Hladna veriga 3/5

Daja in Jon sta se vračala s še ene izmed otvoritev razstav, ki se spomladi vrstijo druga za drugo. Bil je četrtek zvečer in hodila sta po strogem centru Ljubljane, v katerem so si morali tudi manj premožni nadeti videz ljudi, ki nikdar v življenju niso čutili materialnega pomanjkanja. A to ni bilo za srednjeevropska mesta, kot so Zagreb, Budimpešta ali Dunaj, pravzaprav nič nenavadnega; čisto drugače od protestantske Skandinavije ali severa Nemčije, kjer je kazanje bogastva veljalo za znak neomikanosti.

Jon je posebej za to priložnost izbral rjave žametne hlače in flanelast suknjič, pod katerim je nosil namerno nagubano belo srajco. Deja je bila tokrat oblečena veliko manj impozantno od njega, nosila je samo oprijete kavbojke ter vanje zatlačeno žensko bluzo, preko hrbta pa le lahko jopico, ki jo je zaradi treh kozarcev vina in posledične rdečeličnosti zdaj nosila zavezano okoli pasu. Držala ga je pod roko in po predimenzioniranih pločnikih sta izredno počasi polzela mimo polnih lokalov in glasnih najstnikov.

Na otvoritvi sta preživela približno dve uri in pol in poznala dobesedno vse ljudi nad tridesetim letom. Pripadniki te starostne skupine so predstavljali jedro ljubljanske umetniške scene, mlajši pa so se vseskozi menjavali. Večina se je za umetnost namreč zanimala le v času študija in morda še kakšno leto več. A kljub temu so bili njeni najbolj aktivni člani. Starejša generacija jih je po eni strani gledala s trohico nezaupanja v očeh, po drugi strani pa jim je zavidala njihovo sproščenost pri razstavljanju svojih del in hoji na oder, kjer so popolnoma brez zadrege prebirali svojo prozo in poezijo. Zbrati se je morala samo skupina desetih ali dvajsetih mladih, ki so pri svojem delu drug drugega podpirali, in že so našli kak cenovno dostopen prostor ali skvot, kjer so začeli razstavljati svoja dela, brati svojo literaturo ali igrati svojo glasbo. Vsaka generacija je v zvezi z umetnostjo postopala bolj samozavestno in sledila pravilu, ki so jim ga vse življenje, tako kot Deja in Jon Timu, vsiljevali njihovi starši: »Le kdo bo verjel vate, če ne ti?« Na sledi tega nasveta nihče ni našel razloga, da se ne bi tudi sam poskusil v tej ali oni vrsti umetnosti, kar je imelo za posledico, da je bil »umetniški trg« preplavljen z deli vseh vrst, zaradi česar se je meja med umetnostjo in ljubiteljstvom začela neustavljivo brisati. Kvalitetna dela so bila vedno pogosteje spregledana, bolj kot pesem ali slika je postalo pomembno pojavljanje po medijih in družbenih omrežjih. Recept je bil pravzaprav preprost: na ime človeka, ki se je hotel uveljaviti v umetniškem svetu, so morali pravi ljudje dovoljkrat naleteti, nato pa se jim zaradi manka pravih parametrov, kar je veljalo za nerešljivo težavo, njegovo ali njeno delo morda ni več zdelo »tako slabo«, in hitro je prišlo do revijalne objave, izdaje knjige ali vključitve v skupinsko razstavo.

Nekateri so to dinamiko vseeno opazili, zato se je tovrstnih poskusov oprijelo šaljivo ime »študentska umetnost«, kar je seveda merilo na preprosto dejstvo, da je večine te umetnosti nastajalo v času študentskih let. Zaradi tega je Deja na eno izmed Jonovih pripomb med smehom samo dodala: »Ja, to danes je bila res klasična študentska umetnost, čeprav tale tip že dolgo ni več študent. Kako mu je bilo že ime?« ga je še vprašala in obrnila glavo proti njemu.

Ampak Jon pravzaprav ni razmišljal o razstavi, ki jo je ravno videl, temveč o Sabini, ki bi se lahko vsak hip pojavila na njuni poti. Čakala ju je še približno petnajstminutna hoja do doma, in uro predtem mu je napisala – in s tem kršila njuna pravila –, da gre z neko prijateljico na pijačo v mestu. Jon je vedel, kako bi jo prizadel pogled nanj in na Dejo. V tem trenutku sta bila namreč videti kot srečen par, ki se zadovoljen vrača z večerje ali kakega kulturnega dogodka. Posebej Deja je bila razposajena, saj se je ob vsaki Jonovi izjavi iskreno smejala in prejemala odobravajoče poglede ljudi, ki so se slučajno znašli na njuni poti. Še ko sta se vzpenjala po domačem stopnišču, je moral Jon Deji trikrat reči: »Šššš, kaj pa sosedje?« a se ni zmenila zanj.

Vstopila sta in Deja je začela Jonu slediti po stanovanju in se ob tem še glasneje smejati. »Deja, ne, no, jutri moram zgodaj vstati …«

»Ja kdaj pa je to ustavilo dva zaljubljenca?« mu je rekla vsega nekaj centimetrov od njega, ko mu je zastavljala pot med omaro in posteljo v njuni spalnici.

»Poglej, Deja,« ji je rekel v rahlo šaljivem tonu, »kaj pa, če …« Ustavil se je. Nikakor ni mogel izdaviti besed. »Kaj pa, če mi zdaj nekaj ne paše? Je to prehudo?« je rekel z zateglim glasom. Jon je bil tu do Deje iskren, res ni bil razpoložen, samo pravi razlog ji je zamolčal, misel na Sabino oziroma strah, ki ga je občutil še malo prej, da ju ne bi videla. Njegove besede so jo nemudoma ohladile.

»Aha, kaj? Potem greva kar spat?« Jonu je bilo iskreno hudo za Dejo. Zavedal se je, da lahko seksualna zavrnitev žensko dobesedno sesuje, v nasprotju z moškimi, za katere je seksualna zavrnitev malodane del vsakdana, nedvomno pa del odraščanja. Že velikokrat sta se pogovarjala, da ti občutki izhajajo iz patriarhalne vzgoje, znotraj katere ženska niti namigniti ne sme na seks, če pa že, pa nedvomno ne sme biti zavrnjena, a vedela sta tudi, da v tem trenutku tovrstna racionalizacija ne pomaga. Deja je bila prizadeta in to je bilo edino pomembno. Obrnila se je in odšla v kopalnico.

Jon je hotel čim prej spat in pozabiti na ta večer, a jasno je bilo, da bo Deja zdaj vsaj dvajset minut ostala v kopalnici, on pa se je tudi moral še urediti za spanje, zato je odšel v drugo, t. i. Timovo kopalnico, kjer sta imela nekaj neodprtih zobnih ščetk za goste. Vesel, da je vse skupaj za tisti dan mimo, si je hitro umil zobe in med hojo proti spalnici slišal, da se Deja tušira. Se samozadovoljuje? se je vprašal, a v naslednjem trenutku je bil že pod odejo, kjer je zaradi prijetne omotičnosti, ki so jo povzročili štirje kozarci vina, takoj zaspal.

Deja se je medtem res samozadovoljevala. Ročko tuša si je postavila na vagino, se z levico naslonila na steno in počakala, da pride. Nič več. Komaj opazni orgazem je odplahnil tudi njeno jezo. Morala se je nasmehniti svoji reakciji. V zadnjem času sta se spet tako zbližala, da resnično ni imela razloga, da bi se tako obnašala do njega. Nenadoma se je dokončno odločila: nikdar več ne grem na odmik.

Hitro se je obrisala in ga hotela najti še budnega. Zavita v brisačo je po tiho odprla vrata spalnice, a videla, da na žalost že spi. Odločila se je, da bo naslednji dan zgodaj vstala in z njim spila kavo. Ni hotela, da gresta skregana vsak posebej v svoj dan. Ta odločitev jo je pomirila.

Mirno se je vrnila v dnevno sobo in vzela v naročje svoj računalnik. Videla je, da ji je danes popoldne Marton za čuda poslal samo en email, naslovljen z »Nujno preberi«. Dobro, bom, je pomislila, a najprej poklopila prenosnik in odšla spet v kopalnico, ker se ji je zdelo, da ima za zobmi zataknjen manjši košček hrane. Ko ji ga je z nitko končno uspelo odstraniti, se je spomnila, da je prej odhitela k Jonu in se zato ni namazala s kremo za dnevno nego. Odložila je brisačo na tla in se počasi mazala gor in dol po vsem telesu.

Ko se je po dobrih dvajsetih minutah vrnila v dnevno sobo, je spet odprla računalnik. Na hitro je prebrala Martonov email.

Aha kaj? ne boš mi odgovarjala? dovolj immam vsega. prav cipa si prav cipa. Vedel sem. Saj sem vedel Če se ne dobiš z mano bom vse povedal tvojemu možu. Jon Gartner. Imam že njegov majl.

Aha, zdaj si se pa ustrašla a ne.

Dejo je v trenutku oblila zona, in kot da jo hoče z ekrana nekaj napasti, je na hitro zaprla svoj prenosnik ter s tem gibom postavila navidezno pregrado med sabo in vso pokvarjenostjo tega sveta.

Odšla je proti spalnici. Ko je odprla vrata, je pramen svetlobe padel direktno na Jona. Hitro, a tiho jih je zaprla in se začela preoblačiti v spalno srajco. Ulegla se je poleg njega in ga čvrsto objela. Predramil se je in ji vrnil objem, a takoj zaspal nazaj. Tudi sama je poskušala zaspati, a Martonov email ji ni dal miru. Spet je vstala in odšla v dnevno sobo. Ni prižigala luči, ampak se samo zleknila na nizek kavč. Ko je odprla računalnik, ji je svetloba z ekrana zameglila pogled.

Predvidevala je, da ji bo, ko bo videl, da je res prebrala njegovo sporočilo, takoj spet pisal. In ni se motila.

Sploh ne vem kaj naj rečem na to. Ne vem ampak ne moreš me kar tako skenslat ne moreš. Dubi se z mano. Nujno!!!!

Medtem ko je brala zgornje sporočilo, je dobila še eno. Odprla ga je in v njem zagledala fotografijo Jona, Tima in sebe pred Robbovim vodnjakom. Čeznjo je po diagonali tekel napis »mediaspeed«. Šlo je za spletno stran, specializirano za objavljanje fotografij z družabnih dogodkov. Spodaj so bila jasno izpisana tudi njihova imena, in oborožen z njimi je Marton zapadel v dolg monolog ter se ji posmehoval, kako ima prav on, »zguba iz Šiške«, kakor se je imenoval, v šahu njen zakon in s tem njeno življenje.

Deja se je natančno spomnila, kdaj jih je neki nadležen mladenič z gromozansko torbo čez ramo hotel na vsak način fotografirati. Jon je bil v nekaterih krogih vseeno poznan.

Še zadnjič je jezno poklopila svoj prenosnik in odvihrala v spalnico. Jon se ji je za trenutek zazdel kot otrok, ki mirno sanja, medtem ko se zunaj ruši svet. Spet ga je objela in tiho zaihtela v njegov hrbet. Dve uri je potrebovala, da je zaspala.