bralca, kaj bi se zgodilo, če bi vsi, ki na ta način prostovoljno soustvarjamo soprogram, čez noč odpovedali sodelovanje pod takšnimi pogoji, že dolgo visi nad našimi glavami; le izreči ga je bilo treba.

Glede prihodnosti je Rugelj precej pesimističen. Nikakor ne gre računati, zapiše, da se bodo bizarni honorarji za književne recenzije bodisi na radiu ali v dnevnem časopisju zvišali. Kar se tiče predlogov za spreminjanje obstoječega stanja, predvsem glede medijev, Rugelj – in to v trenutku, ko nagrada kresnik izgublja svojo simbolno (in finančno) težo – predlaga ustanovitev nove nacionalne romaneskne nagrade. Ta naj bi bila spodobno financirana, z nacionalno avro in pod okriljem relevantnega medija (denimo nacionalne televizije). Nagrada bi lahko učinkovala na več nivojih: avtorjem bi izboljšala njihovo preživetje v smislu prihodkov kot v smislu debirokratiziranja njihove avtorske dejavnosti, hkrati pa bi nagrado lahko postavili v širši kontekst nacionalne kampanje kupovanja knjig; kupovanje in branje bi se stekla k domačim avtorjem, s tem bi predrli tudi opno, o kateri je nekoč govorila Svetlana Makarovič, da namreč ne znamo ceniti tega, kar smo kot narod ustvarili in da slavimo le oberkrajnersko kulturo.

Ob vseh teh domiselnih predlogih, kako izplavati iz krize, predvsem pa, kako današnje konzumente popkulturnih vsebin spremeniti v kupce, Rugelj ne pozabi niti na knjigarne in njihovo selitev v spletni svet. Ker je do zadnjega na več nivojih skeptičen, ne preseneča, da v knjigi posebno mesto namenja fizično stoječim knjigarnam. V nasprotju z mnenjem nekaterih slovenskih kulturnikov, da bi donacije v kulturi morale prihajati iz javno opranega denarja, Rugelj zagovarja stališče, da bi donatorski sistem v prihodnosti lahko uravnovesil tržne anomalije pri tistem segmentu potrošnje, ki s seba nosi dodano vrednost. Kot primer navaja donatorski sistem financiranja wikipedie in ameriškega pisateljskega milijonarja Jamesa Pattersona, ki je za neodvisne knjigarne rezerviral milijon dolarjev. Rugelj sicer nikjer neposredno ne zapiše, toda glede na njegovo konstanto iskanje knjižno-prodajnih niš je jasno, da pogreša slovenske kulturne mecene. In ker teh ni na obzorju, se obrača na državo, da spremeni svojo kulturno-podporno politiko. Poleg zaustavitve zmanjšanja javnih sredstev je po njegovem potrebna preureditev kriterijev za izbiranje podprtih knjig.

Rugljeva knjiga Izgubljeni bralec se v rešetanju različnih členov slovenskega knjižnega založništva ves čas sprašuje, kje smo na tej poti izgubili bralca. Res je, za določeno število knjig bo vedno poskrbela država, toda pristajanje na eksistenčni minimum, češ, »uspeh je že, če se sredstva letos glede na lansko bero ne bodo nižala«, pomeni zapiranje kroga. Rugljeva pobuda, da se končni uporabnik knjige avtorju oddolži z nakupom, zveni smiselno. Vse to so dobrodošli napotki, ki pa jim vseeno manjka duhovno-zgodovinski kontekst. Izgubljeni bralec med drugim ponuja eno prvih in najtemeljitejših analiz glede specifik slovenskega bralca, toda vseeno s tem ni odgovorjeno na vprašanje, na kateri točki je slovenski bralec nehal početi tisto, kar se s knjigo počne: zahajati v knjigarne, brskati za knjigami, zanje plačevati, jih odnašati domov, brati, o prebranem diskutirati, prebrano ponotranjiti. Rugelj na začetku sicer govori o dandanašnji potrebi po zadovoljevanju takojšnega užitka, takojšnjega plačila, kar pa ostane kasneje v knjigi zamolčano. Morda moramo počakati na zadnji del trilogije (v skrajnem primeru bi lahko šlo tudi za filmsko verzijo). Naslov se še išče, prostor za njeno dogajanje pa bi bil lahko postavljen v futuristično-knjigarniško-kavarniški milje.