LUD Literatura

Večer v Cankarju

Odlomek iz prihajajočega romana Nikogaršnji čas (Beletrina)

Klemen Kordež

Zašla sta tudi v Cankarjev dom, na otvoritev perspektive pred kratkim umrlega režiserja in se po predvajanju filma drenjala v avli pred Linhartovo dvorano, kjer so gostje stoje klepetali, držeč svoje kozarce v rokah. Tomaž in Andrej osebno sicer nista poznala nobenega izmed prisotnih, a veliko obrazov jima je bilo znanih iz dnevnega časopisja.

»Tam pri Davidu ne smeva nobenemu povedat, kje sva bila,« je rekel Andrej v šali.

»Mainstream kultura, vzdrževanje statusa quo, s svojo prisotnostjo sta pripomogla k ohranjanju patriarhata v Sloveniji, bi nama sigurno rekli.«

»Mimogrede,« je rekel Tomaž, »prejšnji teden sem klical Alenko, pa me še vedno ni poklicala nazaj. Si bil ti kaj v stiku z njo?«

Andrej je le skomignil z rameni, potem pa v množici ljudi zagledal Nikolaja Klovnarja, ki se mu je v tem trenutku zdel skoraj izgubljen. Kot bi iskal sogovornika, je pogledoval okoli sebe in ob tem grizljal svoja semena, ki jih je jemal iz zmečkane bele vrečke. Za njim so stali trije stari filmski režiserji in se s kozarci v rokah glasno pogovarjali. Klovnar se je ob njihovem smehu nekajkrat obrnil in jih že skoraj nagovoril, a nazadnje je le nadaljeval s svojim samotnim grizljanjem semen, ki jih v tem trenutku ni mogel deliti z golobi. Andrej je takoj pomislil, da jih Klovnar najbrž pozna, zagotovo so že kdaj govorili, a očitno je bilo, da trije bradati ženskarji nočejo preživljati časa z njim, saj so vedeli, da to najverjetneje pomeni ali pogovarjanje o velikih temah ali pa vzdihovanje ob tem ali onem umetniškem delu. Andreju so se na videz zdeli zelo podobni pijančkom, ki jih je vse življenje videval v lokalu za njihovim blokom: neobriti, neurejeni, oblečeni v jakne za v hribe, predvsem pa z velikimi trebuhi. In že takrat je kot otrok opazil: čim večji trebuh, tem pogostejši in glasnejši smeh. Tudi v tem primeru je bilo tako. Režiser z največjim trebuhom se je vedno znova huronsko smejal in vseskozi vsem trem prinašal nove kozarce vina. Naenkrat je nagnil svoj kozarec in se polil po srajci, a se ob tem le zasmejal ter si jo z nekaj hitrimi gibi obrisal.

 

Andrej je Klovnarja za trenutek izgubil izpred oči, nato pa ga zagledal za točilnim pultom, kjer je natakarja očitno prosil, ali lahko prazno papirnato vrečko vrže v smeti, nato pa mu začel nekaj razlagati in kazati za njegov hrbet. Natakar, ki je hitro izgubljal potrpljenje z njim, je v roke najprej vzel en kozarec, ob čemer je Klovnar odkimal in pokazal na nekega drugega. To se je nadaljevalo, dokler natakar končno ni dvignil pravega kozarca, v katerega je po njegovih navodilih iz kavnega avtomata natočil vročo vodo, nato pa vanj stisnil limono. Vidno vznevoljen mu je podal kozarec, pri čemer se je Klovnar vljudno zahvalil in se namenil nazaj v množico.

 

»Saj bojda je tudi ful škrt,« je Tomaž rekel Andreju.

»A ti ga tudi opazuješ?« mu je odvrnil in se začel glasno smejati.

»Kako je namučil tega ubogega natakarja –, naroči nekaj, česar sploh ni na meniju, pa verjetno niti centa napitnine.«

»Všeč mi je tvoja novoodkrita kritičnost,« mu je med smehom dejal Andrej.

Tomažu je bilo ob njegovih besedah vidno nerodno.

»Resno ti pravim. Če ti zame rečeš, da sem preveč kritičen, seveda jaz lahko rečem, da si ti premalo. Ali kako je zdaj s tem?«

Tomaž ga je le pomenljivo pogledal.

»Dobro, neham,« mu je odvrnil Andrej in naredil dolg požirek svojega vina. »Morda bi bila pa zdaj priložnost?«

»Priložnost za kaj?«

»Da ga enkrat spoznava, kakor sva že večkrat rekla.«

»In kako to misliš? Greva kar do njega in mu rečeva: midva sva študenta in neke stvari, ki ste jih napisali so nama všeč, neke pa ne?«

Andrej je le skomignil z rameni. »Pa saj je tam sam kot en bošček. Morda bo celo vesel, da hoče kdo govorit z njim.«

»Midva sva tudi sama,« mu je odvrnil Tomaž. »Govoriš, kot da mu delava uslugo.«

»Dobro, imaš prav,« je rekel Andrej in zamahnil z roko. »Ampak jaz grem vseeno do njega. Greš z mano?« je še dodal na hitro in se že namenil proti Klovnarju.

»Andrej!« je skozi zobe siknil Tomaž ter ga poskušal povleči za roko, a Andrej je bil po nekaj korakih že skoraj pri Klovnarju, zaradi česar Tomaž ni imel druge izbire, kot da mu je sledil.

 

»Jaz sem Andrej in to je Tomaž,« je Andrej rekel Klovnarju, ki se je resnično razveselil njune družbe. »Hotela sva se vama predstaviti, ker sva velika občudovalca vaše poezije.«

»Oh, najlepša vama hvala,« je rekel Klovnar in jima ponudil svojo mlahavo roko.

Andrej je po njegovem obnašanju takoj vedel, da mu točno te pozicije, se pravi pozicije, kjer bi bil Klovnar v pogovoru predmet oboževanja, tisti trije režiserji ne bi nikdar dopustili. In ravno ta pozicija je bila tista, v kateri se je Klovnar počutil lagodno.

»In kako vama je bil všeč film? Se vama glasba ni zdela božanska?«

Andrej je takoj pogledal proti Tomažu, ki pa je dejal le: »Res je bilo nekaj božanskega na njej. Tudi sam sem osem let v glasbeni šoli igral violino, zato sem v dolgem solu še posebej užival.«

Andrej ni vedel, ali se Tomaž norčuje iz Klovnarja ali ne.

»Kje pa ste hodili v glasbeno?« ga je vprašal Klovnar in naredil požirek vroče vode z limono.

»V Mariboru.«

»Lepi kraji,« je dejal Klovnar in se, kot bi podoživljal obisk tam, za trenutek zazrl v stensko okrasje Cankarjevega doma.

»Jaz pa nisem hodil v glasbeno,« je brez pravega razloga bleknil Andrej. »Meni se je klasična glasba vedno zdela nekaj preživetega in neprimernega za današnji čas. Napisana je bila za ljudi s popolnoma drugo senzibilnostjo in ločevala posvečene od neposvečenih. In tu seveda ne mislim na posvetitev v cerkvenem pomenu besede, ampak posvetitev ljudi, ki so imeli to srečo, da so jim starši ali privatni učitelji odprli vrata v ta svet. Zato se je pogosto dogajalo, da so se izobraženi sloji na podlagi teh znanj razločevali od nižjih slojev.« Klovnarjevo obrazno mimiko je bilo v tem trenutku težko označiti. Najbliže je bila zaprepadenemu pogledu človeka, ki je bil ravno priča prometni nesreči, pa zaradi šoka še ne ve, ali bi šel sam pomagati ali bi najprej poklical rešilce ali pa enostavno zbežal s kraja nesreče. To je dalo Andreju še dodaten zagon. »In seveda je več kot očitno, da sveta že po prvi, kaj šele po drugi svetovni vojni vrhunci klasične glasbe osemnajstega in posebej devetnajstega stoletja ne morejo zaobjeti. Pri srednjeveški glasbi je drugače, saj gre za takšno duhovno oddaljenost, da človek v tej glasbi res sliši samo glasbo, ne pa uglasbenega spopada med razredi, ki so si ga ti velikani upali zapisati v notni obliki in se že s tem aktom postavili na stran zatiralcev.«

 

Tomaž je le odkimaval z glavo in pospravil roke v žep. V tem trenutku je bil vesel, da se je moral nekajkrat umakniti ljudem in pravzaprav bi najraje z enim izmed njih enostavno odšel od teh dveh norcev. Klovnar je medtem kimal sam sebi, kot bi poleg svojih misli hotel slišati še njihove odmeve. »Danes živimo v svetu mnogih resnic. Jaz sem vedno zagovarjal pravice ljudi, da izrazijo svoje mnenje, tudi če se ostali z njimi ne strinjajo. Življenje z močjo, ki je zmožna preživeti z nepomirljivimi nasprotji je nekaj najveličastnejšega, kar lahko neki človek ali doba dosežeta. Zato se mi je obdobje po francoski revoluciji vedno zdelo vzpon barbarstva, ko si je ta ali ona skupina hotela s človeškimi sredstvi – brez božje previdnosti –, podrediti druge skupine ljudi. Tudi boga se lahko izrablja za človeške namene, to je seveda nekaj popolnoma drugega kot božja previdnost, s katero se je vladalo vsa dolga stoletja v zlatem času Evrope.«

Andrej in Tomaž sta se vmes nekajkrat spogledala in oba takoj pomislila: njegova identiteta in nesramnost, ki jo je mogoče spremljati na internetu, v živo zbledita.

»Jaz pa prevajam Pounda,« je nenadoma rekel Andrej.

»Resnično?!« je dejal Klovnar. »Kaj pa prevajate?«

»Kante.«

»Kante prevajate? Koliko ste pa stari, če vas smem vprašati?«

Andrej se je nasmehnil: »Dvaindvajset.«

»Stari ste dvaindvajset let, ne marate klasične glasbe in prevajate Kante.« Klovnar je opazil, da je Andreju ob tem nerodno. »Ampak v tolažbo vam lahko povem, kar verjetno tudi sami veste, da je bil Poundu miselni horizont srednjega veka veliko bliže od lokomotiv, predilnic in drugega hrupa, ki ga je povzročalo zbegano devetnajsto stoletje. Bil je konservativec v najžlahtnejšem pomenu besede.«

»Ampak a ni ravno ta hrup omogočil množici ljudi, da so se odlepili od svoje zemlje, na katero so bili stoletja prikovani? Delo v tovarnah devetnajstega stoletja je danes sicer razumljeno kot vrhunec izkoriščanja, ki si ga je kapitalistična ureditev privoščila na zahodu, a priznati moramo, da so ravno tovarne pritegnile podeželske ljudi v mesta, kjer so se čez čas skupaj začeli boriti za svoje pravice. Kar bi bilo seveda popolnoma nemogoče, če bi bili še vedno v tesnem primežu poljedelstva in živinoreje,« je dejal Andrej.

Klovnar se je zopet zazrl v prazno. »Vse, kar ste dejali, nedvomno drži, a mnogi izmed teh ljudi so se šele nedavno skrivaj splazili iz svojih smetišč, v katerih so bili cele generacije, nato pa so se začeli pretvarjati, da so spoštovanja vredni ljudje, tako kot jaz ali pa vi.«

Tomaž je le pogledal proti Andreju in komaj slišno dejal: »A ga vidiš?«

»Naenkrat so se ljudje začeli boriti za svoje zemeljske pravice, za svojo materialno dobrobit, namesto da bi se predajali presežnemu in katarzičnemu v sebi. Samo barbaru se lahko zdi poln želodec pomembnejši od pristnega stika z bogom, ki lahko meji že na telesne občutke. Kaj bi bila danes Evropa brez krščanstva? Kaj bi bila danes Evropa brez zlatega srednjega veka? Verjetno nič drugega kot kontinent barbarstva, kjer bi vladala samo meč in pravica močnejšega. Slikarstvo srednjega veka, ki je z zlatimi obrobami, ozadji in lunetami povzdigovalo človeka k bogu, zdaj ponižujemo in ga razumemo kot inferiornega duhovno izpraznjenemu in pustemu renesančnemu realizmu. Za človeka ima vrednost samo stik z božjim, vse ostalo je le umazana naključnost, ki smo se ji zdaj začeli klanjati. Vsakršen poskus obujanja spomina na te čase, vse zlato, vsi odmevi antične in srednjeveške arhitekture, vse monarhično, versko, papeško, vse to bi morali vsi mi častiti in v upanju na vnovično priličenje človeka božanskemu spoštljivo skloniti glavo, ki smo jo predolgo gizdalinsko dvigovali proti presvetljenemu veličastju …«

»Slišal sem, da je nekoč takole govoril na vlaku od Trsta do Ljubljane. Dve uri in pol. Brez prestanka. Kot bi prižgal kasetofon,« je dejal Tomaž. Klovnar njegovih besed ni slišal. Med svojim monologom je še vedno zrl v okrasje stropa Cankarjevega doma. Zdelo se je, da je Andreja in Tomaža popolnoma odmislil.

»A bi midva počasi šla?« je vprašal Andrej.

Tomaž je po eni strani hotel nasprotovati Andreju, ki je v svoji maniri predlagal nekaj neprimernega, a po drugi mu ni mogel ugovarjati. Klovnar se v tem trenutku ni oziral na nikogar. Zdel se mu je kot razvajen otrok, ki svoji mami neutolažljivo razlaga, kakšna krivica se mu je dogodila na igrišču. »Verjetno bi bilo to res najbolje,« mu je med zavzdihom odgovoril.

Oba sta se ozrla proti Klovnarju, ki je svoje knjige med maničnim monologom še tesneje stiskal k prsim.

»Midva bova počasi šla,« mu je dejal Tomaž.

Klovnar ga je sicer za trenutek pogledal, a govoriti ni nehal. »Že Terezija Avilska je govorila, da moramo bogu pomagati pri joku …«

»Ne bo ti odgovoril.«

»Kaj naj ti rečem? Verjetno imaš res prav.«

Andrej je hitro stopil v množico ljudi, Tomaž pa je prve korake naredil še vedno obrnjen proti Klovnarju. Skušal je ujeti očesni stik z njim, a Klovnar je le govoril naprej. Andrej se je, ko je videl, da Tomaža ni za njim, za trenutek ustavil in ga počakal.

»No, ti je še tako všeč?« ga je nemudoma vprašal Tomaž, še ko sta se prerivala skozi množico.

Andrej je le sprijaznjeno dvignil roke.

»Pa saj kaj govorim,« je nadaljeval Tomaž, »prav privoščil si si ga s tistim govorjenjem o glasbi, ki je razlog za prepad med razredi, ali kaj si že tvezil?« je dejal med smehom.

A Tomažu je bilo očitno, da je bil Andrej razočaran nad Klovnarjevim obnašanjem. Nad obnašanjem avtorja, ki ga je toliko let vneto prebiral in si ga jemal za vzor. »Ne gre za denar, ne gre za denar, gre za izgubo vere v človeka,« je Andrej velikokrat slišal v šali reči svojega strica, če ga je kdo prinesel okoli. Andrej zaradi Klovnarjevega odnosa do njiju ni bil užaljen, žalostilo ga je dejstvo, kako se lahko človek s toliko znanja, izdanimi knjigami, prejetimi literarnimi nagradami tako obnaša do soljudi. In vse zaničevanje družbenih premikov v devetnajstem stoletju, zaničevanje ateizma, zaničevanje vseh, ki so se v zgodovini borili za svoje pravice … Ob tem se je spomnil na njegova stališča o istospolno usmerjenih, o splavu, o slovenski polpretekli zgodovini. In čisto vseeno bi mu bilo zanj, če Klovnar ne bi bil avtor nekaj resnično kvalitetnih zbirk poezije in ene krasne zbirke esejev. V Tomažu pa sta se v tem trenutku mešala privoščljivost in sočutje. Po eni strani je bil vesel, da je Andreju dokazal, »da je Klovnar kreten«, po drugi strani pa mu je bilo ob pogledu na razočaranega prijatelja hudo. Objel ga je okoli ramen in skupaj sta se namenila skozi gnečo v preddverju Cankarjevega doma. Na svoji desni sta skozi razživeto množico videla tiste tri filmske režiserje, ki so zdaj za točilnim pultom pili »ta kratke« in se glasno pogovarjali z dvema ženskama svojih let.

O avtorju. Klemen Kordež (1985). Nekoč umetnostni zgodovinar. Še prej filozof. Nekje vmes malo komparativist. Še nedolgo tega se je ukvarjal z literarnimi kritikami, potem pa ga je nepričakovano odplaknilo iz Ljubljane. Da bi si pojasnil razloge za odhod iz svojega rojstnega kraja, se je enostavno odločil, da bo napisal roman. Živi, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pogrebci

    Dimitré Dinev

    Bil je kovanec, s katerim naj bi si plačal pot v onostranstvo.

  • Kadilki

    Liu Zakrajšek

    Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila.

  • Malo drugače

    Tomo Podstenšek

    Počasi, vse ti razložim, samo počasi. Nekaj se je zgodilo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.