Teorija, fikcija in (anti)humanistika

Težave humanistike

Čeprav je »Izhod iz vampirskega gradu«¹ morda njegov najbolj znan (vsekakor pa najbolj zloglasen) tekst, je teorija sivih vampirjev, ki je njegova podlaga, v času intenzivnega ukvarjanja s Fisherjem po njegovi smrti leta 2017 ostala spregledana, a je ključna za razumevanje trenutnega vzpona teorije-fikcije, saj je ta (med drugim) tudi kritična reakcija na zaton humanistike oziroma klasične teorije. V nasprotju z agresivno agresivnim trolom, je sivi vampir pasivno agresivna figura, značilna za akademske in druge intelektualne institucije in situacije. Podobno kot trol tudi sivi vampir obstaja zato, da bi uničeval novost, svežino, hitrost in navdušenje, le da to počne na bolj subtilen način – in da ne počne ničesar drugega. »Sivi vampirji se ne prepoznajo kot vampirji; iskreno mislijo, da je izpuščanje zraka iz entuziazma in luknjanje gum projektov njihova dolžnost.«²

Sivi vampirizem je cenzura vseh preveč drznih in samosvojih misli, opozarjanje, da se je treba »umestiti v literaturo«, siljenje v konformizem ter male zmage ob najdenih nekonsistentnostih in protislovjih v tekstih drugih. Edino veselje sivih vampirjev je uveljavljanje povprečnosti, zatrjevanje zdravorazumskih gotovosti in neskončno ponavljanje govornih obrazcev o »dediščini razsvetljenstva«, »porastu populizma«, »neoliberalizmu« in podobnem. Kot piše Fisher »je dejansko osvobajajoče brati dela sivih vampirjev […]: s svojimi nenehnimi in razdelanimi kritikami dajejo vtis, da bo tisto, kar producirajo, najbolj sofisticirano in brezmadežno delo brez napak, kar si ga je mogoče zamisliti; zato je precejšen šok, ko ga dejansko prebereš in vidiš, kako luknjavo in (pogosto) povprečno je«.³ Trenutna atmosfera humanistike je atmosfera prisilne povprečnosti, in prevladujoči stil humanistične »teorije« je zdravi razum, prekrit z nedomiselnim, repetitivnim in predvidljivim žargonom.

A trenutne težave humanistike so veliko hujše od toksičnosti njenih mikromiljejev, ki jih je analiziral Fisher – sivi vampirji so le simptom strukturne slepe ulice humanistične teorije. Ta se je zgodovinsko najprej vzpostavila kot alternativa znanosti na področju človeških zadev kot po definiciji ločenih od zadev, s katerimi se ukvarja znanost (zadev uma in svobode, politike in kulture, izkušnje in pomena), in imela do nje vedno ambivalenten odnos – po eni strani je zase zahtevala status in prestiž znanosti, po drugi strani pa je svojo distinkcijo vzpostavljala ravno z zavračanjem znanosti. Kulturni šok strukturalizma, ki je inavguriral tisto, kar še danes imenujemo teorija, je bil po drugi strani ravno zbliževanje z znanostjo in tehniko,⁴ torej tistim, kar humanistika sicer konstitutivno zavrača. Trenutne težave humanistike lahko razumemo tudi kot imunsko reakcijo na nevarnost teorije in njenega antihumanizma – uničevanje »manifestne podobe«⁵ človeka, na kateri temelji in iz katere svoj izjemni status črpa humanistika. Zaupamo v znanost – a le, če ta ni biologija ali nevroznanost.

Po drugi strani sam razvoj znanosti pospešeno razkraja osnovni predmet humanistike, človeka in človeško. V 21. stoletju se človeška inteligenca pokaže kot le še ena instanca v nizu (naravnih ali strojnih) inteligenc;⁶ človeška duša kot le eden izmed mogočih izidov nevralnega računanja;⁷ tretjeosebna perspektiva znanosti postane zmožna pojasniti prvoosebno perspektivo subjektivne izkušnje kot nekdaj mistične, nepojasnljive in izjemne lastnosti človeškosti⁸ (s čimer revalorizira tisočletja razvoja budističnega antihumanizma)⁹ in, kot morda najhujši udarec antroponarcisizmu, katerega osnovni ideološki aparat je humanistika: tudi znanost sama spozna, da ni toliko endgame človeškosti in človeškega razuma, temveč se mora, da bi se lahko razvijala naprej, vse bolj tehnologizirati. »[Č]loveške zmožnosti niso več končni kriterij epistemske uspešnosti. Znanost je s tem, ko povečuje svoj obseg daleč onstran meja človeških zmožnosti, pokazala, da je antropocentrizem anahronističen.«¹⁰

Ko znanost demistificira življenje,¹¹ dušo,¹² kreativnost,¹³ intuicijo¹⁴ in čustva,¹⁵ s tem humanistiki ukine specifičnost njenega predmeta, osnovano ravno na mistifikaciji človeškosti kot znanosti nedostopni. Konstitutivni antropocentrizem humanistike lahko preživi le kot moraliziranje, neprepričljivo remistificiranje človeka¹⁶ in sivovampirska toksičnost. V tej situaciji so radovednost, igrivost in inovativnost diskvalificirane kot izdaja, medtem ko je nagrajevano neskončno ponavljanje izrazito omejenega nabora govornih obrazcev kot oblika zatrjevanja lojalnosti. Teorija-fikcija predstavlja eno izmed možnosti preživetja teorije in izhoda iz vampirskega gradu humanistike.

Teorija-fikcija kot strategija izhoda

Teorija – kot marginalna, a pomembna razsežnost humanistike, ki je v zadnjih sto letih delovala proti njenim moralizatorskim in mistificirajočim tendencam oziroma je poskušala (najbolj izrazito kot antihumanizem) doseči demistifikacijo človeškega »od znotraj« – je kolateralna žrtev težav humanistike. Ker se humanistika ne more neposredno prikazovati kot antiznanstveni projekt, saj še vedno računa na točke in titule, ki izhajajo iz statusa znanstvenosti, si najde nadomestni tarči »kritike« (katere osnovni kriterij je, da mora izhajati iz mistificirane človeškosti, tj. humanosti, moralne vesti …): neoliberalizem in populizem. Teorija postane moteča, ker je zaradi svoje hitrosti in inovativnosti nekako intuitivno blizu neoliberalizmu; in kadar je popish in zabavna, je blizu tudi populizmu. Zaradi preteče nevarnosti neoliberalizma in populizma humanistika ne le suspendira epistemološko kritiko svoje zdravorazumskosti, temveč se resnobnost in dolgočasnost iz nujnega zla pretvorita v vrlino. Rezultat je situacija, v kateri akademskost (v najslabšem pomenu te besede) nastopa kot simulacija znanstvenosti.

Kot takšna ima humanistika neposredno afiniteto do moralotvorne kulture, medtem ko ima teorija ravno tako samodejno afiniteto do popkulture, ki za teorijo v 21. stoletju predstavlja tudi zatočišče pred strnjevanjem vrst proti znanosti in humanističnimi regresijami v humanistiki. Teorija-fikcija – če jo razumemo kot le enega izmed momentov hibridizacije med teorijo in popkulturo, ki ni omejena le na književnost oziroma se veže na književnost ravno v njeni pop oziroma žanrski razsežnosti – ni toliko program, kot je diagnoza: najbolj agilne in zanimive zvrsti teorije (denimo spekulativni realizem) so se že v prvem desetletju 21. stoletja preselile na internet v formatu bloga, ki se je prej uporabljal za razmišljanja o modi, glasbi, filmih, nadaljevankah in drugih pop vsebinah.

Ključna inovacija blog teoretikov prvega desetletja 21. stoletja je bila ta, da niso aplicirali teorije na popkulturo, temveč so popkulturo uporabljali kot konstitutivno za teorijo – za Marka Fisherja je bil denimo album Unknown Pleasures benda Joy Division za teorijo depresije enako pomemben kot psihiatrična literatura in psihoanaliza.¹⁷ Kultna Cyclonopedia Reze Negarestanija,¹⁸ ki je inavgurirala sodobno teorijo-fikcijo v knjižni obliki, vsebuje očitne sledove in vplive sočasne blog teorije, a hkrati s svojim prepletanjem horror elementov, pulp paraarheologije in parafilologije ter cutting edge filozofije pokaže na dolgo in kompleksno zgodovino teorije-fikcije, ki sega do Borgesa in H. P. Lovecrafta ter njunega medsebojnega love-hate odnosa vse do protoznanstvenofantastičnega Erewhona Samuela Butlerja,¹⁹ ki med drugim vsebuje tudi eno izmed prvih razmišljanj o umetni inteligenci.

Kasneje, v desetih letih 21. stoletja, teorija-fikcija migrira na Twitter, kjer postane še hitrejša in še bolj čudna. Humanisti (uganili ste!) prezirajo X, saj njegova kratka forma ne omogoča poglobljenosti in refleksije, a Twitter teorija je pokazala ravno, kaj teorija zmore, ko se znebi omejitev in inhibicij mišljenja kot prežvekovanja oziroma peristaltike. Avtorska funkcija, ki je bila v teoriji-blogu še nekoliko prisotna, v kulturi anonimnosti oziroma v teoriji-threadu na Twitterju izgine.²⁰ Twitter s staccato formo minimalističnih, odsekanih postov ukine iluzijo »organskega uma«²¹ in teorijo shizofrenizira. Threadi postanejo mešanice sklicevanja na obskurne internetne reference, kriptičnih mikrotez in konceptov, koanskih ugank ter drive by intelektualnih asasinacij.²²

V dvajsetih se začne teorija hibridizirati z generativno umetno inteligenco, še eno nočno moro humanistike. Medtem ko za humanistiko nova generacija UI predstavlja dodaten material za remistifikacijo človeškega (to je samo računanje! to je samo statistika! nič ne more nadomestiti človeških čustev in morale!),²³ za teorijo predstavlja novo obliko hibridizacije. Teorija-kultura – kjer je teorija-fikcija kot hibrid teorije in književnosti le en, a zaradi pomena pisanja za teorijo ključen primer – je strategija izhoda teorije iz akademije, ko ta zaradi prevlade moralotvorne humanistike postane preveč sovražno okolje.

A hibiridizacija med teorijo in popkulturo poteka tudi v obratni smeri. Tudi za književnost (ali druge zvrsti kulture)²⁴ je spajanje s teorijo lahko strategija izhoda iz moralotvornega in zadušljivega miljeja »visoke« kulture, ki se, podobno kot humanistika, ukvarja z velikimi eksistencialnimi tugami človeštva, globoko zarezuje v pereče socialne problematike ter razstira ganljive medčloveške drame. Po drugi strani ima tudi moralotvorna književnost svoje hibridizacije, le da s humanistiko, in rezultat tega so denimo Mes(t)ne drame Mirta Komela.²⁵ Hibridizacije s kulturo niso posebnost teorije-fikcije, ključna je oblika teh hibridizacij.

Kaj hoče teorija-fikcija?

Teorija-fikcija izhaja iz realistične afirmacije tega, da so človeške zadeve v 21. stoletju postale enako tuje, kot je v 20. stoletju, s teorijo relativnosti in kvantno mehaniko, ki sta uničili predstave o vesolju kot harmoničnem in urejenem, postalo vesolje. Vera v izjemnost človeških zadev je izgubljena in Človek tradicionalne humanistike je mrtev. Introspekcija je prevara in sebstvo je iluzija.²⁶ Ne le človeške zadeve – tudi sama iluzija izjemnosti človeškega je dobila znanstveno razlago, in ta ni manifestni podobi človeka nič manj tuja, kot je sodobna fizika intuitivnim predstavam o prostoru, času in obnašanju materije.

Če je refleksna imunska reakcija humanistike na to situacijo antiznanstvena remistifikacija ob hkratnem larpanju znanstvenosti na način akademskosti, je teorija-fikcija odgovor na vprašanje, kaj početi po spoznanju, da je možnosti razumevanja človeških zadev s pomočjo intuicije in imaginacije nepovratno konec. Ena možnost je slediti znanosti ter njeni matematizaciji in tehnologizaciji, kar del (post)humanistike dejansko počne.²⁷

Druga možnost je refleksija občutka zbeganosti in izgubljenosti ob kopernikanski travmi, kar počne Labatut v svoji znanosti-fikciji,²⁸ ki ta občutek stopnjuje do točke kozmičnega horrorja – moč razuma lahko razkrije realnost vesolja, ki je nedostopna organski inteligenci in neposrednemu opazovanju; a ta realnost je pošastno tuja in povratno poniža človeški um, ki je ni zmožen razumeti ali sprejeti, le opisati z matematičnimi jeziki, ki postajajo enako tuji kot sama realnost, ki jo opisujejo. Znanost s tem v 20. stoletju pobegne Človeku, a se v 21. vrne ponj, in ne k njemu (kar je situacija humanistike danes) ter ga izmaliči podobno, kot je sto let prej zunanjo realnost.

Tretja možnost je raziskovati tisto, kar ostane, ko znanost pobegne, če želimo še vedno nekaj početi s pisanjem v naravnem jeziku o temah, ki jih je prej pokrivala humanistika. V tej smeri deluje večina sodobne teorije-fikcije na način igranja z znanstveno podprto teorijo v spekulativnih scenarijih, ki jih omogoča fikcija. A vprašanje, ki ostaja, je vseeno: zakaj ravno hibiridizacija s fikcijo oziroma popkulturo? Res je, da popkultura teoriji ponuja možnost izhoda iz trenutne bede humanistike, a zakaj sprejeti ravno to možnost, in se ne denimo le ukvarjati s prenovo teorije na distanci od humanistike brez mešanja s popkulturo? Najenostavnejši odgovor na to bi bil, da iz istega razloga, kot se tudi sicer ukvarjamo s popkulturo: ker se lahko in ker je teorija-fikcija zabavna.²⁹

Situacija kopernikanske travme, ki uničuje standardno humanistiko, je lahko tesnobna, a hkrati tudi osvobajajoča, saj sprosti pritisk težaškega stila humanistike, njenega značilnega moraliziranja, žuganja, opozarjanja, naslavljanja ter širjenja zaskrbljenosti in ogorčenja. Na distanci od veličastnosti, resnobnosti in patetike humanistike ter reševanja velikih eksistencialnih tug in moralnega plemenitenja človeštva izgine tudi stigma, povezana z vsem, kar je zabavno, hitro in iznajdljivo. Fikcija oziroma popkultura tako, poleg možnosti, da se izogne akademski cenzuri in prisilnemu intelektualnemu konformizmu, teoriji dá boost kreativnosti in igrivosti, brez katerih bi bila veliko manj zanimiva in zabavna. Fikcija je tisto, kar pri pobegli teoriji nadomesti akademskost.³⁰ Kot takšna je stvar stila, vzdušja in atmosfere, in očitek, da je ukvarjanje s stilom površno (mar je zdaj še teorija postala modna revija?!), vedno prihaja z mesta estetske oviranosti. Ravno estetska vrednost je tisto, kar pri teoriji-fikciji nadomesti patetiko poslanstva in poklicanosti tradicionalne humanistike – pretvarjati se (kot počne humanistika), da v konkurenci z znanostjo produciramo resnico, bi bilo samo lol, tako da je tisto, kar ostane, produciranje intelektualno stimulativnih in estetsko privlačnih tekstov, ki za svoj obstoj ne potrebujejo nobene dodatne utemeljitve.

¹ Mark Fisher (2013). »Exiting the vampire castle«. Open democracy. https://www.opendemocracy.net/en/opendemocracyuk/exiting-vampire-castle/.

² Mark Fisher (2009). »Break through in grey lair«. K-punk. http://k-punk.abstractdynamics.org/archives/011269.html. Življenjski nasvet: če naletite na ljudi, ki radi uporabljajo besedo nuance, takoj preverite, kje so izhodna vrata. Nuance je pri sivih vampirjih tisto, kar so iztegnjeni podočniki pri navadnih.

³ Ibid.

⁴ Bernard D. Geoghegan (2023). Code. Durham, CA: Duke University Press.

⁵ Wilfrid Sellars (1991 [1963]). Science, Perception and Reality. Atascadero, CA: Ridgeview.

⁶ Keith L. Downing (2015). Intelligence Emerging. Cambridge, MA: The MIT Press.

⁷ Thomas Rogers in James McClelland (2014). »Parallel distributed processing at 25«. Cognitive Science 38, št. 6, 1024–1077. https://doi.org/10.1111/cogs.12148.

⁸ Thomas Metzinger (2009). The Ego Tunnel. New York, NY: Basic Books.

⁹ Jonathan C. Gold (2015). Paving the Great Way. New York, NY: Columbia University Press.

¹⁰ Paul Humpreys (2004). Extending Ourselves. Oxford: Oxford University Press, vii.

¹¹ Sara Walker (2024) Life as No One Knows It. New York, NY: Riverhead.

¹² Michael Graziano (2019). Rethinking Consciousness. New York, NY: W. W. Norton.

¹³ Marcus Du Sautoy (2019). The Creativity Code. Cambridge, MA: Belknap.

¹⁴ Carolyn Pedwell (2022). »Speculative machines and us«. Cultural Studies 38, št. 2, 188–218. https://doi.org/10.1080/09502386.2022.2142805.

¹⁵ Giacomo Rizzolatti in Corrado Sinigaglia (2008 [2006]). Mirrors in the Brain (prev. Frances Anderson). Oxford: Oxford University Press.

¹⁶ Dva primera: Andrew McStay v Automating Empathy (Oxford: Oxford University Press, 2024) zanika čustva kot materialne procese do te mere, da tudi Spinozo označi za sumljivega materialista in s tem predhodnika vsega zla, ki je človeškost doletelo z znanstveno teorijo čustev; medtem ko Kathleen Richardson v An Anthropology of Robots and AI (London: Routledge, 2015) kot rešitev za težave, v katere so humanistiko spravile antihumanistične teorije, predlaga prerojeni human exceptionalism.

¹⁷ Mark Fisher (2005). »Nihil Rebound«. K-punk. http://k-punk.abstractdynamics.org/archives/004725.html.

¹⁸ Reza Negarestani (2008). Cyclonopedia. Melbourne: Re.press.

¹⁹ Samuel Butler (2006 [1872]). Erewhon. London: Penguin.

²⁰ Kar uresniči Foucaultovo vizijo množičnega anonimnega objavljanja, le da ne v obliki knjig. Gl. Michel Foucault (2008 [1980]). Zakrinkani filozof v Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina, 231–238.

²¹ Nick Land (2014). »The Twitter Mind«. Urban future. http://www.ufblog.net/twitter-mind/.

²² Nicolas Hausdorf (2023). »Musk’s Digital Leviathan«. Compactmag. https://www.compactmag.com/article/musk-s-digital-leviathan/.

²³ Primer: Andrej Skubic (2024). Umetna inteligenca se ne more kesati namesto nas. AirBeletrina. https://airbeletrina.si/umetna-inteligenca-se-ne-more-kesati-namesto-nas/.

²⁴ Nadaljevanka True Detective je v eni sezoni za pesimistično in nihilistično filozofijo naredila več kot akademske publikacije v sto letih.

²⁵ Mirt Komel (2006). Mes(t)ne drame. Nova Gorica: Ma-No.

²⁶ Jordan Pollack (2014). »Mindless Intelligence«. V: Patricia Vargas, Ezequiel Paolo, Inman Harvey in Phil Husbands (ur.). The Horizons in Evolutionary Robotics. Cambridge, MA: The MIT Press, 279–293.

²⁷ Gl. Nina Beguš (2020). Artificial Humanities (doktorska disertacija). Cambridge, MA: Harvard University. https://dash.harvard.edu/handle/1/37368915.

²⁸ Benjamin Labatut (2024 [2020]). Slepa luč (prev. Vesna Velkovrh Bukilica). Ljubljana: Mladinska knjiga.

²⁹ Primer je budistična teorija v Sveti knjigi volkodlaka (2013 [2004], prev. Borut Kraševec, Cankarjeva založba, Ljubljana) Viktorja Pelevina, ki raziskuje možnosti nirvane volkodlakov in lisicodlakinj.

³⁰ Fikcija v teoriji-fikciji tudi ni didaktični pripomoček, ki bi poljudno predstavil in/ali populariziral teorijo – gre za mišljenje z in skozi fikcijo, na primer v The Thing Itself (2016, London, Gollancz) Adama Robertsa, kjer trilerski zaplet s pobeglo umetno inteligenco šele omogoči uporabo Kantove teorije človeške percepcije in kognicije za rešitev Fermijevega paradoksa. Podobno kot v primeru Svete knjige volkodlaka gre za teoretski set up, ki v akademskem prostoru ne bi bil mogoč.