Kamele, laži in idioti
Poročilo o festivalu Literature sveta – Fabula 2015
Barbara Leban
Literarni večeri
Nastop Janice Galloway je bil vsestranski – verjetno ji ob le napol slišnih, sicer pa ponavljajočih se vprašanjih Dražena Dragojevića konec koncev res ni ostalo drugega, kot da si sama zastavlja vprašanja, odgovarja nanja, navezuje stik z občinstvom in komentira glasbeni intermezzo pianista Mihe Haasa (zaigral nam je, seveda, Schumanna). Z impozantnim branjem odlomka iz Clare je resno konkurirala tudi vsem trem študentom AGRFT-ja, sicer ravno tako interpretom literarnih besedil povabljenih avtorjev. Razgovorila se je o Clari Wieck Schumann, dobri hčeri, dobri ženi, slabi materi, pozabljeni glasbenici in kot o resnični osebi ter izmišljenemu liku obenem. Ne, nisem feministka, vsaj ne zelo borbena, je večkrat zatrdila; priznala je, da marsikoga življenje na otoku navda s svojevrstno klavstrofobijo, a da Škoti vendarle niso sami pijanci in grobijani; prej večno zatrti borci za neodvisnost.
Clément Bénech se je lagal, in to precej – ko je pisal roman, namreč –, še sam je priznal, da se mu je zapisalo več neresnic, med drugim tudi ta, da Ljubljana v slovenščini pomeni ljubljena; bolj kot laž pa ga je navsezadnje vendarle prepričala svoboda, zato je opustil študij novinarstva in se začel ukvarjati s pisanjem. Njegova zgodba je zgodba o uspehu vztrajnega človeka, ki po vseh možnih založbah pošilja rokopise, se sooči s številnimi zavrnitvami in mu nazadnje nekako uspe. Čeprav ni prejel nobene od literarnih nagrad, za katere je bil vendarle nominiran, smo nanj očitno ponosni že zato, ker piše o Ljubljani. Ker je prepričan, da so mediji del življenja, ga lahko beremo na twitterju, v naslednji roman pa namerava vključiti tudi kanec instagrama. Njegov priimek sicer spominja na češkega aktivista, a je dejansko polnokrven Francoz. Obožuje košarko in Gorana Dragića, dal pa nam je tudi moder nasvet – namreč, naj vedno pišemo s trezno glavo.
Na Georgiju Gospodinovu, bolgarskem pisatelju, je bilo obiska verjetno še najmanj, pa vendar je že Fizika žalosti, genialno napisan in zabaven roman, le mozaik v njegovem razvejanem in vsestransko uspešnem delovanju. Gospodinov sam je roman zasnoval v obliki labirinta in v romaneskni zgodbi prepletel lastno zgodovino še z drugimi usodami ljudi – in živali: seveda je nekako logično v labirintno zgodbo vpeljal tudi Minotavra. Svojevrstna laž je, je opozoril, da ga imamo zgolj za nevarno pošast, ker je konec koncev bil tudi Minotaver na začetku le zapuščen otrok. V Fiziki žalosti je veliko zgodb, ki jih je Gospodinov slišal od babice – tudi tista o človeku z angelskimi krili, ki se je kasneje izkazal za njihovega soseda. Ker se je pisatelj na koncu znašel v zadregi in se nikakor ni mogel odločiti, kako naj delo naslovi, je napisal petintrideset možnih naslovov in nato občinstvo prosil, naj si izbere najljubšega. Čez dve leti pa se mu (nam) po zdaj že naslovljeni Fiziki žalosti obeta tudi risanka na filmskem platnu, ki nas bo, upam, navdušila vsaj toliko, kot je Gospodinova očarala naslovnica Fabuline žepnice.
Na zaključnem večeru so Desa Muck, Barbara Simoniti, Mojca Kumerdej, Žiga X Gombač in Milan Dekleva ob pomoči Boštjana Gorenca – Pižame predstavili zadnjo kratkoprozno zbirko Moč lažnega, namenjeno mladim; Dese Muck ni bilo, se je pa javila prek vnaprej posnetega videa in govorila predvsem o prvoaprilskih šalah. Mojca Kumerdej je zgodbo pripovedovala skozi oči mačke, kar je mladim bralcem bojda močno pomagalo pri soočanju s temeljnimi življenjskimi problemi. Žiga X Gombač je prvič nekoga ubil; ta kratkoprozna smrt je dotolkla celo Pižamo, ki je ob branju romanov R. R. Martina že precej otopel in ga literarno nasilje sicer težko gane. Barbara Simoniti je bila že od samega začetka navdušena nad temo laži in se je spraševala le to, kako naj napiše eno samo zgodbo. Milan Dekleva pa se je izkazal tudi za precejšnjega misleca in s citiranjem Kołakowskega, poljskega filozofa, predstavil idejo, da je laž že del naravnega sistema: metulj se laže ptici, da je le suh list, in osa se laže čebelici, da je tudi sama čebela, da bi tako prišla do njenega medu. Vsi so se strinjali, da je pisati za otroke odgovorno, težko in podcenjeno delo, na obljubljeno branje sicer že v sredo nagrajenih pisem osnovnošolcev avtorjem pa očitno nekako pozabili.
Tematski večeri
Če je kaj poleg dodatnih stolov ali kar dodatne sobe manjkalo v dvoranici v Konzorciju, je bil to razumen moderator, ki bi usmerjal pogovor, po možnosti pa Vesno V. Godina poučil še o uporabi mikrofona, v katerega se za božjo voljo ne vrešči. Marcel Štefančič je razvil idejo, da je Petdeset odtenkov sive film, ki ženske skuša prepričati, da so že osamosvojene do te mere, da se lahko spet začnejo podrejati. Sicer pa je bilo povedanega marsikaj o raznoraznih stvareh; predvsem je bilo govora o bojda edinem pomembnem življenjskem vprašanju, torej minimalnem dohodku. Nazadnje sta sogovornika nekako malo za šalo in malo zares zaključila z mislijo, da bi bilo top šit prodati celotno državo s Triglavom vred, razdeliti denar med državljane in se razseliti po Evropi.
Na večeru z Vesno Milek in Zdravkom Dušo, ki ga je vodila Manca G. Renko, se je govorilo o laži v literaturi; da dejstvo, da gre v literaturi pač za drugačno resnico, torej fikcijo, kar še vedno ni jasno vsem, je Duša nakazal ob primeru Pikalovega romana Modri e; navezal se je tudi na nov prevod Bratov Karamazovih, skozi katerega se mu razkriva drugačna, veliko bolj ležerna ruska duša, kot smo je bili vajeni. Nato je obujal spomine na lastno karierno pot, najprej novinarja in kasneje oglaševalca. Vesna Milek je potarnala nad težavami ob izdaji svojega prvenca (erotični in bojda zato sporni Kalipso), hkrati pa razkrila, da je najljubša knjiga njenega otroštva Sveto pismo. Seveda potem nismo mogli zaobiti (avto)biografije in prišli do sklepa, da gre, četudi Cavazza ali Kovačič v svojih delih opisujeta še tako avtentične dogodke, pri tem še vedno (le) za literaturo. Ali, kot je povedala tudi Janice Galloway, vse, kar avtor napiše o svojem življenju, je resnično – a hkrati izmišljeno.
Ker ima festival navado, da si vsako leto izbere neki random fokus, na katerega se kasneje vsi povabljeni požvižgajo in klepetajo o nečem tretjem, je bil verjetno res že čas za skrajne ukrepe – namreč lacanovsko trojko. V Dramo smo pridrli z vseh vetrov in z raznoraznimi motivi: biti blizu Žižka in se navzeti nekaj njegove slave je bil verjetno najpogostejši izmed njih; in res smo se potem seveda vračali domov modrejši bolj kot kdajkoli prej. Tudi trikrat polurna predavanja o ničemer drugem kot zares o laži so bila namreč ob vsej pridodani množici še toliko bolj veličastna, spektakularna in seveda na kvadrat dramatična.
Resnica in laž sta nerazdružljivi, je povedal Mladen Dolar in nato s pomočjo Krečanov, teh večnih lažnivcev, predstavil kratko zgodovino laži od antike naprej. Oba z Alenko Zupančič sta opozorila na paradoks laganja skozi resnico, torej na samoljubje, preoblečeno v krepost – Dolar se je ob tem navezal na primer Molièrovega Ljudomrznika, katerega izjave so sicer res resnične, ampak zaradi njegove pozicije hinavca pač obenem tudi zlagane. Možno je seveda tudi obratno, torej povedati resnico skozi laž; spet je to mogoče skozi umetnost, ki je sicer fikcija, a hkrati izreka tudi resnico.
Ob primeru Freudove psihoanalize pa je Dolar opozoril še na nek tretji tip izjavljanja resnice; na sicer potlačeno, krhko in izrinjeno, a obenem vztrajno podobo resnice, ki ne odneha, dokler ne pride na plan, največkrat v govornih spodrsljajih.
Enako je tudi Alenka Zupančič s primerom ponazorila, kako resnica na dan pride le posredno. Hamlet ne more reči: poslušaj, Klavdij, ubil si mi očeta, ampak mora delovati le posredno, z igro v igri, mišnico. Resnica kot fikcija torej, da lahko umor, ki sicer nima jezika, vendarle spregovori. V nadaljevanju se je Zupančičeva navezala na Kanta in na svojevrsten problem: kdaj ima človek pravico lagati? Prav zaradi skušnjave, omenjene zgoraj, torej na videz delati dobro za drugega, a dejansko skrbeti bolj za lastne interese, je Kant kot absolutno dolžnost postavil govorjenje resnice ne glede na okoliščine. Tu pa se je ponovno zapletel v past. Absolutna dolžnost je prav tako priročni alibi, za katerega skrijemo svoje lastne interese – celo nacisti so se konec koncev opravičevali s sklicevanjem na svoje dolžnosti.
Žižek je izrazil skrb, da ga bo Jela Krečič, voditeljica večera in še kaj, kasneje ubila, ker je bil pač res zelo zgovoren. Navedel je precej primerov, ki bi ponazorili njegovo idejo, ki jo je bilo sicer zaslediti že pri Alenki Zupančič – če gremo direktno k resnici, jo zagotovo zgrešimo. Treba je najti pravo laž, ki naredi stvari jasne. Zato tudi zgodba o dvanajsti kameli, ki je odveč in obenem nujna: oče je zapustil sinovom enajst kamel; prvi naj bi jih dobil polovico, drugi tretjino in zadnji četrtino. Seveda je delitev zapuščine možna šele, ko sodnik doda dvanajsto – in jo kasneje spet odvzame. Povedal je tudi nekaj krepkih čez demokracijo, ki je sicer ne zavrača, gre pa pri njej vseeno za fetiš in le videz odločanja. Ter dodal, da je floskula, da ni druge alternative, res le in samo floskula.
Čez dva dni je nato Robert Pfaller na prav tako lucidnem in spektakularnem predavanju razvil idejo o dveh resnicah in dveh lažeh; poleg bele resnice in črne laži obstajata še bela laž brez prevaranih in črna resnica brez oznanjevalcev. Bela laž, na primer »greva na kavo«, se seveda razume vedno v skladu z določenim kontekstom, le redko pa povsem dobesedno. Črna resnica ima po drugi strani malo oznanjevalcev in navadno pride na dan šele posredno, najpogosteje prek umetnosti ali črnega humorja. Ob tem je Pfaller podal primer Christopha Schlingensiefa, ki je leta 2010 na dunajskem mednarodnem festivalu postavil z zidom obdano in s kamerami nadzorovano stavbo; prebivalci so se izdajali za iskalce azila in bili na las podobni tekmovalcem v šovu Big brother. Avstrijci naj bi se tako vsak večer prek televotinga odločili, kdo od tujcev naj bi dokončno šel domov, kar je bil seveda šok – ne zato, ker ne bi vedeli, da Avstrija iskalce azila zavrača, ampak zato, ker so si preprosto zatiskali oči pred krutostjo takega ravnanja.
Črna resnica in bela laž, je nato povedal Pfaller, sta v družbi tako rekoč nujno potrebni, a se ju želi postmoderna na vsak način znebiti. S politično korektnostjo naj bi pazili, da ne prizadenemo ranljivega drugega, a je ta silna zaskrbljenost obenem navdušenje nad njegovo domnevno nedozorelostjo – državljan je za politiko očitno idiot. In ves njen trud, da bi nas zavila v vato, vse količkaj dvoumne izjave postavila v narekovaje in prelepila vsako škatlico cigaret z opozorilnimi napisi, gre ravno tej smeri – da bi torej s prekomerno obzirnostjo iz nas napravila naivneže, ki jih lahko že krut odlomek iz Hamleta popolnoma spravi iz tira.
Bele laži in črne resnice pa so obenem tudi tesno povezane; takoj ko začne bela laž prikrivati stvari celo odraslim, nenaivnim ljudem, je treba z njo prekiniti – črna resnica reši belo laž, kar pa ni enostavno; ko Varufakis predsednika Evroskupine označi za lažnivca, je to tudi zanj verjetno težko – a obenem nujno potrebno.
Vmes so se odvili še prozni mnogoboji, Mlada Fabula in obenem nekaj filmov, o čemer kdaj drugič ali raje – kje drugje.
Za kratek konec
Čeprav bi bilo seveda mnogo lepše poslušati denimo Pfallerja nekje na samotni gozdni jasi brez novinarjev in njihovih kamer, pa konec koncev človek ne more imeti vsega; ko vzamemo v zakup, da je Fabula, podobno kot knjižni sejem, v svojem bistvu vendarle en velik cirkus in reklama, pa nam vseeno ostajajo zanimivi gostje, pogovori in knjige – ki so bodisi sredi gozdne jase ali pač prenapolnjene dvorane vsekakor vredni našega časa. In pozornosti.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.