Ne govorit psihiatru v metaforah!

iz revije Literatura 371

Davorin Lenko

Za K. K.

Ker je, čeprav se v svojih besedilih načeloma izogibaš omenjanju najbližjih – in to v nekakšnem prepričanju, mogoče zmotnem, mogoče pa tudi ne, da jih boš tako zaščitil –, igrala ključno vlogo v tvojem procesu vračanja nazaj na planet Zemlja.

 

Večkrat te kontaktirajo neznanci ali polznanci in te povprašajo o tem, kako uspeti kot pisatelj, kako napisati dober tekst in, še pomembneje – tako oni –, kako čim hitreje objaviti napisano delo pri po možnosti čim večji založbi. In ti se znajdeš v skrajno neprijetni situaciji, saj moraš ohraniti nivo profesionalizma – ali pa vsaj njegovo iluzijo –, obenem pa si nekako zavezan, da poveš resnico, torej: da ni pravil, ni enačbe in da ni univerzalnega nasveta. Po svoje si seveda želiš deliti svoje uvide in izkušnje, želiš si, da bi tvoje napake odzvanjale v drugih, da jim jih ne bi bilo treba ponoviti. Ampak kako to storiti? Svetovati kaj o vztrajnosti pri pisanju? O pomembnosti branja? Kaj pa kaj o potrpežljivosti in trmi? O obsesijah? Travmah? Alkohol, ljubezen, trava, narava? Družba, posameznik, ednina, dvojina, množina? Realizem, postmodernizem …? Mogoče. Toda vse to so navsezadnje samo niše. Samo delčki naših življenj, izolirani otočki, s katerimi sicer res lahko kaj počnemo – ali pa tudi ne. Kaj potem?

Ne veš.

Si pa skoraj povsem prepričan, da najboljši pisateljski nasvet, ki ga lahko podaš, nima nobene zveze s knjigami in literaturo. Toda preden ga podaš, moraš povedati neko drugo zgodbo.

 

*

 

Vedno si bil nervozen, živčen, tesnoben človek. In ker se ne spomniš, da bi bil kadarkoli drugačen, si tekom odraščanja sprejel »dejstvo«, da je to pač naravno človeško stanje. Da tako čutijo vsi, edina razlika med tabo in drugimi pa je v tem, da ti zaradi tega nekoliko bolj zganjaš dramo. Iskal si stvari, ki so te zamotile, zaposlile tvoj um: filme, knjige in predvsem računalniške igre. Pozneje tudi alkohol in travo. Tako je minilo tvoje otroštvo in tako je minilo tvoje najstništvo. V različnih obdobjih, ko res nisi več mogel prenašati sebe in svoje tesnobe, si poiskal strokovno pomoč. Prvič po napadu na WTC. Bil si v srednji šoli v Celju in kot napol socializiran fantek s podeželja si ob prelomu tisočletja poskušal preživeti najstništvo v mestu. Tvoja prva psihiatrinja je umrla po nekaj mesecih terapije, tvoja druga pa je imela hude težave tudi sama, in po tem, ko ti je predpisala tiste tablete, ki so te zadele bolj kot karkoli drugega dotlej ali poslej, si jo preprosto nehal obiskovati ter se pričel, sprva mogoče res nekoliko samoprisilno, zdraviti z družbo, alkoholom in travo. Tako si laže živel v svetu, ki je nastopil po Columbine, po WTC-ju, v Celju, v šoli, ki si jo preziral, ker ni imela popolnoma nobenega smisla, in v internatu, kjer si se – ne brez razlogov – počutil ogroženega, v svetu, kjer so ti sošolke umirale od heroina, in v svetu, ki ni bil čisto nič tvoj in v njem ni bilo čisto nič zate. Samo zdravila in polzdravila za stanje, ki ga nisi niti približno razumel.

In ga v resnici še vedno ne.

Končal si srednjo šolo in šel na faks, končal si faks in se preselil v manjše mestece v luknji sredi gozdov, sredi ničesar. Tam si začel, kot rad praviš, resneje pisati, in po kakšnem letu socialne celo dobil delo v muzeju. In tam se je zares začelo.

 

*

 

Od nekdaj si imel »težave« z vojno. Začelo se je z opozorilom za letalske napade med desetdnevno vojno in se na neki način ni nikdar končalo. Star si bil sedem let, stal si pred ogledalom v spalnici hiše stare mame in svoji podobi, tačas ko si čakal, da na hišo vržejo bombo, govoril, da si grd, grd, grd. Še zdaj vidiš svoje oči, svoj bledi in bolehni obraz ter svojo Hitler frizuro.

Kakorkoli, nekaj let pozneje je sledilo posredovanje Nata v Srbiji, sledili so napadi na WTC, ta in ona kriza, in ti si na neki način lezel globlje in globlje v občutek osebne, obenem pa tudi globalne ogroženosti.

In nekega dne, dvaindvajset let po desetdnevni vojni, si se znašel »zaposlen« v muzeju, kjer si sprva večinoma dokumentiral artefakte iz časa NOB, in naenkrat, čeprav v resnici seveda postopoma, si bil dejansko obdan z vojno – ali vsaj živimi spomini nanjo. Soočen z breznom Sebe, prepadom med Sabo in svetom, si prišel do točke, ko si pričel vojno oziroma obet vojne videvati vsepovsod, v vsaki novici v časopisu in vsakem komentarju na Facebooku, in tako si se, po kakšnem letu neprekinjene tesnobe, ki je resno načela tvoje družabno življenje, tesnobe, ki bi jo po intenzivnosti, retrospektivno seveda, »od oka« opisal z 8/10, odločil, da boš dal psihiatriji še eno možnost.

Po hitrem postopku si pristal na antidepresivih in za nekaj časa je bilo bolje. V navalu vitalizma in optimizma – ali pa samo serotonina? – si za nekaj mesecev celo nehal kaditi. Najprej si jemal zoloft, in ko je zoloft postal samoplačniški, si začel dobivati asentro, ki ti je povsem zjebala libido, tako v smislu želje kot v smislu izvedbe. To pa je bilo v času, ko si se že pričel uveljavljati kot »pisatelj seksa« in si upada – vsaj mentalnega – libida res nisi mogel privoščiti, zato ste asentro nadomestili z wellbutrinom, in videti je bilo, kot da si končno našel svoje zdravilce. Takšno, ki ga lahko jemlješ brez težav in ki te zdravi, ti pa lahko tačas pozabiš, da te zdravi in zakaj te sploh zdravi.

Toda ravno takrat enkrat se je »zgodila« tista nesrečna Katalonija in stvari so šle nekoliko po svoje.

 

*

 

Bila je točka v času. Trenutek. Mogoče serija trenutkov. Pravzaprav del popoldneva … Bil je torej del popoldneva, ki se je začel s trenutkom, ko si se vračal iz službe, in naenkrat se je resničnost razklala na dva enakopravna dela in ti si zaživel v dveh časih hkrati. Pisali sta se leti 2015 in 1945 in ti si se vračal iz službe, obenem pa so se za bloki skrivali angleški vojaki, ki so lovili Nemce. Ta razklanost je trajala mogoče nekaj trenutkov, vendar je, podobno kot intenzivne sanje, odzvanjala in nekako živela v tebi še preostanek dneva.

O tem si pozneje veliko razmišljal in nekaj časa si bil precej gotov, da je šlo za psihotično epizodo, vendar zdaj, s časovno distanco, meniš, da te je »samo« ulovila tema vojne, ulovili sta te utrujenost in anksioznost. Možgani so za trenutek popustili oziroma obupali nad nadzorovanjem resničnosti, in nezavedno je prešlo mejo sanj ter nonšalantno vstopilo v fizično resničnost – oziroma v tvojo interpretacijo resničnosti.

Vendar pa si se takrat resnično ustrašil za svoje mentalno zdravje in odločil si se, da moraš o tem govoriti s psihiatrinjo, čeprav – v vsej iskrenosti – nisi zares prepričan, ali si ji svojo dogodivščino iz leta 1945 kadarkoli tudi podrobneje opisal.

Psihiatrinja je imela zanimiv pristop k delu. In ko rečeš »zanimiv«, misliš zanimiv na tak način, kot je bil »zanimiv« recimo tisti teroristični napad na berlinski tržnici decembra leta 2016. Potiskala je in potiskala in bila potem presenečena nad tem, da se je potisnjena stvar premaknila. In ker je bila presenečena, je reagirala, kar pa je v praksi seveda pomenilo, vsaj v tvojem primeru, recept.

Torej, zgodilo se je v času krize v Kataloniji, in čeprav se ne spomniš podrobnosti – tesnoba, to je znano in logično, rada pušča luknje v spominu –, je psihiatrinja omenjala nekaj o možnem razpadu Evropske unije in ti si na kontrolnem pregledu doživel celosten panični napad vključno s stiskanjem v prsih, oteženim dihanjem in zoženim vidnim poljem. Ko te je vprašala, kako bi opisal počutje, si odgovoril, da »kot bi živel pod železnim nebom«.

To je bilo to, ti pa si, preden si se dvakrat obrnil okoli, pristal na 5-miligramski dozi antipsihotika zolrix.

 

*

 

Toda kaj je tisto železno nebo, ki si ga omenjal? No, zdaj se ti to zdi lep postmoderen spin na Pod svobodnim soncem, samo besedno zvezo pa si verjetno pobral iz filma Iron Sky, tako da izvirnost ni bila ravno strašna, a tisti trenutek, ko si to izrekel, se je zdela metafora pravilna. V ključnem trenutku prihodnosti svojega psihičnega zdravja in zdravljenja si pač nekako zanikal prozaista v sebi ter se odločil, da se boš preizkusil kot pesnik.

Govoriti ti je bilo naporno, zato si želel povedati čim več v čim manj besedah. In kar si želel povedati, je bilo, da je bilo zunaj sicer res jasno modro nebo, obenem pa je bil, zate seveda, ves svet pokrit s strašno železno kupolo, ki ni prepuščala svetlobe, ki je uničevala lepoto sedanjika in izničevala kakršenkoli obet svetlobe, upanja, užitka, miru itd. v prihodnosti. Za – bolj ali manj – vedno.

Ampak, poudarjaš, to je bila metafora. Abstrakcija. Poskus verbalnega orisa tvoje notranje resničnosti.

Bil si samo zares, zares preplašen, neprespan, pod konstantnim stresom in potisnjen v kot. Prst je bil potisnjen v odprto rano in ugotovilo se je, da pacienta to boli. Treba je bilo ukrepati.

Obupan si se seveda oprijel tega, kar je izgledalo kot rešilna bilka, in z navalom slepega in naivnega optimizma si zakorakal z receptom v lokalno lekarno, kjer ti je farmacevtka namenila pomenljiv in kar nekoliko žalosten pogled. »Si prepričan?« je spraševal.

Ne moreš ravno reči, da nisi bil opozorjen.

 

*

 

Nadaljeval si z delom v muzeju in s pisanjem. Obsesivno si se ukvarjal s svojo tretjo knjigo, romanom o metamfetaminu in umazani, umazani ljubezni. Tekom pisanja tega romana si opazil, da si se pričel rediti. Grdo. Rečeno ti je bilo, da ne izgledaš toliko debel kot napihnjen. Gol si se opazoval v kopalnici in prva asociacija, ki si jo dobil, so bila tista napihnjena trupla, ki jih v filmih in serijah potegnejo iz vode. Da bi imelo to kakršnokoli zvezo z antipsihotiki, nisi niti pomislil. Nisi mogel. Nisi si drznil. Opravljal si svoje delo, pisal si in igral igre, kot za ceno lastnega življenja si se ogibal poročilom in časopisom, vse ostalo pa si gladko zanemarjal. Tudi, in mogoče predvsem, sebe.

Antipsihotiki so te hkrati otopeli in fokusirali. Medtem ko se je tvoja teža bližala sto desetim kilogramom, čeprav je tvoj metabolizem deloval kot podivjan in je šlo vse bolj ali manj direktno skozte, ti pa si postopoma postajal oropan vsake življenjske energije, si hkrati postal obseden s seksom oziroma, da boš bolj pravičen do ljudi v svojem življenju, z idejo seksa. Z možnostjo seksa. S teorijo seksa. Torej si pisal o tem. Kot da nisi že prej … Seveda si. Toda to je bila nova raven. Tu ni šlo več za literarizacijo, za teme in motive in pripovedne postopke, za karkoli literarnega, pravzaprav. Tu je šlo večinoma za preživetje. Držal si se edine – poudarjaš: mentalne – rešilne bilke. Kot stvar vidiš zdaj, si imel dve možnosti: bodisi bi otopel in postal popolnoma nefunkcionalen bodisi bi (in si) postal obseden z edino stvarjo, ki je zate takrat imela smisel. Odločil si se za slednje. In še vedno misliš, da je bila odločitev pravilna.

Čeprav seveda daleč od idealne.

Tačas ko si si pravil, da ne razmišljaj o zelenih slonih vojne in razsulu družbe, si, povedano z mogoče nekoliko zaskrbljujočo metaforo, ugotovil, da imajo zelene slonice vendarle rožnate vulve.

 

*

 

V takšnem mentalnem okolju je nastala Bela pritlikavka, in ko pomisliš za nazaj, se ti zdi, da je to tudi čudovit opis tebe v tistem obdobju. Gre za izjemno majhno zvezdo, ki pa je skoraj neskončno gosta in težka.

Ko so se antidepresivi in antipsihotiki enkrat dodobra umestili v tvoje telo, postali eno s tvojo kemijo, si se znašel v »zanimivi« mentalni pokrajini. Ves čas si bil zadet, vendar ne na način konvencionalnih drog, temveč veliko bolj subtilno, ima te, da bi celo uporabil besedo »hinavsko«.

Bil si otopel in obseden. Tvoj spanec ni bil globok, temveč spanec mrtvaka – utrujen kot mrtvak pa si se vsako jutro tudi zbujal. Povsem si nehal sanjati. In želel si. Predvsem te je prevevala želja. Vsesplošna želja, žeja in lakota po nečem. Sanjaril si o brezmejnih ekscesih, o bogastvu, o moči, o moškem, kakršen nikdar nisi bil in od kakršnega si se vedno bolj oddaljeval, o tem, da bi se znal izraziti, in o tem, da bi bil slišan. Pisal si kot blazen. Pisal, da bi se dokazal pred drugimi in pred sabo. Bil si prepričan, da bodo, če boš le pisal veliko in dobro, stvari same od sebe popadale na svoja mesta – kar seveda niso. Bil si Pritlikavka, majhna zvezdica z ogromno gostoto.

In tik pred bodisi eksplozijo bodisi sesutjem vase – implozijo.

A ne glede na vse si bil še vedno na smrt preplašen, ogrožen od vsega in vseh, in bolj ko si želel biti nekaj, kar bi bilo podobno moškemu, bolj si bil in še bolj si postajal preplašen aseksualen fantek.

Zadet in hudo tesnoben si izdal svojo tretjo knjigo v štirih letih in ob tem nisi čutil nič posebnega. Bilo je kot nekaj, kar si pač moral storiti. Kot bi posesal stanovanje ali peljal avto na letni servis. Čez teden si delal v muzeju in pisal, čez vikend – pa tudi vmes – si pil z lokalnimi pijančki in potem zdravil hude, strašne mačke. Dosegel si 115 kil. Pa si bil na dnu? O ne.

Ne še.

Hrepenel si po življenju. Po nečem, kar ne bi bilo prežeto s strahom in tesnobo. Kajti – in tu je zdaj mogoče celotna tragedija – od nekdaj si naravnan tako, da te vsako močnejše čustveno stanje navda s tesnobo ali celo paniko. Pa ne samo navda … Tesnoba je pravzaprav vedno prekrila tisto, kar si čutil. In tu ne govoriš samo o negativnih stanjih ali čustvih. Tudi sreča te navdaja s tesnobo. Tudi uspeh. Tudi … Pravzaprav vse.

In variacija na temo: karkoli dobrega se ti je kadarkoli zgodilo, si vedno onesnažil bodisi z mislijo, da si tega ne zaslužiš in boš vse skupaj zajebal, bodisi z natančno vizualizacijo, kako bo to razpadlo, se spremenilo v prah in boleč spomin, s katerim boš moral živeti preostanek svojega življenja. In zato si že dolgo tega, že kot otrok pravzaprav, nekako obupal nad uživanjem v dobrih stvareh. Bolje se je plaziti po nerodovitni zemlji kot pa leteti in strmoglaviti v rajski sadovnjak, ne?

Ne?

Ne veš.

Definitivno pa si nisi nikdar upal zares poskusiti. Zato pa tudi pišeš o ljudeh, ki si to upajo. To so edine zgodbe, ki te zares zanimajo.

Za drugačne so drugi tako ali tako veliko bolj usposobljeni.

 

*

 

Zgodil se ti ni noben blazen eksces. Noben presežek. Noben raj. Niti pekel, pravzaprav. Povedano z aviatorsko metaforo: bil je samo let. Ni bilo vzleta in ne pristanka. Ni bilo turbulenc in ni bilo posadke. Na letalu je bilo sicer nekaj ljudi, a v kabini je bila megla in komaj ste videli drug drugega. Sedel si v povsem zadnji vrsti in za tabo je bilo samo še stranišče. V njem je nekaj škripalo. Čas je bil povsem, totalno zjeban. Nekaj je bilo zelo zelo narobe.

A letel pa vendarle si.

 

*

 

Na mešanici antidepresivov in antipsihotikov se je v tebi dogajalo ogromno, a zgodilo se ni nič. V iskanju nečesa, česarkoli pravzaprav, kakršnegakoli pristnega občutenja, si pričel po malem eksperimentirati z drogami.

Sprva si poskusil z gobami. Vzel si jih trikrat ali štirikrat, vsakič večjo dozo, in vsakič je bilo enako: zgodilo se ni nič. Bral si o tem, da antidepresivi zavirajo učinkovanje psilocibina, a to kemijsko dejstvo ni potolažilo tvojega globokega metafizičnega, transcendentalnega in duhovnega razočaranja. Zdelo se ti je, da je celoten kozmos z vsemi mandalami, angeli in mehanskimi vilinci vred preprosto obupal nad tabo in ti ped nosom zaprl vrata v Kraljestvo.

Ker je bilo razočaranje nad to neizkušnjo prehudo, si se podal na pot iskanja občutenja nekaj duhovnih sfer niže. Poskusil si s kokainom in spidom. Kokain te je razočaral glede intenzivnosti, saj se ti je zdelo, da lahko zelo podoben efekt dosežeš s kofeinom in samohypanjem ob glasbi, ki te poživlja, spid pa te je nekoliko prepričal v smislu fokusa, ki ti ga je dal, vendar sta bili obe izkušnji nekoliko prazni in sami po sebi nič posebnega, poleg tega je tesnoba, ko je high popustil, rada dosegla strašne, komaj znosne razsežnosti.

Marihuana je bila bliže temu, kar si iskal. Lahko si odtaval. Lahko si pozabil. Poudarjaš: lahko. Lahko si pozabil, če se nisi spomnil in te ni preplavila tesnoba, ki se je prelila v paniko. Zaradi tega si okoli trave stopal kot okoli bombe. To bi bilo sicer v redu, če ne bi v tebi žarela želja po konstantnem kajenju trave, želja, ki se ji nisi mogel upreti, in ker se ji nisi uprl, si nasploh okoli življenja in sebe stopal kot okoli bombe, kar je seveda hodilo nekoliko navzkriž s tem, da naj bi te trava pomirila.

Toda imel si rešitev. Alkohol. Alkohol, predvsem gin, je nekoliko pomiril tisto »stopicanje okoli bombe«, in ko so vse kemijske reakcije delovale kot želeno, si bil kar v redu. Sorazmerno pozitiven in pravzaprav prekleto produktiven. Pisal si knjigo v dialogih in knjigo o serijskih morilcih, obsesiral – deloma načrtno, deloma ne – o tem, kaj goli ljudje počnejo s sabo in z drugimi, in čeprav si že takrat nekje na obronkih zavesti vedel, da tako ne bo moglo iti v nedogled, ti je uspevalo na situacijo gledati kratkoročno, v smislu projektov in knjig. Bil si izjemno fokusiran.

In hkrati si izgubljal sebe.

Potem pa je sčasoma prišel prvi val covida in ti se nisi več izgubljal.

Ti si se dokončno izgubil.

 

*

 

Bil si na pisateljski rezidenci v Beogradu, ko sta se začela zapiranje mej in vsesplošna norija. Bil si v Beogradu, ki si ga vedno nagonsko povezoval z jugoslovanskimi vojnami – tam so se namreč začele – in kamor si se napotil ravno v želji, da bi si dokazal, da ti Beograd »ničesar noče«. Toda v štirinajstih dneh prebivanja v prestolnici bivše Juge se ti je uspelo dokopati do precejšnjega psihičnega kolapsa, in ko si se z zadnjim letalom pred zaprtjem letališč vrnil v Ljubljano, si po telefonu govoril s psihiatrinjo, ki ti je podvojila dozo antipsihotika in ti si za dobrega pol leta nekako, in bolj ali manj preprosto, prenehal obstajati.

Letalo je zajela megla. Ljudje so dokončno izginili in na koncu je izginilo še letalo samo.

Samo ti si še letel. Skozi meglo in skozi oblake, skozi ne-prostor-čas.

 

*

 

Nekje okoli oktobra 2020 si se, po seriji pogovorov s partnerko, odločil, da boš nehal jemati antidepresive. Strinjala sta se, da depresija ni in ne more biti tvoja primarna težava, verjetno pa si tudi potreboval osebni projekt, ne le literarnih. To je bilo v istem času, ko je tvoja dotedanja založba zavrnila rokopis Cone in si pričel pisati Triger. V telefonskem pogovoru s psihiatrinjo si napol lagal, da se počutiš bolje – napol pa tudi ne, saj je dvojna doza antipsihotikov vendarle do neke mere porezala najbolj ostre kremplje tesnobe in paničnih napadov –, in ona ti je odredila počasno ukinitev tablet.

Najprej ni bilo očitne spremembe, potem pa si opazil, da si po antipsihotiku začel postajati strašno zadet. Otopel si, bil si brez energije, nespečen in razdražljiv. Težave s spominom so postale resen problem v vsakdanjem življenju in imel si težave s koordinacijo delov telesa, vsak gib je bil problematičen, vsako dejanje strašen napor. Okoli decembra istega leta si spoznal, da tako ne bo šlo več naprej, in odločil si se, da boš prenehal jemati še antipsihotike. Toda takrat iz tega ali onega razloga nisi mogel več priti v stik s svojo psihiatrinjo. Ni se javljala na telefon, ti pa po drugi strani tudi nisi imel energije, da bi jo večkrat poklical, zato si se odločil iti farmacevtsko gverilo in v štirinajstih dneh postopnega ukinjanja si nehal jemati zolrix, potem pa si se, tako rečeno, usedel in čakal na abstinenčno krizo.

In da, seveda je prišla, z vsemi možnimi simptomi, vključujoč seveda motnje spanja, ampak kar te je mogoče najbolj presenetilo, je bilo to, da si ponovno začel čutiti lastno telo. Za začetek seveda predvsem v negativni luči. Denimo: že od otroštva imaš skoliozo in zdaj, ko si bil »čist«, si kar naenkrat začel čutiti, da tvoja hrbtenica ni ravna, čutil si, da imaš zaradi ukrivljenosti desno lopatico bolj izrazito kot levo. Takšna zavedanja so te povsem prevzela. Nisi mogel ne razmišljati o njih. Postala so nekakšna variacija vsiljivih misli. Imel si vsiljivo telo. Ali, mogoče malo bolj dramatično – in hkrati pravilno: bil si vsiljivo telo.

Tvoje težave s spominom so eskalirale do točke, ko si se začel resno bati, da imaš demenco. Za vsako neumnost si si pisal listke in si delal opomnike na telefonu, sredi opravila si se zavedel, da ne veš, kaj točno počneš in s kakšnim namenom. Toda hkrati ti je bilo v tolažbo zavedanje, da je zelo verjetno ta težava selektivna, saj si obenem v glavi tudi – in to precej uspešno – držal pravzaprav tako Cono kot Triger. Pregledoval, kaj si napisal prejšnji dan, in iskal potrditve svojega mentalnega zdravja – ali pa, na drugi strani, potrditve mentalnega razkroja. Na neki način te je pisanje Trigerja držalo nad gladino. In misliš, da se to, ta nujnost, ta odrešilnost, to »držanje splava«, romanu tudi pozna.

 

*

 

Long story short, ko si se do pomladi nekoliko sestavil, si si v Ljubljani poiskal novega psihiatra, začel odnos na novo, izrazil željo, celo pogoj, da ne želiš tablet, in dobil diagnozo generalizirane anksiozne motnje. Star si bil sedemintrideset let in prvič v življenju si slišal psihiatrično diagnozo, ki se ti je zdela smiselna. K psihiatru hodiš vsakih nekaj mesecev in večinoma govorita o serijskih morilcih, umetnosti ali mehanizmih tesnobe.

Ko si ga vprašal, kaj si misli o tvojem dotedanjem zdravljenju, pa je rekel, da je bilo to, citiraš, »zelo zanimivo«. Svet je pač poln zelo zanimivih stvari. Na primer kljunaši. Piramide. Ali zdraviti se štiri leta za boleznijo, ki je nimaš …

 

*

 

V bolj svetlih trenutkih pomisliš, da je imela celotna izkušnja z antipsihotiki navsezadnje tudi pozitivne učinke. Včasih se ti zdi, da si kot oseba to enostavno potreboval. Da je vse sililo točno v obdobje, v sezono otopelosti, v nebivanje. Mogoče si res moral videti dno.

Mogoče si tudi ti prav tak človek, kot je bila tvoja psihiatrinja. Tak, ki mora potisniti prst v rano, da vidi, ali ta boli.

Da vidi, ali rana sploh obstaja.

Ali pa – po drugi strani – da vidi, ali obstaja prst?

 

*

 

Vendar pa se ti zdi tvoja izkušnja z antipsihotiki celostno gledano prazna in brez smisla. Še pišeš težko o tem. Ne zaradi tabuja ali razgaljenja, temveč zaradi tega, ker se ti zdi ta material nekoliko prazen in brez substance, žmohta. Tu nekje je zgodba o izgubljenih letih, zgodba o zanemarjanju sebe in drugih, zgodba o neprofesionalnosti, o ignoranci, o zadetosti … pa vendar se ti zdi, da nima nobene prave vsebine, kaj šele sporočila.

To še ne pomeni, da se ne spopadaš s posledicami – ena od njih je vsekakor jeza. Pa ne nad psihiatrijo. Veš, da so tudi v tej stroki, kot v vsaki drugi, ljudje, ki svoj poklic opravljajo odlično, in da so ljudje, ki ga – iz tega ali onega razloga – ne. Jezen si nase, ker se ti zdi, da si si z vsaj dvajsetletnim kratkoročnim krotenjem tesnobe odvzel velik kos svojega življenja. Odvzel, odrezal in zavrgel.

Toda, kljub temu, da verjameš, da gre za slabo zgodbo, in vsej jezi navkljub, v sebi vendarle zaznavaš neki globok ponos, da si – in to samo s trmo ter brez strokovne pomoči – storil, kar si. Ne samo da si prekinil z jemanjem tablet, tudi z drugimi drogami in alkoholom se praktično ne »ukvarjaš« več. Ne živiš več v nobenem paralelnem eskapističnem svetu. Ponosen si, da ti je v času »zdravljenja« uspelo pisati in objavljati in da, glede na odzive, tvoje pisanje očitno niti ni bilo popolnoma zanič. In ponosen si, da si si dal možnost, da rasteš, in možnost, da boš mogoče, mogoče, nekoč mirnejši in bolj v stiku s sabo in drugimi.

Po drugi strani pa se ti zdi, da ne veš – več? –, kdo sploh si. Da si se v letih in letih anksioznosti in kratkoročnega – in kemijskega – reševanja težav ne nujno izgubil, ampak da si, vsaj v nekaterih psiholoških in socialnih ozirih, obstal na ravni preplašenega fantka ali v najboljšem primeru najstnika, in bojiš se, da si postal prestar in da so nekateri vzorci preveč zakoreninjeni v tebi, da bi lahko kdaj zares postal preprosto – odrasla oseba. Odrasla oseba, ki se ne zamaje in malodane zlomi ob vsaki preizkušnji. Ali njenem obetu.

Na smrt te je postalo strah staranja in upadanja mentalne ter fizične moči. Iščeš mladost in ugotavljaš, da je nisi nikdar zares imel. Zdaj ko si se nekoliko sestavil, se ti zdi, da imaš več energije kot kdajkoli prej, toda hkrati se počutiš starodavnega in temu primerno utrujenega, in ko pogledaš vse te faktorje hkrati, postaneš resnično zmeden. Ne najdeš skupnega imenovalca, množice, ki bi zajemala vse te mentalne pojave in jih nekako osmislila.

Z gotovostjo pa lahko rečeš tole: v zadnjih desetih letih se ti je uspelo prepričati, da je povsem dovolj, če si pisatelj, toda zdaj si spoznal, da to ni vse. Da to ni niti približno dovolj. In da želiš od življenja še kaj več.

 

*

 

Toda življenje je paradoksalno in ti se pomirjaš in osmišljaš prav s pisanjem. Navsezadnje o tebi še vedno pišejo kot o pisatelju »mlajše generacije«, in v tem najdeš veliko uteho, da še ni prepozno.

Toda … Prepozno za kaj?

 

*

 

Od tod dalje bi lahko govoril o razlogih za tesnobo in o odnosih s staršema. O odnosih z ženskami in z moškimi, o vojni in miru, o mehanizmih tesnobe in mehanizmih psihiatrije in farmacije.

Vendar meniš, da nič od tega nima smisla. Ne tu, ne zdaj.

Ima pa te, da bi se opravičil. Opravičil vsem, ki si jih pustil na cedilu. Vsem, ki so pomislili: »Ta pa ima potencial, ampak …« Tudi tistim, ki so te vedno dojemali kot arogantnega, ker pač niso mogli vedeti, da si »samo« preplašen, in vsem tistim, ki so ti očitali, da vidiš samo sebe in da si egocentrik in jebeni narcis.

Ampak ti ne boš nikdar izvedel, ali bodo vsi ti ljudje videli in sprejeli tvoje opravičilo, in ljudje, ki ga bodo videli, ne bodo vedeli, ali si zares iskren. Kajti če rečemo, da drži, da tisti, ki živi od meča, tudi umre od meča, potem lahko rečemo tudi, da tisti, ki na vse sile poskuša dokazati, da ni narcis, pravzaprav ravno zaradi tega – je.

 

*

 

In kaj zdaj? Piše se februar 2022 in v tebi je še vedno močna, vseprevevajoča težnja po »več«, ne da bi zares vedel, kaj ta »več« sploh zaobjema ali pomeni. Večina stvari ti je bodisi dolgočasnih bodisi čisto preveč; hrepeniš po zabavi, hkrati pa si se nezmožen zabavati. Tvoj spanec je še vedno slab, a tu in tam pridejo jutra, ko lahko rečeš, da si se približno spočil. Kakšno leto po ukinitvi antipsihotikov si celo ponovno pričel sanjati, in tudi če te tlači mora, se zbudiš kar nekoliko vesel. Sanjal si! Po majhnih podrobnostih vsakdana opažaš, da se ti možgani in miselni procesi nekako sestavljajo. Nekaj, kar ti je bilo še pred slabim letom strašen mentalni ali fizični napor, je zdaj vsaj znosno, če ne sorazmerno preprosto. Razliko vidiš denimo pri dojemanju hitrosti v avtomobilu. Razliko vidiš pri interakciji z ljudmi. Razlike vidiš v tisoč in eni podrobnosti življenja.

In primerjaš. Primerjaš svoje trenutno stanje z različnimi obdobji svojega življenja. Ne samo z leti na tabletah, ampak nasploh. Primerjaš svoje odzive in svoje misli, svoje psihofizične sposobnosti, in skoraj vedno znova prideš do enakega zaključka: ne glede na to, kako poškodovan in utrujen si, dejstvo je – čeprav seveda tvoje interno, subjektivno –, da imaš trenutno največ kontrole nad lastnim življenjem (in pisanjem).

Kar je včasih prekleto grozno, saj občutka nisi vajen in pravzaprav nimaš osnovnega pojma, kaj se dogaja s tabo.

 

*

 

Zdaj ko si obrazložil, kako zelo zelo hudo ti je bilo v življenju in česa vsega si se od trpljenja tudi naučil, ter se tako slavnostno samoustoličil kot kredibilna oseba, ki ve, o čem govori, je mogoče končno napočil čas, da povežeš konec z začetkom in ponudiš svoj veliki nasvet. Tak, ki presega pisateljevanje in umetnost nasploh. Nasvet, ki verjetno nikomur ne bo dal najboljšega, bo pa mogoče koga obvaroval pred najhujšim ali vsaj nepotrebnim ter tako podaril – možnost.

Povsem preprost je – tako ali tako pa ste ga že slišali:

NE GOVORIT PSIHIATRU V METAFORAH!

(In ja … Veš. Tudi tebe je pustil nekoliko nenavdušenega.)

O avtorju. Davorin Lenko se je rodil leta 1984. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo ter diplomiral leta 2012. Je avtor petih samostojnih literarnih knjižnih del. Za roman Telesa v temi je leta 2014 prejel nagradi kresnik in kritiško sito, knjigo pa je Društvo slovenskih pisateljev leta 2016 prevedlo v nemščino. Njegova zbirka … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubezen je treba deliti

    Uroš Zupan

    Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti.

Izdelava: Pika vejica