LUD Literatura

O pomembnosti teorije v humanistiki

Uvodnik nove rubrike “Misliti (s) teorijo”

Rok Plavčak

Svet ni transparenten. Če bi se nam kazal v vsej odkritosti in popolnosti, bi za njegovo razumevanje sploh ne potrebovali razmišljanja. Edini način, kako razumeti pojave, ki niso očitni na prvi pogled, katerih kompleksnost, nastanek, vzroki, delovanje ostajajo neposredno prikriti človeški zaznavi, je teorija. Isto idejo povzame Marx, ko pravi, da bi »[v]saka znanost […] bila odveč, če bi se pojavna oblika in bistvo stvari neposredno skladali«. A ker se bistvo in videz stvari ne skladata, se moramo ljudje zadovoljiti z vednostjo, posredno izpeljano iz zaznavnih učinkov oziroma izražanj. Samo vsevedni in vsevidni bog ima neposreden vpogled v celotno perpleksnost pojavnosti.

Ko gledamo padati jabolko z drevesa, ne vidimo delovanja fizikalnih sil in zakonov, temveč zgolj njihove učinke. Seveda bomo iz vsakdanjih izkušenj »vedeli« (točneje: inducirali), da vsak predmet, ko ga spustimo z višine, pade na tla, toda samo s pomočjo teorije je mogoče razložiti, zakaj in kako padajo. Pred podobno potencialno zagato nas postavlja srečanje z umetnino – ta bo na nas pustila določen vtis, morda se nam bo zdela zanimiva, nas intrigirala, spravila v dobro razpoloženje, nam dala misliti, nas spomnila na doživete dogodke in naše pretekle izkušnje, toda to nam samo po sebi še nikakor ne zagotavlja polnejšega razumevanja.

Seveda razumevanje in teoretizacija nista edini pristop k umetniškemu delu. Umetnino je treba predvsem izkusiti, to experience. Za doživeto poslušanje albuma To Be Kind skupine Swans ali uživanje ob gledanju neorealističnih filmov bržkone ne potrebujemo kakšnih posebnih glasbenoteoretskih oziroma filmskoteoretskih prijemov. Vendar pa nas bo teoretska (rado)vednost skoraj zagotovo odprla za nove, kvalitativno drugačne, razširjene moduse izkušanja, nam omogočila videti in slišati to, kar bi brez nje v umetnini spregledali in preslišali, ter na ta način obogatila samo estetsko izkustvo. Nekatera dela pa se še posebej silovito upirajo razumevanju, asemične literature ali absolutne glasbe napram program(at)ski sploh nima smisla interpretirati, saj sta nereprezentativni, ne predstavljata oziroma ne pomenita ničesar. Nasprotno pa je za smiselno razumevanje vsebine človeških stvaritev in izraženj (expressions), v katera je njihov človeški ustvarjalec vpisal pomen, prikrit površ(i)n(sk)emu pogledu, nujna prisotnost določenega teoretskega o(g)rodja.

Starogrško besedo theōría se prevaja kot gledanje, opazovanje, videnje, kontemplacija – tistega, kar je očem in čutom prikrito, kar je šele treba ugotoviti s poglobljenim premislekom o tem, do česar ne dostopamo neposredno. Teoretiziranje je tako neke vrste posebno »gledanje« pod površje pojavov, je zavestno preseganje prvih vtisov in zdravorazumskih razlag, spontano nastalih na podlagi človekovega nereflektiranega običajnega doživljanja sveta (»Sonce vsak dan obkroži Zemljo, saj vendar vidimo njegovo premikanje na nebu«). Teorija je poskus preboja površine vsakdanjosti. Z inverzijo speleološke metaforike nam sme Platonova prispodoba votline rabiti kot odlična alegorija teorije: medtem ko vsakdanja zavest vidi zgolj sence pojavov in jih sprejme za golo resničnost, pa se skuša teoretska zavest prebiti do njihovega bistva. Iz očitnega, videza, senc spoznati in razumeti dogajanje v zakulisju, ki ostaja površnemu, neteoretskemu pogledu nevidno.

 

Antiintelektualizem in teorija

Vsakdanja raba pojmov v določenem času in prostoru je precej nazoren odraz njunega splošnega mentalnega stanja. V vsakdanji rabi je beseda »teorija« malodane brezizjemno dojeta kot nepreverjena, nepreverljiva in nedokazljiva domneva, ugibanje. V intelektu animoznem okolju zadobi teorija epistemski status mnenja, dokse, v smislu, da je vsakdo upravičen do svoje lastne teorije o čemerkoli si že bodi in da ni nobena teorija v ničemer bolj zavezujoča od druge. Teoretiziranje ni potemtakem nič drugega kot (prostočasna) miselna aktivnost, scela abstraktne narave in brez pravega stika z dejanskim, konkretnim življenjem, zaradi česar je nekoristna in neuporabna oziroma – rečeno s še enim izrazom starogrškega izvora – nepraktična. Po splošnem mnenju sta teorija in praksa ločeni, nepovezani, ukvarjanje s »teorijo« pa je omalovaževano kot neživljenjsko opravilo, kot intelektualna onanija brez prave vrednosti. Od Aristofanovih komedij (Oblaki, Ptiči, Žabe), v katerih so Sokrat, filozofi in filozofija prikazani kot neproduktivni protidružbeni elementi, kot brezdelneži in sofisti, prek bibličnega uničevanja modrosti modrih in zavračanja razumnosti razumnih do danes teče veletok antiintelektualizma in perpetuira lažno dihotomijo, izključujočo dvodelitev človeške aktivnosti na prakso in teorijo. Bralci nemškega zgodovinarja Reinharta Kosellecka bodo prepoznali, da dihotomijo tvorita vrednostno »asimetrična protipojma«. Nasprotno pa so že starogrški filozofi opozarjali na njuno tesno prepletenost. Sokrat, kiniki, epikurejci in skeptiki so pripisovali velik pomen praktični modrosti za etično odločanje in delovanje. Francoski filozof in zgodovinar filozofije Pierre Hadot je v delu Kaj je antična filozofija? (1995; slo. prev. Krtina, 2009) prepričljivo pokazal, da starogrški filozofi niso le filozofirali/teoretizirali, pač pa so se zlasti trudili živeti po načelih svoje filozofije. »Filozofski diskurz« v antiki, zapiše Hadot, bi bilo ustrezneje »razumeti z vidika načina življenja, čigar sredstvo in hkrati izraz je«, zato je »filozofija res predvsem način življenja, ki pa je tesno povezan s filozofskim diskurzom«. Aristotel postavi pletež teorije in prakse, praktično modrost, ki jo poimenuje phronêsis, na osrednje mesto (svoje) filozofije in ga opredeli kot teoretsko vednost in obenem sposobnost primerne uporabe te vednosti v praktičnih, konkretnih, vsakdanjih življenjskih situacijah. Celo teoriji manj naklonjeni filozofi, ameriški pragmatisti s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki so za filozofsko izhodišče jemali pragmo (praxis + -ma), kar pomeni tisto, kar je praktično, torej konkretno stvar, so poudarjali neločljivost teorije in prakse, zanje je bila teorija dobra, pravilna, resnična, če je imela dobre praktične posledice.

Teoriji nekoliko bolj naklonjen pogled, prisoten zlasti med zagovorniki naravoslovja, priznava vrednost teorije, vendar le v okviru trdih znanosti. Teorije s področja fizike, kemije, matematike, geologije so »resnične«, saj opisujejo in pojasnjujejo delovanje in zakonitosti konkretne stvarnosti, mogoče jih je preveriti, potrditi ali ovreči. Znanost se zanaša na rigorozno metodologijo, logično dedukcijo, natančnost, empirično in kvantitativno raziskovanje ter objektivnost in opisuje regularnosti v naravi, zaradi česar ima prediktivno oziroma napovedno moč ter aplikativno uporabnost. Resničnost in pravilnost znanstvenih teorij zagotavlja tehnologija, delujoče letalo potrjuje vse teorije fizike, kemije, matematike, aerodinamike, termodinamike, mehanike in drugih znanstvenih (pod)disciplin, inherentno prisotnih v procesu njegove izdelave. Takšen svetovni nazor označujemo z izrazom scientizem.

Milejša oblika scientizma priznava poleg veljave teorij trde znanosti tudi veljavo teorij mehkih znanosti, sociologije, psihologije, ekonomije, antropologije, lingvistike, politologije, kulturologije ipd., ki kljub raziskovanju izmuzljivejših in teže določljivih pojavov ohranjajo rigoroznejše, kvantitativne pristope, empirično opazovanje, eksperimentiranje in preverjanje. Čeprav scientizem ne zavrača teorije kot take, pač pa zgolj teorije, ki se izmikajo instrumentalistični rabi, še vedno ostajamo v domeni antiintelektualizma, in sicer tistega tipa, ki ga je ameriški filozof Richard Hofstadter opredelil kot »nereflektirani instrumentalizem«.

 

Teorija in humanistika

Ker se humanistične vede v veliki meri opirajo na različne subjektivne ter kvalitativne metode, interpretacijo, primerjalno in kontekstualno analizo, podajanje in utemeljevanje vrednostnih sodb ter konceptualizacijo, humanističnih teorij ni mogoče preveriti, dokazati ali ovreči v enakem smislu, kot velja za teorije (zlasti trdih) znanosti. Teorije, s katerimi operira humanistika, niso zavezujoče kot zakon o ohranitvi energije ali teorija gravitacije, so zgolj bolj ali manj prepričljive, koherentne in manj koherentne, konsistentne in manj konsistentne ter bolje ali slabše pojasnjujejo svoje predmete obravnave oziroma bolj ali manj pripomorejo k njihovemu razumevanju.

V okviru humanističnih ved lahko teorijo opredelimo kot sistematično in abstraktno ogrodje idej, pojmov in načel, s pomočjo katerega je mogoče obravnavati, preučevati, analizirati, interpretirati in (poskušati) razumeti različne vidike človekovega družbenega, kulturnega in umetniškega delovanja ter izražanja. Medtem ko skušajo znanosti (toliko bolj velja to za trde znanosti) s pomočjo teorij vzročno razložiti delovanje obravnavane pojavnosti, pa težijo humanistične teorije k subjektivnejšemu in interpretativnemu razumevanju, v grobem k temu, kar je nemški filozof Wilhelm Dilthey označil z izrazom Verstehen. Približati se subjektivnemu pomenu, vpisanemu v delovanje človeških akterjev, materialne in nematerialne artefakte, sklope idej in ne nazadnje v literarna dela.

 

Običajni osumljenci

Zadnjih nekaj desetletij se zlasti na področju literarne vede in kulturnih študij teorijo pogosto razume v edninski obliki; namesto o različnih teoretskih pristopih (teorijah) ali o »literarni teoriji« govorijo zgolj o »teoriji«. Jonathan Culler v Literary Theory: A Very Short Introduction (1997; slo. prev. Krtina, 2008) izpostavlja, da avtorji, ki »se pritožujejo, da je v študijah o literaturi preveč teorije, ne mislijo, da je preveč sistematične refleksije o naravi literature ali o različnih kvalitetah literarnega jezika«, temveč da je »preveč razpravljanja o neliterarnih zadevah, preveč diskutiranja o splošnih vprašanjih, katerih neposredna povezanost z literaturo ni najbolj razvidna, preveč branja težavnih psihoanalitičnih, političnih in filozofskih besedil«. Kot dodaja, »teorija« pomeni predvsem »skupek (zvečine tujih oziroma neanglofonskih) imen: Jacques Derrida, Michel Foucault, Luce Irigaray, Jacques Lacan, Judith Butler, Louis Althusser, Gayatri Spivak«. Tako razumljena »teorija« je torej povezana z običajnimi osumljenci: poststrukturalizmom, dekonstruktivizmom, postkolonialnimi študijami, psihoanalitičnimi pristopi, neomarksizmom in študijami spola. Nekateri avtorji izraz »teorija« majuskulirajo (Teorija) na način filozofske (Bit, Nič, Eno, Drugi … ) ali religiozne majuskulacije (Bog, Prerok, Mesija, Pekel …), s čimer želijo bržkone kritično poudariti pretirana pomen in veljavo, ki ju ima v literarni vedi in humanistiki vobče zelo raznovrsten skupek teorij, ki ga preveč posplošeno imenujejo »teorija« oziroma »Teorija«.

Dober primer odpora proti presežku teorije bomo našli v zbirki esejev Zakaj je literatura pomembna? Toma Virka (LUD Literatura, 2022). Zaradi ilustrativne simptomatičnosti velja avtorjevemu razlikovanju med tremi vrstami diskurza, znanstvenim, (humanističnim) esejističnim in »diskurzom Teorije«, nameniti nekoliko več pozornosti. Virk pojmuje slednjega, to je Teorijo, kot posebno vrsto neprave, nelegitimne, sofistične teorije, se pravi kot kvaziteorijo, ki je med drugim izgubila oziroma opustila stik s predmetom svojega primarnega zanimanja – z literaturo. Zaradi tega je, po njegovih po smislu parafraziranih besedah, sebemotreča, samoobčudujoča, samozadovoljujoča se, cirkusantska, pa tudi gnana od prazne volje do moči namesto volje do resnice. Navedene očitke se da v grobem zgostiti v dva splošnejša očitka, očitek o dominirajoči ekskluzivnosti teorije in očitek o teoretski samonanašalnosti.

 

Običajni (bolj in manj upravičeni) očitki teoriji

Glede očitka teoretske dominacije lahko odločno prikimamo, da so učinki in delovanje običajno osumljenih teorij resda »videti«, kot da gre tem teorijam samim za dosego dominacije na polju humanističnih ved, saj v veliki meri invalidirajo veljavnost preostalih »kompetitivnih« teorij, toda to počnejo izključno na epistemološki podlagi. Majuskulirana »Teorija« očita konkurenčnim teorijam napačnost natanko zato, ker »ji gre« za resnico (ker ima »voljo do resnice«, če uporabimo zavajajoč psihologizem), in utemeljuje, da preostali teoretski pristopi spregledajo nekatere ključne faktorje in izhajajo iz problematičnih izhodišč, gledišč, ki epistemsko onemogočajo, preprečujejo spoznanje. Zloglasni poststrukturalizem denimo alternativnim pristopom očita, da izhajajo iz zmotnih esencialističnih in fundacionalističnih predpostavk o nespremenljivosti in kontekstualni neodvisnosti pomena, da nekritično pojmujejo jezik kot nevtralno orodje, ki zgolj odraža družbeno realnost, čeprav jo konstruira, in iz domneve o nevtralnosti, nepluralnosti in družbeni neumeščenosti vednosti, saj spregledujejo delovanje oblasti in zanemarjajo vlogo oblastnih razmerij ipd. Psihologistični očitek »volje do moči« je zato zgrešen, saj ne vsebuje utemeljitve, zakaj točno je »Teorija« napačna. Malodane vsaka nova teorija, kadar ta ni zgolj sintetična izboljšava predhodnega teoretskega modela, temveč prej manjši paradigmatski premik, bistveno nasprotuje starejšim, ustaljenim in alternativnim teoretskim modelom na epistemološki ravni. Strogo gledano kritiziranje neke teorije zaradi njene prevlade v določeni družbeni sferi (akademski, strokovnojavni, občejavni) ni teoretska kritika teorije, to ni spopad s teorijo na teoretskem ozemlju, temveč zunaj njega. To je lahko sicer popolnoma upravičena kritika njenih družbenih in kulturnih učinkov oziroma posledic, ki pa so docela odvisne od kontingentne, slučajne družbene rabe teorije, njenih aplikacij ter administrativnih, birokratskih in političnih odločitev – od vsega, kar bi imelo v kakem drugem spletu okoliščin povsem drugačen rezultat. Zato tovrstna kritika ne pove malodane ničesar o sami teoriji, ki bi morala biti predmet kritične teoretske presoje. Mnogo boljšo obrazložitev, kaj se po navadi dogaja s teorijo, ko ta prestopi svojo časovno in prostorsko umeščenost, ko se iz enega obdobja in razmer »preseli« v drugo obdobje in v drugačne razmere, ko se jo aplicira na druge predmete obravnavanja, desofisticira, derefinira, totalizira ali ko učitelj postane »žrtev sistematične gradacije« svojih učencev, razvije Edward Said v spisu »Potujoča teorija« (1982).

 

Marginalizacija teorije

Ko kritik torej reče, da »teorija« oziroma določen literarnoteoretski tok marginalizira literaturo, ne pove ničesar, razen morda tega, da se dotična teorija bolj kot na formo, strukturo, literarnost, vsebino oziroma interpretacijo literarnih del osredotoča na zunajliterarne, obliterarne, metateoretske in druge vidike, ki so, resda bolj posredno, toda zato nič manj nerazvozljivo, povezani z literaturo. Ne le da ni v okviru humanistike s takšno teoretsko naravnanostjo čisto nič narobe, še več, v intelektualni klimi občega teoretskega pluralizma je prav vsak svojstven teoretski pristop nadvse dragocena pridobitev za arzenal človeškega razumevanja. Tudi tedaj, ko bi bila vsaka posamična teorija inherentno ožje teoretsko monistična, se pravi ko bi utemeljevala, da je ona sama edina »prava« teorija in da so vse ostale teorije zmotne že v svojem jedru.1 Težava nastane drugje in iz drugih razlogov, in sicer ko splošna intelektualna klima postane obče teoretsko monistična. Z nesorazmerno prevlado enega teoretskega trenda nad vsemi ostalimi teoretskimi pristopi imamo opraviti, kadar večinski del kake generacije akademikov, študentov in oddelkov sprejme določen trend z odprtimi rokami in se zapre za starejše, tradicionalnejše, alternativne, konkurenčne pristope. Če torej kaj prispeva k »družbeni marginalizaciji literature«, zmanjšanju njene vloge in prisotnosti v družbi, to zagotovo ni teorija qua teorija, ampak intelektualni in akademski obči teoretski monizem, še posebej ko trend postane takšna teorija, ki se bolj kot sami formi in vsebini literature posveča z literaturo povezanim neliterarnim dejavnikom. Monistična orientiranost neke teorije je stimulativen pogoj za nastanek trendovske paradigme, do česar pa pride šele zaradi posebnega spleta delovanja njenih nosilcev in kontingentnih družbenih okoliščin, družbene konjunkture. Preden podležemo obupavanju zaradi kakšne trendovske prevlade nove teorije v humanističnih vedah, se raje zavedajmo, da ti zanemarjeni pristopi ne postanejo ovrženi in zastareli (v celoti), kakor se dogaja na polju trdih, naravoslovnih znanosti, marveč zgolj začasno pozabljene in na stran odrinjene alternative, ki jih kasnejše generacije kritično rehabilitirajo, reapropriirajo, prenovijo ali na njihovih teoretskih osnovah razvijejo nove, predrugačene, izboljšane teorije. V zgodovini idej srečamo obilico takšnih vzponov, padcev ter reinvencij teorij.

Drug očitek teoriji, torej da je samonanašajoča se, je prav tako problematičen, a se ga da hitro razorožiti. Teorija, ki misli, obravnava samo sebe, ni nič drugega kot to, čemur ustaljeno pravimo metateorija. To je teorija teorije. Argument, da je metateorija nekaj slabega v nasprotju s teorijo, ki obravnava nekaj drugega od sebe, pa spregleda ključno pomembnost metateorije: če je teorija edino orodje, kako razumeti karkoli drugega, potem je nadvse pomembno, da je teorija, s katero operiramo, dobro orodje. Vsaka teorija mora zato nujno vključevati tudi metateorijo, samokritičen premislek, saj je le tako mogoče izboljšati teorijo, ki jo uporabljamo kot instrument razumevanja. Teorija brez vsakršne metateorije je praviloma slab(š)a teorija.

Pogosto srečamo tudi ugovore, ki določenim teorijam očitajo nerazumljivost, prisotne zlasti med zagovorniki tako imenovanega »preprostega sloga«. Za preprost slog, utemeljen na dognanjih pragmatike (Griceeve maksime) in komunikologije, je po besedah ameriškega retorika in literarnega kritika Richarda Lanhama ključna »jasnost, kratkost, preprostost«. Teoretski nerazumljivosti in hermetizmu, česar so najobičajneje osumljene kontinentalna filozofija, kritična teorija, (lacanovska) psihoanaliza, hermenevtika, poststrukturalistična in postmodernistična teorija ter dekonstrukcija, je slovito oporekal kritični racionalist Karl Popper, in sicer z argumentom, da miselna »tradicija, ki spodbuja nerazumljivost in otežuje ali celo onemogoča kritično razpravo, uničuje racionalnost kot tako«. Nasprotno pa najdemo med pristaši hermetizma relevantne protiugovore, denimo da že sama kompleksna narava obravnavanih predmetov zahteva kompleksno in zato teže razumljivo teorijo; da zapovedano upoštevanje konciznega sloga teorijo popreprošča in poenostavlja (dumbing down); da je razumevalna težavnost edini način ubega privajeni zdravorazumski in zato predteoretski zavesti, ki ne zmore pogledati onkraj dozdevne samoumevnosti; da jasnost in preprostost teorijo naredita preveč dovzetno za ideološke in oblastne kooptacije. Glede zapovedanega nehermetičnega pisanja teorije slovenski sociolog Braco Rotar (Govoreče figure, 1981) pomenljivo zapiše, da je »[k]riterij njene razumljivosti […] hkrati instrument njene dominacije, je način intervencije vladajoče ideologije v teoretskem diskurzu, to se pravi, je način ideološkega prilaščanja (›uporabe‹, ›obvladovanja‹, ›usmerjanja‹), to je konec koncev oviranja teoretskega diskurza. […] Skratka, tisto, kar teorijo zares ogroža, ni toliko nerazumevanje kot prav specifično ›razumevanje‹. V tem oziru nerazumljivost teorije pomeni, da se teorija izmika prijemu vladajoče ideologije, kolikor je to pač možno.«

 

Potreba po teoriji in situiranost pomena

Pomen posamezne stvaritve oziroma izraženja ne nastaja in ne obstaja v vakuumu, temveč je nerazpletljivo zvezan s konteksti njenega nastanka, posredovanja in sprejemanja v času in prostoru, z vsakokratnimi zgodovinskimi, družbenimi, političnimi, idejnimi, ideološkimi, materialnimi oziroma, širše rečeno, kulturnimi razmerami in okoliščinami. Za ponazoritev podajmo zgled preproste (politične) fraze »Smrt fašizmu, svoboda narodu!«, izražene v treh različnih primerih: Vzklik partizana Stjepana Filipovića na okupatorskih vešalih; fraza, zapisana v zaključku uradnega dokumenta 305/48-28 vojaškega sodišča v Ljubljani, ki je na politično montiranem dachauskem sodnem procesu obsodila na smrt 11 nedolžnih oseb; fraza, zapisana na transparentu, ki ga je držal protestnik na protivladnih protestih v Sloveniji (2020–2022). Čeprav gre za isto frazo, se njen pomen znatno, celo bistveno razlikuje glede na njeno vsakokratno individuirano manifestacijo, konkretno izraženje. Da bi se približali razumevanju pomena prvega izraženja, moramo bržkone poseči po teoretskem (pred)znanju o idejnosti fašizma, protifašizma, partizanstva, psihologiji tovarištva in soborstva v osvobodilnih bojih, kritični evalvaciji zgodovine tedanjih razmer itd.; razumevanje pomena drugega nadgrajuje prejšnje razumevanje z vključitvijo teorij delovanja oblasti, prava, nadzorovanja in kaznovanja, politične persekucije in zgodovine povojnih razmer itd.; razumevanje izraženja »Smrt fašizmu, svoboda narodu« s predlanskim transparentom pa bi nadgradili s teoretskim premislekom o janšizmu in njegovih vzporednicah s fašizmom, o sočasnem političnem in družbenem dogajanju, koronakrizi, biopolitiki, zgodovini dnevnopolitičnih razmer v Sloveniji in tako dalje. In ker zadobi že ena sama fraza drastično drugačen pomen in konotacije glede na mesto svojega posamičnega izraženja, je razumevanje obilnega skupka izraženj, podanih v karseda različnih (fiktivnih) okoliščinah (kar v osnovi literarno delo je), toliko bolj neizmerno kompleksno.

Prav s to razumevalno kompleksnostjo in razmreženostjo tisočerih vidikov človeškega bivanja je mogoče pojasniti trivialno dejstvo, da obstaja več deset tisoč izvirnih monografij, študij in člankov o Shakespearovem literarnem ustvarjanju ter da ti še venomer nastajajo. Težko je upravičeno dvomiti o neločljivi prepredenosti (literarnih) umetnostnih izraženj in njihove vsakokratne situiranosti, ki jo primarno obravnavajo preostale humanistične (in družboslovne) vede. In čeprav objektivnejši, empirični, k znanstvenosti težeči teoretski pristopi, naratološki, stilistični, prozodični in formalistični, razkrijejo mnogo o formi, strukturi in odnosih ter razmerjih med notranjimi elementi literarnega/umetniškega dela, nam sami ne morejo rabiti kot poglavitno in še manj kot edino teoretsko o(g)rodje razumevanja pomena izraženj.

Vprašanja, ki po odgovore segajo onkraj neposrednega izkustva, v sfero konceptualnih in abstraktnih aspektov pojavov, porajajo, če si sposodimo misel pragmatista C. S. Peircea, »intelektualno potrebo. To je potreba po teoriji. Vsak problem je potemtakem bodisi problem [praktičnih] posledic bodisi problem [empirične] posplošitve [znanosti] bodisi problem teorije.«

Za razumevanje neizmerne kompleksnosti človeškega sveta, naših stvaritev in samih sebe zatorej nujno potrebujemo teorijo. In ko se enkrat zavemo njene pomembnosti ter kaotične usodnosti preteklih in sedanjih modi vivendi človeštva, ki nedvomno koreninijo prav v nerazumevanju (in neustreznem razumevanju), postane jasno, da si moramo prizadevati ne za manj, temveč za več teorije, kar lahko uspeva edinole v ozračju občega teoretskega pluralizma. Natanko to pa je tudi osnovna ideja nove rubrike na portalu ludliteratura.si, namenjene poglobljenemu premisleku o teoriji nasploh in o različnih teorijah s področja humanistike.

 

1 Teorije, ki so inherentneje teoretsko monistične zaradi svojstvenih, edinstvenih epistemskih izhodišč in zato dovzetnejše, da postanejo trendovske paradigme, so strukturalizem, poststrukturalizem, marksizem, psihoanaliza, filozofija jezika, postkolonialna teorija, študije spola. Inherentni monizem teorije je sicer relativen, in ne absoluten, saj so tudi inherentno monistične teorije zmožne preseganja prvotne monistične orientiranosti, zaostrene v ortodoksnih različicah in sproščene v heterodoksnih. Althusserjev strukturni marksizem je denimo »čezmonistična« navezava marksizma na strukturalizem, freudomarksizem marksizma na psihoanalizo itd.

O avtorju. Rok Plavčak (1985) je esejist, kritik, prevajalec strokovne in znanstvene literature ter pisec teoretskih člankov s področij besedne umetnosti in estetike, zgodovine idej, sociologije, filozofije, marksizma in politične teorije, s poudarkom na interdisciplinarnem povezovanju. Svoje prispevke je med drugim objavljal v revijah Literatura, Dialogi, Razpotja, Borec, Časopis za kritiko znanosti, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Krleža; tendenca in/ali avtonomija

    Rok Plavčak

    Ne pretiravamo, če zapišemo, da je branje Dialektičnega antibarbarusa, ob sospoznavanju ozadja in osredja spora na literarni levici, pravi intelektualni užitek.

  • Kaj je ostalo od karizme pod neoliberalizmom

    Marko Juvan

    Težko se je otresti vtisa, da intelektualci v primerjavi s šestdesetimi leti 20. stoletja danes govorijo z veliko bolj negotovega položaja.

  • Kako si svetiti s krompirjem ali znanost med utilitarnostjo in odvečnostjo

    Agata Tomažič

    V gluhoti avgustovskih počitniških dni za debelimi zidovi stavbe na Novem trgu v Ljubljani zazvoni telefon. »Ena novinarka s … [neka komercialna televizija] bi rada govorila s tabo,« reče glas … →

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.