Ljubezen je treba deliti

Občasno pogledam na Bolho, da bi videl, koliko ljudi se je iz različnih razlogov odločilo, da se bodo skušali znebiti mojih knjig. Ko gledam to »odvečno prtljago«, ki naj bi, če bo sreča mila, zamenjala lastnika, si seveda izmišljam različne razloge, zakaj se hočejo ljudje mojih knjig znebiti. Popolnoma razumem, da se hočejo znebiti tistih slabih, te v opusu prevladujejo (vprašanje sicer je, ali prodajalci vedo, da so te knjige slabe), nekako pa se teže sprijaznim z dejstvom, da se hočejo znebiti tudi tistih, ki so, po mojih kriterijih in predstavah o književnosti, dobre, tistih, v katerih vrline prevladajo nad očitnimi ali pa manj očitnimi šibkostmi. Toda, tole je seveda tolažba, mar ni to zadnje, znebiti se mojih boljših knjig, dobro, nekakšna obljuba za prihodnost, saj imajo tako knjige možnost, da pridejo v prave roke in tako ponovno zaživijo.

Kar bo sledilo, bo rahlo posploševanje, ne več interna diskusija, ki se dogaja na ravni dobrega proti slabemu. Kaj je najpogostejši vzrok, da se ljudje hočejo znebiti knjig? Rekel bi, da jih je več. Recimo: menjava generacij, ljudje, ki so pred desetletji kupovali in tudi brali knjige (branje in kupovanje knjig sta bila dokaz splošne razgledanosti, skoraj statusni simbol), so pomrli in njihovi potomci, ki seveda pripadajo drugačnemu svetu z drugačnimi navadami, ena od njih je izguba zanimanja za branje, knjig nočejo direktno vreči v smeti, ampak hočejo z njimi tudi kaj malega zaslužiti. Razlog za to, da knjige končajo na Bolhi, je lahko tudi prostorska stiska. Knjig je enostavno preveč. Predvsem tistih podedovanih. (V dizajnersko opremljenih stanovanjih in tudi v malo manj dizajnersko opremljenih stanovanjih, ki jih lahko vidimo na televiziji, kot po pravilu ni nikoli nobenih knjig.) Včasih pa je razlog tudi spoznanje, da čas, ki naj bi bil na razpolago za branje knjig, ni več neomejen, in jih zato lastniki dajejo naprej (podarjajo ali pa jih skušajo prodati) tistim, ki jih bodo mogoče prebrali. Mislim pa, da med knjigami, ki gredo v prodajo, zdaj se strogo omejujem na poezijo, ne prednjačijo knjige, ki so jih ljudje kupili, do kupljenih knjig namreč čutijo vsaj minimalno obveznost, saj je bilo zanje treba odšteti nekaj denarja (pri nas so nove knjige drage), ampak prednjačijo knjige, ki so v njihovo last prišle kako drugače. Največkrat kot darilo. Po možnosti darilo s posvetilom.

 

***

 

Ko sem pred nekaj meseci po dolgem času pogledal na Bolho, sem med gnilimi jajci iz lastnega opusa in med nekaj dobrimi knjigami, ki mi jih je uspelo napisati, zagledal knjigo, ki je na Bolhi nisem še nikoli videl. Toda ne, da je nisem nikoli videl samo na Bolhi, ampak je nisem nikoli videl nikjer, razen enkrat, na spomladanskem knjižnem sejmu, na Alephovi stojnici, ko se je založba odločila, da se bo, prav tako zaradi prostorske stiske, znebila odvečnih zalog.

Pred očmi sem imel dobro znani rdeči ovitek z mojima imenom in priimkom, napisanima na roke z obrobljenimi belimi črkami, pod njima pa črno-belo reprodukcijo slike, ki je bila v resnici, če si jo videl v živo, barvna, na njej pa dve figuri – ena predstavlja žensko in druga moškega, ki igrata igro, podobno šahu. A ne igrata s šahovskimi figurami, ampak z drugačnimi figurami. Vsaka od figur predstavlja katero od življenjskih prioritet. Na sliki je ujet trenutek, ko se ženski lik pripravlja na naslednjo potezo in se s prsti bliža figuri, ki ima obliko srca. Srce je seveda v tej igri simbol. Pod sliko je naslov, ki nima kake povezave z indijsko mitologijo, kot se je kasneje rado interpretiralo, ampak sem si ga sposodil od Allena Ginsberga, le da sem izpustil pridevnik »sončnična«. Vse skupaj pa je obdano z majhnimi, amorfnimi, abstraktnimi liki, ki bi lahko prestavljali nekakšne opilke ali pa drobce toka zavesti. Podobne tehnične rešitve kot na ovitku knjige lahko vidimo na skoraj sočasnih slikah Keitha Haringa, le da pri njem, v nasprotju s slikami in risbami mojega prijatelja Samota, ki je naredil opremo za knjigo, liki niso abstraktni.

 

***

 

Upal bi si trditi, da je šlo za popolno korespondenco med časom, ko sem na Bolhi zagledal rdeči ovitek, in časom, ko sem dobil skoraj kronski dokaz, da mi bo izšla knjiga z rdečim ovitkom. Upam si trditi, da je bilo točno isto obdobje v letu. Skoraj isti letni čas. Mesec maj. Mesec maj pred tridesetimi leti.

Bil sem star 27 let in bil je četrtek ponoči, mogoče že petek. Rahlo pijani smo se gnetli v gostilni Sole, ki je bila nasproti tedanjega Kina Sloga. Tja smo zahajali, če nas je med praznjenjem kozarcev, še bolj pa med opazovanjem nedosegljivih žensk, ki so se zvijale na plesišču diskoteke hotela Turist ali pa samo stale ob njem in čakale, da se okrog njih zberejo koncentrični krogi občudovalcev, napadla nenadna lakota.

Miha Zadnikar je v maniri mladega intelektualca držal v rokah časopis Delo in me opozoril, da v Književnih listih, v standardni rubriki »Knjige v tisku«, piše, da bo izšel moj prvenec. Knjiga poezije Sutre. Književne liste je urejal njegov oče. Miha pa se je, v spremstvu takratne punce, igralke Barbare Levstik, redno udeleževal pesniških branj.

Če so šle zadeve s tiskanjem knjig že tako daleč, da se ti je uspelo prebiti v Književne liste – to je pomenilo, da je knjiga dobila kataložni zapis v NUK-u in se je celoten postopek počasi bližal koncu –, potem si vedel, da si na dobri poti, da boš čez kakšen mesec v rokah držal knjigo. Da jo boš lahko odpiral, listal in vohal. In se zraven čudil, kako je mogoče, da si se znašel v takšni milosti. Da si takšen srečnež.

Toda za Sutre pot od zapisa v Književnih listih do tega, da sem knjigo končno prijel v roke, ni bila premočrtna, ampak zavita in vijugasta. Ne bi rekel, da sem bil pretirano nestrpen, a vseeno sem imel občutek, da se je vesolje zarotilo proti meni. Najprej smo imeli osamosvojitveno vojno, ki je vse, kar naj bi se v tistem obdobju zgodovinskega preloma zgodilo, potisnila v drugi plan. V ozadje. V čakalno vrsto. Seveda je tudi natis moje knjige doletela podobna usoda. Med vojno sem občutil tuj in neznan strah, strah, da me lahko ubije zablodela krogla in da ne bom nikoli videl svoje prve knjige. Ko se je vojna končala, pa je imel tiskar osebne težave, ki jih, ker sem občasnim strahovom navkljub še vedno pripadal nesmrtnim, nisem razumel.

 

***

 

Ta nepremočrtnost se knjige ni držala samo tik pred tem, preden naj bi dokončno ugledala luč sveta, ampak jo je spremljala od vsega začetka. Kar zadeva materializacijo, če je to pravi izraz, se je je držala od trenutka, ko sem se pred tedanjo Pod Velbom in današnjo Čajno hišo na vroč avgustovski večer leta 1990 seznanil z Alešem Debeljakom, pa do izida čez leto dni, ko sva z Lelo B. Njatin neko avgustovsko nedeljo pred tedanjo DZS in današnjim DM-jem stopila na mestni avtobus in se peljala v Zalog, da bi v knjigoveznici dvignila prvih deset izvodov Suter.

Aleš je bral moji dve objavi v Literaturi in poezija mu je bila všeč. Delila sva podobni fascinaciji: Ameriko naših otroštev, ki nam je bila servirana skozi popkulturo, in pa ameriško poezijo; darove Whitmanovih divjih otrok. Rekel mi je, če bi mu dal še kaj za prebrat. Počutil sem se skrajno počaščenega. Aleš je bil princ tedanje pesniške scene. Pesmi, ki sem jih fotokopiral in dostavil, so mu bile všeč in povabil me je na branje, ki se je zgodilo na balkonu atrija Trubarjevega antikvariata. Jaz sem bral prvi, Aleš drugi, tretji pa je bral Jure Potokar. Iz provincialne neznanosti sem čez noč skočil v samo središče dogajanja. Iz predmeta posmeha sem se čez noč spremenil v pesnika.

 

***

 

Nekako ob istem času smo sloneli za šankom v gostilni Mrak. Tam je bil tudi Dušan Cunjak. Verjetno je vedel, kje mora biti na točno določen dan in ob točno določeni uri. Mogoče si je ogledoval teren in je prišel »lovit« mlade literarne talente. Aleš mu je takoj rekel, da bi se spodobilo, da natisne mojo knjigo pri založbi Emonica. Dušan je bil takrat najbolj znan privatni založnik. Pri njem so izhajale dobre leposlovne knjige.

Dal sem mu fotokopije tipkopisa. Papirje, polne finih odtisov strojepisnih črk in razmakov med verzi in kiticami. To je bil čas, ko so tisti, ki so pritiskali na tipke teh mehanskih naprav, precej bolje premislili, kaj bodo natipkali, kot ljudje premislijo danes, ko pišejo na računalnike in so možnosti za popravljanje in spreminjanje teksta hitre in neskončne.

A z Dušanom nekako nisva prišla skupaj. Zdelo se mi je, da se preveč obotavlja. Potem pa je na novoletni zabavi revije Literatura k meni pristopil Andrej Blatnik in me, še pred skrajno pozno uro, še preden mi je uspelo popiti večino steklenice burbona in sem se začel pogrezati v globoko pijanost, vprašal, ali bi tiskal knjigo pri založbi Aleph. Ko sem to slišal, sem pomislil, da sem v devetih nebesih, čeprav burbon še ni na polno zadel. Hkrati s tem pa sem v hipu pozabil na dogovor, ki sva ga imela z Dušanom. Pozabil sem na Emonico, kajti v igro je nenadoma, in to na velika vrata, vstopila založba Aleph. Moje mokre sanje.

V tistem času ni bilo brezštevilnih možnosti in mest, kjer bi mladi literati lahko tiskali svoje knjige. Pa tudi knjig je bilo bistveno manj, kot jih je danes. In za pisce moje starosti je veljalo, da ni mogoče doseči višje točke, kot je natis knjige pri založbi Aleph. Upam si reči, da je bil v naši generacijski mitologiji to največji uspeh in največja čast. Večji in večja, vsaj kar zadeva prvence, kot če ti je knjiga izšla pri kateri od velikih založb.

Kasneje, ko so se zadeve izkristalizirale in sem dejansko prestopil k Alephu, pa se je zgodila tudi »revolucija« na tehničnem nivoju. Nekakšen prehod z analognega na digitalno. Knjigo sem oddal na mehki disketi. Natipkal sem jo na računalnik sošolke s primerjalne književnosti Suzane Koncut. Ko sem tipkal, sem imel pred sabo obrnjen pogled (sam sem še vedno uporabljal pisalni stroj), svet, postavljen na glavo: črn ekran, po katerem so se, dokler se niso umirile, sprehajale bele črke. In v čem je bila revolucija? Sutre so bile ena prvih knjig, pripravljenih na način namiznega založništva z osebnim računalnikom.

Prvih deset izvodov, ki sva jih z Lelo dvignila pri knjigovezu, je bilo neplastificiranih. Zdeli so me mi kot zvezki za osnovno šolo. Bil sem hkrati ponosen, ker mi je knjiga končno izšla, a tudi razočaran, ker sem v rokah držal nekaj, kar je bilo bolj podobno zvezku kot pa pravi knjigi. Čez tri tedne mi je pred galerijo ŠKUC Andrej dal nekaj plastificiranih izvodov Suter, ki so mi po pogodbi pripadali. V moji vizualni percepciji se je zgodil kopernikanski obrat. Knjiga mi je bila zelo všeč. Bil sem pomirjen. In praktično v istem hipu, ko sem knjigo dobil v roke, sem začel z aktivnostjo, ki me je spremljala nekaj let. Knjige sem začel radodarno deliti puncam, ki so mi bile všeč. Uspehi, ki sem se jih nadejal, so v glavnem izostali.

Honorar, ki sem ga dobil za Sutre, izšle so mimo razpisa Ministrstva za kulturo in niso bile subvencionirane, je bil približno enak honorarju, ki sem ga v tistem času dobil za objavo nosilne pesmi iz knjige: »Psalm – magnolije v aprilskem snegu«. Ta je bila malo pred izidom Suter objavljena v reviji Literatura. A to me ni posebno žalostilo, kajti v rokah sem držal svoj pesniški prvenec.

 

 

Kdaj se je pravzaprav začelo javno življenje Suter, samostojno življenje, torej tisto življenje knjige, na katerega avtor nima več nobenega vpliva, pa naj si še tako želi, da bi ga imel? Se je začelo v hipu, ko je Tomaž Šalamun kot prvi bralec v celoti prebral še neplastificirano zbirko? Se je začelo v hipu, ko so se moje roke srečale s plastificiranimi ovitki, ali pa je bilo to po tiskovni konferenci v galeriji na Gornjem trgu, kjer sem, ko je prišla vrsta name, da kaj povem, iz sebe zaradi treme in zadrege spravil samo dva stavka v pristni trboveljščini – »Nimam kej puvedat. Prbjarte si knjigo«? Ali je bilo to v trenutku, ko sem na ulicah in po lokalih v centru Ljubljane lahko videl plakate, ki so vabili na promocijo Suter? Ali je bilo to na promociji v klubu K4, kjer se je za takšen dogodek zbralo nenavadno veliko in heterogeno število ljudi? Ali pa se je začelo javno življenje s prvimi recenzijami, ki so se pojavile v časopisih in revijah? Je bilo to kasneje, ko so Sutre, za tisti čas in tiste medijske razmere, postale razvpita knjiga in je bil njihov avtor proglašen za pesnika, ki je nasledil zvezdniški status Aleša Debeljaka iz osemdesetih? To mu je (mi je) udarilo v glavo in me za kakšnih deset let naredilo za popolnoma nemogočo in vase zagledano osebo, ki je bila neprijetna tako sama zase kot tudi za okolico. Se je javno življenje začelo, ko so knjigo našle nagrade? Ko je zanimanje zanjo preseglo literarni milje in je v Konzorciju obstajala čakalna lista potencialnih kupcev, ki so se želeli dokopati do svojega izvoda (te t. i. »odvečne izvode« so v Konzorcij včasih pošiljali iz provincialnih knjigarn, kjer se knjige ostajale na policah in zanje ni bilo pravih bralcev)? Nasploh je bilo do Suter težko priti, ker je tretjino naklade, ki je bila za tiste čase smešno nizka (med 300 in 400 izvodi), odkupilo podjetje, v katerem je delal moj oče. Iz današnje perspektive se zdi skrajno čudno, da se založba ni odločila za ponatis, ampak očitno so bili to še predkapitalistični časi in je nenadna popularnost Suter vse presenetila. Kdaj se je torej začelo to javno življenje? Težko je reči. Ampak začelo se je.

Natančno pa se ve, kaj je sledilo. In kar sledi, je naštevanje dejstev. Knjiga je bila prepoznana kot pomemben literarni dosežek in tudi obveljala je za pomemben literarni dosežek, za nekakšen mejnik, prelomno knjigo, ki naj bi v slovensko poezijo prinesla spremembo. Prva sprememba je bila verjetno ta, da je razpihala melanholično meglo, ki se je v osemdesetih vlekla po ljubljanski kotlini in domači poeziji. Vsaj tisti, ki jo je pisala mlajša generacija pesnikov. Začele so se pojavljati primerjave s statusom, ki ga je užival pesniški prvenec Tomaža Šalamuna Poker. Ni šlo za kuloarske govorice prijetno opitih boemov, takšno življenje je v tistih razposajenih časih, ko je svet še imel posluh za nežne ekscese in opoldanske pijanosti in kapitalizem še ni grozil z obupno težo svojega temnega škornja, še bilo del vsakdana, ampak je šlo za besedila spoštovanih in uglednih recenzentov in univerzitetnih profesorjev. Posamične pesmi iz Suter so našle svoje mesto v antologijah, pristale so v obveznem čtivu na različnih stopnjah šolanja. Tako knjiga v celoti kot posamične pesmi iz nje so se pojavljale v seminarskih in diplomskih nalogah in v doktoratih. Hkrati s to publicistično in teoretično refleksijo pa so začele živeti tudi svoje drugo in drugačno življenje v prevodih v tuje jezike.

 

***

 

V enem od refleksivnih tekstov o moji poeziji, natančneje v refleksivnem tekstu iz knjige Fragmenti o celoti, knjiga se osredotoča izključno na poezijo, njen avtor Matevž Kos primerja Šalamunov in moj pesniški prvenec, pravzaprav primerja odnos obeh avtorjev do prvih knjig v opusu in zapiše:

 

Oba pesnika, tako Šalamun kot Zupan, sta se pozneje, ko sta presojala obdobji svoje pesniške mladosti, malce (enkrat bolj, drugič manj diskretno) »distancirala« od svojih knjižnih prvorojencev. Kot da sta Poker sredi šestdesetih in Sutre na začetku devetdesetih (bili) tako nevarni knjižici, da bi, zaradi svoje glasne odmevnosti, utegnili zasenčiti prepoznavnost poznejših zbirk obeh avtorjev. Drugi (pravi?) obraz tega »samozanikanja« je (bil) pri obeh pesnikih na moč podoben: njuna prvenca sta bila že nekajkrat ponatisnjena, skoz široko odprta vrata sta, vsak v svojem času, vstopila v metaliterarni diskurz, polagoma v resnice šolske učenosti in, navsezadnje, v literarni kanon.

 

Na refleksivno in teoretsko pisanje drugih o moji poeziji nimam vpliva, lahko se le zatečem v papagajsko ponavljanje tistega, kar mi je všeč in s čimer se strinjam (to sem delal včasih in postal nemogoč), lahko pa seveda tudi besno, mogoče tudi malce histerično, a hkrati tudi argumentirano, nasprotujem, a to nikakor ni moj namen (ali pač). Na tem mestu bi samo rad razjasnil, kako danes, trideset let od izida in v poponoma spremenjeni klimi, ki vlada na literarni sceni (vse je na istem nivoju, ni več nobene hierarhije, književnost nima več nobene družbene relevantnosti), vidim Sutre.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da se natančno spomnim Tomaževega oddaljenega pogleda na Poker, o knjigi je govoril kot o čisto spodobni meščanski knjigi, in ne kot o: zdravilnem, na videz fašistoidnem rezu, ki naj bi ga predstavljala njegova slovenščina v Pokru. Avtor te teze je Šalamunov prijatelj, umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc. Ne spomnim pa se, da bi kdaj sam, mogoče sem to naredil v kakšnem že precej starem intervjuju, ki spada še v prejšnje stoletje, govoril o Sutrah kot o knjigi, do katere bi bil indiferenten. Indiferenten iz različnih razlogov. Recimo zaradi tega, ker moje takratno pisanje ni imelo neke močne povezave s poezijo iz Suter, ali pa preprosto zaradi strahu, o katerem je pisal že Matevž: ta knjiga naj bi zasenčila vse moje ostalo pisanje. Dejansko obstajajo bralci, ki so trdno prepričani, da pisanja iz Suter nisem nikoli ponovil. Še bolje, presegel. Mislim, da vem, zakaj tako mislijo, in to bom tudi pojasnil.

 

***

 

Da napiše prvo knjigo, ima avtor veliko časa. Ta čas se razteza od rojstva pa do dne, ko mora oddati rokopis. Za vsako naslednjo knjigo se ta čas, če je avtor vpet v sistem repetitivnega izdajanja novih in novih knjig, bistveno skrči. Teče od enega roka za oddajo teksta do drugega roka. Da sem napisal Sutre, sem imel sedemindvajset let časa. Teh sedemindvajset let pa je vsota različnih časov: časa branja, ki je vedno nekakšna predhodnica pisanja, potem sledi čas dejanskega pisanja, sem spada mojstrenje v obvladovanju veščine, vsi poskusi, tako tisti spodleteli kot tisti, ki so pripravljeni na soočenje s svetom, in na koncu seveda tisti, ki podarijo končne verzije pesmi. To je ena vrsta časov. Druga, prav tako pomembna vrsta časa pa je čas nezavedne akumulacije, ki se velikokrat izkaže za najbolj produktiven čas. Med obdobjem nezavedne akumulacije se v avtorjevi notranjosti druga na drugo nalagajo plasti in plasti gradiva, ki bo mogoče kdaj ugledalo luč dneva. Ki bo z avtorjevo pomočjo našlo svojo najustreznejšo obliko.

Ko sem pisal Sutre, sem bil popolnoma izoliran od literarne scene. Pravzaprav nisem pisal Suter, ampak posamične pesmi. Bil sem odrezan od sveta. Živel sem v Trbovljah. Imel sem nekaj knjig poezije in knjižnico Toneta Seliškarja, kamor sem hodil brat. Bil sem fanatičen samouk, ki se je čutil bolj povezanega z rock kulturo kot pa s književnostjo. Od tod reference na glasbo, ki se pojavljalo v Sutrah. Glasba je bila moja prva ljubezen. Šele potem je sledila književnost. Vsega sem se moral naučiti sam. Sam s pomočjo knjig. Edini, ki me je usmerjal, je bil moj prijatelj Samo. Njegov pristop je bil strogo afirmativen. Nikoli ni vihal nosu, zavijal z očmi in kritiziral slabih pesmi, le tu pa tam, sicer redko, je s prstom pokazal na kaj, kar je kazalo minimalna znamenja, da se ob stiku z zrakom ne bo razpočilo kot milni mehurček. In na začetku je bilo tega res malo. Samo mi je svetoval, katere knjige naj berem. Nekatere mi je tudi posodil in jaz mu jih nikoli več nisem vrnil. Potreboval sem kakšno leto ali dve, da sem odkril, da moram, če hočem pisati poezijo, nekje videti, kako izgleda pesem na papirju. Sploh pa pesem, ki je dovolj močna, da lahko zdrži pritisk časa. Ko sem bil mlad, sem v svoji naivnosti verjel, da mora biti vsa poezija, ki ji je uspelo priti v revije ali pa knjige, celo v antologije, dobra. Da mora iti skozi neka zanesljiva sita in rešeta. Kako sem se samo motil.

Domača tradicija je imela na moje zgodnje pisanje in tudi kasnejše pisanje zanemarljiv vpliv, če pa že, potem so sledi, ki se pojavijo v njem, vedno tik na tem, da se razblinijo in izginejo. To velja za vse pesnike, vključno s Tomažem Šalamunom, čigar ime se je bolj po nekakšni inerciji, podobni učinku snežene kepe, kot pa zaradi resnih korespondenc, povezovalo s mojim pisanjem. Mogoče je kaj Tomaža Šalamuna v poeziji, ki sem jo pisal sredi devetdesetih. A ta vpliv ni prišel iz književnosti, ampak skozi pogovor in intenzivno druženje, in ni bil preveč produktiven, saj je mojo poezijo odtrgal od njenih izhodišč, jo pomagal napolniti z mistično navlako. Sutre pa so zagotovo knjiga, ki z njim nima nobene zveze.

Zakaj se je dogajal ta efekt snežene kepe (nekdo je nekaj izrekel, ostali pa so izključili možgane in pridno ponovili)? Zaradi mešanja dejstev. Zaradi površnosti. Tisto, kar direktno povezuje Tomaževo poezijo z mojo, niso neposredne korespondence, ampak skupni predniki.

 

 

Še danes lahko na izust ob katerikoli uri dneva ali noči naštejem naslove pesmi in naslove knjig, mogoče zato, ker jih je bilo tako malo, ki sem jih bral in s katerimi sem se hranil (ta izraz je Tomažev), ko sem pisal pesmi, ki bodo našle svoje mesto v Sutrah. Najpomembnejša knjiga je bila Antologija ameriške poezije, ki je izšla leta 1986 pri CZ. Ob srečanju z njo so se mi odprla vrata. Podoben učinek so imele Izbrane pesmi Williama Carlosa Williamsa, ki so izšle pri beograjskem Nolitu, in pa knjiga Allena Ginsberga Hidrogenski džuboks, ki jo je izdala Narodna knjiga v ediciji Alpha Lyrae. Ta edicija je bila za formiranje in oblikovanje moje predstave o poeziji najpomembnejša. Skoznjo je v moj duhovni prostor pritekel tok, ki je začel konkurirati ameriški poeziji – sodobna poljska poezija – in jo, če je izraz pravi, na koncu, kar zadeva ljubezen, tudi izpodrinil. Czesław Miłosz, Wysława Szymborska, Tadeusz Różewicz, Adam Zagajewski in Zbigniew Herbert, ki je izšel pri sarajevski Svjetlosti. Potem je bilo tu še nekaj antologij: Zlata knjiga američke poezije, Trip – vodič kroz savremenu američku poeziju in še broširane antologije underground poezije Fuck you. Tem knjigam pa so se pridružile posamične knjige ameriških pesnikov, ki sem jih kupil leta 1987 v ZDA. Od v Ameriki kupljenih knjig mi je bila najbolj všeč knjiga Roberta Creeleyja Words. In če bi moral imenovati svojega najljubšega pesnika, bi brez razmišljanja rekel: Robert Creeley. In če sem si kdaj želel, da bi pisal kot kak drug pesnik, sem si želel, da bi pisal kot Robert Creeley.

Ameriška poezija je tista, ki naju druži in povezuje s Tomažem. Odkril jo je v šestdesetih in v sedemdesetih. In odkril je natančno iste pesnike, kot sem jih sam odkril v osemdesetih. S to razliko, da so mene na začetku zanimali Williams, bitniki, predvsem Allen Ginsberg in pa Frank O’Hara. Tomaža pa poleg teh pesnikov še Ezra Pound, John Ashbery, zelo evidentno Robert Creeley in seveda tudi pesniki, s katerimi se je družil. A podobna izhodišča za pisanje se ne končajo pri ameriški poeziji, ampak sežejo še drugam, v druge kulture in jezike, vsaj do Césarja Valleja in Cesareja Paveseja ter Fernanda Pessoe. Toda to je prišlo kasneje. A da je Šalamun pisal takšno poezijo, kot jo je pisal, in jaz takšno, kot sem jo pisal, niso bila pomembna samo branja, glasovi različnih pesnikov, ampak njihova kombinacija, zlitina. Tej zlitini branj pa se je pridružila še pomembnejša komponenta: čisto specifična osebna senzibilnost, nadgrajena s trmo, talentom in delom, ki se odraža v želji po mojstrenju, v želji po doseganju tehnične popolnosti.

 

***

 

Vpliv bitniške poezije na moje pisanje je evidenten na začetku Suter. Najzgodnejša pesem, ki sem jo napisal in je našla svoje mesto v knjigi, je pesem »V Ameriko!«. Pisana je ne temo, ki sem si jo sposodil iz pesmi »Ready to Roll« Allena Ginsberga. V njej Ginsberg fantazira, kaj bo počel v Mehiki, v svoji pesmi pa jaz fantaziram, kaj bom počel v Ameriki. Pesmi loči trideset let zgodovine sveta. Moja je napolnjena z referencami na tisto, kar so bitniki nehote pomagali ustvarjati in graditi, z referencami na popkulturo. Prosto po D. F. Wallaceu – popkulturne reference so se psiham naše generacije ponujale tako dolgo in tako vsiljivo, da so se zapletle in prepletle z idejami, ki jih imamo o svetu in o sebi.

Bitniško poezijo sem videl, predvsem pa čutil, kot idealen most, ki naj bi povezoval moji dve ljubezni, ljubezen do popkulture in glasbe z novoodkrito ljubeznijo do književnosti. Do poezije. Kar mi je bilo pri bitniški poeziji posebno všeč, pa je bilo olsonovsko terensko komponiranje, pisanje na licu mesta, nekakšna nezaprtost v akademski kabinet. Neposreden stik z zrakom, svetlobo, vonji, s celotno okolico.

Nasploh se začetek Suter dogaja v tem risu. Najprej je tu otvoritev z »uporniško pesmijo« »Posvetilo rodnemu kraju«. Tematsko ta pesem v grobih obrisih korespondira s Šalamunovo pesmijo »Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil«; naveličanost in želja po odhodu, mogoče odhod, ali pa vsaj dvom in vprašanje o smiselnosti ostati. Med sabo pa se pesmi razlikujeta v dolžini, v kinetiki, v tem, koliko katera dolguje patosu eksistencializma in temnega modernizma – Šalamunova veliko in moja nič –, in pa seveda po uporabi referenčnega modusa, ki ga je moja pesem polna, Tomaževa pa ga nima. Verjetno sem se kot študent primerjalne književnosti hotel malo postavljati s svojim znanjem in sem zato pesem napolnil z referencami na slovensko zgodovinsko avantgardo in podobnimi.

Tudi nadaljevanje, cikel »Amerika«, ki ga uvaja citat iz znamenite Ginsbergove pesmi z istim naslovom, se dogaja na tej ravni: na ravni kinetike in gibanja. Pesmi so hitre, polne podob, ki se kot v kakšnem norem kalejdoskopu neprestano menjajo, utripajo, svetijo in razblinjajo in seveda so tudi te pesmi polne referenc na popkulturo, polne imen ulic in mestnih predelov iz velikega sveta, ki se je zdel mladeniču, ki je odrasel v socialistični sivini, čarobno barvit, poln eksotičnih vonjev, skrivnosten in neustavljivo privlačen. Moč te fascinacije, moč želje okusiti pravi Zahod, lahko razumejo le tisti, ki imajo podobno izkušnjo. Le tisti, ki so živeli v socialistični ali pa kakšni drugi sivini.

Sledi nosilna in tudi najboljša pesem v knjigi, »Psalm – magnolije v aprilskem snegu«, ki je od cikla »Amerika« ločena, a je hkrati, vsaj kar zadeva energetski naboj in hitrost, temu ciklu podobna. Je njegov iztek, ki pa že kaže v drugo smer. S površine, »ameriških pesmi«, ki se dogajajo na gladki povrhnjici očaranosti s podobami nekega čarobnega sveta, s podobami, ki se neprestano menjajo, zdrsne v globino in postane tisto, kar je Robert Creeley razumel kot osnovno definicijo poezije – jezik, nabit z emocijo. Ta pesem govori o odnosu, ki sem ga kot mladenič imel do svojega očeta. To je verjetno moja najpogumnejša pesem. Pesem, ki jo lahko »zagreši« le tisti, ki nima kontrole, ki se ne cenzurira, ki se ne zaveda dobro, kaj pravzaprav počne. Ne v smislu, da bi bil medij in bi pisal po nareku in bi poezija nanj dobesedno padala z neba, ampak v smislu, da se ne zaveda, kaj lahko s takšno pesmijo naredi. Kakšne so lahko njene posledice. Kakšna bo reakcija nanjo.

 

Psalm – magnolije v aprilskem snegu

 

Pregrizniva okove ukletim besedam, oče, staliva

ledeno goro molka, ki je zrasla med nama,

pripravljen sem, izklopil sem telefon,

zaklenil sem vrata, nikogar več ni v mojem svetu.

 

Zdaj ti bo moj psalm pel o sanjah,

ti jih imenuješ sanje, o izvirih cvetenja,

o vodi, ki jo pijejo magnolije, ki se

odpirajo v aprilski sneg, o večerih,

ki so se ugnezdili v moji lobanji,

dolgi škrlatni oblaki preletavajo zemljo,

ti jih gledaš, oče, tvoj pogled sega skoznje,

medtem ko tvojo silhueto, stoječo na hišnem pragu,

objemajo hladne peruti noči.

 

Ne, njih ni mogoče razvrstiti po točkah,

jim natančno določiti mesta v urnikih bežečih dni.

 

Ne morem, oče, ne poskušam.

Jaz nimam namena porabiti neskončnih ur

v žrelih pisarn, med srebajočimi ustnicami,

cenenimi parfumi, po žganju smrdečo

fukotožnostjo poslovnih partnerjev.

 

Zame so verzi, divji dolgi verzi,

ki dirjajo kot konji v popotnikovem hrepenenju,

kot kristalna hladna voda, v katero se spuščam gol,

verzi, ki mi jih daruje zrak,

verzi, ki jih zabijam v papir za vekomaj.

Verzi merijo čas, moj čas, naš čas,

edini so, ki postavljajo obcestne kamne našemu minevanju.

 

Zdaj ti bo moj psalm pel o svetu, v katerega

nikoli ne boš vstopil, o nebesih in peklu,

o ekstazah, ki me prevzemajo, in o Ikarovih padcih,

o magični zvezi, o božanski povezanosti, ki jo

začutijo džezisti, ko jim instrumenti z nenavadno

lahkoto nagovarjajo sence in rišejo kalejdoskopske

podobe v neznano, dišečo noč, na prazne ulice,

kjer se opotekajo zadnji pijanci

in mačji smrčki kukajo iz smetnjakov.

 

Zdaj ti bo moj psalm pel o Kafki, o tem, kako

je napisal dolgo pismo svojemu očetu in ni

nikoli zbral dovolj poguma, da bi ga poslal.

Ne, ti nisi nikoli slišal za Kafko,

čeprav ste naročili Sto romanov,

čeprav si vsako soboto brisal prah s knjig.

 

Preveč nestabilen svet zate.

Preveč neulovljiv svet.

 

In moji prijatelji so mi govorili o

bolnih izkušnjah s svojimi očeti,

najraje bi ga pretepel – je rekel nekdo –,

edina sreča, da je umrl, rak,

ciroza jeter, vsi smo si oddahnili,

vsi smo se bali priznati, da na skritih

krajih točimo solze.

 

In midva, oče,

midva se srečujeva leta, kot se srečujejo vlaki,

na točno določenih mestih, ob točno določenih urah,

jekleno hladni, s pokom hitrosti,

z živim tovorom v svoji notranjosti.

Trmasta sva, trmasta.

 

Zdaj je čas, oče, da zaslišiš moj psalm,

psalm, ki se prebija skozi kremplje teme,

ki zažiga listje na gozdnih poteh, ki

se kot ptica spušča na obronke gor, psalm, ki

ga šepetajo ribe in kamni, psalm, ki ga šepetata

dežni in sončni človek.

Na vojno se pripravljam, oče, na vojno,

in ti veš, da grem,

bolj se bojiš kot jaz,

ja, treba bo porušiti utrjene gradove navad,

naj jih obraste bršljan, naj v njih mirno spi princesa.

 

Treba si bo polomiti nohte in nagubati kožo

in mnogo žrtev bo, mnogo nepremičnih ur,

neslišno dihajočih med štirimi stenami,

na mostovih, ki vodijo prek metafor večnosti,

ko bo edina hrana sanjski prah

in edino zavetišče prozorno telo izmišljene ljubezni

in ne bo več darovanih srebrnikov

in ne bom se počutil kot Juda Iškarijot,

ki so ga podkupili, da bi izdal tistega,

ki ga najbolj ljubi,

in mogoče bom zmagovalec, mogoče poraženec,

a vedno se bom spomnil nate,

ko bom videl gladko obritega uslužbenca,

ki ni poskusil nič nenavadnega,

ki ni prekršil nobenega pravila, ki preklinja,

ker ne najde parkirnega prostora,

ki je svoji ženi pisal dolgočasna ljubezenska pisma,

in tudi ti se boš spomnil name,

če boš nekje sam pil pivo in se bo vse

okrog tebe drobilo v prah in si boš prvič

v življenju rekel, naj gre vse k vragu,

naj vse počaka,

in boš imel prvič v življenju občutek,

da obstaja še nekaj drugega, nekaj nenavadnega,

neki krajec lune nad nami in neki svetli trenutki,

ki se nam odpirajo kot tiste magnolije

v mojih sanjah, magnolije, ki se odpirajo v aprilski sneg.

 

 (1990)

 

Na istem teritoriju kot »Psalm« se dogaja cikel »Sutre«. Šest ljubezenskih pesmi, ki se jim pozna, da so pisane v različnih časih in v različnih obdobjih ljubezenskega razmerja. Zato »preigrajo« in odslikavajo različne faze. Skoraj začetek neke ljubezni z vsem, kar začetek prinaša, potem izpolnitev, zreli vrh, da bi na koncu pesmi dobile elegične tone, se spominjale dobrih starih časov in skušale na poetičen in mehek način spregovoriti o usodnih napakah, ki so se zgodile, da je ljubezensko razmerje razpadlo.

Verz v teh pesmih je podoben verzu z začetka knjige. Le da so pesmi bolj umirjene, ne več divjaške in hitre, ampak počasnejše. Gibanje in hitrost jezika sta prilagojena refleksivnosti vsebine.

Knjigo zaključuje štirinajst heterogenih, tematsko različnih pesmi. Nekaj je ljubezenskih, zdaj samo še molovsko intoniranih in elegičnih. Nekaj pa je splošno refleksivnih pesmi, ki imajo za vsebinsko središče umetnost in pisanje poezije. V pesmih iz zadnjega razdelka se že vidi skozi osebno senzibilnost precejen vpliv poljske poezije. Prehod iz poezije podobe v miselno poezijo. In to v pesmih, ki nimajo več dolgega verza, ampak krajšega, pokončnega, in so členjene v kitice: »Rimbaud«, »Detajl« (tu je prisotna Williamsova teoretska maksima: treba je uživati v najmanjših detajlih vsakdana). Dve pesmi iz knjige pa se konkretno nanašata na poljska pesnika, pri prvi je to razvidno že iz naslova, »Zbigniew Herbert«, druga pa na primeru Czesława Miłosza kot skozi nekakšno igro ogledal prikazuje razmerje med slavnim pesnikom in pesnikom začetnikom, ki sta ena in ista oseba, ločena s časom. Pesem ima naslov »Veliki pesnik«. Tu je še pesem, posvečena Juretu Potokarju, ki odraža znameniti verz Tomaža Šalamuna: »Pesniki se delamo s fizičnim dotikom in branjem.«

Knjiga se konča z daljšo ljubezensko pesmijo »Alkimija srca«, ki mi takole, iz daljave, deluje kot prišepetavanje Octavia Paza, kot glas iz Sončevega kamna, ki pomaga nositi moj glas. Po energetskem naboju ta pesem nekako sklene krog z začetkom knjige, saj se odvija v isti hitrosti kot uvodne pesmi. Njen ton je elegičen, a zaradi vzhičenosti lirskega subjekta meji na histerijo. Njen zaključek pa, kot se za poezijo spodobi, utopičen.

 

 

Kakšne se mi zdijo Sutre danes, trideset let od izida? Mislim, da bi celoten vtis, ki so ga naredile po ponovnem branju – in ta vtis imam že precej časa in se ne spreminja –, lahko opisal v smislu, da je to knjiga, v kateri izpovedna moč in energija presežeta samo veščino pisanja. Zaradi tega energetskega izbruha so nekateri prepričani, da nikoli nisem presegel svojega prvenca. Ta energetski izbruh je bilo, glede na leta, pri katerih sem knjigo pisal, in glede na konstelacijo moje osebne zgodovine, seveda nemogoče ponoviti in bilo bi ga tudi nesmiselno ponavljati, saj bi bil že na samem začetku obsojen na neuspeh.

Sutre niso slabo napisane. Dramaturško pesmi stojijo. Včasih so prehodi med posamični deli subtilni, dobri, včasih pa odsekani, rahlo nasilni. Ne preveč posrečeni. A prevladuje prvo. Začetki pesmi so dobri, tudi razmerje med opisnimi in refleksivnimi deli v pesmih je dobro, včasih so dobri tudi konci z izstopajočo poanto, ki naj bi pesem obrnila, jo napotila v drugo smer.

Glavni problem šibkih in slabših pesem iz Suter so tisti poudarjeni deli, kjer se kopičijo »velike« besede, kot so alkimija, duša, srce in podobna bobneča in serafična (prosto po G. Bennu) navlaka, s katero je treba ravnati zelo pazljivo, da se lahko skrije med ostale dele in segmente pesmi, ne pa da je evidentno izstopajoča in s svojim brezsramnim razkazovanjem potiska pesmi direktno v naročje skrajne patetike. Pred naglo sodišče, ki mu bo sledil neizogiben pogreb.

Tega je v knjigi več kot samo za vzorec. Kot mladega človeka me to ni motilo. Takšnih mest sploh nisem opazil in jih zaznal. Ali pa sem njihovo izpraznjenost preprosto zamenjal in pomešal s seganjem po končnih skrivnostih. Mislim, da je bil Tomaž Šalamun tisti, ki je rekel, da sem v Sutrah te izpraznjene besede in formulacije rehabilitiral, jih izgovarjal, kot bi bile izgovorjene prvič, da sem si izboril pravico, da jih lahko zapisujem, ne da bi to zvenelo patetično. Ampak takole z razdalje sem prepričan, da se je motil. Ko berem pesmi, ki se razdajajo z obiljem in preobiljem patetičnih mest, občutim vsaj nelagodje, če ne še česa bistveno hujšega.

Če ne merim knjige kot dokumenta svoje norosti, nedolžnosti in zaupljivosti do višin, se pravi če je ne gledam kot celoto, kar pomeni skozi prizmo zmage energetskega presežka nad veščino, ampak gledam v njej obnašanje posamičnih pesmi, potem od nje ne ostane posebno veliko, toda še vedno ostane dovolj. V njej je kar nekaj pesmi, ki se mi še danes, čeprav v njih lahko zavoham kakšno usedlino patetike, zdijo dobre. Recimo: »Posvetilo rodnemu kraju« (brez zadnjega verza), pa »San Francisco«, »Psalm – magnolije v aprilskem snegu«, katera od »Suter«, zagotovo prva, »Najboljšemu prijatelju, pisalnemu stroju« (danes teže razumljiva), »Prihajanje pomladi«, »Rimbaud«, »Detajl«, »Maj«, »Kuhanje«, »Veliki pesnik«. Pravzaprav je teh pesmi še več, a ne v originalni izdaji Suter, ampak v obeh ponatisih, remastriranih verzijah knjige, kjer sem pesmi rahlo popravil in izločil dve najšibkejši, »Rože« in pa »Alkimijo srca«. Ti dve pesmi sem nadomestil s ciklom »Razsuti tovor«, kjer so objavljene »Vrt, Bach«, »Kraj nesrečnega imena« in »Recenzijski izvod v stanju prizanesljivosti in dobre volje«. Tri dobre pesmi. Ampak drugačne od pesmi iz originalnih Suter. Pesmi s popolnoma drugačno energijo. Pisane s pomočjo drugačnega, boljšega obvladovanje veščine.

Gledano z razdalje so Sutre zame knjiga, ki me najprej in predvsem povezuje z nekim prejšnjim sabo, ki sem ga za vedno izgubil. Ko jih berem, se srečujem z mladeničem s fotografije na zavihu (izbrala jo je Heather Mills, bodoča žena Paula McCartneyja), z mladeničem, ki je včasih brodil po temi, a ni nikoli izgubil zaupanja v milosti višin. Sutre so knjiga, ki me hkrati s tem srečanjem spomni na neponovljivi užitek, ki ga je temu mladeniču nudilo pisanje. Kajti v njegovem takratnem pisanju ni bilo nobene računice, nobenih načrtov za prihodnost, le obsedenost, čisto veselje, ki se bo mogoče končalo z nekaj dobrimi verzi in, če bo sreča mila, z dobro pesmijo. In seveda so Sutre knjiga, ki je postavila temelje mojemu dobremu pisanju, ne hermetičnim zablodam, ki so me, zaradi negotovosti, iskanja in »škodljivega« vpliva slovenske pesniške scene, katere del sem bil, obsedale sredi devetdesetih.

 

 

Poklical sem telefonsko številko pod oglasom na Bolhi in na drugi strani se je oglasila starejša gospa. Povedal sem ji, da sem avtor knjige, ki jo prodaja, in da bi jo rad kupil. Še prej sem vprašal, ali je na sliki resnično knjiga, ki jo prodaja. Nekako nisem mogel verjeti, da se je prva izdaja Suter pojavila na Bolhi. Njen odgovori je bil pritrdilen. Dogovorila sva se, da jo pridem iskat naslednji dan.

Naslednji dan je deževalo. Gospa je stanovala v varovanih stanovanjih za Trgovskim centrom Murgle. Ustavil sem avto pred zapornico in šel na dvorišče. Ko je gospa prišla do mene, je rekla, da nisem popolnoma drugačen kot na tisti fotografiji z zaviha. Bojim se, da se je gospa motila.

Knjigo je imela v prozorni polivinilasti vrečki, da je ne bi zmočil dež. Že prejšnji dan, ko sem jo vprašal, kako je prišla do knjige, mi je rekla, da jo je dobila od prijateljice in da jo je prijateljica dobila od neke druge prijateljice. Omenila je tudi, da je v knjigi posvetilo s podpisom in da tega posvetila nisem napisal jaz, saj pod njim ne piše Uroš.

Ko sem sedel v avto, sem takoj vzel knjigo iz vrečke in prebral posvetilo in podpis, a uganke mi ni uspelo razrešiti. Potem pa sem doma, s pomočjo povečevalnega stekla, še enkrat prebral posvetilo in podpis in se sam pri sebi nasmejal. Poklical sem gospo po telefonu in vprašal, ali je njeni prijateljici knjigo podarila Nadja. Rekla je, da ji jo je. Posvetilo se glasi: Nadji, za boljšo orientacijo po polju slovenske poesis, prisrčno, Tea. Ljubljana, november, 1991.

Čez nekaj dni bo točno trideset let, odkar je moja sošolka s primerjalne književnosti Tea Štoka podarila moj pesniški prvenec svoji prijateljici umetnostni zgodovinarki Nadji Zgonik. Čez nekaj dni bo točno trideset let, odkar je s kulijem napisala v knjigo posvetilo. V tistih časih sva se s Teo precej družila. Skupaj sva kradla knjige v koprski knjigarni. Tea je napisala recenzijo Suter za Naše razglede. Recenzijo še vedno hranim.

Med vsemi mojimi knjigami, ki so se takrat prodajale na Bolhi, so bile Sutre, ki so jih proglasili za prelomno knjigo v slovenski poeziji, najcenejše. Stale so 5 €. Bog si ga vedi, kakšno ceno je pričakovalo moje narcisoidno mitomanstvo. Plačal nisem nič. Gospa se je odločila, da mi jo podari. Bil sem vesel. Knjige so znamenja v kroženju in ljubezen je treba deliti.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS