Spraševanje o vlogi pisatelja – resonančno jedro, ki se širi po celotni knjigi

Kot je Robert Simonišek poudaril v enem izmed intervjujev, njegovo ustvarjanje »ne teži k pretirani konsistentnosti opusa«, saj razpon njegovih besedil sega od poezije do strokovnih besedil. Toda zbirka esejev Trk prostorov, ki Simoniškovi beri dodaja tisto, kar je končno še manjkalo – eseje –, vzpostavi toliko kot notranjo konsistenco v smislu avtorjeve poetike. Simonišek se namreč v zbirki esejev retrogradno zazira v izpostavljene probleme, obdobja in pojme, ki so mu blizu, in o katerih je menda premišljeval zadnjih petnajst let. Pri tem je vredno poudariti, da je njegovo interesno polje izjemno široko in da presega trojico literatura, filozofija, umetnostna zgodovina, zaradi česar njegovo pisanje, tudi v tematskem, ne samo v žanrskem smislu, prinaša izjemno širok diapazon; ob raziskovalni liniji, ki je v teh esejih nedvomno prisotna, Simonišek sočasno premišljuje tudi o svojem življenju, čeprav je pri »razgaljanju osebnega« zadržan, diskreten, malodane sramežljiv. V tako zastavljeni perspektivi, ki nima ambicij, da bi prisegala na trendovsko držo, je moč razbrati Simoniškov odnos do sveta, predvsem pa na gladino teksta, in ne glede na to, o čem je govora, prinaša vprašanje, za kaj naj se pisatelj danes sploh še zavzema, v čem je smisel njegovega obstoja in, v specifičnem slovenskem kontekstu, kakšne so posledice njegove priklenjenosti na državni aparat?

S položajem umetnika, posebej pisatelja, kar lahko beremo tudi kot leitmotiv zbirke, se Simonišek na najbolj neposreden način sooči v eseju Evropa – zapor ali raj? Če ne bi prepoznali avtorjeve umeščenosti v slovensko-habsburški-jugoslovanski prostor, ki je še bolj razvidna v njegovih drugih, predvsem proznih delih, bi vprašanje, za kaj in proti čemu naj se današnji intelektualci še borijo, imeli za vzvišeno. Toda z vrnitvijo na uvodni stavek eseja »Ko človek prebira preminule ali živeče pisce, ki so zaznamovali slovenski panteon, se na neki točki nehote vpraša, kam vse skupaj pelje,« je jasno, da se ima Simonišek za naslednika tradicije, ki so jo vzpostavili avtorji, kot so Jančar, Kocbek, Grafenauer. Čuti se poklicanega, da dešifrira položaj sodobnega slovenskega pisatelja, ki je le navidezno vržen v svobodo, v resnici pa ujetnik uradniških postopkov. Ne glede na to, da Simonišek ne poda alternative, kako in kam s slovenskim pisateljem, naletimo na lucidne uvide: sodobni intelektualec na Slovenskem se ne ukvarja s problemom družbe, ni spreminjevalec sveta, v najboljšem primeru sproži kakšno pobudo, se prilagodi medijsko odmevnim problemom, v globalnem pa se ukvarja s prilagoditvenimi postopki; tako med pisatelji ne prosperirajo tisti, ki se ukvarjajo z vsebino, ampak tisti, ki se ukvarjajo s sistemom. 

»Namesto angažiranih, resnih pobud, cvetober slovenskih intelektualcev izgublja čas z biografijami, z objavami po spletu, s skrbjo za promocijo, sledenjem trendom« itd. Pa vendar, situacijo ni tako črno-bela: v danih okoliščinah so se spontano izoblikovali različni tipi. Kam Simonišek uvršča samega sebe, je jasno, in čeprav najde precejšen užitek v dekonstrukciji intelektualcev, ki se ukvarjajo s samopromocijo, se zdi, da je ravno ta esej, že zaradi predpostavke, da je dostojanstvo naravna danost pisateljev, pisan s plašnicami na očeh. Težko si je namreč predstavljati, da bi pisatelj dandanašnji imel spet kaj povedati, če bi se njegove misli fokusirale na velike teme (na primer na evropsko vprašanje). Simoniškovo nadaljnje razpredanje, kako se je treba upreti diskurzu jasne in razumljive literature, ki ga na tukajšnje pisce imponira anglo-saksonski trend, je smiseln, toda še bolj smiselno bi bilo, če bi se osredotočil ne samo na posledice neoliberalnega-klerikalnega projekta, ki so ga vzpostavili ravno tisti avtorji, ki jih vidi kot osebe s »hrbtenico in vizijo«, pač pa tudi na vzroke za njegov nastanek. Toda tovrstna analiza bi zahtevala globlje reze in daljnosežnejši uvid v zamolčane teme slovenske literature.

V eseju O zgodbah in (nevarnostih) esejističnega (anti)romana Simonišek zapiše, da je pogled, kaj je zanimivo in kaj ne, tudi pogled iz določenega časa in idealov, vendar se mu lasten stavek vrne v obliki odmeva, ki pa je preglasen, da bi ga (za)slišal. Če se je s formulacijami, da je nepriljubljenost esejističnega romana morebiti dokaz za nepriljubljenost mišljenja, kar je le še eden od simptomov potiskanja literature proti »trgu«, mogoče strinjati, pa je postavljanje premisleka vis-à-vis konzumentski logiki predvidljivo. Esej postavi na premico tipično/atipično, sprejemljivo/nesprejemljivo, naravno/nenaravno, itd. V eseju O potopisih in sorodnih zvrsteh analizo opravlja brez primernega metodološkega orodja, zaradi česar zabrede v paradokse. Komentiranje »britanskega kolonialističnega sindroma, ki vidi vse zunaj sebe kot manjvredno,« in »ameriškega pogleda na kraje, za katerega je vse, kar ni videti kot domače, periferija« je tipičen primer esencializacije. Pri tem odločilne vloge ne odigra avtorjeva zamera nasproti pripadnikom večjih nacij, ki namesto priznanja, da so vse kulture enakovredne, uveljavljajo svojo superiornost, pač pa, da Simonišek ne analizira konkretnega primera in iz njega ne izpeljuje zaključkov, temveč podaja sodbe na splošno. 

Njegova težnja po panoramskem pregledovanju trenutnega stanja tako pomeni rezimiranje že videnega in splošno znanega. Že omenjeni esej Simonišek na primer zaključi z mislijo, da je razsvetljenska drža avtorja-popotnika še vedno najprimernejša. Tovrsten afirmativni odnos do preteklosti in tradicije pomeni, da Simonišek na nevsiljiv način intervenira z osebnimi nanosi (tako v smislu opredeljevanja do določenega »problema« kot v stilskem smislu). Toda če tovrstna avtorjeva izurjenost – v preteklih stvaritvah razbrati sledi naroda in kulture –, kot to sam poimenuje, konstelira tekst in mu daje na trenutke monotono notranjo strukturo, se, posebej v zaključkih, odpira v polje literarnega, kjer še enkrat v ospredje prihaja nemoč, in sicer v smislu spraševanja – o čem naj bi pisatelj dandanes sploh še pisal. Tovrstno klecanje pod težo preteklosti, iz katerega bi se Simonišek vendarle lahko rešil z drugačnim, alternativnim pogledom na določeno zgodovinsko obdobje ali temo, razloži njegov večno skeptičen odnos do sedanjosti, ko je lahko objavljeno skoraj vse in ni več avtoritete ali celo »zunanjega nasprotnika«. 

Med oklevanjem, ali je premišljevanje o literarnih tehnikah in stilih stvar akademskega diskurza, in zatorej celo stvar naključja, ali pa je literatura še vedno lahko orodje in orožje, tudi političnega diskurza, Simonišek izbere zadnje. V eseju Pogovori o Merlinu je neposreden, analitičen in imaginativen hkrati; otrese se moraličnosti in začne zasledovati nekaj, česar razumsko ni mogoče obvladati. Šele v Walesu se zgodi tisto, na kar smo čakali v vseh esejih zbirke. Simonišek Merlinovo zgodbo o neprilagajanju združi z osebnimi, dnevniškimi intervencijami. Čeprav zasledovanje neizrekljivega prekinja z dokumentarnimi pasusi o valižanščini, omembami Merlina v slikarskih in literarnih delih itd., iskanje – tu in zdaj – izpodrine avtorjeva (zgolj) premišljevanja. Sproži se kreativni stroj in zaradi njega je smiselno vztrajati v polju literature (ob tem, da za Simoniška pisati pomeni obliko bivanja, potovanja itd.). Po drugi strani pa je očitno, da si avtor tudi zaradi kilometrine, ki jo ima, predvsem v interdisciplinarnem, strokovnem smislu, lahko privošči zastranitve, pa bo zaradi tega še vedno pristal na varnem terenu. 

V eseju Težave s filozofijo in z lakanovci, ki je najboljši v zbirki, se izkaže kot iskriv, neprilagojen pisec. V njem se loti tabuja. »Mlajši, ki vedo, da sem študiral filozofijo, me sprašujejo, če sem bil na kakšnem Žižkovem predavanju,« zapiše. Obeta se torej, da bo obračun z enim največjih slovenskih razumnikov podan z očmi nekoga, ki ima »notranji pogled«. Vse tisto kar je Simonišek spregledal novorevijašem, nenadoma vrže v obraz lakanovcem. Ti so zaradi anemičnega diskurza predhodne generacije malodane z neznosno lahkostjo stopili na prizorišče. Filozofa, kot je Tine Hribar, Simonišek označi za romantika, heideggerjanstvo pa za filozofsko ločino, ki je sproducirala intelektualni vakuum. In v to praznino je zarezalo lakanovstvo, za katero se danes ustvarja videz, da je pri nas edino, ki še lahko kaj pove o svetu in družbi. Toda s filozofi, kot sta Žižek ali Dolar, smo se znašli na prizorišču skrajnega cinizma; mišljenje je postalo enakovredno izjavljanju abstraktnih kategorij in citiranju ali, kot pravi avtor eseja: »Redkokatera filozofija je tako izključevalna do sogovornika, kot je ta, češ, če ne moreš slediti toku mojega (nesmiselnega) jezika, ne dosegaš moje ravni. Pravzaprav niti jaz ne vem, kaj govorim. Namesto mene govori nekdo drug – tega seveda ne omenjam sogovorniku.«

Tisto, kar Simonišek Žižku najbolj zameri, je, da v njegovi osebnosti ni stremljenja, hrepenenja po lepšem; lom s tradicijo torej, ki je po drugi strani nadgrajen z melodramatičnostjo, videzom samovšečnega guruja, položajem očividca, ki se po naključju znajde na kraju zločina. Simonišek ni prvi, ki je početje lakanovcev označil za estetsko, nadrealistično laž, je pa njegov esej eden najkonstruktivnejših. Silovitost Simoniškove jeze izhaja – in tu esej sledi tematski liniji knjige – iz dejstva, da so slovenski intelektualci toliko kot izdajalci. V kriznih časih bi namreč morali stopiti skupaj, namesto tega pa dobimo malomeščansko predstavo o filozofu pred knjižno polico. Toda če je Žižkov manko v tem, da svoje kabinetne genialnosti ne nadgradi z notranjo držo in mu zaradi njegovega statusa superzvezdnika ni mar za »ljudi pod Alpami«, je problem tudi v nas, ki sprejemamo njegovo igro: »Če ne bi bilo njega, ki nas navaja prenašati neomejeno potrošništvo, namesto da bi razbijal stereotipe, bi vzeli nekoga drugega, ki bi bil morda bolj resen, manj klovnovski in bolj ›nevaren‹.« Žižkova specifičnost je levi politični angažma, zaradi česar ga avtor eseja opredeli zgolj kot imitatorja intelektualca-revolucionarja, ki ga Slovenci nismo bili zmožni proizvesti.

Čeprav so posamični eseji mišljeni kot zaokrožena celota, je v vsakem zajeto resonančno jedro, ki se širi po celotni knjigi. Občutek je celo, da skuša avtor eno in isto stvar, podobno kot lakanovci, povedati na več načinov. V eseju Temni imaginarij vprašanje odgovornosti intelektualca pripelje tako daleč, da se vpraša, od kod umetnikom pravica, da kričijo bolj od drugih, ne da bi sugerirali rešitev. V tem spraševanju, ki ga seveda beremo tudi kot spraševanje avtorjeve vesti, je zaznati iskrenost. Pri tem Simonišek zastavi spomine na otroštvo kot izkušnje odrasle dobe (v skrajni sili bi zbirko lahko brali tudi kot fragmentarni Bildungsroman). Čeprav bi mu na trenutke lahko očitali nostalgično bolehanje za preteklimi časi, mu ne moremo očitati prenarejanja. Ko je kritičen do določenih pojavov, tega ne počne zaradi upora kot takšnega, pač pa, ker ga stvar najeda »od znotraj«. Poleg tega se Simonišek pesnik pisanja esejev ni lotil, ker bi z njimi želel podati apologijo lastnega pisanja, zgolj apologijo lastne drže v svetu. Zaradi različnih interesnih polj ni estetsko fundamentalen, temveč se giblje v odprtosti. Večperspektivična zavest je tudi tista, ki razmehča Simoniškovo zaganjanje proti trendovskim pojavom, kar se poraja iz ideje, da so se vsi ključni umetniški pojavi že zgodili. Ne glede na to, ali se s tem strinjamo ali ne, je ravno merjenje sedanjosti z vatli preteklosti tisto, kar zbirki esejev daje notranjo koherentnost.