Pismo iz Aten: prvi vtisi (o naključno prebranem)

Preden sem prišel v Atene, o Grčiji nisem vedel veliko. Iz časa finančne krize sem zaradi nemške medijske propagande poznal nekaj klišejev o »lenih Grkih«, ki so jih v tistem času velike evropske medijske hiše neumorno ponavljale in s tem t. i. trojki omogočile, da je skorajda brez nasprotovanja evropske javnosti Grčijo finančno ponižala na de facto nesuvereno državo, državo protektorat, ki se ne more sama odločati o svoji prihodnosti. Po drugi strani pa sem bil vse življenje obkrožen z glorificirano podobe stare Grčije, ki sem jo natančneje spoznaval na študiju filozofije, a veliko bolj so mi ostala v spominu predavanja Marka Marinčiča in Branka Senegačnika o velikanih grških epov, dramatike in poezije. To sta bili glavni oporni točki, – finančna kriza in velika zgodovina – , s katerima sem poleg kovčka na koleščkih in  in nahrbtnika  s prenosnim računalnikom prispel na letališče v Atenah. 

In res. Pogovori z ljudmi, na katere sem v prvih tednih slučajno naletel po lokalih, so se začeli na neki naključni točki, a se vedno končali pri vseh krivicah, ki so jih morali prestatizaradi finančne krize. (Podobno kot se v Nemčiji vedno iztečejo v teoretiziranje o holokavstu.) Radi rečejo, da so šle plače štirideset odstotkov dol, cene pa štirideset odstotkov gor, a s tem so se nazadnje sprijaznili, nikakor pa ne morejo sprejeti dejstva, da so ob vseh ostalih pogojih, ki jih je takratna vlada morala podpisati, da država ne bi postala plačilno nesposobna, sprejeli tudi zavezo k znatnemu povišanju izdatkov za oborožene sile. Tako sedaj (za evropske standarde) obubožana Grčija izmed vseh držav v zvezi NATO zanje plačuje največji del svojega bruto domačega proizvoda, in sicer 3,82 odstotka. Ob tem pa marsikatera država v zavezništvu ne dosega niti dveh odstotkov (med njimi tudi Slovenija). Kot je sestavni del identitete večine Nemcev spomin na holokavst, tako tudi Grke še danes zaznamuje finančna kriza izpred dobrega desetletja. 

A tudi drugi kliše se je potrdil. To je dežela Homerja, Pindarja in Ajshila. Njihova literatura je še danes (ali od 19. stoletja  spet?) tesno povezana z grškimi klasiki. S seboj sem imel knjigo iz zbirke Nobelovci Odiseasa Elitisa – pesnika z enakim statusom, kot ga ima v Sloveniji Prešeren –, ki je namerno nisem odprl v Ljubljani, saj sem samega sebe prepričal, da jo bom veliko globlje zapopadel, če jo bom bral v sozvočju z vsakodnevnim pogledom na atenske ulice, polne ljudi v naglici, prodajalcev raznorazne krame in slabo organiziranega prometa, a na mesto je kmalu po mojem prihodu legel mraz in s tesnobo me je navdajal sočasen pogled na od sonca popokan asfalt, platnene senčnike na vseh balkonih in kljub mesecu januarju zeleno listje na drevesih, obenem pa se temperature čez dan pogosto niso dvignile preko desetih stopinj Celzija. Kot bi sredi zime prispel v ravno zapuščeno počitniško naselje. Smejala si se, ko sem ti govoril, da imam v prehodnem stanovanju sostanovalca, Nemca, ki si nikakor ni hotel priznati, da bo »zimo preživel na mrzlem«, zato je v ribiški kapi, hlačami na tri četrt in natikačih vsak dan opravil petinštirideset minut dolgo pot do obale, kjer je osamljen s svojim bluetooth zvočnikom preživel dve do tri ure, dokler ga ni začelo dovolj zebsti, da si je priznal poraz in se odpravil nazaj proti domu. A tudi sam sem se dolgo časa slepil in z Elitisovo knjigo pod roko v letni jakni hodil po Atenah. Celotno situacijo pa je še poslabšalo dejstvo, da gre za pesnika, ki pred bralcem razprostira poetičen – in pesniško rahlo privzdignjen – zemljevid morja, obal, ladij, ostrih pečin, pripekajočega sonca, gora, ki se kot neme priče dvigajo okoli Aten, Homerja, ki ostaja večni vzor, vojn, nacistične zasedbe, bolgarskih brdavsov … in se medtem vseskozi navezuje na starogrške vzore. Sam sem na praznem vrtu kakšnega lokala bral te s soncem prežarjene pesmi in si na žalost moral vseskozi ovratnik dvigati više in više, vse dokler si nisem tudi sam priznal, da stereotipne predstave branja grške poezije in uživanja v pogledu na vroče Atene za zdaj ne bom mogel izpolniti, kar si mi govorila že ob mojem odhodu. 

Zelo hitro sem naletel tudi na pesnitev Amorgos Nikosa Gatsosa, ki prav tako tolmači podobe grškega morja, golih deklet in skrivnostnosti življenja, a ob tem vseskozi ostaja prizemljen in ne podleže vzvišeni dikciji, ki mestoma pesti Elitisovo poezijo. A kljub zanosu, s katerim so napisane njegove pesmi – Elitis je pravzaprav poosebitev stereotipne podobe poeta –, sem ti vseeno že po telefonu rekel, da je le malokomu iz zgodovine zahodnega pesništva (predvsem pesnitev Hvaljeno bodi) uspelo lebdeti nad nešteto motivi, ki jih v naši skupni domišljiji povezujemo z Grčijo. Sam je sicer dejal, da se nikdar se ni hotel odpovedati »orientalski žilici«, ki jo je po njegovem prepričanju mogoče najti v grškem človeku, in nič drugega kot sovražil je povezovanje starogrškega pogleda na svet z renesančnim, ki ga je razumel kot »zgolj« fasado marmornatih stebrov in geometričnih pravil, pri katerih umanjka primarno motrenje bivajočega, ki je renesančnemu človeku, nagnjenemu k trgovanju in merskim enotam, za vedno ostal prikrit. 

Najverjetneje je prav zaradi večstoletnega vpliva drugih mediteranskih kultur na Grčijo toliko umetnikov našlo začasen dom v Atenah. Allen Ginsberg, Don DeLillo, Leonard Cohen, če naštejem le nekatera izmed imen, na katera sem sam naključno naletel. Za Grčijo je še celo André Breton dejal, da jim nadrealizma, v nasprotju z nekaterimi drugimi državami, vanjo ni bilo treba izvoziti, saj je celotna država s svojo klimo, vinom, hrano in predvsem neskončnim številom antičnih ostalin že sama po sebi nadrealistična. Zato se grški nadrealizem največkrat – v nasprotju z ostalimi tokovi znotraj te umetniške smeri – ne dojema kot odklon od »zdrave psihologije«, ampak prej kot način življenja, ki je bil že vseskozi prisoten, le odkriti ga je bilo treba. Bretonova vez z Grčijo sta bila Nikos Engonopoulos in Andreas Embirikos, saj sta oba nekaj let preživela znotraj njegovega kroga v Parizu. Engonopoulos – sicer v prvi vrsti slikar – je razvil lastno različico nadrealizma, pomešano s strašljivimi podobami antičnih ostalin, ki lahko sprožijo podobne občutke, kot jih zbudi pogled na De Ciricovo slikarstvo. Njegovo hrbtno stran pa predstavlja veliko bolj meseni Embirikos z zbirko Amor Amor, ki goloto priliči podobi pozabljenih in samozadostnih antičnih kipov, še vedno med nami živečih mračnih prikazni.

Pisal sem ti že, da mi je neki prodajalec v knjigarni v roke porinil izbrane pesmi v angleščini Nicolasa Calasa, zdaj pa sem slučajno naletel še na prevedeno korespondenco med njim in Nanosom Valaoritisem, še enim velikim grškim nadrealistom, ki je bil del Bretonovega kroga. Če se prenekateri življenjepis grških velikanov generacije ’30 bere kot življenje junaka detektivsko-pustolovskega romana, v katerem je glavni protagonist izpostavljen različnim vojnim vihram, izgnanstvu, političnemu eksilu in nenadnim smrtim, pa se prek branja njunih pisem izrisuje podoba dveh svetovljanskih literatov v ukrojenih oblekah – zelo podobno kot v filmih njihovega največjega režiserja Thea Angelopoulosa –, ki sta dobršen del svojega odraslega življenja preživela v tujini. Valaoritis je med drugim na Zahodu populariziral poezijo Nobelovega nagrajenca Georgeja Seferisa (edinega izmed prebranih avtorjev, ki mi poleg Kavafisa in nostalgičnega Leivaditisa ni bil tako blizu), oba pa sta predavala na ameriških univerzah. Pisma so polna anekdot o življenju tega ali onega umetnika, kot rdeča nit se skoznja vleče Valaoritisev spor z Bretonom, ne morem ti vseh naštevati, a eno bi ti vseeno že zdaj omenil. Leta 1958 Valaoritis v pripisu k enemu izmed pisem bežno omeni srečanje z Ginsbergom v Parizu, ki je skupaj s svojim prijateljem Robertom (ne vem, za koga gre) dobesedno pokleknil pred Marcelom Duchampom in mu ob tem dejal, citiram: »If you cannot accept our love, accept at least our hatred. But do not be indifferent to us!«

Bral sem tudi Nikosa Katatzakisa, njegov roman Zadnja skušnjava (imamo ga tudi v slovenskem prevodu), po katerem je Martin Scorsese leta 1988 posnel istoimenski film. Gre za resnično edinstven Jezusov življenjepis, zaradi katerega je bil Kazantzakis skoraj ekskomuniciran iz Grške ortodoksne cerkve, ob premieri Scorsesejevega filma pa so v znak protesta doneli vsi zvonovi v Atenah. Si predstavljaš?! 

A vseeno se zdi, da se v ozadju Elitisovega zanosa, nadrealistične estetike ali prepisa Jezusovega življenja vedno skriva želja po »osvoboditvi«, pa naj bo pomen te besede danes še tako izvotljen. Naj gre za osvoboditev izpod vojaške diktature ali za danes aktualno ekonomsko osvoboditev. Tudi v muzeju za sodobno umetnost je tako, saj v njem skoraj ni del, tako kot v primerljivih institucijah po Zahodni Evropi, iz katerih bi zevala meščanski resentiment in sledenje najnovejšim trendom kazanja upora proti imperialističnim silam, ampak so prej prežeta z vročino, visokimi ograjami, vojaškimi ladjami, diplomatskimi nesoglasji in grozečimi preleti vojaških lovcev. Grška zgodovina 20. stoletja je prerešetana s takimi in drugačnimi vojnami, v katerih so se Grki borili kot enoten narod (grško-turške vojne, druga svetovna vojna), drug proti drugemu (bratomorna državljanska vojna, ki je sledila drugi svetovni vojni) ali pa so »le« živeli v vojnem stanju, kakor se lahko označi  diktaturo vojaške hunte Giorgiusa Papadopoulosa med letoma 1967 in 1974, v kateri so ljudje dobesedno izginjali v kleteh za zasliševanje. In vsi ti dogodki so živo odzvanjali v grški literaturi, morda so bili ravno zaradi  »orientalske žilice«, kakor jo pojmuje Elitis, njihovi kriki še glasnejši, ognjevitejši in bolj strastni, kot smo jih vajeni slišati v nam bližjih literaturah. Najbolj znan primer tega čustvenega odpora predstavlja zbirka Epitafi Yiannisa Ritsosa. Leta 1936 je mladi pesnik pri sedemindvajsetih letih ob članku o stavki tobačnih delavcev uzrl fotografijo matere, sklanjajoče se nad mrtvim sinom, ki je bil eden izmed stavkajočih delavcev in je ravno padel pod streli policije (naslovna slika članka). Ob vsej notranji zmedi, ki jo je povzročil pogled na užaloščeno mater, se je za dva dni zaprl v svojo sobo ter napisal prve tri izmed dvajsetih štirinajstvrstičnic, ki danes tvorijo pesnitev Epitafi. Delo je skozi desetletja postajalo vse bolj prepoznavno, k čemur sta pripomogli tudi dve uglasbitvi tega motiva, dokler ni postalo eno izmed temeljev grške narodnostne identitete. Lirski subjekt predstavlja obupani glas matere, ki se v tej grozljivi uspavanki spominja posameznih dogodkov iz sinovega življenja: njegovih prijateljev, deklet in smeha. Ga nato mrtvega tolaži (»Embrace the world before you leave. Then, take your lonely path.«), mu nudi svoje prsi kot nekoč in ponuja svoje življenje za njegovo, a na koncu le sprejme to nepotrebno smrt in tudi sama poprime za orožje ter se pridruži boju njegovih sodelavcev v tovarni tobaka. In prav v finančni krizi so tovrstne na tradiciji temelječe pesmi zopet postale popularne, saj se zdi, da te Grkom najbolj pristajajo. Tudi rabatiko, glasba, ki jo človek sliši v skoraj vsaki prodajalni z zelenjavo, pekarni ali mesarji, izvira iz grške tradicije. Gotovo bi ti bilo všeč, da v Atenah človek na vsakem koraku ne naleti na jumbo plakate ali druge oblike oglaševanja. »Robo imamo, če hočete, jo kupite, nihče pa vas ne bo prepričeval, da to storite.« Trgovske verige tu namreč še niso popolnoma prevladale, zato je tu veliko majhnih (a ne butičnih) prodajaln, ki jih lahko vodijo Grki, Turki ali pa celo Bangladeševci, s katerimi se že po drugem obisku spoprijateljiš, ker so vedno tako nasmejani kot midva, ko si ob desetih zjutraj podajava kruh in pribor čez mizo, z drugega nadstropja opazujeva atenske ulice pod sabo in skoraj tipava magijo, kot bi se pod sončnimi žarki, ki so resnično posijali šele sredi marca, vedno znova drug pred drugim razgaljala, medtem pa ti jaz berem to neodposlano pismo, v katerem sem ti hotel povedati toliko stvari, da mi ga nikdar ni uspelo napisati do konca. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS