LUD Literatura

Izničenje (odlomek)

Odlomek iz romana Izničenje (Piknik, 2024)

Jeff VanderMeer

01: Iniciacija

 

Stolp, ki tam sploh ne bi smel stati, ponikne v zemljo, tik preden gozd črnega bora preide v močvirje in nato v trstičje in v slani travnik, poln dreves, ki jih je izmaličil veter. Onkraj polojev in naravnih kanalov leži ocean in nekoliko naprej ob obali je opuščen svetilnik. Ta del dežele je že desetletja neobljuden, razlogov za to pa ni preprosto razložiti. Naša ekspedicija je bila prva po več kot dveh letih, ki je vstopila v Območje X, in večina opreme naših predhodnikov je bila zarjavela, od njihovih šotorov in lop pa so ostala le še ogrodja. Ko smo zrle v to neokrnjeno krajino, najverjetneje še nobena izmed nas ni prepoznala grožnje.

Bile smo štiri: biologinja, antropologinja, geodetinja in psihologinja. Jaz sem bila biologinja. Tokrat smo bile same ženske, izbrane na podlagi kompleksnega nabora spremenljivk, ki je določal sestavo vsake odprave. Psihologinja, ki je bila starejša od preostalih treh, je bila vodja odprave. Podvrgla nas je hipnozi, da smo bile umirjene, ko smo prečkale mejo. Po prečkanju smo po štirih dneh napornega pohoda prispele do obale.

Naša naloga je bila preprosta: nadaljevati z uradno preiskavo skrivnosti, povezanih z Območjem X, postopoma iz baznega tabora navzven.

Odprave so lahko trajale več dni, mesecev ali celo let, odvisno od naravnih pogojev in odzivov okolja. S sabo smo imele za pol leta zalog, v baznem taboru pa je bilo shranjenih še za dve leti živil. Zagotovili so nam tudi, da bi bilo varno živeti od pridelkov, če bi bilo to potrebno. Ves naš živež je bil dimljen, konserviran ali zapakiran. Najbolj neobičajen kos opreme, ki jo je prejela vsaka med nami, je bila merilna naprava, ki je na vrvici visela s pasu: majhen kvader iz črne kovine, ki je imel na sredini s steklom prekrito luknjo. Če bi ta luknja rdeče zažarela, naj bi imele trideset minut časa, da se prebijemo na »varno«. Niso nam povedali, kaj naprava meri niti zakaj bi nas moralo skrbeti, če rdeče zažari. Po nekaj urah sem se tako navadila nanjo, da je sploh nisem več pogledala. Ure in kompasi so bili prepovedani.

Ko smo prispele v tabor, smo najprej zamenjale zastarelo ali okvarjeno opremo s to, ki smo jo prinesle s sabo, in postavile šotore. Lope smo nameravale popraviti kasneje, ko bi se prepričale, da Območje X ni vplivalo na nas. Člani prejšnje odprave so sčasoma drug za drugim izginili v divjino. Postopoma so se vrnili k svojim družinam, tako da v strogem pomenu besede niso dejansko izginili. Iz Območja X so preprosto izpuhteli in se na neki neznan način ponovno pojavili v svetu onkraj meje. Podrobnosti svoje vrnitve niso znali pojasniti. Ta prenos se je zgodil v obdobju osemnajstih mesecev in so ga izkusile že nekatere predhodne odprave. Do »prezgodnje opustitve odprave«, kot so tovrstne razplete poimenovali naši nadrejeni, so lahko privedli tudi drugi pojavi, tako da smo morale preveriti, kako odporne smo na ta kraj.

Morale smo se tudi aklimatizirati. V gozdu blizu baznega tabora lahko naletiš na črne medvede in kojote. Zaslišiš lahko nenadno kvakanje in opaziš kvakača, ki se splaši in zleti z veje, kar te dovolj zamoti, da stopiš na eno od šestih vrst strupenjač, ki tam živijo. Barja in potočki skrivajo ogromne vodne plazilce, tako da smo morale biti previdne, da med nabiranjem vodnih vzorcev ne bi zabredle pregloboko. A ti vidiki ekosistema nam niso zares povzročali skrbi. Tu so bili drugi elementi, ki so lahko človeka precej bolj razburili. Pred davnimi časi so bila tukaj naselja, in občasno smo naletele na srhljive znake civilizacije: gnijoče koče z vdrtimi rdečimi strehami, zarjavele osi vozov, napol zakopane v blatu, in komaj opazne ostanke nekdanjih ograd za živino, ki so bile zdaj videti kot okraski med plastmi z iglicami prepojene ilovice.

Še hujše je bilo globoko, mogočno zavijanje ob mraku. Veter, ki je pihal z morja, in neobičajna umirjenost notranjosti sta načela našo zmožnost ocenjevanja izvora zvoka, tako da se je zdelo, kot da ta prežema črno vodo, ki je oblivala zračne korenine močvirskih cipres. Voda, ki je bila tako temna, da smo lahko v njej videle odseve svojih obrazov, ni nikoli vzvalovila, bila je kot steklo z odsevajočimi podobami gostega španskega mahu, ki je objemal ciprese. Če si se zazrl skozi ta območja proti oceanu, si videl le črno vodo, sivino debel cipres in nenehen, nepremičen dež španskega mahu, ki se je počasi zlival proti tlom. Slišalo se je zgolj zamolklo zavijanje. Če nisi bil tam, ne moreš doumeti, kako to vpliva na človeka. Enako ne moreš razumeti lepote te podobe, in ko enkrat uvidiš lepoto v obupu, se v tebi nekaj spremeni. Obup te skuša kolonizirati.

Kot omenjeno smo stolp našle ravno na prehodu gozda v poplavni gozd in nato v slani travnik. To se je zgodilo četrti dan po prihodu v bazni tabor in do takrat smo se v okolici že skoraj povsem znašle. Nismo pričakovale, da bomo na tej lokaciji kaj odkrile, saj za to ni bilo povoda na zemljevidih, ki smo jih prinesle s sabo, kot tudi ne v dokumentih, umazanih od vode in popackanih s prahom borovcev, ki so ostali za našimi predhodniki. A tukaj je bil, nekoliko levo od potke, sredi obrobe kosmov trave, napol zakrit z mahom, ki ga je naneslo nanj: okrogel masiv sivkaste kamnine, ki je bila videti kot mešanica cementa in zmletih školjk. Počez je meril približno dvajset metrov in dvigal se je kakih dvajset centimetrov nad tlemi. Na površini ni bilo vklesanega ali napisanega nič, prav tako ni bilo videti ničesar drugega, kar bi lahko razkrilo njegov namen ali kdo ga je ustvaril. Na severni strani je bila v kamnini kvadratna odprtina, v njej pa so bile vidne stopnice, ki so se v spirali vile v temo. Vhod so zakrivale pajčevine in vejice, ki so jih nanesle nevihte, a iz notranjosti je vel hladen piš.

Sprva sem ga edina dojemala kot stolp. Ne vem, zakaj se mi je utrnila beseda stolp, glede na to, da se je spuščal v tla. Lahko bi nanj gledala tudi kot na bunker ali podzemno zgradbo. A ko sem prvič uzrla stopnišče, sem se spomnila svetilnika na obali in v trenutku dobila vizijo, kako so člani zadnje odprave drug za drugim odtavali v praznino, nekaj časa za tem pa so se tla enakomerno in na vnaprej določen način premaknila, da je svetilnik ostal tam, kjer je zmeraj bil, podzemni del pa je naplavilo sem, v notranjost. Ko smo stale tam, so mi te podobe zdrvele skozi misli, izoblikovane do najmanjše podrobnosti, in če se ozrem nazaj, je bila to moja prva neracionalna misel, odkar smo prispele na destinacijo.

»To je nemogoče,« je rekla geodetinja in strmela v svoje zemljevide. V hladni temi goste sence poznega popoldneva so imele njene besede še toliko večjo težo. Sonce je sporočalo, da bomo morale za preiskovanje nemogočega kmalu vklopiti žepne svetilke, čeprav bi se zdelo meni povsem sprejemljivo to početi tudi v temi.

»Ampak vseeno je tukaj,« sem odgovorila. »Razen če imamo množično halucinacijo.«

»Arhitekturni model je težko identificirati,« je odgovorila antropologinja. »Ti materiali so nedoločni, saj kažejo na lokalni izvor, ne pa tudi nujno na lokalno gradnjo. Če ne vstopimo, ne bomo mogle izvedeti, ali je primitiven ali sodoben ali pa nekaj vmes. O njegovi starosti pa raje ne bi ugibala.«

Nobenega načina nismo imele, kako nadrejene obvestiti o tem odkritju. Eno izmed pravil za odprave v Območje X je, da ne smemo poskušati vzpostaviti stika z zunanjim svetom, saj naj bi obstajala možnost nepovratne kontaminacije. S sabo tudi nismo imele sodobnih tehnoloških naprav. Nobenih mobilnih ali satelitskih telefonov, nobenih računalnikov, nobenih kamer, nobenih naprednih merilnih naprav, z izjemo teh nenavadnih črnih škatlic, ki so nam visele s pasov. Naši fotoaparati so za razvijanje fotografij potrebovali temnico. Predvsem zaradi odsotnosti mobilnih telefonov se je ostalim resnični svet zdel še posebej daleč proč, jaz pa sem zmeraj raje živela brez njih. Za orožje smo imele nože, zaklenjen zaboj starih pištol in eno jurišno puško, ki je bila rezultat nejevoljnega popuščanja trenutnim varnostnim standardom.

Od nas se je zgolj pričakovalo, da bomo vodile evidenco, kot je ta, v dnevniku, kot je ta: lahek, a skoraj neuničljiv, iz vodoodpornega papirja, s prožnimi črnimi in belimi platnicami, modro horizontalno črto za pisanje in rdečo črto vertikalno na levi, ki je označevala rob. Ti dnevniki se bodo bodisi vrnili z nami bodisi jih bo našla naslednja odprava. Opomnili so nas, naj navajamo čim več konteksta, tako da bi lahko naše zapise razumeli tudi ljudje, ki o Območju X ne vedo nič. Ukazali so nam tudi, naj druga drugi ne kažemo svojih dnevnikov. Naši nadrejeni so bili prepričani, da bi lahko preveč izmenjave informacij vplivalo na opazovanja. A iz izkušenj sem vedela, kako brezupen je ta cilj, ta poskus, da bi izkoreninili pristranskost. Nič, kar živi in diha, ni zares objektivno – niti v vakuumu, niti če bi bila samouničujoča potreba po resnici edina stvar, ki bi prežemala možgane.

»Navdušena sem nad tem odkritjem,« je vskočila psihologinja, preden bi nam uspelo podrobneje načeti razpravo o stolpu. »Ste tudi ve navdušene?« Tega vprašanja nam doslej še ni zastavila. Med urjenjem je bila bolj naklonjena zastavljanju vprašanj, kot je: »Kako umirjena, se ti zdi, bi bila v izrednem stanju?« Takrat sem imela občutek, kot da je slaba igralka, ki ni kos svoji vlogi. Zdaj se mi je zdelo to še bolj očitno, kot da bi jo to, da mora biti naša vodja, delalo živčno.

»Vsekakor je navdušujoče … in nepričakovano,« sem odvrnila in se precej neuspešno trudila, da je ne bi posmehljivo oponašala. Presenečena sem začutila rastoče nelagodje, predvsem zato, ker je bilo v moji domišljiji, v mojih sanjah, to odkritje precej banalno. Preden smo prečkale mejo, sem si v mislih predstavljala toliko raznolikih stvari: prostrana mesta, nenavadne živali in enkrat, ko sem bila bolna, ogromno pošast, kako se dvigne iz valov in plane nad naš tabor.

Geodetinja je zgolj skomignila z rameni in ni želela odgovoriti na psihologinjino vprašanje. Antropologinja je prikimala, kot da se strinja z mano. Vhod v stolp je izžareval nekakšno prezenco, tabulo raso, na katero smo lahko same nanesle toliko različnih stvari. Ta prezenca se je manifestirala kot rahla vročičnost, ki se nas je vseh polotila.

Povedala bi vam imena ostalih treh, če bi bilo pomembno. A le geodetinja je preživela še več kot dan ali dva. Poleg tega so nas zmeraj spodbujali, naj ne uporabljamo imen: osredotočiti naj bi se morale na svoj cilj in »pustiti za sabo vse osebne stvari«. Imena so pripadala kraju, od koder smo prišle, ne temu, kar smo postale, ko smo se zlile v Območje X.

 

 

Roman Izničenje lahko naročite tu.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Potovanje ljudi Knjige (odlomek)

    Olga Tokarczuk

    Lepa žena ni odšla z angleškim diplomatom. Bila je dobro vzgojena katoličanka in obvezovali so jo trdi zakoni Cerkve.

  • Kadilki

    Liu Zakrajšek

    Pa saj nisva tako brez denarja. Ti boš postala profesorica na faksu ali pa delala za neko hudo podjetje ali pa se bogato poročila.

  • Malo drugače

    Tomo Podstenšek

    Počasi, vse ti razložim, samo počasi. Nekaj se je zgodilo.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.