Slovenci_ke imamo radi_e poezijo, predvsem jo radi_e pišemo

Najmanj enkrat letno, natančneje 8. februarja, na plano prileze trditev, da smo Slovenci_ke narod pesnikov_ic. Ob tem se za poezijo manj zainteresirana javnost sklicuje zlasti na Prešerna, Pavčka, Zlobca, Zajca, Šalamuna in morda med še živečimi na Svetlano Makarovič. Potem pride 9. februar, poezija se še vedno piše, objavlja in nagrajuje, vendar nekako mimo javnosti, ki pozna zlasti Prešerna, Pavčka, Zlobca, Zajca, Šalamuna in morda Svetlano Makarovič. Pesniki_ce in poezija pa so vendarle vztrajno prisotni_e tako s svojimi deli kot z javnimi nastopi. Kakšno je torej življenje poezije, kakšna je njena percepcija? Kakšni so pogoji pisanja poezije? Ali drži, da je preveč hermetična, težko razumljiva? Kaj imajo o vsem tem povedati pesniki_ce sami_e? Ta vprašanja je naslovil letos že 12. festival Prepišno uredništvo, tokrat pod naslovom Prizme poezije, ki je v prostorih LUDe knjigarne potekal od 20. do 23. junija. Ob že »tradicionalnih« kratkih predavanjih – Nakratkih – smo bile_i v moderaciji Silvije Žnidar priča okroglima mizama Življenja poezije 1 & 2, številnim branjem iz pesniških prvencev, saj menda »Prvega ne pozabiš nikoli«, in drugim recitalom. V času festivala je pod vodstvom Jerneja Županiča potekala tudi pesniška delavnica Človek ni čoln.

Gosta prve okrogle mize sta bila literarna zgodovinarka in profesorica Irena Novak Popov ter urednik in pisatelj Andrej Blatnik. Izhodiščno vprašanje pogovora je naslavljalo razmerje med produkcijo in percepcijo poezije v našem prostoru. Tako Blatnik kot Novak Popov sta bila poenotena v opažanju, da so se naklade poezije drastično znižale. Če je bilo v osemdesetih še natisnjenih 500 izvodov posamezne zbirke, je število danes prepolovljeno. Kot izjema je bila navedena zbirka Angeli Toneta Pavčka, ki je doživela številne ponatise in se prodala v nekaj tisoč izvodih. V podobnem številu se prodajajo tudi dela Ferija Lainščka. Kar izpade iz kategorije pesniških bestsellerjev, pa se po mnenju Novak Popov bere zlasti v krogih, ki so poklicno vezani na poezijo – med pesnicami, kritičarkami, urednicami itd. Kaj je torej razlog, da po poeziji ne posega več ljudi? Delni odgovor na to vprašanje bi bilo lahko počasno prepuščanje sodobnikov_ic v učne načrte vse od osnovnih šol do univerzitetnih študijskih programov. Literarna zgodovina seže zgolj do določenega časa, tako je najmlajši pesnik v najnovejšem učbeniku, ki ga je pripravljala Novak Popov, Miklavž Komelj. Drugače je po Blatnikovem mnenju s kritiko, kjer so bolje pokriti_e mlajši_e avtorji_ce, saj se mnogi_e s kritiko prenehajo ukvarjati kmalu po študiju, kajti pisanje kritik za dostojno preživetje ne zadostuje. Poleg kritik zasedajo pomembno mesto v t. i. življenju poezije festivali in nagrade. Festivali so nekoliko mlajši fenomen, ki se je pojavil zaradi oženja prostora za pisateljice. Bolj kot stik z bralci_kami pa ustvarjajo prostor izmenjave med ustvarjalci_kami samimi. Drugače je z nagradami, ki poleg simbolnega (in občasno finančnega) kapitala ter izboljšanih možnosti za prejem štipendij odmevajo širše in s tem približajo poezijo tudi tistim, ki je sicer ne berejo tako pogosto. Drži tudi to, da so nagrade pogosto deležne burnih odzivov. Da je res tako, se je izkazalo tudi na zadevni okrogli mizi, ko je eden od poslušalcev prekinil Ireno Novak Popov s komentarjem, da je »Jenkova nagrada itak namenjena samo še za LGBT«. Novak Popov je v odgovoru poudarila pomen tega, da se nagrajuje in javno razpravlja tudi o manjšinskih poetikah, ki so, kljub konsistentni prisotnosti v našem prostoru, dolgo zaostajale v prepoznavnosti. Na isti očitek je nepovezano s to okroglo mizo odgovorila tudi pesnica Nataša Velikonja, najprej v eseju, objavljenem v majski številki revije Literatura, delno pa tudi v svojem predavanju nekaj dni kasneje. Naj na tem mestu zgolj izpostavim njeno poanto: pomenljivo je namreč, da Jenkova nagrada postane »nagrada za LGBT avtorje« v trenutku, ko jo tri leta zapored prejmejo tri_je homoseksualni_e avtorji_ce, nihče pa iste nagrade ne pojmuje kot »moške« ali »strejt«, ko jo vrsto let prejemajo strejt moški pesniki.

Prvi dan Prepišnega uredništva je ponudil še kratko predavanje pesnice in letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Miljane Cunta, ki se je osredotočila na govor o poeziji. Povod za izbrano temo je bila njena večletna preokupacija s tem, na kakšen način se izrekati o (zlasti lastni) poeziji. Poudarila je, da poezija obstaja v simbolnem svetu, torej nekje, kjer se je pesem že odcepila od pesnice in zapustila zasidranost v konkretnih (materialnih) okoliščinah. Iz tega izhaja zagata o govoru o poeziji: v kakšnem jeziku in po kakšnem postopku se je smiselno o tej poeziji izrekati? Dokončnega odgovora pravzaprav ni, pesničina tendenca pa je približevanje simbolnemu, ki ostaja zvesto poeziji sami.

Od govora o poeziji in njenem življenju je večer prešel v branje iz pesniških prvencev. Serijo teh branj so otvorili_e že omenjena Miljana Cunta (Za pol neba, 2010), Ana Svetel (Lepo in prav, 2015), Iztok Osojnik (Vandali, 1979), Uroš Zupan (Sutre, 1991) in Veronika Dintinjana (Rumeno gori grm forzicij, 2008). Ob zaključku večera smo lahko prisluhnile tudi recitalu Poezija izmirne ulice v izvedbi Esada Babačića in Andraža Poliča.

Ob ponovnem srečanju v LUDi knjigarni naslednji dan sta kratki predavanji pripravila Zoran Pevec in Kristina Kočan. Prvi se je nakratko osredotočil na sedem dihotomij, ki po njegovem mnenju pritičejo poeziji, njenemu namenu in percepciji. Po eni strani se poezijo zelo pavšalno deli na čustveno in vsakdanjo, »napisano na pesniški način«. Sledi delitev na duhovno (tisto, ki je odcepljena od materialnega) in družbeno angažirano poezijo (tisto, ki »presega kapitalizem«). Ne glede na vsebinske razdelitve nastane razlika tudi pri namenu pisanja oziroma naslovnici: ali pisati za vse ali za literarno bolj kompetentne bralke? Neodvisno od te odločitve poezijo po Pevčevem mnenju vselej berejo »bolj omikane bralke«. Tako je naslednja logična delitev pri branosti poezije – če se po eni strani smatramo za narod pesnikov, je ta trditev v nasprotju z dejansko branostjo in občo prepoznavnostjo sodobne poezije (za kar je vsaj delno odgovoren kurikulum pri pouku slovenščine). Pri premiku od »laične« percepcije k »strokovni« oziroma kritiški recepciji pa nastane razlika med pozitivnimi in negativnimi kritikami. Če pa zanemarimo vse naštete binarne delitve, ostane še vprašanje umeščenosti pišoče osebe v prostoru. Pesnik_ca ustvarja bodisi v urbanem centru bodisi »v provinci«. Zaradi pomanjkanja časa je predavanje žal ostalo pri anekdotičnem potrjevanju, ni pa prišlo do analize izpostavljenih binarnosti, ki bi jih bodisi ovrgla bodisi potrdila.

Provinca v smislu odmika od pozornosti je bila rdeča nit predavanja pesnice Kristine Kočan, ki se je osredotočala na pomen antologij. Ob vprašanju, koliko ljudi iz publike redno bere antologije, je zadržano pokimala samo peščica. Odziv se sklada s pesničinim opažanjem, da se v Sloveniji antologij ne bere kaj dosti, tudi tiska se jih ne pogosto. Izpostavila je dve poglavitni funkciji (pesniških) antologij: po eni strani utrjujejo že poznano (kanon), po drugi pa omogočajo poseg v literarno zgodovino z izborom pesniških glasov, ki so izostali. Kot primer je navedla antologijo Za robom jezika, ki jo je pripravljala več let in v kateri je predstavljenih 24 avtoric iz Maribora in okolice. Iskati zlasti pokojne avtorice je bila vse prej kot enostavna naloga: mnoge so svojo poezijo objavljale pod psevdonimi, njihova dela so raztresena po različnih virih in ostalo je relativno malo informacij o njihovem življenju. Zgodovinska zavest (literarnega) mesta Maribor jih preprosto ni prepustila na površje.

Tako kot prvi dan je tudi drugega zaznamovalo branje. Iz svojih pesniških prvencev so brali Zoran Pevec (Orbis pictus, 1986), Aleš Mustar ((U)sodno tolmačenje, 2005), Ana Pepelnik (Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo, 2007), Tone Škrjanec (Blues zamaha, 1997), Primož Čučnik (Dve zimi, 1999), Kristina Kočan (Šara, 2008), Jure Jakob (Tri postaje, 2003). Večer se je zaključil s posebno edicijo Poezije na podlago v moderaciji Gregorja Podlogarja, kjer so pesniki_ce in prevajalci_ke brale prevode pesmi, ki smo jih pred tem poslušali na vinilkah v original izvedbi. Svoje prevode so brali_e: Ana Pepelnik (Sylvia Plath), Tone Škrjanec (Bukowski & O’Hara), Primož Čučnik (Wallace Stevens), Jernej Županič (Anne Sexton), Tanja Petrič (Friederike Mayröcker) in Nada Grošelj (W. H. Auden).

Da poezija obstaja in nastaja izven simbolnega, da ima zelo konkretne pogoje nastanka, je bilo središče predavanja pesnice in sociologinje Nataše Velikonja. Vstopna točka njenega predavanja je bila kopica statističnih podatkov o bralnih navadah v Sloveniji in o samozaposlenih v kulturi. 60 % Slovenk_cev prebere vsaj 10 knjig na leto, od tega večinoma prevodne romane, kuharske knjige in priročnike. Od teh 60 % manj kot 30 % rednih bralk_cev bere poezijo in esejistiko. To pomeni, da le približno 18 % celotne populacije bere poezijo in esejistiko. Poleg tega je nezanemarljivo velik delež oseb, ki so dejavne na področju književnosti, samozaposlenih v kulturi. Nezanemarljiv delež poezije tako nastaja v hiperprekariziranih okoliščinah, kar za ustvarjalke_ce pomeni nenehno izčrpavanje brez zagotovljenih osnovnih pogojev preživetja. Ministrstvo za kulturo, ki ureja in odreja ta status, pa z vsakokratnimi preformulacijami in v najboljšem primeru srednjeročnimi načrti ne naredi veliko za izboljšanje situacije. Samozaposlene_i v kulturi so torej delavke_ci, hkrati »fizične osebe in fizične osebe z dejavnostjo«, brez osnovnih delavskih pravic. Ob vsem tem se vselej ohranja kriterij »pomembnega prispevka k slovenski kulturi«. Kaj to sploh pomeni, je prepuščeno interpretaciji posamezne komisije, ki podeljuje in zavrača status samozaposlenih v kulturi. Pri tem ni zanemarljivo, da so Velikonji status poskusili vzeti trikrat, vsakič neuspešno in najmanj enkrat z argumentom, da »statusa pač ne morejo podeliti vsem gejem in lezbijkam«. V istem času so imeli_e status samozaposlene osebe v kulturi tri_je javno razkriti_e aktivistke_i, dejavne na področju književnosti – Velikonja, Suzana Tratnik in Brane Mozetič.

Velikonjo je s poetološko vsebino nasledil pesnik Sergej Harlamov. Intrigiralo ga je zlasti pojmovanje teksta kot objekta/telesa, ki (v primeru literarnih besedil) pregovorno odpira ali ustvarja nove prostore. Ta odprtost, ta prostor, ki naj bi ga poezija ustvarjala, je vselej razumljen v metaforičnem smislu – kot širjenje horizonta zaznave, zmožnosti vživljanja v drugega itd. Takšno razumevanje delovanja (dobre) poezije implicira, da je odpiranje prostora nekaj, kar se zgodi šele v odnosu med besedilom in bralcem_ko, in ne kot nekaj, kar je že vzpostavljeno v besedilu samem. V resnici je to, kar je mišljeno z besedno zvezo literatura odpira prostor, šele učinek produkcije teksta. Ni namreč možno (naključno) naleteti na katerokoli besedilo, saj za njim stojijo številni dejavniki in posamezniki_ce, ne zgolj avtor_ica. Prostor, ki je odmerjen poeziji, je torej prostor na papirju kot končna stopnja produkcijskega procesa. Preko analogije delavca, ki fizično nadomesti lastnika produkcijskih sredstev, da je ta lahko nekje drugje, se tudi poezija oziroma njen_a avtor_ica preko fizičnega prostora na papirju razmnoži na več mest hkrati (pri čemer sam_a od tega nima nobene materialne koristi). S tem niso mišljene sanje po nesmrtnosti (avtorja_ice) ali izživljanje osebnih fantazij. Harlamov je meril zlasti na to, da četudi neka poetična intervencija naleti na somišljenike_ce, se resnični svet z vsemi odprtimi boji dogaja zunaj pesmi. Papir tako prenese skoraj vse, resnično zoperstaviti čemurkoli pa se je mogoče zgolj »s telesom ob/proti telesu«.

Za odmik od analitičnega dela (ali njemu v prid) so se predzadnji dan k branju prvencev vrnili_e

Nataša Velikonja (Abonma, 1994), Nina Dragičević (Kdo ima druge skrbi, 2015), Sergej Harlamov (Jedci, 2011), Anja Novak – Anjuta (Rane rane, 2020) in Dejan Koban (Tebi, 1998). Še preden bi se večer zaključil z branjem iz pesniške knjige Ampak, kdo? Nine Dragičević, ki jo je interpretirala Irena Z. Tomažin, se je odvila še zadnja okrogla miza, Življenja poezije, z Dejanom Kobanom in Primožem Čučnikom.

Tako Koban (Črna skrinjica) kot Čučnik (LUD Šerpa) sta govorila iz perspektive urednikov, ki se v veliki meri ukvarjata z objavljanjem poezije. Prvi je izpostavil, da je poezije vedno premalo in da je Črna skrinjica nastala na podlagi opažanja, da ni nobenih kontinuiranih programov za objavljanje zlasti del avtorjev_ic, ki zaradi svoje drže ali pisave ne bi imeli možnosti objave drugje. Urednika sta se strinjala, da je objavljanje poezije zagatno predvsem z vidika financiranja založniške dejavnosti – poezija se (z izjemo določenih klasikov) ne prodaja dobro in vire financiranja je skoraj nujno iskati tudi drugje. Takoj ko založba prejme sofinanciranje (če ga sploh prejme), pa je zavezana razpisnim pogojem in s tem izgubi določeno svobodo odločanja. Skupno jima je bilo tudi opažanje, da se objavlja zelo malo pesniških antologij – zadnja antologija mlade slovenske poezije pred Bog si ga drka na nas (Črna skrinjica, 2022) je izšla leta 2003. Seveda antologije predhodno neobjavljenih avtorjev_ic tvegajo, da predstavljajo glasove, ki bodo povsem opustili pisanje, vendar Koban v tem vidi prednost – poezija se razvija preko objavljanja. Čučnik je tozadevno bolj zadržan in zagovarja prakso revijalnih objav pred objavo knjige.

S to okroglo mizo pa analitičnega dela festivala še ni bilo konec – zadnji dan sta predavali še pesnici Vesna Liponik in Lidija Dimkovska.

Rdeča nit predavanja Vesne Liponik so bile kritične animalistične študije. Preko teoretskih dognanj avtorjev_ic Jasona Moora, Laure Wright, Donne Haraway in drugih je analizirala pesem »Panter« Rainerja Marie Rilkeja. Poudarjeno je bilo njegovo vegetarijanstvo – torej zavestna odločitev, da ne konzumira mesa nečloveških živali. Tako je tudi pesem »Panter« nastala po Rilkejevem obisku pariškega živalskega vrta, kjer je sicer lahko opazoval panterja, ni se pa tudi srečal z njegovim pogledom. Odsotnost izmenjave pogleda, torej nekega priznavanja subjektivnosti nečloveške živali, ki je prav tako zmožna pogleda in odločitve, se posledično odslikava v pesmi kot popolna utesnjenost. Glavno vprašanje je torej, kako se skozi literaturo in v njej spopadati z vprašanjem subjektivnosti bivajočega, ki ni človek. Kot pomenljiv primer je bila izpostavljena definicija antropomorfizacije v Mali literarni teoriji Matjaža Kmecla, ki jo razume kot sinonim personifikacije: nekaj nečloveškega – na primer drevo – se zveže z osebno glagolsko obliko, ki mu da lastnost živega, namesto da bi bila lastnost živega inherentna pojavnosti sami.

Če se je Liponik osredotočala na drugost nečloveških živali, je Lidija Dimkovska svoje predavanje namenila avtorjem_icam, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, vendar pišejo v tujem jeziku. Pri tem je izhajala iz lastne izkušnje priseljenstva. Ob njenem prihodu v Slovenijo leta 2001 je obstajalo kar nekaj možnosti za objavo njene poezije, ki jo sicer piše v makedonščini. Čez čas pa se je prostor za to ožil, saj rubrike, ki so pokrivale tujejezične avtorje_ice, niso omogočale ponovne objave. Poudarila je, da se pesnike_ce, ki ustvarjajo v tujem jeziku, pogosto niti ne zaznavajo kot pesnike_ce – videni_e so kot prevajalci_ke, njihovo avtorsko delo pa ni deležno enakega priznanja. To je še posebej občutno na področju nagrad, ki v svojih pravilnikih določajo, da so namenjene izključno avtorskim delom, ki so napisana v slovenščini. Če so (denarne) nagrade v finančno podhranjenem kulturnem sektorju med drugim tudi socialni korektiv, se skozi kriterij pisanja v slovenščini tukaj živeče tujejezične avtorje_ice potiska na skrajni rob ne le simbolnega kapitala, temveč tudi preživetvenih možnosti.

Vsebinsko raznoliki in razgibani program 12. Prepišnega uredništva se je zaključil še z zadnjo peterico prvencev, iz katerih so brali_e Jernej Županič (Tatar, 2016), Pino Pograjc (Trgetanje, 2022), Anja Grmovšek Drab (Prepovedani položaj, 2024), Vesna Liponik (Roko razje, 2019) in Tanja Božić (Vejo po vejo, 2024).

Kar je v sežetku moč zapisati o letošnjem Prepišnem uredništvu, je, da je pesniška scena v Sloveniji močna. Tega ne gre razumeti zgolj v smislu številnosti aktivnih pesnikov_ic ali raznolikosti poetik. Zlasti skozi serijo predavanj Nakratki je bilo mogoče prepoznati sposobnost jasne in kritične artikulacije posameznih stališč. Bo že držalo, kar je na prvi okrogli mizi izpostavil Andrej Blatnik: festivali nudijo prostor za izmenjavo med ustvarjalci_kami. Toda kaj se zgodi po koncu večdnevnih razprav in analiz, ko se vsak_a pesnik_ca spet vrne k razpisni dokumentaciji, obrazcem za podaljševanje statusa samozaposlene osebe v kulturi, izterjevanju neizplačanih honorarjev in čakanju na štipendije? Ali drugače: kaj sledi, ko se zgodi življenje zunaj telesa-teksta? Rečeno z besedami Sergeja Harlamova: nastopi čas za dejanje telesa ob in proti telesu.