Za izris današnjega sveta potrebujemo nekaj mnogo bolj čudnega

Elvia Wilk (foto: Matej Pušnik)

Intervju z Elvio Wilk, gostjo festivala Fabula

Anja Radaljac

Oval, v Berlin postavljeni, v slovenščino še neprevedeni romaneskni prvenec Elvie Wilk, pisateljice, ki biva med Berlinom in New Yorkom in ki je bila ena od letošnjih gostij na Fabuli, je dogajalno zračna, ne pretirano nabita distopija našega – ali morda vzporednega, zelo sorodnega – univerzuma. Stvarnost v romanu pogojuje iz ure v uro spreminjajoče se vreme in popolna prilastitev ekologije, ki pravzaprav postane obraz tamkajšnje različice neoliberalizma. Je mogoče sistem spreminjati znotraj začrtanih struktur ali jih je treba najprej zrušiti? Lahko delujemo z neoliberalno logiko proti neoliberalni logiki? Elita, ki jo tokrat tvorijo umetniki in znanstveniki, išče rešitev, ki bi ohranjala njihove načine delovanja, jim puščala ugodje, a bi vseeno »spreminjala red reči«. Njen najvidnejši predstavnik, Louis, izumi Oval, drogo, ki vzbuja neskončno potrebo po razdajanju materialnih dobrin – njegova partnerica Anja pa po drugi strani z upehano anarhistko, Lauro in njenim ciničnim bratom Damom, »vremenarjem«, ki je vselej na lovu za razkrivanjem teorij zarot, išče drugačno pot za zaobrnitev razjedajočih razmer … Z avtorico sva roman ob klepetu poskušali analizirati in kontekstualizirati prav skozi tu nakazane tematske sklope.

Začniva z začrtanjem temeljnih časovnoprostorskih koordinat. Če je kraj dogajanja jasneje določen – Oval se odvija v Berlinu – je vprašanje časa dogajanja nekoliko bolj zapleteno …

Navadno rečem, da je dogajalni čas romana vzporeden našemu času, bolj stranski rokav kot napoved. Roman se tako ne odvija v nobenem specifičnem trenutku v prihodnosti, obenem pa sem namerno izpustila vsakršne dobesedne reference na politične dogodke in podobno. V besedilu je obenem tudi zelo malo posebej specifičnih tehnoloških realnosti, ki bi ga vezale na neki svojevrsten trenutek, a predvidevam, da se bo v razdobju nekaj let bralo kot sodobno, nato pa bo že dajalo vtis zgodovinskega romana.

Eden od fokusov romana je apropriacija ekologije v kapitalizmu. Četudi pravite, da roman ni vezan na noben specifičen zgodovinski trenutek, je ta tematika aktualna v trenutni družbeno-ekonomski situaciji. Kako ste te teme v romanu premišljali v odnosu do stvarnosti tu in zdaj?

Mislim, da je edina razlika med našo trenutno podnebno realnostjo in podnebno realnostjo, ki jo doživljajo literarne, osebe ta, da so literarne osebe bolj prisiljene k opažanju sprememb, saj jih vsakodnevno prizadevajo. Četudi se večini ljudi v Berlinu ni treba vsakodnevno soočati s podnebnimi spremembami, se mnogi ljudje v drugih situacijah po svetu morajo. S tega vidika mislim, da ni tako pomembno, ali je situacija v romanu pretirana ali ne – ključno je, da je približana privilegiranim ljudem, ki tega ne izkušajo vsak dan. Vreme naj bi se v romanu spreminjalo vsak dan in to pomaga h konkretizaciji sicer precej abstraktne ideje podnebnih sprememb, ki je ne moremo zares doumeti, se je dotakniti ali je izkusiti. Romaneskne osebe so torej prisiljene dnevno izkušati realnost, za katero vemo, da obstaja, četudi je vsakodnevno ne občutimo.

Če se še zdaj nadrobneje obrneva k prilastitvi ekologije v kapitalizmu: kakšno je v okviru tega mesto zelenega zavajanja (greenwashing)?

Mislim, da problem nastane, ko okolju prijazen življenjski slog postane estetika, namesto da bi ostajal praksa. Saj vsi vemo, kako je videti »zelen« način življenja. Poznamo produkte in zaščitne znake trajnostnega bivanja, ki služijo kot nadomestki za dejansko trajnostno prakso in ki nam omogočajo, da zbujamo vtis, da delamo dobro – a pred kom in v čigavo korist? Kar zadeva korporativno zeleno zavajanje, mislim, da je sicer odlično, da imajo podjetja omejitve glede emisij ogljikovega dioksida in onesnaževanja, ker bi vendarle morali narediti, kolikor je le mogoče, da slabe reči zamejimo, toda v strukturi, ki jo poganja le dobiček, bo prišlo do trenutkov, ko bo bolj dobičkonosno, da delujemo rušilno, kot da zaščitimo okolje. Tako bodo torej nastopali trenutki, ko se motiv dobičkonosnosti ne bo skladal s potrebami planeta. Pravzaprav mislim, da je bolj ali manj večinoma tako.

Romaneskne osebe se, kljub temu da ekološko krizo čutijo na lastni koži in se zavedajo, da korporacije ne delujejo v dejansko dobro okolja, pretežno ne želijo odreči udobju, ki jim ga ustaljeni načini delovanja prinašajo, po drugi strani pa se pri njih vendarle kaže želja po spremembi sveta … Kako bi komentirali to razpetost?

Ta napetost v romanu vsekakor obstaja. Mislim, da pravo vprašanje ni, ali si želimo delati dobro in rešiti planet, vprašanje je, ali je med nami kdo, ki to lahko stori individualno, medtem ko podjetja, kakršno je fiktivno v romanu, ki je sicer zelo podobno številnim resničnim podjetjem, sprejema odločitve, ki imajo globalni vpliv in ki lahko izničijo vse, kar lahko naredimo posamično. Smo v primežu neoliberalne filozofije, ki pravi, da je odgovornost posameznih oseb, da sprejemajo dobre odločitve ter da so obenem te odločitve omejene na potrošniške izbire, tako da je vaša edina izbira med dobrim in slabim ta, za kaj porabljate svoj denar ter kaj se odločite storiti z odpadki, ki jih proizvajate, kar pa seveda ni ravno domiseln nabor možnosti – v resnici je zelo zamejen. Ideja, da je to delo posameznic_kov in ne entitete, ki generira večino dobička, se zdi zelo neuravnotežena.

Louis, lik, ki izumi naslovni Oval – drogo, ki ljudi prisili v velikodušnost –, skuša združiti ugodje in spremembo svetovnega reda. Kako se ta poskus obnese in katere alternativne pristope roman še osvetljuje?

No, Louis je prepričan, da obstaja rešitev, ki se je lahko domisli ena sama oseba in ki bo rešila širok nabor problemov. Gre torej za idejo, da lahko ena oseba pozna vse odgovore, da je mogoče izumiti eno tabletko, ki bo rešila vse tegobe, da obstaja hitra kemična ali tehnološka rešitev … To je zelo klasična mačistična ideja, ideja o napredku. To je zelo neoliberalna pozicija, v skladu s katero nam ni treba spremeniti struktur, temveč moramo znotraj njih le bolje delovati. Na drugem koncu spektra najdemo Lauro, ki je je bila aktivistka in kot takšna zelo »anti«, dokler ni ugotovila, da tudi to, da znotraj teh istih struktur agresivno delujemo z »anti« pozicije, te strukture le utrjuje in ničesar ne ruši. Zato je obupala. On je ekstremno aktiven, ona pa preprosto obupa. Nato pa je tu še Anja, ki skuša najti neko vmesno pozicijo in morda se razvojni lok njenega lika v knjigi izrisuje prav skozi to, da si skuša zamisliti načine, ki niso povsem apatični, obenem pa tudi ne sledijo liniji mišljenja, po kateri lahko ena oseba popravi prav vse.

S tega vidika je morda posebej reprezentativen zadnji del knjige, v katerem Anja v sožitju z rastlinami in tehnologijo doseže neko stopnjo samooskrbe – v tem delu romana se znajde v poziciji hkratne dejavnosti in nedejavnosti.

No, skozi knjigo je kot lik bolj ali manj pasivna. Po eni strani skuša ugotoviti, kako naj bo samozadostna na čustvenem, a tudi drugih nivojih, kako naj sprejema odločitve in bo dejavna. Po drugi strani pa dejavnost znotraj struktur človekoljubnega kapitalizma pomeni le, da za dajemo več denarja za neki namen; v Louisovem aktivizmu tako ni ničesar radikalnega ali domiselnega, enako pa velja tudi za Laurinega. Anja skuša v tej konstelaciji ugotoviti, kako naj bo na aktiven način prisotna v svetu, kar pa ni podedovano, predpisano vedenje, zaradi česar konča … no ja … sama in se začne bolj ali manj spajati z naravnim in umetnim okoljem, katerega del je. Na koncu se ji pridružita tudi njena prijatelja – kar je, se opravičujem, kvarnik – toda rada bi izpostavila, da roman na koncu nakaže skupnost, ki zmore premagati uničenje, hkrati pa tudi drugačne oblike družine ali oblike skupnega življenja, ki presegajo bivanje v paru.

Anja pa drugačne oblike skupnosti ne tvori le s soljudmi, temveč se, kot omenjeno, spaja tudi z nečloveškimi entitetami – tehnologijo in rastlinami, ki jim pripisuje tudi določene kapacitete za dejavno bivanje v svetu. Katere nove oblike interakcij in odnosov z okoljem in nečloveškimi entitetami predvideva roman?

Pogosto je prepričanje, da je narava pasivna in nedejavna ter na voljo, da črpamo iz nje – torej da iz narave črpamo dobrine. Po drugi strani lahko naravi pripisujemo intrinzično vrednost, toda v tem primeru se hitro znajdemo v izmišljiji, v okviru katere je treba naravo zaščititi za vsako ceno, četudi se je pri načinu, kako človek vstopa v interakcije s svetom narave, vselej odvijalo nekaj mnogo bolj zapletenega … Mislim, da je ob koncu knjige, kjer se v umetni in »pravi« naravi odvijata pretirana rast in čudaški razkroj, ključna ideja preprosto zlom kategorij, ki določajo, kaj je človek, kaj je izumljeno, kaj je tehnologija, kaj je narava, kaj je rastlina, kaj je žival, kaj je jaz in kaj je zunanji svet, kajti Anja postane del ekosistema gore, stvari, ki rastejo tam in jih uživa, pa postajajo del nje. Gre torej za mnogo bolj ekosistemsko idejo načina bivanja, ki upošteva, da je del mrež, ki jih sicer ne zaznavamo – in ja … začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Bi bilo mogoče to logiko prenesti tudi na polje medosebnih odnosov in družbenih sistemov?

Ja, mislim, da se knjiga precej ukvarja tudi z družbenimi ekosistemi in da prihaja do nekakšnih vzporejanj z biološkimi. V delu romana, ki se odvija na odprtju neke razstave, na primer, Anja gibanje ljudi dojema sorodno deljenju celic pod mikroskopom. Biologinja je in tako jo zanima opazovanje sveta narave in zasledovanje vzorcev v sistemih. Mislim, da je velik del dogajanja filtriran skozi njena opažanja. Je zelo analitična in dobro zaznava družbene formacije – celo že na samem začetku knjige na primer razmišlja o skupini študentov, ki prečkajo cesto in se zdi, kot da bi opazovala jato rib ali meduz ali kaj takega … tako da se skozi roman nenehno pojavljajo primerjave med pojavi v svetu narave in načini, kako se zbirajo in družbene vzorce tvorijo ljudje.

Razlike v ravnanju oziroma delovanju pa lahko zaznavamo tudi na ravni Anjinih intimnih odnosov; njen partnerski odnos z Louisom je, kot se zdi, utemeljen na strukturah, ob katerih je Anji nelagodno – npr. patriarhat –, po drugi strani pa je njen odnos z Lauro in Damom bolj organski, pozna nekaj tega spajanja, ki sva ga omenili prej …

Ja, mislim, da je res tako … da je njeno vedenje v teh odnosih kontrastirano. Velik del njene stiske predstavlja napor, da bi razbrala, kolikšen del razmerja z njenim moškim partnerjem je podedovana struktura iz patriarhata pa tudi drugih sorodnih vplivov … Ne le moška prevlada, tudi družinska celica in povezovanje v pare sta formaciji kapitalistične družbe, ki obstajata, da bi zagotavljala določen način reprodukcije. Obstaja ogromno podedovanih in pričakovanih in predpisanih idej o tem, kako naj bi se zlasti beli pari v dvajsetih vedli, in vendar je Anja zaljubljena v to osebo in si želi odnosa z njo. Koliko kreativnosti je torej mogoče? Koliko je v odnosu mogoče povsem na novo iznajti, četudi si zataknjen v te rigidne strukture? Tako da drži, da je v odnosu do prijateljice in prijatelja zmožna iznajti nekakšno družinsko vez, saj ta odnos preprosto ni tako obremenjen s pričakovanji kot odnos heteroseksualnega para. Hkrati sta Laura in Dam brat in sestra in torej predstavljata drugačno obliko družinske celice, tako da je Anja zmožna delovati bolj organsko in je manj zaskrbljena glede sprevračanja ali potrjevanja njunih pričakovanj.

Že iz povedanega lahko dobimo vtis, da ima Anja v odnosu do Louisa v neki meri »odnos sama s seboj« … Kakšna je Louisova vloga v tem odnosu? Kakšen je njegov odnos do patriarhalnih struktur, ki jih omenjava in – glede na to, da večkrat kot mimogrede odpravlja feministke – tudi do ženskega vprašanja in feminizma?

Louis ni zmožen prispevati toliko čustvenega dela, kot ga je za odnos potrebnega – zdi se, da je to jasno. Anja opravlja večino dela na odnosu, težava pa je v tem, da ona, ker on svojega deleža dela ne opravlja – nadkompenzira in nanj projicira veliko lastnih strahov in občutkov, kar prav tako ni odgovorno početje. Tako se niti on niti ona ne vedeta enakopravno. Kakšen je Louisov odnos do feminizma, je sorazmerno težko povzeti, ker so njegovi pogledi preprosto tako zelo ustaljeni in pričakovani. V romanu je denimo neki del, v katerem Anja omenja, kako lahko mnogi moški preberejo veliko feministične teorije, nato pa predvidevajo, da je to, da je služba njihovih partneric manj pomembna od njihovih lastnih, le naključje, ki nima s filozofijo prav nič opraviti. Mislim, da imajo moški ta luksuz, da svoja intelektualna in zasebna življenja dojemajo kot ločena, medtem ko so ženske vselej vedele, da to dvoje nista dve ločeni kategoriji. Me nimamo tega luksuza, da rečemo »glej, moje zasebno življenje je ločeno od mojega dela« ali pa »moja politična prepričanja nimajo nič opraviti s tem, kar se odvija za zaprtimi vrati doma«, kajne? Poznamo klasične primere nacistov, ki so bili čudoviti družinski možje – podobno kot lahko filantropist grdo ravna s svojo ženo … kot da so te reči sploh lahko ločene! Ženske si ne moremo privoščiti te predpostavke, da so različne sfere bivanja ločene.

Morda je s tega vidika zanimivo, da Louis ustvari drogo, ki se uporablja v zasebni sferi, v prijateljskem krogu – tudi preizkušajo jo njegove prijateljice in prijatelji –, hkrati pa gre absolutno za masoven delovni projekt. Mislim, da je to točka, v kateri tudi zanj ti sferi bivanja trčita. Kako se ta izum ujema z Louisovim značajem in njegovimi prepričanji?

Ideja, da lahko izumimo tabletko, ki bo razrešila problem ekonomskih razlik, ideja, da se rešitev skriva v tehnološkem napredku ali pa družbenem inženiringu, ne pa v skupnostnem delu ali delu na sebi in lastnih odnosih, je lena, emocionalno lena, je pa nekaj, kar je, verjamem, sanjarija nas vseh. Če bi lahko izumili tabletko, ki bi svet naredila pravičnejši … super, okej. In tudi to možnost moramo dopuščati. Nekdo je nekoč v ameriški vodovod zlil fluor, ker so zaradi tega zobje vsega prebivalstva bolj zdravi. S tem se sicer nisem strinjala, ampak voda, ki jo pijem, ima v sebi vseeno kemikalijo, zaradi katere so tudi moji zobje močnejši … vsakodnevno so od zgoraj navzdol sprejete številne odločitve, ki zadevajo našo dobrobit in dobrobit sveta, vprašanje pa seveda je, kdo te odločitve sprejema, in sama mislim, da to nikoli ne bi smel biti en sam beli moški, ki dela v nekem podjetju – kakršen je Louis.

En sam beli moški v podjetju, ki ne sprejema odgovornosti za svoja dejanja …

… ali za ljudi okoli sebe.

Posledice Louisovega izuma in razširitev Ovala po Berlinu so ogromne – in zdi se, da jih Louis ni znal predvideti. Njegov cilj je bil, da ljudje postanejo bolj velikodušni, a v realnosti se izriše povsem nekaj drugega … Pri čem se je Louis uštel?

Posledice, prikazane v romanu, so skušale nasloviti zmotno enačenje velikodušnosti in finančnega darovanja, kajti Louis velikodušnost in empatičnost enači s podarjanjem denarja, ker si preprosto ne more zamisliti etičnega sistema, v katerem kapital ni edini operativni dejavnik. Zmota tako ni v tem, da bi velikodušnost kot takšna ne delovala, zmota je, mislim, v tem, da Louis meni, da ima velikodušnost opraviti z razdajanjem materialnih dobrin in da v našem trenutnem družbenem redu ni kakršnegakoli načina za izražanje empatije ali velikodušnosti, ki bi ne bila odvisna od materialnega bogastva.

Morda se s tem vračava k problemu, da družba in osebe v njej, vključno z Louisom, niso pripravljene spremeniti svojega načina delovanja. Oval ne terja spremembe načina življenja; Louis skuša velikodušnost privilegiranim ljudem napraviti zabavno (in s tem udobno). Zanimivo nasprotje v romanu predstavlja Anja, ki je pravzaprav zelo premožna, a ni pripravljena porabljati denarja, ki ga ima, kar pa jo precej obremenjuje v odnosu do revnejših Laure in Dama …

Gotovo – postavlja se ji vprašanje, kako lahko izrazi empatijo do prijateljice in prijatelja, na način, ki bi ne bil pokroviteljski, ki bi se ne uvrščal v red dobrodelnosti in bi presegel njeno zmožnost zagotavljanja materialne pomoči, ker njihovega razmerja ne želi reducirati na finančno razmerje, četudi želja po pomoči ostaja, kljub temu da da se ji zdi problematično, da bi svojo pomoč zreducirala na filantropijo. Filantropija je v kapitalizmu edina kategorija, na katero lahko lepimo dobronamerne impulze, a koncept sam po sebi je skorumpiran. S tega vidika je to, da ima ves ta denar, zanjo ogromna dilema, ker je edina rešitev, ki jo vidi, s polja filantropije ali pa nekaj takega, kar počne Louis, hkrati pa na ravni zasebnega življenja vidi, kako ima to, da denar brezglavo porabljamo ali ga podarjamo, sorodne etične učinke. Zdi se ji, da ni dobre izbire in dokler se je sama ne uspe domisliti, preprosto ne stori ničesar.

Elvia Wilk (foto: Matej Pušnik)

Elvia Wilk v pogovoru z Markom Bauerjem na festivalu Fabula (foto: Matej Pušnik)

Roman dobro artikulira občutek klavstrofobije ob odsotnosti tretje ali četrte možne izbire. Kako ste izgradili to vzdušje v romanu? Ste ga pretežno pripenjali na odnose med romanesknimi osebami ali na njihov odnos do okolja ali na kaj tretjega?

Mislim, da sem izhajala pretežno iz odnosov med značaji, pomemben dejavnik pa je bilo tudi mesto oziroma to, da je dogajanje omejeno z mejami Berlina. Nič se ne dogaja zunaj mesta, pa tudi znotraj njega je le pet dogajalnih lokacij, te pa je dejansko mogoče najti na zemljevidu Berlina. Velik del dogajanja v romanu je omejen na goro, kjer je zelo samotno – gre za povsem izoliran predel mesta. Pri pisanju me je zelo zanimala ideja izolacije in občutkov osamljenosti v odnosu, pa tudi v mestu, kjer se zdi ta občutek nenavaden, čeprav je v resnici zelo pogost. Zanimalo me je delovanje ob tako zoženem fokusu. V romanu je recimo del, v katerem se literarne osebe pogovarjajo o tem, kako Anja v bistvu sploh ne bere novic in ne ve, kaj se dogaja drugod po svetu. Pravzaprav nihče od njih ne čuti potrebe biti v stiku s tem, kar se dogaja drugod, kar je posebna oblika kratkovidnosti, njihovo vesolje pa je tako majhno, da se seveda čuti klavstrofobično. Njihove izbire se tudi zato zdijo omejene, toda po drugi strani je to, da imaš mikrokozmos, v katerem lahko deluješ, najbrž najboljši teren, da poizkušaš ustvariti spremembo. Mislim, da bi se ustvarjanje sprememb moralo začeti v prijateljskem krogu in se nato razširiti na soseščino, nato na mesto, nato na svet … Louis je tisti, ki razmišlja od zgoraj navzdol, medtem ko skuša Anja razmišljati od spodaj navzgor, od majhnega k velikemu.

Kako deluje osrediščenost na Berlin v različnih bralskih krogih? Ali ljudje v Ameriki knjigo berejo drugače?

Da – precej drugače. Ugotavljam, da ljudje knjigo berejo na zelo različne načine, z različnimi poudarki. Mnoge reči, za katere ljudje v New Yorku mislijo, da so predmet znanstvene fantastike ali da so neresnične ali izmišljene, so pravzaprav resnične, reči, za katere mislijo, da so resnične, pa pravzaprav ne obstajajo. Po drugi strani mi bralstvo v Berlinu reče: »Oh, to in to nadrobnost ste pa spremenili.« Mislim, da ima to, kako to knjigo berete, veliko opraviti z vašim odnosom do mest in s tem, ali poznate Berlin ali ne ter kakšen odnos imate do njega. Mesto je, navsezadnje, glavni akter romana.

Imate kakšne primere reči, za katere v nekaterih okoljih bralstvo misli, da obstajajo, a jih v resnici ni?

Eden od takšnih primerov je letališče, ki je v trenutni obliki samo ogromen, nepograjen prostor – ljudje se ne zavedajo, kako veliko je to območje, pa tudi ne, da se tam sploh še ni gradilo …

… kaj pa tehnologija? V kolikšni meri je tehnologija v romanu obstoječa, »realna«? Kakšno mesto ima v romanu in kakšen vtis, mislite, visokotehnološka družba iz romana vzbuja pri bralstvu?

V romanu je neka aplikacija, ki sem si jo v času pisanja izmislila, nato pa sem pred nekaj meseci ugotovila, da nekaj sorodnega v bistvu že razvijajo … Mnoge izmed tehnologij v romanu so le malenkost pretirane v primerjavi z realnim stanjem in se zdi precej verjetno, da se bodo v kratkem razvile v tej ali kakšni sorodni obliki. Tabletka Ovala je osnovana na raziskavah o hormonskem in drugem kemičnem umetnem ojačevanju emocij, kar je pravzaprav zelo pogosto – mnoge droge imajo dejansko podobne učinke … Večinoma je tehnološka realnost romana blizu naši in že od izida se zdi, da se je razkorak med enim in drugim zmanjšal in ne zdi se več, da bi imel roman kak poseben znanstveno-fantastičen element – vsaj vse teže in teže ga je zaznati. Edina stvar, ki se dejansko še nikakor ni uresničila, je, da še vedno ni prišlo do odprtja berlinskega letališča, kar je v bistvu nekakšna neskončna arhitekturna katastrofa. To je ena izmed internih šal o Berlinu – da ljudje, ki tam živijo, vedo, da se prva scena odvija na letališču, ki še ni bilo odprto. Nasploh je roman poln takšnih drobnih arhitekturnih šal.

Prej ste omenili, da je mesto pravzaprav glavni akter knjige – zakaj se je znašlo v središču?

Mislim, da so številne izmed mojih najljubših knjig knjige o mestih in pripovedujejo o življenju v njih. Hkrati sem kar nekaj let delala na področju arhitekture in arhitektura me živo zanima. Zanima me način, kako oblikuje prostore in način, kako privzema osebnost, pa tudi kako bizaren je način, na katerega se izgrajuje. Resnično čudno je, da reči, ki jih imamo, le redko izberemo. Čudna mi je tudi ideja dobrega in slabega dizajna … Toda specifično na Berlin je vezana posebna mitologija, določena podoba, določena kultura in v veliki meri je njegovo delovanje vezano na to, da se ljudje prikažejo v mestu, nato pa udejanjajo ideje o tem, kakšno bi to mesto naj bilo. Zato je Berlin, ki se nenenhno samodefinira in se v neskončnost perpertuira, še posebej dober vzorčni primer. Ampak deloma pa gre gotovo tudi preprosto za to, da imam rada mesta.

Morda pa lahko mesto samo po sebi prav tako razumemo kot neko entiteto, podobno kot lahko kot entitete dojemamo tudi naravo ali planet …

Mesto je prav gotovo ekosistem in mislim, da lahko preko študije mesta na zanimiv način preučujemo pojave v nekem zamejenem okolju.

Mesto postane študijski primer za širši prostor – podobno kot hišica, ki jo Anja izgradi v laboratoriju, v primerjavi z realno hišo na gori …

Natanko tako. Mesto kot petrijevka.

Bi morda za konec želeli izpostaviti še kakšen aspekt romana, ki ga sama nisem omenila?

Mogoče bi izpostavila, da bralstvo h knjigi pogosto pristopa s pričakovanjem, da je znanstvena fantastika, a je v resnici bolj hibrid med znanstvenofantastičnim romanom in družbeno komedijo ali družbenim romanom. Pri tem sem pozorna na to, da je znanstvena fantastika tradicionalno »moški« žanr, družbeni roman pa ženski žanr; žanrska hibridnost v tem primeru služi tudi razspoljenju narativa. Želim si, da bi bilo bralstvo bolj pozorno na to, ali obstajajo v knjigah, ki jih navadno berejo, spolno zaznamovani predsodki. Eden od njih je tudi ta, da so nekateri narativi za moške in da je njihov predmet znanost ali karkoli že …

To je odlična poanta – pa vendar so tudi nekateri drugi žanri »enako« ali bolj zaznamovani s spolnimi stereotipi (recimo akcijski roman). Obstaja še kakšen razlog, da ste izbrali ravno znanstvenofantastične elemente? Se vam zdi, da ta žanr morda najbolje ujame duha našega časa?

Mislim, da so reči trenutno resnično … čudne in da jih je skorajda nemogoče popisati. Četudi je morda pomembno opozoriti, da je tudi realizem – vključno z realizmom v književnosti – izum. In morda se ta izum stara in kot orodje ne opravlja več svoje naloge, mi pa za izris današnjega sveta potrebujemo nekaj mnogo bolj čudnega in mnogo manj tradicionalno realističnega. Razmerje med resničnostjo in resnico se vselej spreminja.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posoda

    Ana Schnabl

    Tedaj še nisem razumela, da sem si žensko telo znala izpogajati le, ker je bilo nezaznamovano. Paradoksalno: svoje telo sem lahko doživljala kot žensko, ker sem ga lahko doživljala kot nevtralno. Z njegovimi specifikami se nisem obremenjevala oziroma se mi z njimi še ni bilo treba obremenjevati.

  • Maskirane linije

    Anja Radaljac

    Apropriacije političnih osvobodilnih gibanj se v kapitalizmu dogajajo vsesplošno in na primeru vseh političnih in osvobodilnih gibanj. Ključna, prelomna točka apropriacije na družbeni ravni je dosežena v hipu, ko se apropriacijo v službi obstoječega sistema začne izenačevati s političnimi boji.

  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Izdelava: Pika vejica